Jedro

Iz pojma "posebej urejeno podstrešje" pri izračunu vrednosti stavbe so izključena tista podstrešja, urejena za namene kmetijske in drugih dejavnosti, ki nimajo (vsaj) posebnega stropa kot določenega gradbenega elementa, ki je torej minimalni in nujni del take posebne urejenosti. Če tako posebej urejenega podstrešja ni, pa je vrednost objekta v celoti - torej skupaj s podstrešnim prostorom - izračunana prek določitve volumna objekta brez podstrešnega prostora.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, I U 502/2015-19 z dne 3. 11. 2015, se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Upravne enote Mozirje, št. 321-19/92 z dne 15. 4. 2014, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v nov postopek.

II. Stranka z interesom sama trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. S sodbo I U 502/2015-19 z dne 3. 11. 2015, je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote M, št. 321-19/92 z dne 15. 4. 2014. S to odločbo je tožena stranka v postopku denacionalizacije upravičenki A (stranka z interesom v tem upravnem sporu) priznala odškodnino za podržavljene in porušene objekte, brez zemljišča parc. št. *243 in 68/1 k. o. X., v obveznicah v višini 399.760,57 DEM in določila tožečo stranko kot zavezanca za izročitev obveznic. Pritožbo tožeče stranke zoper prvostopenjsko odločbo je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zavrnilo kot neutemeljeno s svojo odločbo št. 490-33/2014/2 z dne 12. 2. 2015. 2. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da pritrjuje razlogom, ki jih je v izpodbijanem upravnem aktu navedla tožena stranka in v celoti sledi njeni obrazložitvi, zato samo razlogov ponovno ne navaja (ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Sodišče ob tem poudarja, da je bilo Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabljeno.

3. Tožeča stranka (v nadaljevanju revidentka) zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga revizijo ter uveljavlja njeno dovoljenost po 1. točki drugega odstavka83. člena ZUS-1. V reviziji navaja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in bistveno kršilo določbe postopka. Zato predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi tako, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

4. Tožena stranka na revizijo ni podala vsebinskega odgovora, pa tudi sicer je odgovor v imenu tožene stranke vložila oseba, ki ni izkazala, da izpolnjuje pogoje za zastopanje v postopku revizije (drugi odstavek 22. člena ZUS-1).

5. Stranka z interesom v odgovoru na revizijo ugovarja revizijskim navedbam in predlaga, da Vrhovno sodišče revizijo v celoti zavrne kot neutemeljeno. Zahteva tudi povrnitev stroškov revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

6. Revizija je utemeljena.

7. Po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Obravnavana revizija izpolnjuje navedeni pogoj, ker je bilo z odločbo revidentki naloženo plačilo odškodnine v postopku denacionalizacije v denarnem znesku, po revizijskih navedbah pa ostaja vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta sporna v višini 81.650,99 EUR.

8. Revizija je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava, za razliko od postopka s pritožbo, kjer se glede na 2. točko prvega odstavka 75. člena ZUS-1 preizkuša tudi pravilnost presoje postopka izdaje upravnega akta. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njem navedeni, po uradni dolžnosti pa pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1).

9. Iz dejanskega stanja zadeve, na katerega je v revizijskem postopku Vrhovno sodišče vezano, izhaja, da je bila odškodnina v postopku denacionalizacije priznana upravičenki (stranki z interesom) za predmetna objekta, ki ne obstajata več. Pri obeh objektih je šlo za objekta za kmetijsko dejavnost, po načinu izgradnje in vrsti finalne obdelave pa za objekta prve kategorije ter po namembnosti za glavna objekta. Ob ugotovljenih in v izpodbijanem upravnem aktu ter sodbi sodišča prve stopnje navedenih merah objektov (1. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) je bilo tudi ugotovljeno, da je bilo podstrešje objektov urejeno za uporabo - spravilo sena in krme in drugih pridelkov ter v enem od objektov za bivalni prostor neznane izmere. Za to sta vsebovala posebej prirejena okna in strope, v enem od objektov pa tudi lesena vrata, vidna na leseni fasadi. Na tej podlagi je bila določena vrednost obeh objektov.

10. Revidentka v reviziji kot ugovor materialnega prava navaja, da je bil pri odločitvi v zadevi napačno uporabljen peti odstavek 22. člena Navodila, ki ureja izračun višine objekta,2 in podaja v zvezi s tem različne navedbe. V revizijskem postopku pa je s takim ugovorom mogoče izpodbijati samo materialnopravno stališče sodišča prve stopnje in ne odločitve upravnega organa, ki ni predmet revizijske presoje, pa tudi ne ugotovitve dejstev, na katerih temeljita izpodbijani upravni akt ter sodba sodišča prve stopnje v upravnem sporu. Kršitev materialnega prava se lahko izrazi v uporabi napačnega materialnega predpisa, njegovi napačni razlagi oziroma napačni subsumpciji dejanskega stanja pod materialni predpis.

11. Po vsebini revizije je kot upoštevni materialnopravni ugovor revidentke mogoče razumeti očitek napačne razlage petega odstavka 22. člena Navodila s strani sodišča prve stopnje. Po mnenju revidentke besedilo te določbe terja, da se mora v posebej urejenem podstrešju objekta vselej nahajati tudi (dodaten) strop zato, da bo taka izmera sploh mogoča, česar pa sodišče prve stopnje zmotno ni upoštevalo. V zvezi s tem Vrhovno sodišče sicer pritrjuje sodišču prve stopnje, da v objektu, v katerem se izvaja pretežno kmetijska dejavnost, ni mogoče pričakovati, da bo vseboval take gradbene elemente, ki jih sicer vsebuje objekt namenjen bivanju, ali industrijski proizvodnji ali kakšnemu drugemu namenu. Vendar pa iz same uporabe 22. člena Navodila, ki ureja izračun volumna objekta, izhaja, da je predpisani način izračuna predviden samo za podstrešne prostore, ki se zaključijo s posebnim stropom, s katerim se zaključi posebej urejeno podstrešje. Temu pritrjujeta tako gramatikalna razlaga petega odstavka 22. člena Navodila, po katerem je h3 "višina od stika zidu s strešino do nivoja zadnjega stropa v posebej urejenem podstrešju", kot tudi dejanska uporaba navedene višine pri izračunu volumna in vrednosti objekta. Za izračun volumna posebej urejenega podstrešja objekta se višina h3 namreč množi s celotno površino stavbe (ob tem pa tudi s faktorjem 0,7 za potrebe izračuna efektivne višine objekta), kar predvideva obstoj prostora, ki ima enako višino h3 po celotni navedeni površini. Uporaba izračuna volumna podstrešja z uporabo višine h3, ki bi presegala navedeno višino do zadnjega urejenega (ravnega) stropa, pomeni odstopanje od resničnega volumna podstrešja, toliko bolj, kolikor bi se približevala slemenu strehe, in s tem njegovo nepravilno povečevanje za namen izračuna vrednosti objekta.

12. Spregled pogoja posebnega stropa kot minimalne zahteve za posebno urejenost podstrešja v smislu petega odstavka 22. člena Navodil tudi za kmetijske objekte oziroma namene in določitev višine h3, ki bi segala do slemena objekta, bi tako vodila do izračuna volumna, ki bi presegal dejanski volumen podstrešja objekta. Tudi sicer bi uporaba volumna podstrešja pri objektih za kmetijsko dejavnost, ki bi presegala izračun na podlagi petega odstavka 22. člena Navodila, vodila do neenakosti pri določanju vrednosti v razmerju do objektov za druge namene, za katere se prav tako uporablja navedeni izračun, kar po mnenju Vrhovnega sodišča ni namen ureditve Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Iz uporabe navedene določbe Navodil pa tudi sicer ni videti nobenega neskladja z ZDen oziroma z varstvom ustavnih pravic stranke z interesom v tem upravnem sporu, saj ni razvidno, da bi na tak način določena vrednost objektov pomenila vrednost, ki bi bila dejansko ali (ustavno)pravno neustrezna in v nasprotju z zakonsko določenimi izhodišči ter okvirji (44. in 85. člen ZDen).

13. Vrhovno sodišče zato pritrjuje razlagi, za katero se zavzema revidentka, da so iz pojma "posebej urejeno podstrešje" pri izračunu vrednosti stavbe izključena tista podstrešja, urejena za namene kmetijske in drugih dejavnosti, ki nimajo (vsaj) posebnega stropa kot določenega gradbenega elementa, ki je torej minimalni in nujni del take posebne urejenosti. Če tako posebej urejenega podstrešja ni, pa je vrednost objekta v celoti - torej skupaj s podstrešnim prostorom - izračunana prek določitve volumna objekta brez podstrešnega prostora. Iz ugotovljenega dejanskega stanja v zadevi, na katerega je Vrhovno sodišče v revizijskem postopku vezano, pa obstoj takega posebnega stropa v podstrešjih objektov, ki so bili predmet tega upravnega spora, ne izhaja.

14. V preostalem iz revizije ne izhaja noben od upoštevnih materialnopravnih očitkov stališčem sodišča prve stopnje, saj revidentka po njihovi vsebini ugovarja zgolj pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Prav tako drži ugovor stranke z interesom, da je oporekanje pravilne velikosti določene izmere in njene uporabe (h3) nedovoljena revizijska novota.

15. Revizija sodbi sodišča prve stopnje očita tudi procesno kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi tega, ker naj bi navedlo, da je ostala neprerekana ugotovitev izvedenke, da sta imela obravnavana objekta (med drugim) tudi urejene strope (13. točka obrazložitve), kar pa ne drži. V zvezi s tem navaja, da je ves čas postopka prerekala obstoj urejenega podstrešja in s tem stropov, pa tudi sama cenilka v svojih mnenjih (v postopku pred toženo stranko) ni nikjer zapisala, da je nesporno ugotovila, da so v obravnavanih objektih v podstrešnem delu dodatni stropi obstajali. Ta ugovor procesne kršitve pa je neutemeljen, saj sodišče prve stopnje jasno zapiše, da iz neprerekanih ugotovitev izvedenke izhaja, da "sta oba objekta spadala med objekte za kmetijsko dejavnost, pri čemer sta bili podstrešji urejeni za spravilo sena oziroma krme in drugih pridelkov in sta vsebovali za to posebej prirejena okna in strope...." Stališče sodišča prve stopnje je torej treba razmeti v celoti in ne le v povzemanju stališč, izvzetih iz konteksta, kot to navaja revidentka. Sodišče prve stopnje tako ni sprejelo stališča, da je bil obstoj posebnega stropa na podstrešju nesporno ugotovljeno dejstvo, saj prav v zvezi s tem nadalje obravnava tožbene ugovore revidentke. Nasprotno, opredelilo se je le do tega, da so v obeh objektih (nesporno) obstajali določeni gradbeni elementi, med njimi posebej prirejena okna in stropi, ne da bi to stališče pomenilo tudi ugotovitev, da so dodatni stropi obstajali (tudi) na podstrešju (tako tudi 1. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Zato očitana kršitev pravil postopka v upravnem sporu ni podana.

16. Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa na zmotni uporabi materialnega prava temelji izpodbijani upravni akt tožene stranke, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 94. člena ZUS-1 reviziji ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je da je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, odpravilo izpodbijani upravni akt tožene stranke in zadevo vrnilo toženi stranki v nov postopek. V novem postopku bo morala tožena stranka ob pravilni uporabi 22. člena Navodila izračunati volumen objekta tako, da bo kot posebej urejeno podstrešje v kmetijskih objektih upoštevala le tisto podstrešje, ki ima (vsaj) posebej urejen strop, s katerim se tako podstrešje zaključuje.

K II. točki izreka:

17. Ker je Vrhovno sodišče reviziji tožeče stranke ugodilo, stranka z interesom sama trpi svoje stroške postopka v upravnem sporu (165. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker pa je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do sedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dosedanjih določbah ZUS-1. 2 Ta določa: "V primeru, če je bilo podstrešje v objektu posebej urejeno za določeno uporabo, se višina objekta (h) izračuna po enačbi: h = h1+ (h2 x 0,50) + (h3 x 0,70), pri čemer je h3 višina od stika zidu s strešino do nivoja zadnjega stropa v posebej urejenem podstrešju."