Jedro

Sodišče je dokazno oceno sprejelo tudi ob upoštevanju izpovedbe poštarja: podpis na povratnici ni tožnikov, poštar pa se ni na ustrezen način prepričal, da pošto vroča pravemu naslovniku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Intervenient je dolžan v roku 15 dni povrniti tožniku njegove stroške za odgovor na revizijo v znesku 832,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku navedenega roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 19. 12. 2011 nezakonita. Pogodbo o zaposlitvi je na podlagi 118. člena ZDR razvezalo z dnem odločitve sodišča in tožniku priznalo delovno razmerje z vsemi pravicami za čas od prenehanja delovnega razmerja 4. 1. 2012 do 7. 11. 2013. Toženi stranki je naložilo tudi plačilo odškodnine po 118. členu ZDR in plačilo odškodnine za neizkoriščen dopust ter povračilo tožnikov stroškov postopka. Presodilo je, da je bila odpoved nezakonita zato, ker tožniku 8. 12. 2011 ni bila osebno vročena poštna pošiljka, v kateri so bili obvestilo o pričetku postopka izredne odpovedi, vabilo na zagovor in prepoved dela z dne 7. 12. 2011. Zaradi tega se tožnik ni mogel udeležiti zagovora dne 14. 12. 2011. Sodišče je v ponovljenem postopku postavilo izvedenca-grafologa, ki je podal mnenje, da podpis na povratnici ni tožnikov. Poštar, ki je pošiljko vroča, se ni prepričal, če je prejemnik res tožnik, ni pa bilo ugotovljeno, komu je bila pošiljka dejansko vročena.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga revizijo intervenient in „uveljavlja vse revizijske razloge po 370. členu ZPP“. Navaja, da drugostopenjsko sodišče pri odločanju ni upoštevalo njegove vloge, ki jo je vložil v pritožbenem postopku in se ni opredelilo do njegovih navedb, da tožnik domneve, ki izhaja iz povratnice kot javne listine, ni uspel izpodbiti. Poštar je namreč tožnika poznal, zaradi česar dejstvo, ali je bila opravljena identifikacija naslovnika, na pravilnost vročitve nima nobenega vpliva. Identifikacija v primeru poznanstva ni potrebna. Ker revidentu tako ni bila dana možnost vsebinskega obravnavanja njegovih navedb, je sodišče storilo bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba ima tudi pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, kar pomeni bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba in tudi prvostopna sodba nimata razlogov o tem, zakaj naj bi imela ugotovitev izvedenca večjo težo kot pričevanje poštarja. Poštar je na naroku 25. 10. 2012 izpovedal, da tožnika pozna in da mu je povsem jasno, kje se nahaja njegova hiša. Izpovedal je tudi, da v primeru vročanja poštne pošiljke osebi, ki ni naslovnik, oseba pri podpisu napiše tudi razmerje, ki ga ima do naslovnika. Sodišče ni upoštevalo navedb izvedenca, da pisava predstavlja manj zanesljivo identifikacijsko sredstvo ter, da je vedno mogoče, da je tožnik namenoma uporabil drugačno izvedbo podpisa. Sodišče druge stopnje je sprejelo stališče, da poštar kot priča nima nikakršne dokazne vrednosti, saj je vsebino njegove izpovedi v celoti zanemarilo, na kar je v svoji pritožbi opozorila tudi tožena stranka. S tem je odstopilo od (primeroma navedene) sodne prakse, da ZPP ne pozna dokaznih pravil, po katerih bi lahko stranka posamezna dejstva dokazovala le z določenimi dokaznimi sredstvi.

4. Tožena stranka in tožnik sta na revizijo odgovorila.

5. Tožena stranka navaja in predlaga smiselno enako kot intervenient v reviziji, deloma pa se njene navedbe nanašajo na nestrinjanje ravnanja sodišča v predhodnem postopku.

6. Tožnik navaja, da je revizija vložena izključno zaradi nestrinjanja z ugotovitvami sodišč prve in druge stopnje, ki se nanašajo na ugotovljeno dejansko stanje. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prikazovanja drugačnega dejanskega stanja in ponujanja drugačne dokazne ocene, pa revizije ni mogoče vložiti. Poleg tega pa so očitki revidenta tudi neresnični, neutemeljeni in protispisni.

7. Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

8. Po določbi drugega odstavka 201. člena ZPP ima intervenient pravico vložiti izredno pravno sredstvo, če je vstopil v pravdo do pravnomočnosti odločbe o tožbenem zahtevku, kar se je zgodilo v obravnavanem primeru.

9. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Tožnik sicer pravilno opozarja, da zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Toda to ne pomeni, da revizije ni mogoče vložiti zaradi bistvenih kršitev pravil postopka pri ugotavljanju dejanskega stanja, torej dejstev, ki so bistvena za pravilno uporabo materialnega prava, ali zaradi formalnih pomanjkljivosti izpodbijane sodbe.

11. Če delodajalec delavcu pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ne omogoči zagovora, gre za kršitev določbe drugega odstavka 83. člena ZDR, ki je tudi z morebitnim kasnejšim sodelovanjem delavca v sodnem postopku ni mogoče odpraviti (tako na primer sodba VIII Ips 180/2010). Izpodbijana sodba temelji na ugotovitvi, da je tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku že iz tega razloga nezakonita. Sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka sicer poslal tožniku obvestilo o pričetku postopka izredne odpovedi, vabilo na zagovor in prepoved opravljanja dela in sicer po pošti na njegov naslov. Tožnik se zagovora ni udeležil, tožena stranka pa je glede na vrnjeno in podpisano povratnico štele, da mu je bilo vabilo vročeno.

12. Ker je tožnik zanikal, da bi vabilo z dne 7. 12. 2011 prejel in tudi, da bi bil podpis na povratnici o vročitvi z dne 8. 12. 2011 njegov, je sodišče postavilo izvedenca - grafologa ter zaslišalo tožnika in poštarja, ki naj bi mu sporno poštno pošiljko vročil. 13. Sodišče prve stopnje je sprejelo povsem jasno in nedvoumno mnenje izvedenca, da podpis na povratnici z dne 8. 12. 2011 ni tožnikov. Sklicevanje na navedbe izvedenca o pisavi kot manj zanesljivem identifikacijskem sredstvu in o možnosti namernega drugačnega podpisa na ugotovitev izvedenca ne morejo vplivati. Sodišče tudi ni ugotovilo, da bi povratnico podpisal kdo drug. Vendar odločitev sodišča ne temelji zgolj na mnenju izvedenca in še manj na izkjučitvi drugih dokazov. Ravno nasprotno. Sodišče je zaslišalo tudi poštarja, ki je sporno poštno pošiljko vročal in njegovo izpovedbo ocenilo kot neprepričljivo zato, ker se ni prepričal na ustrezen način, da je pošiljko res vročil pravemu naslovniku. Sodišče je dokazno oceno sprejelo tako tudi ob upoštevanju izpovedbe poštarja: podpis na povratnici ni tožnikov, poštar pa se ni na ustrezen način prepričal, da pošto vroča pravemu naslovniku.

14. Tožnik v odgovoru na revizijo pravilno opozarja ne samo na neutemeljenost, temveč tudi na protispisnost revizijskih navedb o pravilnem ravnanju poštarja. Le-ta je res izpovedal, da v primeru, ko poštar pozna naslovnika, njegova identifikacija z osebnim dokumentom ni bila praksa. Toda iz izpovedi poštarja ni izhajalo, da bi tožnika ob vročanju pošte poznal. Na obravnavi 25. 10. 2012 je namreč izpovedal, da tožnika tega dne vidi drugič, prvič pa ga je videl tega leta (2012) poleti. Kar nedvomno pomeni ne samo, da ga 8. 12. 2011 ni videl (ali se tega ne spomni), temveč dovolj očitno tudi, da ga ob vročanju sporne pošiljke ni oziroma še ni poznal. Kar je lahko razumljivo tudi zato, ker v kraju, kjer stanuje tožnik, pošte sicer ni redno raznašal, temveč je le občasno nadomeščal drugega poštarja.

15. Izpodbijana sodba tako temelji na jasnih dejanskih ugotovitvah in prepričljivi dokazni oceni, da tožniku dne 8. 12. 2011 ni bilo vročeno vabilo na zagovor z dne 7. 12. 2011. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in razumljivi, niso med seboj v nasprotju in je sodbo mogoče preizkusiti. V sodbi tudi ni nasprotij med razlogi ter mnenjem izvedenca in izpovedbo poštarja.

16. Intervenient ni stranka v sporu, razen v primerih iz petega odstavka 201. člena ZPP. Po določbi 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana le, če kakšni stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Kaj takega pa revident ne zatrjuje. Poleg tega pa se je revident v odgovoru na pritožbo glede spornega vprašanja o vročitvi le „pridružil navedbam tožene stranke“ (prvi odstavek na drugi strani odgovora z dne 30. 1. 2014), na te navedbe pa je sodišče druge stopnje odgovorilo. Dejstvo, da sodišče druge stopnje v izpodbijani sodbi odgovora revidenta na pritožbo stranke, ki se ji je pridružil, ne omenja, bi lahko pomenilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki pa je revident ne uveljavlja.

17. Ker glede na navedeno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane, revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava pa revident z ničemer ne utemelji, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

18. Izrek o tožnikovih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP.

19. Izrek o revizijskih stroških tožene stranke temelji na določbi 41. člena ZDSS-1.