Jedro

Čas in kraj storitve sta glede na določbe 2. točke prvega odstavka 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obvezni sestavini kaznivega dejanja, ki ga z vsemi ostalimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami individualizirata, vendar nista zakonska znaka kaznivega dejanja. Presoja vprašanja uporabe milejšega zakona bi prišla v poštev le, če bi posamezna izvršitvena ravnanja predstavljala samostojno kaznivo dejanje in bi bilo zaradi tega treba upoštevati čas dokončanja vsakega posameznega izvršitvenega dejanja.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega I.Š. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženi je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 525,00 EUR v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je obtoženi I.Š. kriv kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1B in mu na podlagi navedene zakonske določbe izreklo kazen štiri leta zapora. Sklenilo je še, da je obtoženi po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) dolžan plačati stroške tega kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, o katerih bo odločeno po pravnomočnosti sodbe s posebnim sklepom, povprečnino in potrebne izdatke postavljene pooblaščenke oškodovanke, v kateri bo ravno tako odločeno s posebnim sklepom. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je obtožencu naložilo, da plača oškodovanki C.R. odškodnino za premoženjsko škodo zaradi duševnih bolečin v višini 20.000,00 EUR v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil obtoženčev zagovornik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi odločbe o kazenskih sankcijah in zaradi odločitve o premoženjskopravnem zahtevku. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni in obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali pa sodbo v odločitvi o kazni in premoženjskopravnem zahtevku spremeni tako, da izrečeno kazen zniža, premoženjskopravni zahtevek oškodovanke pa zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik meni, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje kršeno ustavno načelo o poštenem sojenju, saj da je sodišče dejansko stanje nepopolno ugotovilo, ko je zavrnilo vse dokazne predloge obtoženca in so se v dokaznem postopku na glavni obravnavi izvajali le dokazi, ki jih je predlagalo državno tožilstvo. Meni, da bi bilo v zadevi nujno zaslišati tudi predlagane priče obrambe in obtoženca pregledati pri psihologu. Predlagane priče bi potrdile, da obtoženi kot očim ni izrabljal svojega položaja do oškodovanke z izvrševanjem kaznivih dejanj, prav tako tudi dejstvo, da obtoženec ni nagnjen k izvrševanju takšnih ali podobnih kaznivih dejanj. V kolikor bi namreč obtoženec dejansko storil očitano kaznivo dejanje, to nedvomno ne bi moglo ostali neopaženo njegovemu bratu, ki živi z njim v isti stanovanjski hiši, izvedenec psiholog pa bi tudi takoj lahko ovrgel ali potrdil obtoženčevo nagnjenje k izvrševanju netipičnih spolnih praks. Po mnenju zagovornika bi bilo smiselno, da obtoženca in oškodovanko pregleda in poda mnenje isti izvedenec klinično psihološke stroke, saj imajo izvedenci različne poglede in pristope pri obravnavanju takšnih in podobnih kaznivih dejanj.

5. Višje sodišče v Kopru je odločalo o pritožbi obtoženčevega zagovornika na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Su 1669/2015 z dne 9.7.2015 na podlagi katerega je bila pristojnost za sojenje v 40 kazenskih zadevah Višjega sodišča v Mariboru, med katerimi je tudi obravnavana, prenesena na Višje sodišče v Kopru.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje za zavrnitev predlaganih dokazov v 4. točki obrazložitve navedlo razloge, ki jih je tudi razumno obrazložilo in jih zagovornik s svojimi navedbami ni uspel omajati. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je namreč utemeljeno zavrnilo predlog za zaslišanje obtoženčevega brata D.Š., saj ob obravnavanem ravnanju obtoženca ni bil prisoten, prav tako je utemeljeno zavrnilo tudi njegov predlog za postavitev izvedenca psihiatra, ki naj bi podal mnenje o psihičnem statusa obtoženca s poudarkom na tem, ali je nagnjen k takim ali podobnim kaznivim dejanjem in ali je bil sploh zmožen to storiti, saj se sodišču glede prištevnosti obtoženega ni porodil noben dvom, da ne bi bil prišteven tudi zagovornik ne trdi, poleg tega pa, kot je zapisalo sodišče prve stopnje, izvedenec psihiater na tovrstno vprašanje na objektiven način niti ne more odgovoriti. Očitek, da je bilo zaradi zavrnitve dokaznih predlogov v obravnavani zadevi kršeno ustavno načelo o poštenem sojenju zato po presoji pritožbenega sodišča ni utemeljen.

8. Neutemeljen je tudi očitek zagovornika, da obtožba časovno ni bila konkretizirana in da je bilo zaradi tega kršeno ustavno načelo zakonitosti v kazenskem postopku, češ da je navedba, da je bilo kaznivo dejanje storjeno v času od meseca februarja 2008 do meseca junija 2013 preohlapna ter da zato ni mogoče ugotoviti, kdaj bi naj konkretno storilec deloval. Obtoženec je bil namreč veliko službeno odsoten in bi ob pravilni oziroma konkretni časovni opredeljenosti posameznih kaznivih ravnanj bilo mogoče ugotoviti, da jih obtoženi zaradi odsotnosti od doma sploh ni mogel storiti.

9. Čas in kraj storitve sta glede na določbe 2. točke prvega odstavka 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obvezni sestavini kaznivega dejanja, ki ga z vsemi ostalimi konkretnimi dejstvi in okoliščinami individualizirata, vendar nista zakonski znak kaznivega dejanja. Obe modaliteti sta pomembni iz razlogov, ki se nanašajo na presojo prepovedi ponovnega sojenja v isti zadevi, za določitev krajevne pristojnosti sodišča, za zastaranje in drugo (1). Sicer pa je po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi časovni okvir v izreku sodbe dovolj zamejen, glede na to, da iz opisa obtožencu očitanega kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja tudi, da je obtoženi očitana spolna dejanja storil v času odsotnosti oškodovankine matere, ko je bila obtožencu zaupana v varstvo in vzgojo. Poleg tega je oškodovanka v izpovedi opisala konkretne primere in na njeno izpoved, ki jo je ponovila tudi na glavni obravnavi, obtoženi vsebinskih pripomb ni imel. 10. Zmotno je tudi stališče zagovornika, da je obtožencu očitano kaznivo dejanje napačno pravno opredeljeno, češ da bi bila pravilna kvalifikacija lahko le po četrtem odstavku 173. člena KZ-1A, saj da je ravnanje storilca iz opisa kaznivega dejanja mogoče opredeliti le kot delovanje zoper spolno nedotakljivost prizadete osebe ter da bi bilo potrebno uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Obtožencu očitano ravnanje izpolnjuje vse znake kaznivega dejanja po tretjem odstavku 173. člena KZ-1B. Navedeno kaznivo dejanje stori učitelj, vzgojitelj, skrbnik, posvojitelj, roditelj, duhovnik, zdravnik ali druga oseba, ki z zlorabo svojega položaja spolno občuje ali stori kakšno drugo spolno dejanje z osebo, ki še ni stara 15 let in mu je zaupana v učenje, vzgojo, varstvo ali oskrbo. Obtožencu očitanih ravnanj, in sicer, da je v času, ko mu je bila oškodovanka zaupana v varstvo in vzgojo v času materine odsotnosti, oškodovanko preko oblačila otipaval po prsih, večkrat pa je od nje zahteval, da se mora sleči ali pa jo je slekel sam, nato pa jo je otipaval in poljubljal po prsih in po spolovilu, namreč ni mogoče opredeliti drugače, kot da gre za spolna dejanja storjena z zlorabo položaja. Glede na časovni okvir kaznivega dejanja od meseca februarja 2008 do meseca junija 2013 pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov glede uporabe zakona, glede na to, da sodi konec izvršitve kaznivega dejanja v čas, ko je že veljal KZ-1B. Presoja vprašanja uporabe milejšega zakona bi prišla v poštev le, če bi posamezna izvršitvena dejanja predstavljala samostojno kaznivo dejanje in bi bilo zaradi tega treba upoštevati čas dokončanja vsakega posameznega izvršitvenega dejanja.

11. Nasprotno od zagovornika, ki meni, da obtožencu kaznivo dejanje ni bilo dokazano, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja pravilno in popolno ugotovilo ter sprejelo pravilne zaključke, ki jih je utemeljilo z razumnimi in življenjsko sprejemljivimi razlogi. Pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje upoštevalo le tiste dokaze, ki jih je predlagalo državno tožilstvo in so torej v prid obsodbi, predstavlja zgolj osebno videnje obtoženčevega zagovornika. Sodišče prve stopnje je namreč opravilo natančno oceno vseh izvedenih relevantnih dokazov, vključno z obtoženčevim zagovorom na glavni obravnavi ter skladno z načelom proste presoje dokazov uzakonjenih v prvem odstavku 18. člena ZKP prišlo do tako prepričljivih ugotovitev, da je lahko z gotovostjo zaključilo o krivdi obtoženca za očitano kaznivo dejanje. Obtoženčevemu zagovoru utemeljeno ni sledilo. Zelo skrbno in natančno je analiziralo izpovedbo oškodovanke in drugih prič, ki njeno izpoved potrjujejo, ter navedlo prepričljive razloge, zakaj ji verjame. Zagovornik sicer ponuja še svojo dokazno oceno ter trdi, da naj bi do kazenske ovadbe prišlo zaradi zamer do obtoženca in njegove partnerke, vendar za to ni nikakršnih dokazov. Glede na navedeno pritožbene navedbe niso take, da bi obtoženi lahko omajal sodbo sodišča prve stopnje.

12. Obtoženec se pritožuje tudi zoper odločitev o kazni, češ da je ta prestrogo določena, obtoženec pa še ni bil kaznovan in tudi kasneje po obravnavanem dejanju ni storil drugega kaznivega dejanja in zato meni, da bi mu moralo sodišče izreči nižjo kazen. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tudi glede odločitve o kazni pravilno ugotovilo vse odločilne okoliščine ter jim dalo tudi ustrezen pomen. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je obtožencu izrečena kazen štirih let zapora primerna glede na okoliščine, ki jih je opisalo v 16. točki obrazložitve, pri čemer je kot olajševalne okoliščine upoštevalo, da obtoženi še ni bil nikoli obsojen, da pri njem posebnih obteževalnih okoliščin ni našlo, glede višine kazni pa je upoštevalo težo kaznivega dejanja in daljšo časovno obdobje v katerem je zlorabljal oškodovanko, ki se ni mogla na nikogar obrniti po pomoč, saj ji niti mati ni verjela.

13. Obtoženčev zagovornik se ne strinja tudi z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je oškodovanki priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 20.000,00 EUR, češ da pri odločanju o premoženjskopravnem zahtevku ni navedlo pravne podlage za priznano odškodnino ter da pri odločanju o višini odškodnine niso bili izvedeni potrebni dokazi. Z zagovornikom se ni moč strinjati. Odvetnica B.M., ki zastopa mladoletno oškodovanko, je premoženjskopravni zahtevek (na listovni št. 142 do 143 spisa) utemeljila sklicujoč se na 181. člen Obligacijskega zakonika. Premoženjskopravni zahtevek je bil obtožencu in zagovorniku izročen na glavni obravnavi dne 6. marca 2015, nanj pa se je odzval zgolj zagovornik obtoženega, ki je povedal, da obtoženi ne priznava storjenega kaznivega dejanja in zato tudi za premoženjskopravni zahtevek ni podlage, ne da bi sicer vsebino premoženjskopravnega zahtevka kakorkoli komentiral. Sodišče prve stopnje je razloge za odločitev o premoženjskopravnem zahtevku navedlo v 18. točki obrazložitve. Kot je ocenilo, je zahtevani znesek primeren za duševne bolečine, ki jih je oškodovanki povzročil obtoženi z obravnavanim kaznivim dejanjem. Oškodovanka je v navedenem obdobju živela v strahu pred stopnjevanjem spolnega nasilja, zapadla je v depresijo, težje se je zbrala pri šolskem delu, posledice posegov v njeno spolno integriteto pa so tudi po oceni izvedenke -specialistke klinične psihologije doc. dr. Z.F. precej težke. Iz njenega mnenja izhaja, da izkazuje oškodovanka znamenja postravmatske stresne motnje zaradi travmatiziranosti na področju spolnosti, izrazila je tudi prepričanje, da bo zaradi preteklega dogajanje v prihodnje verjetno potrebovala psihoterapevtsko pomoč. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe v bistvenem povzelo vsebino tega mnenja, saj se z njim strinja, medtem ko zagovornik mnenja izvedenke ne izpodbija. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča, glede na dolgo časovno obdobje v katerem je bila oškodovanka izpostavljena obtoženčevim spolnim dejanjem ter posledice teh dejanj, sodišče prve stopnje utemeljeno oškodovanki prisodilo odškodnino v znesku 20.000,00 EUR, ki jo mora obtoženi plačati v dveh letih od pravnomočnosti sodbe. Glede na to, da je sodišče prve stopnje o premoženjskopravnem zahtevku odločalo po pridobitvi izvedenskega mnenja s področja klinične psihologije, se tudi ni moč strinjati z zagovornikom, da je sodišče o odškodnini odločilo na povsem pavšalen in arbitraren način. Tudi sicer zagovornik svoje pritožbe s tem, ko je navedel, da bi moralo sodišče „izvesti vse potrebne dokaze v tej smeri“ ni konkretiziral, da bi bilo moč preizkusiti utemeljenost pritožbe in je zato tudi v tem delu neutemeljena.

14. Glede na vse navedeno pritožbena izvajanja niso utemeljena, zato je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, potem, ko je še ugotovilo, da v postopku tudi ni prišlo do kršitev, na katere je v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP moralo paziti po uradni dolžnosti.

15. Ker obtoženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega dela kazenskega postopka, to je sodno takso, ki se na podlagi tarifnih številk 7115 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odmeri v znesku 525,00 EUR, pri čemer se kot osnovo za izračun takse vzame spodnji znesek določen v primeru izreka kazni zapora do petih let, to je 350,00 EUR. Sodno takso mora obtoženi plačati v petnajstih dneh od vročitve poziva za plačilo takse.

op. št. 1: Tako VS RS v 12. točki sodbe I Ips 9556/2010-113 z dne 21.4.2011