Jedro

V upravnem sporu sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta izhaja iz dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo v trenutku njegove izdaje, glede česar tudi Uredba Dublin III ne določa izjem oziroma odstopanj.

V trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tj. 9. 11. 2023, šestmesečni rok iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III še ni potekel, zaradi česar izpodbijani sklep ni nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava na takrat obstoječe dejansko stanje. Izpodbijani sklep pa, drugače kot v primerih, kakršne je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sklepu I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018, v 3. točki izreka vsebuje s prvim in drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III skladno časovno omejitev za predajo pritožnika Republiki Hrvaški. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožba zoper II. točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa se zavrže.

Obrazložitev

1. Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo (I. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-2958/2023/14 (1222-19) z dne 9. 11. 2023, s katerim je navedeni organ zavrgel tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ki je Republika Slovenija ne bo obravnavala, saj bo tožnik predan Republiki Hrvaški kot odgovorni državi članici za obravnavanje prošnje na podlagi Uredbe Dublin III.1 S sklepom je zavrnilo tudi tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe (II. točka izreka sodbe in sklepa).

2. V obrazložitvi je Upravno sodišče presodilo, da je odločitev toženke pravilna. Pritrdilo je ugotovitvam, da za predajo Republiki Hrvaški, ki je potrdila svojo odgovornost, ni ovir, saj ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za azil. Glede na navedeno je v nadaljevanju štelo, da tožnik ni izkazal niti težko popravljive škode kot pogoja za izdajo začasne odredbe. V zvezi s tem je še presodilo, da ne bo prišlo do kršitve pravice do sodnega varstva ali pravnega sredstva, saj bi Republika Hrvaška tožnika v primeru uspeha v upravnem sporu (po tretjem odstavku 29. člena Uredbe Dublin III) ponovno vrnila Republiki Sloveniji.

3. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo in sklep vložil pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi, in podrejeno, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Upravnemu sodišču v ponovno odločanje. V okviru pritožbe zoper sklep predlaga, naj se zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi. Pritožnik v pritožbi zoper sodbo utemeljuje, da ne morejo biti zgolj sistemske pomanjkljivosti pogoj za varstvo pred nečloveškim ravnanjem oziroma za izpodbijanje domneve o varnosti v državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU) ter da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo (drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III). Opozarja tudi, da se bo šestmesečni rok iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III iztekel v času odločanja sodišča (o pritožbi) in se bo tako odgovornost (za obravnavo tožnikove prošnje) prenesla na Republiko Slovenijo. V zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe pa opozarja, da je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in da mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP).

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbene navedbe o nepravilnosti stališča, da zgolj sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnimi postopki pomenijo oviro za pritožnikovo predajo Republiki Hrvaški in sklicevanje na s tem povezano sodno prakso, ne morejo vplivati na odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje namreč svoje odločitve sploh ni oprlo na tako stališče, temveč je glede tega sprejelo vsebinsko enako stališče kot pritožnik,2 ki to stališče ponavlja tudi v pritožbi. Ob tem je bila primarni razlog za odločitev presoja, da izpodbijani sklep temelji na ugotovitvi, da pritožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje. Upravno sodišče je namreč presodilo, da je toženka dovolj argumentirano pojasnila, da ni bojazni, da bi bile tožniku kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Zavrnilo je tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, saj ne gre za tožnika, ki bi imel hude zdravstvene težave. Sodišče prve stopnje je presodilo tudi tožbene očitke o ravnanju hrvaških policistov. Te presoje pritožnik po vsebini ne izpodbija.

7. Očitek o nepravilni uporabi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III je tak, kot je zapisan v pritožbi, težko razumljiv. Kolikor poskuša pritožnik z njim podkrepiti navedbe, povzete v prejšnji točki, s tem iz že navedenih razlogov ne more uspeti. Tudi sicer pa ta očitek ostaja povsem nekonkretiziran, zato tudi Vrhovno sodišče nanj ne more odgovoriti drugače kot na splošni ravni, namreč, da kršitve te določbe ni zaznalo.3

8. V konkretnem primeru pritožnik tudi s sklicevanjem na potek šestmesečnega roka iz drugega odstavka 29. člena Uredbe Dublin III4 v času odločanja o pritožbi ne more doseči razveljavitve upravnega akta, tj. v 1. točki obrazložitve navedenega sklepa Ministrstva za notranje zadeve.

9. V upravnem sporu sodna presoja zakonitosti izpodbijanega akta izhaja iz dejanskega in pravnega stanja, ki je obstajalo v trenutku njegove izdaje, glede česar tudi Uredba Dublin III ne določa izjem oziroma odstopanj.5 Zgoraj navedeni rok v trenutku izdaje izpodbijanega sklepa, tj. 9. 11. 2023, še ni potekel, zaradi česar izpodbijani sklep ni nezakonit zaradi napačne uporabe materialnega prava na takrat obstoječe dejansko stanje. Izpodbijani sklep pa, drugače kot v primerih, kakršne je Vrhovno sodišče obravnavalo v sodbi I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 in sklepu I Up 101/2018 z dne 4. 7. 2018, v 3. točki izreka vsebuje s prvim in drugim odstavkom 29. člena Uredbe Dublin III skladno časovno omejitev za predajo pritožnika Republiki Hrvaški. Izpodbijani sklep je tako pravilen in zakonit. Vrhovno sodišče v zvezi s tem glede na pritožnikove pritožbene navedbe še pripominja, da situacijo, ko prosilca v odgovorno državo članico ne bi bilo mogoče predati, ureja drugi odstavek 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti, po katerem v takšnem primeru pristojni organ sklep razveljavi in obravnava prošnjo za mednarodno zaščito.

10. Iz navedenih razlogov in ker ni našlo niti razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev). 2 Sodišče prve stopnje je v 20. točki obrazložitve namreč navedlo, da se strinja s stališčem pritožnika, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah izpodbijejo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega ali ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici, ki ga je ta izrazil s sklicevanjem na stališče Ustavnega sodišča v odločbi Up-613/16 z dne 28. 9. 2016 in sodišča EU v zadevi "C. K. in drugi proti Sloveniji" (gre za sodbo Sodišča EU v zadevi C-578/16 PPU, C. K., H. K., A. S. proti Republiki Sloveniji z dne 16. 2. 2017 - op. Vrhovno sodišče). 3 V zvezi s sklicevanjem tožnika na sodbo Upravnega sodišča I U 333/2023 (z dne 17. 3. 2023) pa Vrhovno sodišče pripominja, da je bila, kot je opozorilo že Upravno sodišče, ta sodba s sodbo Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 spremenjena, tako, da je bila tožba zavrnjena. Ustavno sodišče pa je z odločbo Up-919/23-20 z dne 23. 11. 2023 ustavno pritožbo zoper to sodbo Vrhovnega sodišča zavrnilo. 4 Ta (med drugim) določa, da je, kadar se predaja ne opravi v roku šestih mesecev, odgovorna država članica oproščena svoje obveznosti sprejema ali ponovnega sprejema zadevne osebe, odgovornost pa se nato prenese na državo članico, ki poda zahtevo. 5 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča I Up 255/2016 z dne 23. 11. 2016 (11. tč.).