Jedro

Tožbeni zahtevek, o katerem sta odločali nižji sodišči se ne prilega posebnemu odškodninskemu zahtevku, ki ga ureja ZFPPod. Res pa je, da je četrti odstavek 21. člena ZFPPod izrecno določal, da določbe 19. in 20. člena zakona ne izključujejo odškodninske odgovornosti članov uprave, članov nadzornega sveta in družbenikov po drugih zakonih.

Če gre za zahtevek po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, potem posebnosti, ki jih ureja ZFPPod, ne smejo lajšati oškodovančevega procesnega bremena, ki mu ga nalagajo splošna pravila ter s tem oteževati položaja domnevno odgovorne osebe.

Vsebina protipravnega ravnanja je sicer lahko utemeljena tudi na kršitvi obveznosti iz 12. člena ZFPPod, vendar pa se je treba v nadaljevanju vprašati, ali je to ravnanje po splošnih odškodninskih merilih adekvaten in pravnovrednotno upošteven vzrok nastanka škode. Član uprave ni z upnikom v nobenem obligacijskem razmerju. To pa pomeni, da bo morala biti utemeljitev pravno upoštevne vzročne zveze ravno bolj natančna kot sicer, ne pa bolj poenostavljena. Utemeljitev vzročne zveze bo morala torej temeljiti na vzpostavitvi jasnega in prepričljivega ter pravno upoštevnega kavzalnega niza med storjeno opustitvijo in konkretnim obsegom nastale škode. V nasprotnem primeru bi šlo v resnici za nedopustno prebijanje odškodninske odgovornosti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se razveljavita ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Uvodno

1. Toženec je bil direktor družbe A., d. o. o., od 1. 1. 2005 do 16. 12. 2006. Ta družba je bila 22. 1. 2009 izbrisana iz sodnega registra po določbah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP). Tožeča stranka je bila pogodbena upnica izbrisane družbe. Ker je bila družba izbrisana, svojo terjatev uveljavlja kot odškodnino zoper bivšega direktorja, toženca. V tožbi je terjatev oprla na določbe ZFPPIPP o odškodninski odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov (42. člen ZFPPIPP).

Odločitev sodišča prve stopnje

2. Sodišče prve stopnje je zahtevku ugodilo in toženca zavezalo k plačilu 108.907,75 EUR z obrestmi. Pojasnilo je, da sicer ZFPPIPP v času, ko naj bi toženec opustil ukrepe ob nastopu nelikvidnosti oziroma prezadolženosti, še ni veljal in nanj zato ni mogoče opreti zahtevka. Vendar pa je v relevantnem času veljal Zakon o finančnem poslovanju podjetij (v nadaljevanju ZFPPod), ki je v 12. členu prav tako predpisoval dolžna ravnanja poslovodstva, če družba zaide v položaj nelikvidnosti oziroma prezadolženosti. Ta ravnanja naj bi toženec opustil. S tem je sodišče prve stopnje utemeljilo prvino protipravnosti, nato pa presodilo, da je treba njegovo odškodninsko odgovornost presojati v skladu s splošnim pravilom 131. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).

Ker naj višine škode toženec ne bi opredeljeno prerekal, naj bi bila ta molče priznana. Toženec naj bi tudi ne podal trditev ali dokazov o svoji nekrivdi. Glede vzročne zveze pa je navedlo (drugi odstavek na 8. strani sodbe): „Glede elementa vzročne zveze sodišče prav tako ugotavlja, da je izkazan. Tožena stranka je namreč izpovedala, da je prepričana, da bi se stvar dala rešiti. Iz tega je mogoče sklepati, da v kolikor bi ob nastali nelikvidnosti postopala po relevantni določbi ZFPPod, bi lahko zagotovila zadostna denarna sredstva za poplačilo terjatve tožeče stranke in jo tudi poplačala, tako pa v tej pravdi vtoževana škoda (neplačana terjatev) ne bi nastala.“ Odločitev sodišča druge stopnje

3. Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zavrnilo in takšno sodbo potrdilo. Pojasnilo je, da je nepomembno, ker se je tožeča stranka v tožbi sklicevala na določbe ZFPPIPP, namesto na relevantne določbe ZFPPod. Z razlogi sodišča prve stopnje je soglašalo. Razlogi glede vzročne zveze so podani v 10. točki sodbe in se glasijo: „Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala tudi obstoj vzročne zveze. Toženec tem ugotovitvam prvega sodišča obrazloženo ne ugovarja. Že toženčeve pritožbene navedbe (da se je položaj družbe začel slabšati v letu 2006, da je njena konkurenčnost upadala, da je bil prepričan, da bo družbo uspel pripeljati do likvidacije in poravnave obveznosti družbe, da družbenik družbe ne želi dokapitalizirati, da družba ni imela pogojev za nadaljnje poslovanje, da prisilna poravnava ni bila smiselna) kažejo, da bi moral toženec takoj po nastopu nelikvidnosti ukrepati v smislu 12. člena ZFPPod, vendar pa v tem pogledu ni storil ničesar, kar je vodilo tudi do tega, da terjatev tožeče stranke ni bila poplačana v izvršilnem postopku, s čimer je tožeči stranki nastala škoda. Ob tem velja domneva vzročne zveze za celoten znesek terjatve (2. točka tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP). Trditve o ravnanju tožeče stranke (da si je sama poslabšala položaj z odlašanjem začetka sodnega postopka) pa so neupoštevne že zato, ker predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).“ Revizija tožene stranke

4. Bistvo revizijskih navedb je problematiziranje razlogov nižjih sodišč v luči razmerja med splošno odškodninsko odgovornostjo na eni ter posebno obliko odškodninske odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov, kot jo urejata ZFPPod in ZFPPIPP.

Sodišču druge stopnje očita, da se je pri odgovoru na pritožbene navedbe, ki se tičejo vprašanja vzročne zveze, oprlo na domnevo iz druge točke tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP, čeprav ta zakon tedaj sploh še ni veljal. Če je podlaga odločitve splošna določba 131. člena OZ, potem sodiščema očita, da nimata ustreznih razlogov glede prvin odškodninske odgovornosti. Če pa bi bila podlaga zahtevka odškodninska odgovornost iz 19. člena ZFPPod, potem bi bilo treba upoštevati tudi vsa ostala pravila, ki urejajo ta specialen pravni institut (pogoj stečaja, omejitev odgovornosti po višini itd.) Zatrjuje tudi odstop od sodne prakse ter se sklicuje na sodbo II Ips 1081/2008. Odločitev nižjih sodišč po prepričanju revidenta predstavlja prebijanje odškodninske odgovornosti.

Nazadnje sodiščema očita, da sta opustili izvedbo dokaza z izvedencem, čeprav ga je sodišče prve stopnje sprva postavilo.

Odgovor na revizijo

5. Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

Presoja Vrhovnega sodišča

6. Revizija je utemeljena.

7. Odškodninska odgovornost uprave gospodarske družbe v razmerju do upnikov te gospodarske družbe predstavlja posebno obliko odškodninske odgovornosti, ki jo je v relevantnem času urejal ZFPPod, sedaj pa je urejena v njegovem nasledniku ZFPPIPP. Posebna oblika te odškodninske odgovornosti ni utemeljena le na dejstvu, da jo ureja poseben zakon, marveč tudi na njeni vsebinski drugačnosti v razmerju do splošne odškodninske odgovornosti. Vsebinska razlika se najprej kaže v tem, da zakon v 19. členu ZFPPod ureja posebne predpostavke, pod katerimi uprava odgovarja upnikom za škodo, dalje v izpodbojni domnevi višine škode (tretji odstavek 19. člena ZFPPod), na drugi strani pa v omejitvi in izključitvi odgovornosti (21. člen ZFPPod). Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre in ne more iti za tožbo na tej pravni podlagi že zaradi posebnih določb o procesni legitimaciji in o posebni vsebini tožbenega zahtevka. Ta korenini v določbi o procesni legitimaciji stečajnega upravitelja (22. člen ZFPPod). Ta je sicer v drugem odstavku 22. člena razširjena tudi na posameznega upnika. A v obeh primerih velja, da je zahtevke mogoče uveljavljati samo na račun vseh upnikov, sodišče pa tožencu naloži, da odškodnino plača v stečajno maso.

8. Na dlani je torej, da se tožbeni zahtevek, o katerem sta odločali nižji sodišči, ne prilega posebnemu odškodninskemu zahtevku, ki ga ureja ZFPPod. Res pa je, da je četrti odstavek 21. člena ZFPPod izrecno določal, da določbe 19. in 20. člena zakona ne izključujejo odškodninske odgovornosti članov uprave, članov nadzornega sveta in družbenikov po drugih zakonih.

9. Na načelni ravni torej tudi zato ni mogoče izključiti, da je tak drug zakon tudi OZ in njegove splošne določbe o odškodninski odgovornosti. Vendar pa mora pri tem veljati, da morajo biti za obstoj splošne odškodninske odgovornosti izpolnjene vse predpostavke civilnega delikta, kakor jih ureja 131. člen OZ, in po ustaljenih standardih razlage prvin protipravnosti in vzročne zveze, ki izhajajo iz te splošne določbe. Če gre za zahtevek po splošnih pravilih odškodninske odgovornosti, potem posebnosti, ki jih ureja ZFPPod, ne smejo lajšati oškodovančevega procesnega bremena, ki mu ga nalagajo splošna pravila ter s tem oteževati položaja domnevno odgovorne osebe.

10. Povedano velja predvsem za osrednjo prvino splošne odškodninske odgovornosti - za vzročno zvezo med protipravnim ravnanjem na eni in nastalo škodo na drugi strani. Vsebina protipravnega ravnanja je sicer lahko utemeljena tudi na kršitvi obveznosti iz 12. člena ZFPPod, vendar pa se je treba v nadaljevanju vprašati, ali je to ravnanje po splošnih odškodninskih merilih adekvaten in pravnovrednotno upošteven vzrok nastanka škode. Član uprave ni z upnikom v nobenem obligacijskem razmerju. To pa pomeni, da bo morala biti utemeljitev pravno upoštevne vzročne zveze ravno bolj natančna kot sicer, ne pa bolj poenostavljena. Utemeljitev vzročne zveze bo morala torej temeljiti na vzpostavitvi jasnega in prepričljivega ter pravno upoštevnega kavzalnega niza med storjeno opustitvijo in konkretnim obsegom nastale škode. V nasprotnem primeru bi šlo v resnici za nedopustno prebijanje odškodninske odgovornosti.

11. Nižji sodišči sta - čeprav sta se sklicevali na splošno odškodninsko odgovornost - v resnici ravnali, kakor da gre za primer posebne odškodninske odgovornosti poslovodstva v razmerju do upnikov, ki je določena v 19. členu ZFPPod. To, da sta prvino protipravnosti utemeljili na določbi 12. člena tega zakona je še najmanj problematično. Problematično je, da sta celotno uporabo 131. člena OZ v resnici vsebinsko napolnili z vsebino, ki izhaja iz 19. člena ZFPPod, kar se odraža predvsem na docela poenostavljeni vzročni zvezi. Iz odločbe pritožbenega sodišča to celo izrecno izhaja, ko v 10. točki sodišče zapiše, da „ob tem velja domneva vzročne zveze za celoten znesek terjatve (2. točka tretjega odstavka 442. člena ZFPPIPP).“(1)

12. Obe nižji sodišči sta torej napačno uporabili materialno pravo, ker sta ustaljeno vsebino 131. člena OZ nadomestili z znižanimi standardi vzročne zveze med konkretno opustitvijo in konkretnim obsegom nastale škode.

13. Podan je položaj iz drugega odstavka 380. člena ZPP, kar je Vrhovnemu sodišču narekovalo, da sodbi nižjih sodišč razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

14. V ponovljenem postopku bo moralo zato sodišče prve stopnje zatrjevan konkreten odškodninski dejanski stan tudi vsebinsko in ne le deklarativno presoditi v luči splošnih pravil o odškodninski odgovornosti.

(1) Ti razlogi so še dodatno napačni, saj uporaba ZFPPIPP v tej zadevi nasprotuje prepovedi retroaktivnosti.