Jedro

Predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ki naj bi na splošni ravni potrdil ali izključil možnost, da je obsojenec storil ali ni storil kaznivega dejanja, tako da poda mnenje o obsojenčevih nagnjenjih k izvrševanju netipičnih spolnih praks, predstavlja neprimeren dokaz.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 500 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je I. Š. spoznalo za krivega spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen štiri leta zapora, v plačilo pa mu naložilo stroške kazenskega postopka. Oškodovanki je sodišče prisodilo 20.000 EUR odškodnine, ki jo mora obsojenec mora plačati v roku dveh let od pravnomočnosti sodbe. Pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je Višje sodišče v Kopru zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo sodno takso.

2. Zagovornik obsojenca je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja, kršitve kazenskega zakona. Vložnik trdi, da je sodišče prve stopnje zavrnilo vse dokazne predloge obsojenca, čeprav bi moralo nujno zaslišati predlagane priče obrambe in obsojenca pregledati pri psihologu. Nadalje navaja, da v obtožbi čas, ko naj bi bilo kaznivo dejanje storjeno, ni konkretiziran in je zato kršeno ustavno načelo zakonitosti v kazenskem postopku in bi bilo pritožbo potrebno zavreči. Po mnenju vložnika je kaznivo dejanje tudi napačno pravno opredeljeno, pravilna bi bila pravna opredelitev le po četrtem odstavku 173. člena KZ-1A, saj je ravnanje storilca, opisano v izreku sodbe, mogoče opredeliti le kot delovanje zoper spolno nedotakljivost prizadete osebe, uporabiti bi bilo treba zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Nadalje vložnik zatrjuje, da ni jasno, kako je lahko o njegovi pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje odločalo Višje sodišče v Kopru. O prenosu pristojnosti obsojenec ni prejel nobenega sklepa in je tako o pritožbi odločalo krajevno nepristojno sodišče, s tem pa je bila kršena tudi obdolženčeva pravica do izbire naravnega sodnika. O njegovi pritožbi bi moral odločiti senat Višjega sodišča v Mariboru. Sodišče je kršilo kazenski zakon, ko je oškodovanki priznalo celoten priglašen premoženjskopravni zahtevek v višini 20.000 EUR. Ni navedlo pravne podlage za priznano odškodnino, pri odločanju o višini niso bili izvedeni potrebni dokazi. O stopnji trajanja duševnih bolečin je nujno angažirati izvedenca psihologa, vendar se o tem izvedenka ni posebej izjasnila. O odškodnini je sodišče tako odločilo na povsem pavšalen in arbitraren način. Sodišče bi v zvezi s priglašenim premoženjskim pravnim zahtevkom moralo izvesti vse potrebne dokaze ali pa oškodovanko napotiti na pravdo. Priznani zahtevek je občutno pretiran in povsem v nasprotju s priznano sodno prakso glede pravične višine odškodnine.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo ocenjuje, da ta ni utemeljena in navaja: - o pritožbi zagovornika ni odločalo nepristojno sodišče, saj iz sklepa o prenosu pristojnosti v štirideset kazenskih zadevah Višjega sodišča v Mariboru (med katerimi je tudi obravnavana) na Višje sodišče v Kopru izhaja, da je bila pristojnost prenesena na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih, zaradi sodnih zaostankov Višjega sodišča v Mariboru, na manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče oziroma iz razloga zagotavljanja enakomerne obremenjenosti sodišč. Stranke so o prenosu pristojnosti obveščene z nabitjem seznama prenesenih zadev na sodno takso; - v preostalem delu zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik z izjemo očitkov o nedokazanosti kaznivega dejanja in neustreznosti odločbe o kazni, ponavlja navedbe iz pritožbe zoper prvostopno sodbo, ki jih je argumentirano zavrnilo že višje sodišče, s čigar utemeljitvami se v celoti strinja; - višje sodišče je tako pravilno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje za zavrnitev predlaganih dokazov v 4. točki izpodbijane sodbe navedlo ustrezne razloge, ki jih je tudi razumno obrazložilo in jih zagovornik s svojimi navedbami ni uspel omajati. Glede na to, načelo poštenega sojenja ni bilo kršeno; - prav tako se strinja, da je neutemeljen očitek zagovornika, da obtožba časovno ni bila konkretizirana. Po pravilni presoji višjega sodišča je bil časovni okvir v izreku sodbe dovolj zamejen, tudi glede na to, da iz opisa očitanega kaznivega dejanja izhaja, da je obdolženec dejanja storil v času odsotnosti oškodovankine matere, ko mu je bila oškodovanka zaupana v varstvo in vzgojo. Poleg tega je oškodovanka v izpovedi opisala konkretne primere in na njeno izpoved obdolženec vsebinskih pripomb ni imel. Časovna opredelitev, pa tudi ni znak kaznivega dejanja, ki je pogoj za njegov obstoj; - obdolžencu očitanega kaznivega dejanja po pravilni oceni višjega sodišča ni mogoče opredeliti drugače, kot da gre za spolno dejanje storjeno z zlorabo položaja, torej po tretjem odstavku 173. člena KZ-1B. Glede na časovni okvir kaznivega dejanja tudi ni dvomov glede uporabe zakona, saj sodi konec izvršitve kaznivega dejanja v čas, ko je že veljal KZ-1B. Presoja uporabe milejšega zakona bi namreč prišla v poštev le, če bi posamezno izvršitveno dejanje predstavljala samostojno kaznivo dejanje; - tudi odločitev o premoženjskopravnem zahtevku je ustrezna. Višje sodišče opozarja, da je zastopnica mladoletne oškodovanke premoženjskopravni zahtevek utemeljila sklicujoč se na 181. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ocenilo, da je zahtevani znesek primeren za duševne bolečine, ki jih je oškodovanki obdolženec povzročil z obravnavanim kaznivim dejanjem, posledice spolnih napadov pa so tudi po oceni izvedenke precej težke in bo tudi v prihodnje verjetno potrebovala psihoterapevtsko pomoč. Glede na odločanje sodišča o premoženjskopravnem zahtevku po pridobitvi takšnega mnenja izvedenke, ki ga tudi zagovornik ne izpodbija, se ni moč strinjati z zagovornikom, da je sodišče odločilo o odškodnini na povsem pavšalen in arbitraren način.

B.

4. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazni predlog obrambe, naj izvedenec psihiater poda mnenje, ali je obsojenec nagnjen k takim ali podobnim kaznivim dejanjem in ali je bil sploh to zmožen storiti. Gre za predlog izvedbe neprimernega dokaza, saj izvedenec psihiater - v kasnejših navedbah obramba govori o psihologu oziroma o kliničnem psihologu - ne more na splošni ravni potrditi ali izključiti možnosti, da je obsojenec storil ali da ni storil kaznivega dejanja, tako da poda mnenje o obsojenčevih nagnjenjih k izvrševanju netipičnih spolnih praks.

5. Vrhovno sodišče je že v svoji sodbi I Ips 14234/2013 z dne 10. 9. 2015 na trditev obrambe, da je podana kršitev njenih pravic, ker je bil zavrnjen predlog za postavitev izvedenca, ki bi ocenil osebnostne lastnosti obdolženca zlasti v zvezi z njegovim spolnim življenjem, pojasnilo, da je na ta takšen način oblikovan in nesubstanciran dokazni predlog očitno neprimeren za ugotavljanje predmeta dokazovanja - da obsojenec je/ni storil dejanje, ki se mu očita in je/ni zanj kriv. Temelji namreč na podmeni, da bo izvedenec, psihiater oziroma klinični psiholog, na ravni gotovosti ali upoštevne verjetnosti izključil možnost, da je obsojenec storilec kaznivega dejanja, takšna podmena pa nima podlage v dosedanjih ugotovitvah psihiatrične oziroma psihološke forenzične stroke, saj ta lahko takšne zaključke, na podlagi analize obsojenčeve osebnosti, napravi kvečjemu na ravni povsem splošne verjetnosti, ne pa za konkretnem primer, kolikor pri obdolžencu niso ugotovljene ali je vsaj utemeljeno zatrjevan obstoj posebnih osebnostnih lastnosti. Če takšne okoliščine niso niti zatrjevane, potem se postavi vprašanje materialnopravne relevantnosti oziroma primernosti dokaznega predloga, ki zahteva izvedbo dokaza v upanju, da bo z njim ugotovljeno nekaj, relevantnega oziroma za obdolženca koristnega (fishing expedition).

Sodišče lahko v kazenskem postopku ugotavlja posamezne osebnostne lastnosti obdolženca, od izvedenca psihiatra oziroma psihologa pa, kot rečeno, ni mogoče pričakovati odgovora, ali je obsojenec na splošno po svoji osebnostni strukturi sposoben oziroma absolutno nesposoben storiti kaznivo dejanje, ki se mu očita. Sodišči prve in druge stopnje sta zato utemeljeno zavrnili tak dokazni predlog, na podlagi katerega bi izvedenec ugotavljal „normalnost“ ali „nenormalnost“ obsojenca.

6. Očitek, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo zaslišanje obsojenčevega brata, ki je živel v isti stanovanjski hiši in bi za očitano kaznivo dejanje vedel, oziroma bi ga bil opazil, če bi bilo res storjeno, je utemeljeno zavrnilo sodišče prve stopnje, z utemeljitvijo, da predlagana priča pri izvrševanju kaznivega dejanja ni bila (nujno) prisotna, čemur je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče. Katere naj bi bile druge predlagane priče in bi jih sodišče moralo zaslišati, pa je dokazne predloge obrambe zavrnilo, vložnik ni navedel. Vrhovno sodišče na podlagi navedenega ocenjuje, da zavrnitev dokaznega predloga za postavitev izvedenca psihiatra ali kliničnega psihologa, ki bi pregledal obsojenca in predloga za zaslišanje obsojenčevega brata, ki z njim živi v isti hiši, ne predstavlja kršitev pravic obrambe do izvedbe dokazov v korist obsojenca.

7. Obtožba je obsojencu očitala, da je inkriminirana ravnanja izvrševal v času od meseca februarja 2008 do meseca junija 2013. Čas izvršitve kaznivega dejanja je tako povsem konkretno in tudi dovolj natančno opredeljen. Z zaslišanjem oškodovanke oziroma njeno izpovedbo, ki ji je sodišče dalo vero, je dokazano, da je obsojenec spolna dejanja z oškodovanko izvrševal v tem obdobju. Zatrjevanje, da je bil obsojenec veliko službeno odsoten in da bi bilo ob pravilni oziroma konkretni časovni opredeljenosti posameznih kaznivih dejanj mogoče ugotoviti, da jih sploh ni mogel storiti, je preveč splošno, da bi lahko pritrdili stališču, da zaradi pomanjkljivosti v obtožbi ni imel možnosti obrambe niti ni mogoče pritrditi trditvi, da je bilo kršeno ustavno načelo zakonitosti v kazenskem postopku.

8. Zahtevi zagovornika ni mogoče slediti niti v delu, v katerem izpodbija odločitev o premoženjskopravnem zahtevku. Prvostopenjsko sodišče je namreč pojasnilo, da je oškodovanka vložila premoženjskopravni zahtevek, s katerim je zahtevala povračilo za nepremoženjsko škodo (duševne bolečine), ki jo je utrpela zaradi obsojenčevega ravnanja. Ob takšni opredelitvi in ob dejstvu, da je že pooblaščenka oškodovanke navedla pravno podlago premoženjskopravnega zahtevka (181. člen OZ in 35. člen Ustave Republike Slovenije), ne more biti dvoma, na kateri podlagi je sodišče oškodovanki prisodilo odškodnino. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da je bila odškodnina prisojena arbitrarno in pavšalno, saj se je sodišče oprlo na ugotovitve izvedenke (specialistke klinične psihologije), ki je med drugim pojasnila tudi posledice, ki jih je oškodovanka utrpela zaradi posega v njeno spolno integriteto (prim. 18. točko prvostopenjske sodbe in 13. točko drugostopenjske sodbe). Upoštevati je potrebno tudi, da je obsojenčev zagovornik premoženjskopravnemu zahtevku oporekal zgolj s trditvijo, da obdolženi ne priznava kaznivega dejanja in da zato tudi za premoženjskopravni zahtevek ni podlage. Ob tako nesubstanciranih navedbah po presoji Vrhovnega sodišča ni bilo potrebe po bolj obširnem dokaznem postopku glede višine nastale škode.

9. Kaznivo dejanje je bilo pravno opredeljeno po tretjem odstavku 173. člena KZ-1B ob upoštevanju časa, ko je bilo kaznivo dejanje dokončano, to je meseca junija 2013. Uporabljen je bil torej zakon, ki je veljal v času storitve, zatrjevana kršitev zakona zato ni podana.

10. Ugovor, da je pritožbo zagovornika obsojenca reševalo krajevno nepristojno Višje sodišče v Kopru namesto Višjega sodišča v Mariboru, da obsojenec o tem ni bil obveščen in da je bila zato kršena njegova pravica do naravnega (zakonitega) sodnika, ni utemeljen. Zadeva je bila prenesena v reševanje na Višje sodišče v Kopru na podlagi 105a. člena Zakona o sodiščih s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Su 1669/2015 z dne 9.7.2015. Vložnik ne zatrjuje, da je bila zadeva na Višjem sodišču v Kopru dodeljena sodniku poročevalcu v nasprotju z določbami Sodnega reda o dodeljevanju zadev niti da je bil senat, ki je odločal v zadevi, nepravilno sestavljen, zato o kršitvi sicer ustavnega načela zakonitega sodnika (23. člen Ustave Republike Slovenije) v tem primeru ni mogoče govoriti. Dejstvo da obsojenec o prenosu ni bil obveščen, lahko predstavlja kršitev pravic obrambe, kar je t.im. relativna kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena oziroma 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP. Pri uveljavljanju take kršitve z zahtevo za varstvo zakonitosti mora vložnik v skladu z navedeno določbo ZKP zatrjevati vpliv kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe. Takega vpliva zahteva ne zatrjuje niti ne omenja, zato Vrhovno sodišče obstoja kršitve ni moglo ugotavljati ( prvi odstavek 424. člena ZKP).

11. Odločitev o sodni taksi temelji prvem odstavku 95. in 98a. člena ZKP in na podlagi tarifnih številkah 7111 v zvezi z 71112 in 71115, višina takse je bila odmerjena ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca ter trajanja in zapletenosti postopka.