Jedro

Tožnik objekta, za katerega je bil zadolžen, ni izdelal kvalitetno in je z izdelavo zamujal. Zato je opozorilo, ki ga je tožena stranka podala tožniku, utemeljeno.

Tožnik je organiziral aktivnosti za protipravno odtujitev materiala v lasti tožene stranke. S tem je kršil obveznosti iz delovnega razmerja (31. in 35. člen ZDR), kar je utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 23. 12. 2010 nezakonita in da se razveljavi ter da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki s potekom 30 dnevnega odpovednega roka dne 27. 1. 2011 ni prenehalo in traja vse do dneva odločitve sodišča prve stopnje. Da mu je tožena stranka dolžna za čas od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. od 27. 1. 2011 do dneva odločitve sodišča prve stopnje izplačati vse plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot bi jih prejel, če bi bil na delu, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zapadlosti posameznega zneska plače dalje do plačila in od navedenih posameznih zneskov plač odvesti vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo, razen za čas zaposlitev pri drugih delodajalcih; da mu je tožena stranka dolžna za čas zaposlitev pri drugih delodajalcih obračunati prikrajšanje pri plači za obdobje od meseca septembra 2011 do vključno novembra 2012, za januar, marec, maj in avgust 2013 ter za obdobje od oktobra 2013 do dneva odločitve sodišča prve stopnje v bruto zneskih, ki so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe ter mu po odvodu pripadajočih davkov in prispevkov izplačati neto zneske prikrajšanja pri plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za znesek iz preteklega meseca do plačila; ga prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, tj. vključno od 28. 1. 2011 dalje do dneva odločitve sodišča prve stopnje, razen za čas zaposlitev pri drugih delodajalcih vse v roku 8 dni pod izvršbo in da mu je tožena stranka dolžna izplačati denarno odškodnino v višini 19.384,74 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev do prenehanja obveznosti (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka), toženi stranki pa se v končno plačilo naložijo stroški prič, kot izhaja iz točke III izreka.

Zoper izpodbijano sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) pritožuje tožnik. V obširni pritožbi navaja, da opozorilo z dne 8. 11. 2010 zaradi neizpolnjevanja obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovnih kršitev ni utemeljeno. Tožena stranka je tožniku v opozorilu očitala, da je kršil svoje obveznosti s tem, ko je zaradi nevestnega dela na objektu A. toženi stranki povzročil škodo s tem, ko objekta ni izdelal kvalitetno in ker poraba časa pri izdelavi na objektu ni bila na nivoju, ki se predvideva za delovodjo oziroma po splošnih standardih. Ob primerjavi obeh objektov, ki sta bila istočasno v izdelavi in sta primerljiva ne samo po obsegu, pač pa tudi po strukturi, je bilo ugotovljeno bistveno odstopanje v porabljenih urah na objektu, ki ga je vodil tožnik, in sicer je porabil kar 200 ur več, kot jih je sodelavec pri izdelavi drugega objekta, in odstopanje v kvaliteti izdelka. Zaradi slabe kvalitete in zaradi estetsko nesprejemljivega izdelka je tožena stranka s strani kupca prejela reklamacijo. Tožena stranka je v zvezi z utemeljenostjo opozorila z dne 8. 11. 2010, kar je pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, pravočasne navedbe podala le v odgovoru na tožbo, kjer je navedla, da je v letu 2010 prejela reklamacijo na projektu s strani podjetja A., za katerega je bil odgovoren tožnik kot vodja ključavničarske skupine, da je ugotovila, da je bila reklamacija utemeljena, zato je tožniku podala pisno opozorilo z dne 8. 11. 2010. V dokaz je priložila štiri fotografije o tem, da je bila reklamacija utemeljena. Ni pa obrazložila, kaj konkretno naj bi bilo iz njih razvidno, zgolj pavšalno pa se je v dokazne namene sklicevala tudi na zapisnik z dne 28. 10. 2010, ki ga je v spis vložil tožnik. Nato je tožena stranka v razjasnitev okoliščin v zvezi z opozorilom pred redno odpovedjo iz krivdnih razlogov z dne 8. 11. 2010 (reklamacija na projektu A.) šele dne 22. 1. 2013 na naroku za glavno obravnavo navajala nova dejstva in predložila nove dokaze, s katerimi je prekludirana. Prekluzijo navedb in predloženih dokazov je pooblaščenka tožnika grajala neposredno na naroku, nato še v vlogi, ko je dodatno pojasnila, zakaj sodišče teh navedb in dokazov tožene stranke ne sme upoštevati. Upoštevanje prepozno podanih navedb in dokazov predstavlja kršitev procesnih določb. Da je bilo vodstvo o objektivnih pogojih dela (torej o težavah - časovni stiski, nepravilno predobdelanem materialu, nekvalificiranih delavcih, ki niso znali delati) s strani tožnika obveščeno in da so ti objektivni pogoji dela na projektu A. dejansko obstajali, kot je zatrjeval tožnik, je potrjeno z izpovedbami vodstva tožene stranke, zlasti z dodatnim zaslišanjem direktorja tožene stranke B.B., vendar za odpravo teh težav, s katerimi se je soočal tožnik, vodstvo ni storilo nič. Ne drži, da sta vzporedno tekla dva primerljiva projekta, saj je bila peč, na kateri je delal tožnik, večja od peči, katero je sestavljal C.C. s svojo skupino. Poleg tega je imel C.C. v skupini bistveno bolj kvalificirane delavce z več izkušnjami, kjer se niso ukvarjali z istimi težavami, zato je takšna primerjava projektov povsem neprimerna in tudi nerelevantna. Dejstvo, da so bili razlogi oziroma okoliščine, ki jih je tožnik navajal upravičeni, izhaja tudi iz zapisnika z dne 28. 10. 2010. Tožena stranka dokumentacije v zvezi z reklamacijo za projekt A. sploh ni predložila kot dokaz za svoje trditve. Tožnik je zatrjeval, da je na te težave opozarjal, da o tem obstojijo zapisniki, s katerimi razpolaga tožena stranka. Njegove navedbe je potrdil direktor B.B., ki je povedal, da so zapisniki kontrolorja za projekt A. obstajali, ampak da jih tožena stranka ravno za leto 2010 nima več. Pri tem ni znal pojasniti, zakaj jih tožena stranka nima, ker sicer tovrstno dokumentacijo hranijo 5 let. To je več kot presenetljivo naključje glede na to, da je ravno ta dokumentacija odločilnega pomena v obravnavani zadevi. Edino tako bi lahko objektivizirala trditve tožnika, s kakšnimi težavami, na katere ni imel nobenega vpliva, se je soočal tekom projekta A. in bi ovrgla neutemeljene trditve tožene stranke, da dela ni opravil vestno, kvalitetno in pravočasno. Je pa tožena stranka do naroka po razveljavitvi sodbe uspela v spis predložiti razne analize. Po mnenju tožnika jih je tožena stranka pripravila naknadno za potrebe tega postopka. V kolikor bi tožena stranka s temi dokumenti razpolagala, bi jih v spis nedvomno vložila prej, torej pravočasno. Tožena stranka pa tudi ni navedla, zakaj teh listin brez svoje krivde ni mogla vložiti do prvega naroka. Sicer pa je bila peč za kupca A. po zaključku del podvržena kar dvema kontrolama kakovosti, in sicer kontroli, ki je zagotovljena pri toženi stranki ter tudi kontroli kakovosti s strani kupca A.. Kontrola bi eventualne napake, če bi obstajale, morala ugotoviti. Nobena kontrola ni ugotovila pomanjkljivosti, ki bi pomenile odstopanja v kvaliteti, sicer bi kontrola tožnika pred prevzemom nanje opozorila, tožnik pa bi jih odpravil. Objekt je bil prevzet brez pripomb. Kontrola kakovosti najverjetneje ni sama sebi namen. Zaradi vseh teh okoliščin, ki so bile objektivne narave in na katere je tožnik tekom dela vodstvo tožene stranke in tudi kontrolorja opozarjal, kar je bilo v postopku z zaslišanjem strank in prič tudi potrjeno, se je podaljšal čas za izvedbo projekta. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji izključno na izpovedi direktorja tožene stranke. Izpoved ni podprta z nobenim listinskim dokazilom. Tožena stranka tudi ni ničesar navedla v zvezi z zatrjevano škodo oziroma stroški, ki naj bi ji v posledici reklamacije nastali, niti jih ni z ničemer izkazala. Dejstvo je tudi, da ne drži, da naj bi v posledici reklamacije pri dobavitelju A. bila tožena stranka uvrščena v rang dobaviteljev z nižjo kvaliteto. Zaključek sodišča nedvomno nevarno in nedopustno dovoljuje, da delodajalci nalagajo delavcem več dela, kot ga je (objektivno) možno opraviti, ob objektivnih pogojih dela, ki so popolnoma izven subjektivne sfere delavca. Ni mogoče spregledati, da opozorilo tožene stranke z dne 8. 11. 2010 tožniku očita prav nepravočasno, nestrokovno in nekvalitetno opravljeno delo. V direktnem nasprotju z vsebino opozorila z dne 8. 11. 2010 in izpovedbo direktorja B.B. je zato zaključek sodišča prve stopnje, ki je v točki 14. zapisalo, da se tožniku v zvezi z objektom A. lahko očita nevestno delo, zato v obravnavanem primeru ni šlo za to, da tožeča stranka s svojim delom ni izpolnila pričakovanj tožene stranke, ker dela ni opravljala pravočasno, strokovno in kvalitetno, kar je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Očitki tožene stranke v zvezi z reklamacijo A., če bi že bili utemeljeni in ugotovljeni (pa niso), predstavljajo razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in v nobenem primeru krivdnega razloga. Sodišče prve stopnje je v odločitvi povsem nekritično sledilo vsebini te listine in je ni presojalo v povezavi z drugimi dokazi, kar je bilo izrecno napotilo pritožbenega sodišča. Čeprav je sodišče celo zapisalo, da je upoštevalo vse objektivne okoliščine dela, na katere je tožnik opozoril, pa sodišče nima prav nobenega razloga, s katerim bi pojasnilo, kako je kljub tem okoliščinam sprejelo zaključek, da je tožnik delo opravil nevestno in je bilo v posledici tega opozorilo z dne 8. 11. 2010 utemeljeno. Ker gre za odločilno dejstvo, saj tožnik ves čas zatrjuje, da so ravno te okoliščine bile razlog za časovno in drugo odstopanje v njegovem delu, sodba sodišča o tem odločilnem dejstvu nima nobenega razloga, kar predstavlja bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi takšne pomanjkljive in nekritične dokazne ocene sodišča, pa je dejansko stanje ponovno ugotovilo napačno.

Neutemeljen pa je tudi odpovedni razlog. Sodišče prve stopnje izpovedbi tožnika, da je hotel kupiti pločevino skupaj s cevmi in da ni nikomur dal naloga za razrez pločevine in odvoz s kombijem, ni sledilo. Utemeljenost odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga sodišče tudi v ponovljenem postopku utemeljuje z izjavo priče D.D., ki je izpovedal, da mu je bil tožnik nadrejen in da mu je naročil, da dve pločevini odnese ven in mu tudi povedal, kam naj jih odloži. Naslednji dan v petek, pa naj bi mu tožnik rekel, da naj to pločevino naloži v kombi, E.E. pa naj mu pri tem pomaga. Na istem mestu, kjer je odložil pločevini, je bilo več pločevine, in z E.E. sta vse skupaj naložila v kombi. Nadalje je sodišče na podlagi izpovedbe priče F.F. zaključilo, da je tožnik dal pločevino razrezati po svojih merah, za svoje potrebe, o tem, da jo želi kupiti, pa ni nikomur povedal. Če bi jo hotel kupiti, bi o tem povprašal preden jo je dal razrezati, saj je bila razrezana posebej za tožnika in za toženo stranko neuporabna. Dokazna ocena sodišča ni prepričljiva, dejansko stanje je ugotovljeno zmotno, pa tudi nepopolno, v posledici navedenega pa zmotno uporabljeno materialno pravo. Sodišče je svojo dokazno oceno utemeljevalo z izpovedbama prič D.D. in F.F.. Oprlo se je na izpovedbe vodstva tožene stranke, zlasti izpovedbo direktorice tožene stranke G.G. in direktorja B.B.. Izpovedbe prič H.H., E.E. in I.I. je sodišče v obrazložitev izpodbijane sodbe le na kratko povzelo, do teh izpovedb se sodišče ni opredeljevalo, medtem ko dokazov oziroma predložitve listin, ki bi izpovedbe direktorjev tožene stranke in ključnih prič, na izpovedbe katerih je sodišče oprlo dokazno oceno objektivizirali, sodišče od tožene stranke ni zahtevalo, ni se niti opredelilo, da ne obstajajo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje ni celovita, ni dovolj skrbna, sploh pa ni prepričljiva. Gre za „besedo proti besedi“. Sodišče bi moralo izhajati iz okoliščin, da sta priči D.D. in F.F. delavca tožene stranke, da so ostale zaslišane priče prav tako delavci tožene stranke (J.J. - pogodbeni), da je priča E.E. na zaslišanju kar samoiniciativno pojasnjevala, da je morda v izjavi, ki jo je podala pri toženi stranki, zapisano in povedano kaj drugače, kot je povedala na zaslišanju in da je bila takrat pod pritiskom, da je priča D.D. na zaslišanju izpovedala bistveno več, kot izhaja iz v spis predložene izjave, kar nedvomno kaže na to, da je bila na zaslišanje vnaprej pripravljena. Sodišče je te pomembne okoliščine spregledalo, na njih ni odgovorilo in zato ni zadostilo procesnim zahtevam 8. člena ZPP. Niti v ponovljenem postopku tožena stranka ni dokazala, da bi naj tožnik v četrtek 18. 11. 2010 in v petek 19. 11. 2010 organiziral aktivnosti za protipravno odtujitev materiala. Tožena stranka vse do sedaj ni pojasnila in izkazala, katerima dvema pričama naj bi tožnik naročil, da pločevino razrežejo zanj in katerima dvema pričama naj bi naročil, da jo nastavijo na prostor, kamor se tovrstni material ne odlaga. Sodišče se do te okoliščine ni opredelilo. Za neutemeljeno se je nadalje izkazala tudi trditev iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v kateri tožena stranka tožniku očita, da so priče enotno izpovedale, da je bil ravno tožnik tisti, ki je pogosto na nelegalen način iznašal material v lasti delodajalca iz podjetja. Tudi te trditve (očitka) dokazni postopek ni potrdil. Tožnik je že pojasnil, da je res v preteklosti kupoval pločevino, vendar po postopku, ki je bil pri delodajalcu oziroma toženi stranki običajen in je v dokaz teh navedb v spis vložil dobavnice. Ne enak način je tožnik hotel kupiti dve odpadni pločevini. Pločevini, ki jih je tožnik naročil odnesti na regal pred delavnico, sta po pričanju D.D. tehtali skupaj 20 kg in upoštevaje izpovedbo direktorja B.B. o odkupni vrednosti odpadnega materiala, vrednostno predstavljala 40 centov. To kaže na življenjsko sprejemljiv zaključek, da se za 40 centov nihče ne bi izpostavljal, še najmanj pa delavec, ki je v podjetju zaposlen 31 let, z urejeno družino in življenjem. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zato nezakonita. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da je odpoved pogodbe prejel zaradi poslabšanja odnosov med delavcem in delodajalcem, in sicer so se zatrjevani pritiski tožene stranke na tožnika pričeli prvenstveno iz razloga njegovih zdravstvenih težav (omejitve pri delu, invalidnost), predvsem pa, ker je jasno opozarjal na nepravilnosti in težave pri delu, na prekratke roke za objekte, neustrezne delavce, ki jih je kot delovodja dobil. Navedeno je smiselno potrdil direktor tožene stranke. Da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, dodatno potrjujejo še nasprotja, ki se pojavljajo že v izpovedbah samega vodstva podjetja, še toliko bolj pa izjave prič, ki so pri toženi stranki zaposlene in imajo interes, da tožena stranka v pravdi uspe. Glede na vse navedeno je nedvomno vprašljiva verodostojnost izpovedb tako vodstva tožene stranke kot prič, na katere je sodišče oprlo svojo odločitev, in ki jih je celo označilo za prepričljive, tožena stranka pa v spis ni predložila nobenega dokaza in listin, ki bi njene navedbe in izpovedbe objektiviziral, kot je tožeča stranka že pojasnila zgoraj (niti v zvezi z objektom A., niti v zvezi s potekom dogodka dne 18. 11. 2010 in 19. 11. 2010), kar ne more biti naključno. Glede na vse zgoraj navedeno tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer predlaga, da se zadeva dodeli v obravnavanje drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče po izvedenem preizkusu ni ugotovilo, da bi sodišče prve stopnje zagrešilo kakšno izmed absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Ugotovilo je tudi, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tožeča stranka. Sodba ima namreč jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki si med seboj niso v nasprotju.

Pritožbeno sodišče je o zadevi že odločalo in sicer je na pritožbo tožeče stranke s sklepom opr,. št. Pdp 321/2012 z dne 29. 8. 2012 razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje opr. št. Pd 155/2011 z dne 19. 1. 2012, s katero je sodišče prve stopnje zahtevek tožnika zavrnilo. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, saj ni raziskalo vseh okoliščin v zvezi z opozorilom pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, kakor tudi ne vseh okoliščin dejanja, ki se tožniku očita v redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V novem sojenju je sodišče prve stopnje ponovilo vse v prvem postopku izvedene dokaze, zaslišalo pričo F.F., ponovno zaslišalo stranki in pridobilo izvedensko mnenje ter odločilo z izpodbijano sodbo.

Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč zaključilo, da je tožena stranka ravnala zakonito, ko je tožniku redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker kršitev (organiziranje aktivnosti za protipravno odtujitev materiala) predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med pravdnima strankama. Ugotovilo je tudi, da je bilo pisno opozorilo zaradi neizpolnjevanja obveznosti in možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve z dne 8. 11. 2010, utemeljeno. Tožnik objekta ni izdelal kvalitetno, prav tako pa tudi poraba časa ni bila na nivoju, kot se predvideva za delovodjo oziroma po splošnih standardih. Pritožbeno sodišče se z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe strinja, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Pritožba neutemeljeno navaja, da dokazna ocena sodišča prve stopnje o utemeljenosti opozorila z dne 8. 11. 2010 temelji le na izpovedi direktorja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v točki 11. obrazložitve res zapisalo, da je na podlagi direktorjeve izpovedi ter ob upoštevanju vseh okoliščin, na katere se je tožeča stranka sklicevala, ugotovilo, da je bilo opozorilo z dne 8. 11. 2010 utemeljeno. Vendar pa je sodišče prve stopnje v dokaznem postopku zaslišalo tudi tožnika in direktorico tožene stranke G.G.. Tudi iz njene izpovedi izhaja utemeljenost opozorila. Glede na tožnikovo izpoved pa je tožena stranka upoštevala opravičljive razloge (napake pri predobdelavi materiala), na katere se je skliceval tožnik. Tožnik je bil delovodja, zato bi moral skrbeti za ustrezno izdelavo objekta in organizirati delo skupine, ki jo je vodil. Ker objekt ni bil izdelan kvalitetno, za izdelavo pa je bilo potrebnega bistveno več časa kot za primerljiv objekt, ki ga je pripravljala druga skupina, je opozorilo tudi po stališču pritožbenega sodišče utemeljeno, saj tožnik svojih obveznosti ni izpolnil. Tožeča stranka se ne more sklicevati na to, da tudi kontrola ni opravila svojega dela, ko ni ugotovila napak na objektu. V obravnavani zadevi se namreč presoja tožnikove kršitve in ne kršitve kontrole pri toženi stranki.

Sodišče prve stopnje je v dokazne namene sicer vpogledalo vse v spis vložene listine, vendar pa iz sodbe ne izhaja, da bi se oprlo na katero izmed listin, ki jih je v spis vložila tožena stranka na naroku za glavno obravnavo 22. 1. 2013, tako so pritožbene navedbe o procesnih kršitvah zaradi prekluzije tožene stranke neutemeljene. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o tem, da vodstvo tožnikovih obvestil o pogojih dela ni upoštevalo, saj iz izpovedi direktorja izhaja, da jih je tožene stranka upoštevala (točka 7 obrazložitve sodbe). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik kot delovodja opustil dolžno skrbnost pri izdelavi objekta A., zaradi česar objekt ni bil kvalitetno in pravočasno izdelan, so neutemeljene pritožbene navedbe o pomanjkljivi in nekritični dokazni oceni sodišča prve stopnje ter napačno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožniku v opozorilu ni očitano le časovno odstopanje pri izvedbi objekta, ampak tudi slaba kvaliteta. V zvezi s tem pa je njegovo sklicevanje na kontrolo tožene stranke, kot je že navedeno, neutemeljeno. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je opozorilo, ki ga je dne 8. 11. 2010 tožniku podala tožena stranka, utemeljeno.

Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnik storil tudi kršitev, zaradi katere mu je tožena stranka redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi, torej organizacija aktivnosti za protipravno odtujitev materiala v lasti tožene stranke v četrtek 18. 11. 2010 in v petek 19. 11. 2010, s tem pa je kršil 9. člen pogodbe o zaposlitvi ter 31. in 35. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). Neutemeljeno očita pritožba sodišču prve stopnje, da dokazna ocena ni celovita in dovolj skrbna. Res so bile zaslišane priče ali zaposleni delavci tožene stranke ali njeni pogodbeni delavci, vendar to še ne pomeni, da so krivo pričali, kot to skuša prikazati pritožba. Če bi obveljalo tako pritožbeno stališče, potem sodišče ne bi smelo upoštevati izpovedi prič, ki so še vedno zaposlene pri delodajalcu, kakor tudi ne prič, ki pri njem več niso zaposlene, so pa bile včasih sodelavci delavca, ki je vložil tožbo. Tako je po stališču pritožbenega sodišča dokazna ocena sodišča prve stopnje dovolj skrbna, tako da so pritožbeni očitki, da je to kršilo določbo 8. člena ZPP neutemeljeni.

Nadalje pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni bistvena velikost lista, na katerem so bile mere zapisane, prav tako pa tudi ni bistvena razlika med pričanjem F.F. in izpovedjo G.G.. Ta listka, ki ga je F.F. izročil tožnik, ni videla. Videl ga je le F.F., ki je po tam zapisanih merah pločevino razrezal. Da mu je tožnik naročil, kje naj pusti razrezani plošči in da naj ju naloži v kombi, je izpovedal D.D., pomagal pa mu je sodelavec E.E., kar ta tudi ni zanikal. Do izpovedi prič I.I., voznika kombija H.H. ter E.E., se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej opredeljevati. H.H. je izpovedal, da sploh ni vedel, da prevaža material, E.E., da je D.D. pomagal prinesti pločevino do kombija, I.I. pa je izpovedal, da je kombi pripeljala nazaj direktorica in da je material (cca 30-40 kosov teže kakšnih 150 kg) zložil iz vozila. Izpovedi teh prič samo v določeni meri potrjujejo, da je H.H. vozil kombi z materialom, da je E.E. pomagal D.D. prinesti ploščo do kombija in da je direktorica kombi pripeljala nazaj do tožene stranke in z ničemer ne spremenijo pravilne dokazne ocene sodišča prve stopnje.

Tožena stranka dejansko od službe za varovanje ni zahtevala zavarovanja posnetkov. Iz listin, ki jih je predložila v spis izhaja, da so bili ti posnetki presneti. To je lahko res njena malomarnost, nikakor pa to ne pomeni, da se je hotela tožena stranka s tem znebiti tožnika, zaradi njegovega opozarjanja na nepravilnosti oziroma zaradi njegovega slabšega zdravstvenega stanja. Direktor je v svoji izpovedi res omenil, da je tožnik opozarjal na nepravilnosti, vendar s to izpovedjo navedb tožeče stranke o tem ni smiselno potrdil, kot to v pritožbi poskuša prikazati tožeča stranka.

Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo, da je tožnik storil očitano mu kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja po 9. členu v povezavi z 8. členom pogodbe o zaposlitvi ter po 31. in 35. členu ZDR, zato mu je tožena stranka, ob dejstvu, da je pred tem storil tudi kršitev, za katero je prejel opomin dne 8. 11. 2010, utemeljeno, pravočasno in pravilno redno iz krivdnega razloga odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo s sodbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoj pritožbene stroške.