Jedro

S tem, ko je sodišče druge stopnje ponovilo argumente sodišča prve stopnje, namesto da bi se - kot mu očita revizija - „argumentirano odzvalo na pritožbene navedbe“, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kadar sodišče druge stopnje zavrne pritožbo in pritrdi dejanskim in pravnim zaključkom izpodbijane sodbe, je standard obrazloženosti sodbe nižji kot pri sodbi sodišča prve stopnje, zato lahko le ponovi njene argumente ali se nanje sklicuje.

Sodišče prve stopnje nekaterih listinskih dokazov, ki jih je v postopku vpogledalo, ni dokazno ocenilo. To bi sicer lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev, vendar le, če bi ta vplivala na zakonitost sodbe, torej če bi listinski dokazi, ki so bili izvedeni, pa ne ocenjeni, lahko pripeljali do drugačne odločitve. V tem primeru bi moral tožnik v reviziji izrecno navesti, katere so te listine in zakaj bi bila na njihovi podlagi odločitev drugačna.

Tožena stranka je zakonitost pisnega opozorila in odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazovala z zaslišanjem strank in prič. Iz njihovih skladnih izpovedi je sodišče naredilo dejanske zaključke, ki jih tožnik s svojimi dokazi (zaslišanje stranke) ni uspel izpodbiti.

Če bi sodišče tožnikovemu dokaznemu predlogu ugodilo in toženi stranki naložilo predložitev listin (prvi odstavek 227. člena ZPP), pa jih ta ne bi predložila, bi bilo eventualno mogoče to dejstvo šteti v njeno škodo. Ker pa dokaz z vpogledom v te listine sploh ni bil predlagan, je od sodišča nesmiselno zahtevati, da se do dejstva, da niso bile predložene, opredeli.

Nedoseganje pričakovanih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, je v zakonu opredeljeno kot razlog nesposobnosti, vendar pa to ne pomeni, da zaradi nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela, to je dela, ki ni opravljeno v skladu s pričakovanji delodajalca, ni mogoče opredeliti kot kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Razlika je v tem, da pri razlogu nesposobnosti delavec pričakovanih rezultatov ne doseže, ker jih ni sposoben doseči, pri krivdnem razlogu pa jih ne doseže zaradi nezadostne skrbnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 23. 12. 2010, za ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 27. 1. 2011, temveč je trajalo do odločitve sodišča prve stopnje ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z zapadlimi zneski plač oziroma razlik v plači za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi. Presodilo je, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zakonita, pisno opozorilo pred odpovedjo pa utemeljeno. Ugotovilo je, da je tožnik 18. 11. 2010 in 19. 11. 2010 organiziral aktivnosti za protipravno odtujitev materiala v lasti tožene stranke, konkretno dveh plošč iz nerjavečega materiala, prav tako pa storil tudi kršitev, ki mu jo je tožena stranka očitala v pisnem opozorilu in se je nanašala na reklamacijo izdelka za poslovnega partnerja A. 2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in zavrnilo pritožbene očitke o postopkovnih napakah.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Navaja, da sodišče druge stopnje ni argumentirano zavrnilo pritožbenih očitkov, s čimer naj bi zagrešilo kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji). Sodba sodišča prve stopnje naj bi bila izdelana brez uporabe metodološkega napotka iz 8. člena ZPP, na kar je bilo v pritožbi izrecno opozorjeno. Posledično je s pritožbo uveljavljal tudi bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj meni, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Ker sodišče druge stopnje pritožbi ni sledilo in kršitev ni odpravilo, jih je po stališču revizije storilo tudi samo. O dokazni oceni sodišča prve stopnje ni zavzelo nobenega stališča in ni upoštevalo, da sodišče prve stopnje ni ocenilo vseh dokazov, ki so bili izvedeni in ni ocenilo dejstva, da tožena stranka o zatrjevani reklamaciji, ki je bila predmet pisnega opozorila, ni predložila nobene listine in tudi ne zapisnikov o kontrolah. Ni upoštevalo neugodnih objektivnih pogojev dela, v katerih je moral tožnik opraviti delo. V zvezi z očitano kršitvijo, na podlagi katere je prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, revident navaja, da med izpovedjo priče B. B. in razlogi sodbe obstaja nasprotje, zaradi česar očita sodišču kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (glede datuma 19. 11. 2010). Opozarja tudi na to, da iz skladnih izpovedi prič jasno izhaja, da so bile naučene in vnaprej pripravljene. V oči po njegovem mnenju bode tudi dejstvo, da tožena stranka glede te kršitve ni predložila ključnega dokaza, to je posnetka kamer. Na vse to je tožnik v pritožbi opozoril, vendar se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pomena izostanka tega neposrednega dokaza. Sodba sodišča druge stopnje tudi nima nobenih razlogov glede pritožbenih očitkov, da se sodišče prve stopnje ni kritično opredelilo do pravilnosti izvedbe zagovora. Zato očita sodiščema bistveno kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Uveljavlja tudi zmotno uporabo materialnega prava. Meni, da za opozorilo pred odpovedjo ni bilo podlage, saj ni šlo za kršitev pogodbenih oziroma drugih obveznosti, ampak za očitek nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela, kar so elementi, ki opredeljujejo razlog nesposobnosti. Na koncu opozarja na nesmotrno ravnanje sodišča prve stopnje, ki je angažiralo izvedenca psihiatrične stroke zaradi ugotavljanja tožnikove škode, glede katere ga je tudi pozvalo, naj jo specificira, nato pa je zahtevek v celoti zavrnilo. Zaradi tega je odločitev še toliko večje presenečenje za stranke. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje, podredno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Z izpodbijano sodbo je sodišče druge stopnje pritrdilo dejanskim in pravnim zaključkom sodišča prve stopnje (6. točka obrazložitve), pojasnilo pa je tudi, zakaj sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ponovilo je razloge o odločilnih dejstvih tako glede pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi (7. in 8. točka obrazložitve) kot glede redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (10. točka obrazložitve) ter hkrati odgovorilo na pritožbene navedbe glede dokazne ocene v zvezi s tem. V kolikor tožnik v reviziji pod uveljavljanim očitkom izraža nestrinjanje z dokazno oceno, pa je to nedovoljen revizijski razlog izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

7. Neutemeljen je očitek bistvene kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi iz sodbe sodišča druge stopnje ne bilo razvidno, ali se je s pritožbenimi očitki seznanilo. Sodišče druge stopnje je na relevantne pritožbene navedbe zadovoljivo odgovorilo (glede dokazov, na katere se opira odločitev sodišča prve stopnje o pisnem opozorilu v 7. točki obrazložitve in glede objektivnih okoliščin, ki naj bi vplivale na tožnikovo delo pri izdelavi peči za stranko A. v 8. točki obrazložitve). Tudi s tem, ko je ponovilo argumente sodišča prve stopnje, namesto da bi se - kot mu očita revizija - „argumentirano odzvalo na pritožbene navedbe“, ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kadar sodišče druge stopnje zavrne pritožbo in pritrdi dejanskim in pravnim zaključkom izpodbijane sodbe, je standard obrazloženosti sodbe nižji kot pri sodbi sodišča prve stopnje, zato lahko le ponovi njene argumente ali se nanje sklicuje.

8. Neutemeljen je tudi očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi jo zagrešilo že sodišče prve stopnje, ker naj ne bi upoštevalo metodološkega napotka iz 8. člena ZPP. Čeprav je zgradba sodbe nekoliko nenavadna (dobesedno prepisovanje izpovedi zaslišanih), iz nje dovolj jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje do dejanskih zaključkov o utemeljenosti pisnega opozorila prišlo na podlagi tožnikove izpovedi ter izpovedi C. C. in D. D., kar je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje. Res pa je, da sodišče prve stopnje nekaterih listinskih dokazov, ki jih je v postopku vpogledalo, ni dokazno ocenilo. To bi sicer lahko predstavljalo relativno bistveno kršitev, vendar le, če bi ta vplivala na zakonitost sodbe, torej če bi listinski dokazi, ki so bili izvedeni, pa ne ocenjeni, lahko pripeljali do drugačne odločitve. V tem primeru bi moral tožnik v reviziji izrecno navesti, katere so te listine in zakaj bi bila na njihovi podlagi odločitev drugačna. Ker tožnik v reviziji tega ne navaja, opustitev ocene nekaterih listinskih dokazov ne predstavlja bistvene kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

9. Nižji sodišči nista bili dolžni ocenjevati pomena dejstva, da tožena stranka ni predložila posnetka in predlagala vpogleda v nekatere listine, ki naj bi bile po tožnikovem zatrjevanju lahko neposredni dokaz za njene trditve. V zvezi s tem si zmotno razlaga pravilo iz prvega odstavka 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji) o dokaznem bremenu. Po tej določbi je v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca dokazno breme na njegovi strani. Vendar pa ta določba o obrnjenem (materialnem) dokaznem bremenu ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o procesnem dokaznem bremenu. Tožena stranka je zakonitost pisnega opozorila in odpovedi pogodbe o zaposlitvi dokazovala z zaslišanjem strank in prič. Iz njihovih skladnih izpovedi je sodišče naredilo dejanske zaključke, ki jih tožnik s svojimi dokazi (zaslišanje stranke) ni uspel izpodbiti. V skladu z 212. členom ZPP je bilo dokazno breme za izpodbijanje navedb in dokazov tožene stranke na tožniku, ki pa vpogleda v zapisnike o kontroli in reklamacijski zapisnik do prvega naroka za glavno obravnavo ni predlagal. Šele, če bi sodišče takemu tožnikovemu dokaznemu predlogu ugodilo in toženi stranki naložilo predložitev teh listin (prvi odstavek 227. člena ZPP), pa jih ta ne bi predložila, bi bilo eventualno mogoče to dejstvo šteti v njeno škodo. Ker pa dokaz z vpogledom v te listine sploh ni bil predlagan, je od sodišča nesmiselno zahtevati, da se do dejstva, da niso bile predložene, opredeli.

10. Tudi glede kršitve delovne obveznosti je dokazna ocena jasna. Sodišče ugotavlja, da je tožnik naročil B. B. razrez dveh kosov pločevine, ki jih je ta tudi razrezal, nato pa mu je naročil, naj skupaj z E. E. pločevino naložita v službeni kombi, ki je pločevino nato odpeljal. Sodišče ni imelo razloga, da izpovedim prič ne bi verjelo. Dejstvo, da so priče zaposlene pri toženi stranki oziroma da so ekonomsko odvisne od nje, ni utemeljen razlog za dvom, še manj pa skladnost njihovih izpovedi. Priče so bile opozorjene na dolžnost govoriti resnico in dokler ni dokazano nasprotno velja, da so govorile resnico.

11. Bistvena kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila storjena s tem, da se povzetek izpovedi B. B. ne sklada z dejansko izpovedjo, ni podana. V 22. točki obrazložitve sodišče ni zapisalo, da je datum 19. 11. 2010 omenjal B. B. Očitno gre za zaključek sodišča, ki pa mu ga glede na to, da je bil 19. 11. 2010 res petek, ni bilo treba posebej utemeljevati.

12. Dejstvo, da tožena stranka ni predložila posnetka nadzornih kamer (dokaz je predlagal tožnik), ker je posnetke družba za varovanje že presnela, nima pomena, kot mu ga pripisuje tožnik. Sodišče druge stopnje je na podlagi listin v spisu ugotovilo, da so bili posnetki res presneti, zato ni podana situacija iz 227. člena ZPP. Glede na to in zlasti glede na skladne izpovedi treh prič - F. F., B. B. in E. E. - ki so potrdile naročilo razreza in odvoza pločevine, sodišču ni mogoče očitati kršitve določb ZPP o dokaznem bremenu.

13. V zvezi z izvedbo zagovora se je v pritožbi sodišču prve stopnje očitala bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, za katero je sodišče druge stopnje izrecno ugotovilo, da ni podana (4. točka obrazložitve), strinjalo pa se je tudi z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje. S tem je ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila pisna obdolžitev dovolj konkretizirana in da je tožnik dejansko o kršitvah tudi podal zagovor, zadovoljivo odgovorilo tudi na ta pritožbeni očitek.

14. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

15. Na podlagi izvedenih dokazov so bila glede pisnega opozorila ugotovljena odločilna dejstva: da je tožnik kot delovodja sodeloval pri izdelavi peči za postopke čiščenja zraka za kupca A., da je bil kot delovodja dolžan skrbeti za kvaliteto izdelkov, ki jih izdeluje skupina, da je po dobavi peči kupcu prišlo do reklamacije, ker je bil izdelek slabo narejen, da so ga delavci tožene stranke nato hodili popravljat v Avstrijo, da je bil pretežni del reklamacije vezan na tožnikovo delo (poravnava izdelka po varjenju, čiščenje izdelka, priprava za barvanje, delavniška montaža), da je bil primerljiv, skoraj enak, le nekoliko večji izdelek istočasno v drugi skupini izdelan z bistveno manjšimi napakami, da je bila dobava materiala sicer nepravočasna, ni pa vlivala na zamudo, da material ni bil stoprocentno predobdelan, vendar pa še v mejah normalne prakse (npr. manjkajoča luknja na elementu), da je bilo časa za pregled končnega izdelka dovolj in bi se napake ob natančnejšem pregledu lahko pravočasno odkrile itd. Tožena stranka ni zanikala objektivnih težav, ki jih je imel tožnik pri delu na spornem izdelku in to je sodišče druge stopnje upoštevalo. Izrecno pa je poudarilo, da je bil tožnik delovodja, ki je bil odgovoren za izdelavo izdelka in za organiziranje skupine delavcev, ki je na njem delala ter bi moral zato kljub objektivnim težavam zagotoviti kvalitetno izdelavo (da je bilo to možno, dokazuje uspešna izvedba podobnega izdelka v drugi skupini). Revizijsko sodišče soglaša s to presojo.

16. Zavzemanje revidenta za to, da glede na vsebino pisnega opozorila ni šlo za kršitev delovnih obveznosti, ampak kvečjemu za očitek nesposobnosti (ker dela ni opravil pravočasno, strokovno in kvalitetno), je neutemeljeno. V drugi alineji prvega odstavka 88. člena ZDR je nedoseganje pričakovanih rezultatov, ker delavec dela ne opravlja pravočasno, strokovno in kvalitetno, opredeljeno kot razlog nesposobnosti, vendar pa to ne pomeni, da zaradi nepravočasnega, nestrokovnega in nekvalitetnega dela, to je dela, ki ni opravljeno v skladu s pričakovanji delodajalca, ni mogoče opredeliti kot kršenje pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Razlika je v tem, da pri razlogu nesposobnosti delavec pričakovanih rezultatov ne doseže, ker jih ni sposoben doseči, pri krivdnem razlogu pa jih ne doseže zaradi nezadostne skrbnosti. V obravnavanem primeru je bilo ugotovljeno, da tožnik ni bil dovolj skrben, zato je bilo pisno opozorilo utemeljeno in določba 83. člena ZDR pravilno uporabljena.

17. Bistvene dejanske ugotovitve glede odpovednega razloga pa so naslednje: tožnik je F. F. izročil listek z merami za razrez pločevine; po teh merah je F. F. pločevino razrezal. Ko je bila pločevina razrezana, je tožnik naročil B. B., kje naj pusti razrezani plošči in naj ju naloži v službeni kombi. Pomagal mu je E. E. Voznik kombija G. G. je odpeljal vozilo mimo vratarja, sledila mu je D. D., ki je vozilo ustavila in odkrila v njem narezano pločevino. Tak način iznosa materiala ni dovoljen, saj je odpadni material mogoče odkupiti po ustaljenem postopku, ki ga v obravnavanem primeru ni bilo. Odnašanje materiala (čeprav odpadnega) mimo uveljavljenih pravil delodajalca, pomeni kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, zato sta nižji sodišči utemeljeno ugotovili obstoj odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

18. Iz očitka o nerazumnem ravnanju sodišča prve stopnje glede postavitve izvedenca psihiatrične stroke ni mogoče razbrati, kateri revizijski razlog se s tem uveljavlja, zato revizijsko sodišče nanj ne odgovarja.

19. Ker z revizijo uveljavljeni razlogi niso podani, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo. Zavrnitev revizije se nanaša tudi na njen stroškovni del.