Jedro

Organ je pri določitvi odškodnine za podržavljena objekta pravilno upošteval, da sta oba objekta vsebovala posebej urejeni podstrešji za določeno uporabo in posledično vrednotil objekta (tudi) po petem odstavku 22. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja.

Organ je sledil stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 29/2013 z dne 9. 10. 2013, iz katere izhaja, da je pri razlagi prevladujočih značilnosti (objekta) treba izhajati iz namena, kateremu je objekt kot celota namenjen. Na ta namen pa kaže narava glavne dejavnosti, ki se v objektu izvaja in kateri so ostale dejavnosti, ki se še izvajajo v objektu, podrejene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovni zahtevek stranke z interesom A. se zavrne.

Obrazložitev

1. Upravna enota Mozirje (v nadaljevanju prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo upravičenki A. priznala odškodnino za podržavljene in porušene objekte, brez zemljišča parc. št. *243 in 68/1, k.o. ..., v obveznicah v višini 399.760,57 DEM (1. točka izreka), kot zavezanca za izročitev obveznic določila tožnika (2. točka izreka) in še odločila, da bo o preostalem delu zahtevka odločeno s posebno odločbo (4. točka izreka). V obrazložitvi je prvostopni organ navedel, da sta predmet obravnave te odločbe stavbišči s parc. št. *243 (svinjaki) in 68/1 (marof), k.o. ... Predmetna objekta ne obstajata več, glede na identifikacijsko potrdilo in druge podatke spisa pa vračilo zemljišč v naravi ni možno. Za ugotovitev vrednosti podržavljenih nepremičnin je organ odredil izvedbo dokaza z izvedenko – cenilko gradbene stroke B.B., ki je izdelala mnenje, izpodbijano s strani obeh strank. Iz njenega končnega mnenja izhaja, da je šlo pri obeh objektih za objekta za kmetijsko dejavnost, po načinu izgradnje in vrsti finalne obdelave se štejeta med objekte prve kategorije in po namembnosti med glavne objekte. Glede parc. št. *243 (svinjaki) je izvedenka upoštevala površino 185,12 m2, višino do stika s streho 3,5 m, višino do slemena 8 m in volumen 647,92 m2 ter starost objekta 19 let. Podstrešje je bilo posebej urejeno za uporabo – spravilo sena in krme in za bivalni prostor neznane izmere, ker so bili v objektu stropi in okna, na leseni fasadi pa vidna lesena vrata, zato je ob upoštevanju petega odstavka 22. člena Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo) vrednost objekta 141.522,54 DEM. Glede parc. št. *68/1 (marof) je izvedenka upoštevala površino 379 m2, višino do strehe 5 m in volumen 1895 m2, starost objekta pa je ocenila na 35 let. Tudi v tem objektu je bilo podstrešje urejeno za posebne namene in sicer je bilo namenjeno shranjevanju krme, sena in drugih pridelkov, zato je vrednost tega objekta ob upoštevanju petega odstavka 22. člena Navodila 258.608,38 DEM. Organ je sprejel mnenje izvedenke in še dodal, da je pomembna tudi namembnost objekta, ne le gradbena izvedba. Namembnost kmetijskega objekta se zelo razlikuje od namembnosti stanovanjskega ali pa industrijskega objekta. Če je bilo podstrešje v kmetijskem objektu posebej urejeno za kmetijske namene, kot je npr. spravilo lesa ali krme (in je imelo še okna in vrata), je to posebej določena uporaba. Podstrešja v kmetijskih objektih so bila praviloma urejena, namenjena spravilu sena oziroma krme in na tleh je bila odprtina, skozi katero se je spuščala krma živini v spodnji del objekta. Ker so bila namenjena eni uporabi, predelnih sten ni bilo treba imeti.

2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopni organ) je s svojo odločbo zavrnilo pritožbo tožnika, potrdilo odločitev prvostopnega organa ter opozorilo na sodbo Vrhovnega sodišča RS, X Ips 29/2013. 3. Tožnik je vložil tožbo, v kateri je uvodoma povzel potek dosedanjega postopka. Navedel je, da se ne strinja z razlago pojma posebne urejenosti podstrešja. Urejenost podstrešja v smislu petega odstavka 22. člena Navodila pomeni gradbeno urejenost (dodatne gradbene elemente) in ne le uporabo za določen namen. Na to kaže tudi opredelitev parametra h3, ki določa, da je h3 višina od stika zidu s strešino do nivoja zadnjega stropa v posebej urejenem podstrešju. Torej ne drži, da za kriterij posebne urejenosti podstrešja ni potrebno, da bi podstrešni del imel (poleg oken z okenskimi krili in zasteklitvijo) še strope. Omenjena opredelitev višine h3 torej terja, da ima urejeno podstrešje vsaj strop. Glede na izvedene dokaze pa ni mogoče šteti, da bi v obravnavanih objektih v času podržavljenja v podstrešnih prostorih stropi bili. Tudi iz pričevanja C.C. ni razviden obstoj stropov v času podržavljenja, ampak kasneje. Sicer pa tudi, če bi v času podržavljenja v podstrešnem delu bil kakšen bivalni prostor, je skladno s stališčem, da se urejenost prostorov presoja po prevladujoči dejavnosti (sodba X Ips 29/2013). Pri določitvi odškodnine je tako treba upoštevati stanje brez ureditve podstrešja. Iz cenitvenega poročila pa je tudi razvidno, da sta oba objekta uvrščena med glavne objekte. Po drugem odstavku 17. člena Navodila je v vrednosti objektov torej upoštevana tudi vrednost zemljišča pod stavbama (fundus). To pomeni, da v tej odločbi določena odškodnina ne obsega samo porušenih objektov, temveč tudi del zemljišča, čeprav se glasi izrek drugače. Predlagal je, da sodišče odpravi obe odločbi in zadevo vrne prvostopnemu organu v ponovno odločanje, podrejeno, da sodišče po odpravi obeh odločb samo odloči o stvari.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

5. Stranka z interesom A. je v odgovoru na tožbo prerekala vse navedbe tožnika, navedla, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno ter podprto z dokazi. Nedvomno je, da sta bili podstrešji urejeni, kar je najbolj obrazložil drugostopni organ v svoji odločbi na strani 3. Navodilo ne določa in ne zahteva, da bi moralo imeti urejeno podstrešje poleg oken z okenskimi krili in zasteklitvijo še strope. Če bi zakonodajalec to postavljal kot pogoj, bi to tudi zapisal. Stranka z interesom je še opozorila, da bi določitev nepravične odškodnine za volumensko pol manjši objekt, kot to s tožbo zasleduje tožnik (čeprav sta bila objekta dvakrat večja), pomenil poseg v ustavnopravno zaščitene pravice stranke z interesom po 33. oziroma 67. členu Ustave RS. V odločbi pa je tudi pravilno odločena odškodnina zgolj za porušene objekte, iz nje pa tudi izhaja, da bo organ o zemljiščih odločil kasneje. Stranka z interesom je predlagala zavrnitev tožbe in priglasila stroške postopka.

6. Tožnik je še navedel, da toži pretežno zaradi napačne uporabe materialnega prava, tako, da ne gre za tožbeno novoto.

7. Stranka z interesom A. je še navedla, da je pripombo o stropih, kar je del dejanskega stanja, tožnik uveljavljal šele v postopku upravnega spora. Sicer pa tožnik ugotovljeni namenski rabi podstrešij niti ni nasprotoval. 8. Tožnik je še dodal, da je že v upravnem postopku ugovarjal vrednotenju in se pri tem skliceval na navedbe svojega strokovnega pomočnika.

9. Tožba ni utemeljena.

10. Sodišče sodi, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče se zato, v izogib ponavljanju, sklicuje na razloge, ki jih je organ navedel v svoji odločitvi (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja:

11. V obravnavanem primeru je sporna odločitev o višini odškodnine, ki gre upravičenki do denacionalizacije za podržavljena objekta na parc. št. *243 in *68/1, k.o. ... Tožnik meni, da organ pri vrednotenju ne bi smel upoštevati petega odstavka 22. člena Navodila, ker podstrešji v obeh objektih nista posebej urejeni, ter, da v izreku izpodbijane delne odločbe ni izrecno opredeljeno, da je dana odškodnina tudi za fundus pri obeh objektih.

12. V 22. členu Navodila je predpisan način izračuna volumna za objekte, ki štejejo med objekte po 17. členu Navodila. Tako je v petem odstavku istega člena (tudi) določeno, da se v primeru, če je bilo podstrešje v objektu posebej urejeno za določeno uporabo, višina objekta (h) izračuna po enačbi: h = h1 + (h2 x 0,50) + (h3 + 0,70), pri čemer je h3 višina od stika zidu s strešino do nivoja zadnjega stropa v posebej urejenem podstrešju.

13. Tudi po presoji sodišča je organ pri določitvi odškodnine za podržavljena objekta pravilno upošteval, da sta oba objekta vsebovala posebej urejeni podstrešji za določeno uporabo in posledično vrednotil objekta (tudi) po petem odstavku 22. člena Navodila. Iz neprerekanih ugotovitev izvedenke namreč izhaja, da sta oba objekta spadala med objekte za kmetijsko dejavnost, pri čemer sta bili podstrešji urejeni za spravilo sena oziroma krme in drugih kmetijskih pridelkov in sta vsebovali za to posebej prirejena okna in strope, v objektu s parc. št. *243 pa so na leseni fasadi vidna lesena vrata, v določenem delu pa sta bila objekta namenjena tudi za bivanje. Tožnik ugovarja, da posebna urejenost podstrešja glede na formulo iz petega odstavka 22. člena Navodila terja (opredelitev višine h3), da vsebuje tako podstrešje dodatne gradbene elemente (poleg oken s okenskimi krili in zasteklitvijo še strope) in ne le uporabo za določen namen. Sodišče se s tako razlago ne strinja. Tudi po oceni sodišča namreč na podstrešju v kmetijskem objektu oziroma objektu, kjer se pretežno izvaja kmetijska dejavnost, ni mogoče pričakovati, da bi vsebovalo take gradbene elemente, ki jih sicer vsebuje objekt, namenjen bivanju (kakor razlaga pojem ''posebna urejenost podstrešja'' tožnik) ali industrijski proizvodnji oziroma kakšnemu drugemu namenu. Nesporno namreč je, da sta bila oba objekta kmetijska objekta in da sta bili podstrešji uporabljeni za kmetijsko dejavnost in za ta namen tudi urejeni. S tako razlago pa je organ tudi sledil stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 29/2013 z dne 9. 10. 2013, iz katere izhaja, da je pri razlagi prevladujočih značilnosti (objekta) treba izhajati iz namena, kateremu je objekt kot celota namenjen. Na ta namen pa kaže narava glavne dejavnosti, ki se v objektu izvaja in kateri so ostale dejavnosti, ki se še izvajajo v objektu, podrejene. Ker je bila v obravnavanem primeru v obeh objektih glavna dejavnosti kmetijska dejavnost, je pravilen sklep, da je treba pri razlagi pojma ''posebej urejeno podstrešje'' upoštevati ta namen uporabe in glede na izkazane gradbene elemente na obeh podstrešjih posledično objekta vrednotiti (tudi) po petem odstavku 22. člena Navodila.

14. Po presoji sodišča tudi ni podana zatrjevana kršitev pravil postopka, ker v izreku ni izrecno opredeljeno, da z izpodbijano odločbo določena odškodnina vsebuje tudi fundus pod glavnima objektoma. Na tako določitev odškodnine napotuje že sama materialnopravna določba, ki velja za obravnavani primer, to je drugi odstavek 17. člena Navodila. Že to pomeni, da odškodnina za podržavljena objekta vsebuje tudi zemljišče pod tema objektoma (in kar je jasno tudi upravnemu organu), ne glede na to, da v izreku ni izrecno navedeno, da se ''upravičenki prizna odškodnina za podržavljene in porušene objekte s fundusom, brez zemljišča, parc. št. …''. Iz izreka odločbe (4. točka) pa tudi izhaja, da bo o preostalem delu zahtevka odločeno s posebno odločbo. Enako izhaja iz obrazložitve. To pa pomeni, da bo organ o preostalem delu podržavljenega premoženja (glede na navedbe v izpodbijani odločbi znaša celotni obseg podržavljenega premoženja 11.257,0254 ha) še odločil in bo zato lahko tožnik v primeru morebitne neupravičeno določene odškodnine oziroma ponovno določene odškodnine za fundus pod v tej odločbi obravnavanima objektoma temu ugovarjal. 15. Glede na povedano je sodišče tožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in zakonit, odločba pa je tudi pravilna in na zakonu utemeljena (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

16. Stranka z interesom je priglasila tudi stroške postopka. Ker ZUS-1 ne ureja vprašanja stroškovnega zahtevka strank z interesom, je treba zato glede tega vprašanja uporabiti določbe ZPP v zvezi s prvim odstavku 22. člena ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. V odgovoru na tožbo je stroške tudi specificirala v skladu z odvetniško tarifo in po ZUS-1. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo (in njenih nadaljnjih vlogah) take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je v pretežni meri povzela obrazložitev oziroma dele obrazložitev izpodbijane odločbe in odločbe organa druge stopnje in opozorila na ugotovitve iz izvedenskega mnenja. S temi navedbami pa ni prispevala k razjasnitvi zadeve oziroma vplivala na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, ter v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.