Jedro

Stranki sta v pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 6. 2014 določili, da ima ravnatelj (tožnik) po prenehanju mandata pravico do zaposlitve v zavodu, v katerem je bil ravnatelj, na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in je razporejeno v plačni razred v skladu s predpisi, ki urejajo napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede.

Toženka je bila dolžna tožniku po preteku njegovega mandata ponuditi le zaposlitev za delovni čas, kot je bil dogovorjen po tej pogodbi o zaposlitvi, torej s polnim delovnim časom. Obveznost zaposlitve s krajšim delovnim časom ne izhaja iz določbe osmega odstavka 109. člena ZOFVI, ki se nanaša na dopolnjevanje učne obveze v drugih vzgojno-izobraževalnih zavodih.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 26. 6. 2019. Posledično je zavrnilo zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter podredni zahtevek za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka.

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je toženka kršila obveznost iz VII. točke pogodbe o zaposlitvi, ker mu ni ponudila zaposlitve na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi. Sodišče ni navedlo pravne podlage (zakonske določbe), na podlagi katere je pogodbena obveznost toženke prenehala, kot je določeno v 9. členu Obligacijskega zakonika. Toženka se ne more razbremeniti svoje obveznosti z navedbo, da nima potrebe po drugi zaposlitvi. Za izpolnitev pogodbene obveznosti si toženka ni prizadevala in ni izkoristila normativnih možnosti tako, da bi delovni proces organizirala na način, ki bi omogočil nadaljnjo tožnikovo zaposlitev. Glede na prevzeto obveznost je bila toženka dolžna tožniku ponuditi tudi zaposlitev s krajšim delovnim časom (manjšim številom ur, kot znaša tedenska učna obveznost). To omogoča 109. člen Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja. Upoštevaje 124. člen tega zakona o zmanjšanju tedenske učne obveznosti bi mu lahko toženka s prerazporejanjem tedenske učne obveze drugih učiteljev zagotovila 9,53 ur učne obveze. Meni, da je obveznost ponudbe druge zaposlitve veljala tudi v času trajanja odpovednega roka, zato bi moralo sodišče pri presoji zakonitosti odpovedi upoštevati prenehanje delovnega razmerja učiteljice biologije A. A. in zaposlitev nove učiteljice za ta predmet od 1. 9. 2019 dalje. Toženka je delovni proces organizirala na način, da je tožniku onemogočila poučevanje predmetov, za katere je bil usposobljen. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Po uradni dolžnosti je pazilo na predpisane bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Stranki sta v VII. točki pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 1. 6. 2014 določili, da ima ravnatelj (tožnik) po prenehanju mandata pravico do zaposlitve v zavodu, v katerem je bil ravnatelj, na delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi in je razporejeno v plačni razred v skladu s predpisi, ki urejajo napredovanje javnih uslužbencev v plačne razrede. Na tej podlagi tožnik uveljavlja, da mu toženka kljub obstoju odpovednega razloga nesposobnosti ni mogla zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi, če mu ni ponudila sklenitve nove pogodbe za delovno mesto, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka ni mogla tožniku ponuditi druge zaposlitve za polni delovni čas po prenehanju mandata, ker ni razpolagala s prostim delovnim mestom, ki bi bilo zanj ustrezno.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je toženka kršila obveznost iz VII. točke pogodbe o zaposlitvi, ker je ni izpolnila. Po prenehanju mandata dne 3. 6. 2019 toženka ni imela na razpolago prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo strokovni izobrazbi tožnika. Ker toženka ni imela prostega delovnega mesta, je tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delo ravnatelja na podlagi določil Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji). S tem je prenehala veljati tudi pogodbena obveznost ponudbe druge zaposlitve v smislu 9. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji).

8. Neutemeljeno je tudi navajanje pritožbe, da je bila toženka dolžna tožniku ponuditi tudi zaposlitev s krajšim delovnim časom. Tožnik pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni uveljavljal zaposlitve s krajšim delovnim časom. Stranki sta sklenili delovno razmerje za nedoločen čas s polnim delovnim časom v trajanju 40 ur tedensko. V pogodbi o zaposlitvi z dne 1. 6. 2014 sta določili medsebojne pravice in obveznosti za čas mandata in po njegovem preteku. Glede na navedeno je bila toženka dolžna tožniku po preteku njegovega mandata ponuditi le zaposlitev za delovni čas, kot je bil dogovorjen po tej pogodbi o zaposlitvi, torej s polnim delovnim časom. Obveznost zaposlitve s krajšim delovnim časom ne izhaja iz določbe osmega odstavka 109. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI; Ur. l. RS, št. 12/1996 in nadaljnji), ki se nanaša na dopolnjevanje učne obveze v drugih vzgojno-izobraževalnih zavodih. Ponudba druge zaposlitve s krajšim delovnim časom predstavlja le možnost in ne dolžnosti delodajalca. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tudi ob razporejanju učnih ur drugih učiteljev na podlagi 124. člena ZOFVI, ki ureja zmanjšanje delovnega normativa, toženka v mesecu juniju 2019 ne bi mogla tožniku zagotoviti zaposlitve s polnim delovnim časom.

9. Zmotno je stališče pritožbe, da je bila dolžna toženka tožniku ponuditi drugo zaposlitev še v trajanju odpovednega roka, to je do 3. 10. 2019. Upoštevaje VII. točko pogodbe o zaposlitvi je bila toženka dolžna ob odpovedi hkrati ponuditi sklenitev nove pogodbe za delovno mesto, ki ustreza njegovi izobrazbi (VSRS sklep VIII Ips 3/2017). Obveznost ponudbe nove zaposlitve na prostem delovnem mestu se je nanašala na čas po prenehanju mandata tožnika do podaje odpovedi, s katero je prenehala pogodba o zaposlitvi za delo ravnatelja in zakonitost katere se presoja v tem sporu. Zato niso pomembne pritožbene navedbe o sporazumnem prenehanju delovnega razmerja učiteljice biologije A. A. na podlagi njene izjave z dne 3. 7. 2019 in zaposlitvi nove učiteljice biologije ter organizacija dela 1. 9. 2019, saj gre za okoliščine, ki so nastale po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in s katerimi toženka v času odpovedi ni bila seznanjena.

10. Glede na to, da je pri toženki v času prenehanja mandata tožniku veljala sistemizacija za šolsko leto 2018/2019, ki jo je sprejel tožnik, ni utemeljen pritožbeni očitek, da je toženka organizirala delovni proces na način, ki je onemogočal tožnikovo novo zaposlitev.

11. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik zato, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), toženka pa na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS- 1; Ur. l. RS, št. 2/2004), ki določa, da delodajalec v sporih o prenehanju delovnega razmerja sam krije svoje stroške postopka ne glede na izid.