Jedro

Toženec bi moral takoj (in ne šele po poteku dveh mesecev) po nastopu nelikvidnosti ukrepati v smislu 12. člena ZFPPod, vendar ni storil ničesar, kar je vodilo do tega, da terjatev tožeče stranke ni bila poplačana v izvršilnem postopku, zato ji je nastala škoda.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Toženec je dolžan povrniti tožnici stroške pritožbenega postopka v znesku 1.759,73 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu plačilo zneska 108.907,75 EUR tožeči stranki, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov, navedenih v I. točki izreka, ter pravdnimi stroški v znesku 4.515,85 EUR, v primeru zamude s plačilom teh stroškov tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Navaja, da je izpovedal, da se je ekonomski položaj družbe N. d. o. o. začel poslabševati v letu 2006, da je konkurenčnost te družbe zaradi prihoda diskontnih trgovcev upadala, da je bil kot direktor ves čas prepričan, da bo uspel družbo pripeljati do likvidacije ter poplačila vseh obveznosti družbe, da se je zavedal, da družba nima pogojev za dolgoročno opravljanje svoje dejavnosti, da družba E. d. o. o. kot lastnik ni sposobna izvesti dokapitalizacije svoje družbe in da je bila v takšni situaciji ekonomsko nesmiselna tudi prisilna poravnava. Stečaj takrat po oceni tožene stranke ni bil potreben, ker je premoženje zadoščalo za poplačilo vseh obveznosti. Družba N. d. o. o. je bila v času, ko je bil direktor toženec, sposobna poravnavati svoje obveznosti. Občasno se je pojavljala nelikvidnost, vendar pa družba ni bila insolventna. Tožeča stranka ni zatrjevala, da je bil v času trajanja toženčeve direktorske funkcije presežen dvomesečni rok iz 12. in 13. člena ZFPPod. Iz obrazložitve ni mogoče razbrati, na kakšni podlagi je sodišče odločilo v zadevi, zato sodbe ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Toženec ni bil pasivno legitimiran. Toženec ni storil nobenega delikta. Opustitev dolžnega ravnanja po določbah ZFPPod ne predstavlja protipravnega ravnanja v smislu določil OZ. Adekvatna vzročna zveza v smislu določil OZ ni podana. OZ ne more biti pravni temelj za odločanje v tovrstnem primeru. Tožeča stranka ni zatrjevala, kdaj je nastopila zatrjevana insolventnost in kdaj je bil v času trajanja toženčeve direktorske funkcije presežen dvomesečni rok iz 12. in 13. člena ZFPPod. Predpogoj za odškodninsko odgovornost toženca je začetek stečajnega postopka, ki pa nad družbo N. d. o. o. ni bil nikoli začet. Višino škode bi morala zatrjevati in dokazovati tožeča stranka, ki tega ni storila. Sodišče tudi ni upoštevalo 21. člena ZFPPod o omejitvi odgovornosti. Tožeča stranka je odlašala z začetkom pravde, s tem pa si je sama poslabšala položaj. Ker ni nikoli predlagala stečajnega postopka zoper družbo N. d. o. o., je sama kriva, da po 19. členu ZFPPod ni temelja za toženčevo odškodninsko odgovornost. Prvo sodišče ni ugotovilo, kdaj naj bi bilo storjeno protipravno dejanje. Toženec bi lahko zašel v protipravnost le, če bi sodišče ugotovilo, kdaj je nastala insolventnost družbe N. d. o. o. in kdaj sta minila dva meseca od nastanka insolventnosti. Brez ugotovitve teh datumov ni mogoče ugotoviti niti začetka teka zastaranja in tudi ne izteka zastaralnega roka. Škoda v smislu 19. člena ZFPPod tožeči stranki še ni nastala. Do tega bi prišlo šele tedaj, če bi bil začet stečajni postopek in če bi po zaključku stečaja tožeča stranka ostala nepoplačana. Tožeči stranki škoda ni nastala z neuspešno izterjavo in ne s pravnomočnostjo sklepa o izvršbi. Sodba ni jasna v delu, v katerem sodišče govori o ugotavljanju neaktivnosti družbe N. d. o. o., kar bi lahko bil razlog za osebno odgovornost družbenika, kar pa ni predmet te pravde. Ni res, da je toženec nekonkretizirano prerekal višino škode. Sodišče ni dopustilo izvedbe dokaza z izvedencem, ki bi edini lahko določil datum nastanka insolventnosti, zaradi česar dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva za razsojo v zadevi. Razlogi izpodbijane sodbe so skladni in prepričljivi ter temeljijo na dokazni oceni, izdelani v skladu z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje nanje, v njih pa je zajet tudi odgovor na pritožbeno kritiko dejanskih ugotovitev prvega sodišča. Pritožbeno sodišče zato dodaja le še naslednje.

6. V času, ko je bil toženec njen direktor, družba N. d. o. o. ni bila sposobna ves čas poravnavati svojih obveznosti. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je ta družba postala v letu 2006 nelikvidna in sicer najpozneje v avgustu 2006, ko je imela blokirane račune. Razen tega toženec ni prerekal trditev tožeče stranke, da N. d. o. o. (tudi) med marcem 2006 in decembrom 2006 ni več izpolnjevala obveznosti in je zato postala trajno nelikvidna, zaradi česar so ta dejstva veljala za priznana (214. člen ZPP). Pri tem je nepomembna okoliščina, da se je tožeča stranka v tožbi v materialnopravnem pogledu napačno sklicevala na določbe ZFPPIPP, namesto na relevantne določbe ZFPPod.

7. Očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Prvo sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku (kar je ustrezno obrazložilo) na podlagi toženčeve odškodninske odgovornosti, ki je temeljila na določbah 131. člena OZ, ne pa na podlagi določb 19. in 21. člena ZFPPod oziroma 8. člena ZGD-1. 8. N. d. o. o. je bila izbrisana iz sodnega registra brez likvidacije, pri čemer se je postopek izbrisa pričel po uveljavitvi 7. poglavja ZFPPIPP, to je po 15. 1. 2008 (500. člen tega zakona). Izbris družbe iz sodnega registra ni vplival na pravico tožeče stranke, da zahteva od toženca kot direktorja družbe, ki je v letu 2006 postala nelikvidna, povrnitev škode (2. točka prvega odstavka 442. člena ZFPPIPP), pri čemer je treba upoštevati predpise, veljavne v času nastanka relevantnih dejstev. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da toženec po nastopu nelikvidnosti družbe v letu 2006 ni storil ničesar od tega, kar je bil dolžan storiti po 12. členu ZFPPod. Tudi določbe tega člena so poleg varstva same družbe zasledovale tudi varstvo upnikov družbe (enako tudi določbe 13. člena ZFPPod). Toženec ni podal nobenih trditev o tem, da bi po nastopu nelikvidnosti družbe ukrepal po 12. členu ZFPPod, pri čemer je bil po nastopu relevantnih okoliščin iz tega člena dolžan ukrepati takoj, ne pa šele po poteku dveh mesecev. Ker je kršil določbe 12. člena navedenega zakona, je toženec kot direktor ravnal protipravno, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. 9. Ker tožeča stranka ni dosegla poplačila svoje terjatve, ji je s tem nastala škoda. Okoliščina, da ni bil opravljen stečajni postopek, ni pomembna za obstoj toženčeve odškodninske obveznosti, saj v tej zadevi uporaba 19. člena ZFPPod ni aktualna (enako velja za določbe 21. člena ZFPPod o omejitvi odgovornosti). Tožeča stranka je trdila, da ji je nastala škoda v višini neizterjane terjatve po sklepu o izvršbi (kar vtožuje v tej zadevi), toženec pa obstoju zatrjevane škode in njeni višini do konca prvega naroka ni nikoli obrazloženo nasprotoval. 10. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala tudi obstoj vzročne zveze. Toženec tem ugotovitvam prvega sodišča obrazloženo ne ugovarja. Že toženčeve pritožbene navedbe (da se je položaj družbe začel slabšati v letu 2006, da je njena konkurenčnost upadala, da je bil prepričan, da bo družbo uspel pripeljati do likvidacije in poravnave obveznosti družbe, da družbenik družbe ne želi dokapitalizirati, da družba ni imela pogojev za nadaljnje poslovanje, da prisilna poravnava ni bila smiselna) kažejo, da bi moral toženec takoj po nastopu nelikvidnosti ukrepati v smislu 12. člena ZFPPod, vendar pa v tem pogledu ni storil ničesar, kar je vodilo tudi do tega, da terjatev tožeče stranke ni bila poplačana v izvršilnem postopku, s čimer je tožeči stranki nastala škoda. Ob tem velja domneva vzročne zveze za celoten znesek terjatve (2. točka tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP). Trditve o ravnanju tožeče stranke (da si je sama poslabšala položaj z odlašanjem začetka sodnega postopka) pa so neupoštevne že zato, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

11. Pravilna je tudi ugotovitev prvega sodišča, da tožbeni zahtevek ni zastaral. Kot že rečeno je toženec ravnal protipravno ob nastopu nelikvidnosti družbe (po ugotovitvah prvega sodišča avgusta 2006, glede na neprerekane trditve tožeče stranke pa marca 2006), ko ni storil ničesar v smislu 12. člena ZFPPod. Prvo sodišče je ugotovilo, da je družba postala nelikvidna in da toženec tedaj ni ukrepal v skladu z 12. členom ZFPPod, zato se mu ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem nastopa insolventnosti družbe. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka zvedela za nastanek škode po pravnomočnosti sklepa o izvršbi in neuspešni izterjavi, kar ni moglo biti pred 14. 3. 2007, ko je sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, postal pravnomočen (primerjaj 150. člen ZIZ), pravilna pa je tudi ugotovitev, da tožeča stranka ni mogla zvedeti za toženca kot povzročitelja škode pred izbrisom družbe iz sodnega registra 22. 1. 2009, zato je bila tožba vložena pred potekom relativnega zastaralnega roka treh let (prvi odstavek 352. člena OZ). V tem pogledu je prvo sodišče navedlo možnost seznanitve tožeče stranke z neaktivnostjo družbe zgolj v povezavi s tožničino seznanitvijo z opustitvami dolžnih ravnanj toženca kot direktorja družbe, zato je smiselno uveljavljani očitek o bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP neutemeljen.

12. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Toženec je dolžan povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Ti so odmerjeni v skladu z ZOdvT in predstavljajo nagrado za postopek s pritožbo s pavšalnim zneskom za poštne in telekomunikacijske storitve ter DDV. Po višini so ti stroški razvidni iz posamičnih priznanih postavk stroškovnika v odgovoru na pritožbo. V primeru zamude je toženec dolžan plačati tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ in drugi odstavek 313. člena ZPP).