Jedro

Tožnik je sicer na Hrvaškem bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in je bil tudi že nastanjen v azilnem domu, vendar je glede na to, da je bil tam zgolj 12 ur, četudi v tem časovnem obdobju ni bil povsem zadovoljen z bivanjem v azilnem domu, to tako kratko časovno obdobje, da zaradi tega še ni mogoče govoriti o sistemskih pomanjkljivostih.

V konkretnem primeru po presoji sodišča iz navedenih razlogov ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.

Ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje.

V obravnavani zadevi ne gre za tožnika, ki bi imel hude zdravstvene težave.

Z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite ter odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje, ker bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril, določenih v Uredbi (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. Hkrati je odločila, da se predaja tožnika izvrši kakor hitro je to izvedljivo, najkasneje pa v šestih mesecih od odobritve zahteve, da bo Republika Hrvaška ponovno sprejela tožnika, to je od 20. 6. 2023 oziroma najkasneje v šestih mesecih od končne odločitve o morebitni pritožbi ali ponovnem pregledu, če v skladu s členom 27(3) Dublinske uredbe obstaja odložilni učinek.

2. V obrazložitvi sklepa je navedeno, da je tožnik pri toženi stranki vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožena stranka je iz Centralne evidence EURODAC pridobila podatek, da je bil tožnik v omenjeno evidenco že vnesen 21. 4. 2023 kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Glede na navedeno je pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu z b točko prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe posredovala prošnjo v obliki standardnega obrazca za ponovni sprejem in 20. 6. 2023 prejela odgovor, da Republika Hrvaška sprejema odgovornost za obravnavo tožnika.

3. Pri svoji odločitvi se tožena stranka sklicuje na določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, kjer je določeno, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje.

4. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru. Tožena stranka je s strani pooblaščene organizacije PIC - pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja prejela dokument "Informacije o stanju v Republiki Hrvaški", sama pa je 12. 7. 2023 pooblaščeni organizaciji vročila dokument "Informacije o dublinskih povratnikih na Hrvaško".

5. V nadaljevanju obrazložitve sklepa tožena stranka navaja, da je tožnik sicer rekel, da so hrvaški policisti z njim grdo ravnali, vendar v konkretnem primeru to ni relevantno. Tožnik je bil s strani hrvaške policije obravnavan očitno kot tujec in sicer kot oseba, ki se nelegalno nahaja na ozemlju Republike Hrvaške. Sklicujoč se na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 906/2022-15 z dne 8. 7. 2022 tožena stranka navaja, da je bistveno pri presoji, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite na Hrvaškem, to, kakšno je bilo ravnanje hrvaških oblasti s prosilci po tem, ko so imeli status prosilca za mednarodno zaščito. Tožnik je sicer večkrat izjavil, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker naj bi tam z njim grdo ravnali, vendar je to utemeljeval zgolj z navajanjem vedenja hrvaške policije in obmejne vojske. Na osebnem razgovoru je jasno izjavil, da je v azilni dom odšel le za približno 20 ur, kjer je dobil obroke, ki mu sicer niso bili všeč, da v azilnem domu ni ostal in ni počakal na osebni razgovor oziroma prošnjo za mednarodno zaščito, ker je tam čakal zgolj na denarno nakazilo. Njegove trditve v zvezi z neprimernim ravnanjem uradnih oseb temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo in obmejno vojsko, ko je bil še tujec. Pri tem gre za opisovanje dogodkov, ki se ne nanašajo na sam postopek mednarodne zaščite. Hrvaška policija ga ni obravnavala kot prosilca za mednarodno zaščito, ampak kot tujca, ki se je na ozemlju Republike Hrvaške nahajal ilegalno. Postopek mednarodne zaščite se zanj ni niti začel, saj v Republiki Hrvaški ni nameraval ostati in podati prošnje za priznanje mednarodne zaščite. V primeru vrnitve v Republiko Hrvaško bodo tožnika sprejele uradne osebe Ministrstva za notranje zadeve, pristojne za obravnavo njegove prošnje, in ne policija. Glede policijskega nadzora v azilnem domu v konkretnem primeru tožena stranka izpostavlja pridobljene posredne vire, ki ne podpirajo njegovih izjav o policijskem nadzoru in vstopu v sobe v azilnem domu. V azilnem domu so prisotni varnostniki in ne policija. Te storitve opravlja podjetje T., d.o.o. za zaščito oseb in premoženja s sedežem v Zagrebu. Glede tožnikovih navedb, da v primeru vrnitve v Republiki Hrvaški s prosilci ravnajo slabše, saj oblasti vedo, da jih kritizirajo, tožena stranka izpostavlja, da gre za povsem neutemeljeno sklepanje in govorice, ki nimajo osnove v javno dostopnih virih. Tožnik ni predložil niti enega kredibilnega vira, iz katerega bi izhajalo, da so tako imenovani dublinski povratniki kakorkoli drugače obravnavani kot ostali prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški.

6. Tožena stranka je proučila tudi "Informacije o stanju na Hrvaškem", ki jih je v postopek predložila pooblaščena organizacija tožnika, in pojasnjuje, da se velika večina teh informacij nanaša na ravnanje z ilegalnimi prebežniki, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Spletni članki in poročilo Amnesty International se dejansko nanašajo na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do mednarodne zaščite oziroma na t.i. "push-backe", ki se dogajajo na meji. Nadalje se tožena stranka sklicuje na poročilo Asylum Information Database (v nadaljevanju AIDA), iz katerega izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic EU, niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Ob vrnitvi v Republiko Hrvaško morajo ponovno vložiti namero za vložitev prošnje. Pri dostopu do ponovnega postopka in materialnih pogojev za sprejem nimajo težav. Predano osebo na letališču sprejme uradna oseba Ministrstva za notranje zadeve, pri resnejših primerih in ko je to potrebno, je prisoten tudi psiholog. Prosilci so nato nameščeni v sprejemni center, kjer so zdravstveno pregledani, preverijo pa se tudi njihove morebitne duševne težave.

7. V nadaljevanju obrazložitve sklepa se tožena stranka obsežno opredeljuje do sodb sodišč različnih evropskih držav, ki se nanašajo na azilne postopke v Republiki Hrvaški. Tožena stranka navaja, da tožnikov pooblaščenec primera, ko bi bil prosilec v primeru predaje Republiki Hrvaški oviran pri dostopu do azilnega postopka ali bil deportiran v Bosno in Hercegovino oziroma v Srbijo, ni nikjer omenil niti ga nikjer ne omenja sodna praksa drugih držav članic Evropske unije. Sodbe, s katerimi so bile predaje prosilcev Republiki Hrvaški odpovedane, se nanašajo na konkretne primere, kar pa ne gre posploševati na vse primere predaj. Na to kaže tudi praksa držav, saj se dublinske predaje Republiki Hrvaški še vedno izvajajo. "Push-backi" v sodbah se nanašajo na tujce in ne na osebe, predane v dublinskem postopku, za kar gre v konkretnem primeru. Poleg tega iz najnovejšega poročila AIDA, ki ga izdaja Evropski svet begunce, in zadnjega letnega poročila Agencije evropske unije za azil (v nadaljevanju EUAA) izhaja, da je osebam, predanim Republiki Hrvaški v dublinskem postopku, dostop do azilnega postopka omogočen. Takšna poročila imajo veliko teže in so zagotovo zaupanja vreden vir, na podlagi katerega je odločitev o predaji prosilca Republiki Hrvaški popolnoma utemeljena. Tudi splošno zagotovilo pristojnega organa Republike Hrvaške, da je prosilcem zagotovljen dostop do azilnega postopka in sodno varstvo v tem postopku, potrjuje pravilnost odločitve.

8. Tožena stranka še opozarja, da tožnik v postopku niti ni navajal, da bi mu bil dostop do postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Hrvaški kakorkoli onemogočen. Policija je speljala predhodni postopek. Glede njegove izjave, da mu ni bila nudena zdravstvena pomoč zaradi zobobola, tožena stranka izpostavlja 52. člen Zakona o međunarodnoj i privremeni zaštiti, na podlagi katerega imajo prosilci za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški pravico do zdravstvenega varstva, kar vključuje nujno medicinsko pomoč in prepotrebno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. Iz dokumenta "Integracija u Hrvatskoj u praksi", izdanega s strani Centra za mirovne študije v Zagrebu, izhaja, da ima zdravnik v Azilnem domu Porin dvakrat tedensko po 2 uri sprejemno pisarno, kamor lahko pridejo nastanjeni prosilci, ki imajo zdravstvene težave. Ves čas je za prosilce na voljo tudi zdravstvena oskrba v Zdravstvenem domu Dugavama v Zagrebu, kjer je organizirana ambulanta posebej zanje. V primeru predaje Republiki Hrvaški bo za tožnika ustrezno poskrbljeno, kar se tiče njegovega zdravja. Ne gre pa tudi spregledati, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški zgolj kratek čas. Nemogoče je pričakovati, da bi v tako kratkem času lahko sprejel celovito zdravstveno oskrbo.

9. Pooblaščena organizacija PIC je na Hrvaški pravni center naslovila vprašanje, ali v Republiki Hrvaški obstajajo organizacije ali organ, ki uradno nadzira postopke z dublinskimi povratniki. Iz njegovega odgovora je razvidno, da takšne organizacije ni, saj je to v domeni Ministrstva za notranje zadeve Republike Hrvaške. Kolikor pa vedo iz prejšnjih let, so bili ljudje, ki so bili vrnjeni po dublinskem postopku, nameščeni v sprejemnih centrih za prosilce za mednarodno zaščito, če so na primer njihovi primeri še vedno potekali ali pa so bili prekinjeni in so ponovno zaprosili za mednarodno zaščito. Nobenega razloga ni, da bi se praksa v zvezi z nastanitvijo teh oseb spremenila. Dejstvo, da Hrvaški pravni center ni več prisoten v sprejemnih centrih za prosilce, pa ne more pomeniti, da se je za omenjene osebe karkoli v zvezi s tem spremenilo.

10. Republika Hrvaška ima uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji. Republika Hrvaška je polnopravna članica Evropske unije in spoštuje pravni red Evropske unije ter s tem tudi Dublinsko uredbo, med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško pa velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predajo oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Na podlagi vsega navedenega ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru tožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako pa tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev.

11. Tožnik v tožbi navaja, da je Upravno sodišče RS toženo stranko že večkrat opozorilo, da se ne more opreti na strogo in popolno ločnico med azilnim in policijskim postopkom. Do neke mere je ta ločnica relevantna, ne more pa biti odločilna za oceno, da velja domneva, da bo Hrvaška v primeru predaje tožnika po Dublinski uredbi upoštevala vsa bistvena določila glede dostopa do azilnega postopka in varstva temeljnih človekovih pravic tožnika. Tožeča stranka se ne strinja s stališčem, da se predaja prosilcev Republiki Hrvaški ustavi le v primeru obstoja dejanskih sistemskih pomanjkljivosti. To po mnenju tožeče stranke ne drži, kar izhaja tudi iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023-4. Uporaba načela medsebojnega zaupanja velja v primeru evropskega pripornega naloga, ne pa v primeru uporabe Dublinske uredbe. Tožena stranka bi morala upoštevati tudi stališče iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up 613/16 z dne 28. 9. 2016, kjer je sodišče zavzelo stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz tako imenovanih sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogojih za sprejem v odgovorni državi članici. Res je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da je edina ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici obstoj sistemskih pomanjkljivosti v tej državi, vendar je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi že drugačna stališča, ki se ujemajo z omenjeno odločbo Ustavnega sodišča RS, sodno odločbo Sodišča EU v zadevi "C. K. in drugi proti Sloveniji" ter sodno prakso ESČP, pri čemer se tožeča stranka sklicuje tudi na odločitve Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017 in I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022. Nadalje se tožnik ponovno sklicuje tudi na informacije o stanju na Hrvaškem. Te informacije so bile predhodno že priložene v upravnem postopku. Tožeča stranka meni, da je tožena stranka napačno uporabila določilo drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe in predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi oziroma naj ga odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovni postopek.

12. Hkrati s tožbo predlaga tožeča stranka tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se stanje uredi tako, da se tožnika do pravnomočne odločitve v tej zadevi ne preda Republiki Hrvaški. Tožniku bi z izvršitvijo sklepa nastala nepopravljiva škoda, saj je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna. Poleg tega bi lahko nastala situacija, ko bi tožnik uspel s tožbo v tem upravnem sporu, sodišče pa ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve in bi mu bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

13. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik v Republiki Hrvaški vnesen v evidenco EURODAC pod št. 1, kar pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito. Ne more biti točno, da ni jasna ločnica, kdaj je pridobil status prosilca za mednarodno zaščito na Hrvaškem. Tudi če tolmač v policijskem postopku ni bil prisoten, to ne pomeni, da ne bo imel dostopa do postopka za priznanje mednarodne zaščite v primeru, da bo vrnjen v Republiko Hrvaško po dublinskem postopku. V postopku imajo poleg vseh pravic prosilcev vsekakor prosilci zagotovljenega tudi tolmača. Tožena stranka vztraja pri tem, da ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali sprejemu v Republiki Hrvaški, kar izhaja iz podatkov, pridobljenih iz javno dostopnih virov, kot so poročila AIDA in EUAA. Iz odgovora Republike Hrvaške je tudi razvidno, da bo tožnik sprejet v sprejemni center, ki zadostuje oziroma sledi evropskim standardom za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito. Vse trditve tožnika temeljijo na njegovi izkušnji s hrvaško policijo, to pa ne more biti dovolj prepričljiv razlog za to, da mu bodo v primeru predaje Republiki Hrvaški kršene človekove pravice ali da tam obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite. V primeru dublinskih predaj je bistvenega pomena, kako bodo prosilci obravnavani v nadaljnjem postopku v zvezi z obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito in ne, kakšno je bilo ravnanje hrvaških policistov v času, ko še niti niso vložili prošnje. Navedbe tožnika o slabih osebnih izkušnjah v Republiki Hrvaški še ne pomenijo sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi postopka mednarodne zaščite v tej državi. Tožnik ni izpostavil nobenih sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema, saj enostavno ni želel ostati na Hrvaškem, kjer je bil nastanjen v azilnem domu zgolj 20 ur, ker je, kot je sam navedel, ostal brez denarja in je čakal na novo denarno nakazilo. Iz statističnih podatkov je razvidno, da je Republika Hrvaška od 1. 1. 2023 do 30. 9. 2023 v dublinskem postopku sprejela 610 oseb, kar kaže na to, da se predaje Republiki Hrvaški dejansko izvajajo in da tam več kot očitno ni sistemskih pomanjkljivosti, ki bi predaje preprečevale. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

14. Sodišče je v navedeni zadevi dne 28. 11. 2023 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa.

**K točki I izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Pravna podlaga, na podlagi katere je odgovorna država članica za reševanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito Republika Hrvaška, je določilo b točke prvega odstavka 18. člena Dublinske uredbe, ki določa, da je odgovorna država članica po tej uredbi zavezana pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 ponovno sprejeti prosilca, katerega prošnja se obravnava in ki je podal prošnjo v drugi državi članici ali ki je na ozemlju druge države članice brez dokumenta za prebivanje. V 5. točki 20. člena Dublinske uredbe pa je določeno, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumentov za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umike svoje prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme pod pogoji iz členov 23, 24, 25 in 29 z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice. Republika Hrvaška je odgovornost za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito tudi sprejela. Torej je tožena stranka pravilno ugotovila, da so podane okoliščine, zaradi katerih je za obravnavanje tožnikove prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev v izpodbijanem sklepu.

17. Tožnik v tožbi izpodbija stališče, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir v smislu drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Ta določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno.

18. V zvezi s sistemskimi pomanjkljivostmi v azilnem postopku je Vrhovno sodišče RS že večkrat pojasnilo, med drugim tudi v sodbi I Up 216/2023 z dne 17. 8. 2023, da je ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali pri namestitvi prosilcev. Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilcev ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine EU (9. točka obrazložitve sodbe I Up 216/2023). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe sodišče navaja, da sta tako Sodišče Evropske unije kot Vrhovo sodišče RS že sprejela stališče, da se mora pristojni organ pri presoji nevarnosti opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske, sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov (10. točka obrazložitve citirane sodbe). V nadaljevanju obrazložitve citirane sodbe je sodišče navedlo, da pritožnikove navedbe o grdem ravnanju hrvaških policistov, ki se nanašajo na prečkanje hrvaško - bosanske meje in na njegovo nadaljnjo policijsko obravnavo, ko je imel status tujca, tudi če so resnične, skupaj s predloženimi poročili nevladnih organizacij, različnimi članki ter mnenji in sodnimi odločbami nižjih sodišč drugih držav v posameznih primerih ne izkazujejo tehtnih razlogov niti za obstoj sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu v delu, ki se nanaša na obravnavanje predanih prosilcev po dublinski uredbi, niti drugih okoliščin, ki bi lahko vzbujale dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. Takšne ugotovitve evropskih pristojnih organov (na primer organov EU, ESČP, UNHCR) pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču RS (11. točka obrazložitve citirane sodbe).

19. Obravnava zadeva je po vsebini primerljiva z zadevo, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi I Up 216/2023, zato so tožbene navedbe v obravnavanem primeru, ki se med drugim nanašajo na to, da ni mogoče delati razlikovanja med obravnavo hrvaške policije s tujci in obravnavo oseb, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito in so vrnjene po Dublinski uredbi Republiki Hrvaški, neutemeljene. Tožnik bo imel v primeru vrnitve Republiki Hrvaški povsem drugačen status in se ga bo drugače obravnavalo, ko bo vrnjen na podlagi Dublinske uredbe, kot pa je bil obravnavan, ko je ilegalno prečkal bosansko - hrvaško mejo. Obravnavali ga bodo drugi organi in sicer pristojni organi za reševanje prošenj za mednarodno zaščito in ne hrvaška policija. Iz ravnanja hrvaških policistov, ki se nanaša na tujce, ki ilegalno prestopijo mejo in niso še vložilo prošnje za mednarodno zaščito, po presoji sodišča še ni mogoče sklepati na to, da bi obstajale sistemske pomanjkljivosti v azilnih postopkih po tem, ko so prosilci vrnjeni na podlagi Dublinske uredbe in se odločijo za to, da bodo ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izrazili namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Tožnik je sicer na Hrvaškem bil zaveden kot prosilec za mednarodno zaščito in je bil tudi že nastanjen v azilnem domu, vendar je glede na to, da je bil tam zgolj 12 ur, četudi v tem časovnem obdobju ni bil povsem zadovoljen z bivanjem v azilnem domu, to tako kratko časovno obdobje, da zaradi tega še ni mogoče govoriti o sistemskih pomanjkljivostih. V konkretnem primeru po presoji sodišča iz navedenih razlogov ne obstaja nevarnost, da bi bil tožnik podvržen nečloveškemu ravnanju, če bi bil izročen Republiki Hrvaški.

20. Tožeča stranka v tožbi, sklicujoč se na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up 613/2016 z dne 28. 9. 2016 ter Sodišča EU v zadevi "C. K. in drugi proti Sloveniji" izraža stališče, da ne drži, da lahko prosilci domnevo o varnosti v državah članicah EU izpodbijajo zgolj takrat, ko tveganje za nastanek nečloveškega in ponižujočega ravnanja izhaja iz sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem v odgovorni državi članici. Sodišče se strinja z navedenim stališčem, vendar pa meni, da v konkretni zadevi ne gre samo za to, da niso ugotovljene sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca v Republiki Hrvaški, ampak tožnik tudi sicer ni uspel izkazati, da bi mu v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško grozilo kakršnokoli nečloveško ali ponižujoče ravnanje, saj bo v tem primeru vrnjen na podlagi Dublinske uredbe in bo imel drugačen status, kot ga je imel takoj po tem, ko so ga hrvaški policisti prijeli po prečkanju bosansko - hrvaške meje. Tožena stranka je namreč po presoji sodišča dovolj argumentirano pojasnila, na primer s sklicevanjem na poročili AIDA in EUAA, da v tem primeru ni bojazni, da bi bile tožniku kršene pravice iz 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU. Vrhovno sodišče tudi v sodbi I Up 251/2016 z dne 15. 3. 2017, na katero se sklicuje tožeča stranka, ni imelo drugačnega stališča. V 17. točki obrazložitve, na katero se sklicuje tožeča stranka, je zavzelo stališče, da ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja, neupoštevajoč kakovost sprejema in oskrbo v odgovorni državi članici. Vendar pa v obravnavani zadevi ne gre za tožnika, ki bi imel hude zdravstvene težave in bi se lahko izpostavilo tako vprašanje. Vsak primer je treba obravnavati zase v zvezi z vsemi okoliščinami konkretnega primera. Prav tako Vrhovno sodišče RS ni zavzelo drugačnega stališča kot v kasnejših sodnih odločbah v sodbi I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022, na katero se tožeča stranka prav tako sklicuje.

21. Tožnik se v tožbi med drugim sklicuje tudi na stališče iz sodbe Upravnega sodišča RS I U 333/2023-22 z dne 17. 3. 2023, vendar je Vrhovno sodišče RS s sodbo I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023 navedeno sodbo Upravnega sodišča RS spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Tudi v tej sodbi je zavzelo stališče, da je z vidika presoje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Dublinske uredbe bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški orani z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito, tožnik pa v Republiki Hrvaški takega statusa ni imel in je v zvezi z ravnanjem policije opisoval dogodke, ki so se zgodili v povezavi z njegovim ilegalnim vstopom v Republiko Hrvaško, ko je imel status tujca in ne status prosilca za mednarodno zaščito (14. točka obrazložitve).

22. Tožnik se v tožbi ponovno sklicuje na iste informacije, kot so bile predhodno že priložene v upravnem postopku, do katerih pa se je tožena stranka že opredelila v izpodbijanem sklepu in se sodišče z njenimi razlogi strinja, kar je že navedlo v tej obrazložitvi sodbe.

23. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

**K točki II izreka:**

24. Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov:

25. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. V tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa je določeno, da lahko tožnik iz razlogov iz drugega odstavka 32. člena zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev do končnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

26. Tožnik zahtevo za izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da bi mu v primeru izvršitve sklepa nastala nepopravljiva škoda, ker je prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna ter da mora imeti tožnik učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt, poleg tega pa še zatrjuje, da če bi uspel s tožbo, sodišče ne bi moglo učinkovito odrediti njegove izpustitve, kršena bi mu bila pravica do učinkovitega pravnega sredstva in sodnega varstva.

27. Nevarnost nečloveškega in ponižujočega ravnanja v primeru predaje tožnika Republiki Hrvaški je sodišče presojalo že pri odločanju o tožbenem zahtevku, ko je zavzelo stališče, da ti očitki niso utemeljeni. V tem delu je, vsebinsko gledano, zahteva za izdajo začasne odredbe identična tožbenim navedbam, do le-teh pa se je sodišče že opredelilo. Poleg tega sodišče tudi meni, da tožniku ne bo mogla biti kršena pravica do sodnega varstva ali pravnega sredstva. Dublinska uredba v tretjem odstavku 29. člena določa, da če se izkaže, da je bila oseba predana pomotoma ali je bila odločitev o predaji na podlagi pritožbe ali ponovnega pregleda razveljavljena po tem, ko je bila predaja že izvedena, država članica, ki je predajo izvedla, osebo nemudoma ponovno sprejme. Tudi če bi bil tožnik že predan Republiki Hrvaški, bi ga v tem primeru Republika Hrvaška ponovno vrnila Republiki Sloveniji. V nobenem primeru ne bi mogla biti kršena njegova pravica do učinkovitega sodnega varstva.

28. Iz navedenih razlogov je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo, ker tožnik ni izkazal težko popravljive škode.