Jedro

Ne glede na to, da se je tožnik usposabljal za poklicnega vojaka, je upoštevaje dodatne dejavnike tveganja – izvajanje strelskih vaj in orientacije v forsiranem tempu ter hoja po neravnem, spolzkem terenu v popolni bojni opremi – tožena stranka, ker je šlo za opravljanje nevarnega dela, za škodo, ki jo je tožnik utrpel, objektivno odgovorna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Revizija glede premoženjske škode se ne dopusti.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nesrečo pri delu v višini 28.850,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 12. 2006 dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo. Kar zahteva tožnik več, in sicer v višini 1.251,88 EUR z obrestmi, se zavrne (1. točka izreka sodbe). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za povrnitev stroškov predhodnega postopka v višini 495,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje do plačila (2. točka izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 3.038,68 EUR, v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi pod izvršbo (3. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni oziroma jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Vztraja pri dosedanjih navedbah in stališču, da temelj odgovornosti tožene stranke ni podan. Na podlagi izpovedi prič in dokumentacije izhaja, da nihče ni opazil, da bi kateri od kandidatov na vadbišču Mlake na poti od strelskih položajev do tarč padel in nobeden od kandidatov za vojake ni prijavil poškodbe od padca. Iz prijave poškodbe pri delu izhaja, da se je tožnik poškodoval pri hoji pri vračanju iz vadbišča Mlake. Sodišče prve stopnje na podlagi izpovedi prič (K., K. in K.) preveč splošno ugotavlja, da so imeli kandidati za vojake kritičnega dne popolno bojno opremo pri hoji od vojašnice Vipava do vadbišča Mlake in nazaj ter usposabljanju in da je bil tempo izvajanja vaj hud. Iz dokumentacije je razvidno, da je bila skupna teža vojaške opreme, oziroma bojevnika 21. stoletja, 20 kg. Glede ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bil tempo vadbe zelo hud, tožena stranka poudarja, da vaje niso bile časovno omejene. Tožnik je bil v popolni kondicijski pripravljenosti, vsak dan je treniral in ni imel nobenih težav. Da so bile vaje za tožnika naporne in so zaradi tega imeli vojaki pri hoji hitrejši tempo, se ne more pripisati odgovornosti toženi stranki. Ker je bil spornega dne teren moker in spolzek, bi moral biti tožnik bolj pazljiv. Tožnik bi se zato moral gibati z ustrezno previdnostjo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v sporni zadevi podana objektivna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Kot pomembno dejstvo je navedlo specifične vremenske razmere, specifičen je bil teren (nevaren in spolzek) in zaključilo, da je tožnik dne 5. 10. 2005 glede na opisane okoliščine opravljal nevarno delo. Ugotovitev sodišča je popolnoma zmotna. Sklicuje se na sodbi Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. 1150/2004 z dne 9. 2. 2005 in odločitev Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 228/2001 z dne 12. 12. 2001, iz katerih izhaja, da sama hoja po skalnatem terenu v formiranem tempu ni dejavnost, pri kateri je nevarnost za poškodbo povečana do take mere, da bi opravičevala objektivno odgovornost tožene stranke. Premagovanje nevarnosti in prilagajanje nevarnim razmeram hkrati za izboljševanje telesne zmogljivosti je zato bistven element vojaškega urjenja (sodba opr. št. I Cp 2750/2006 z dne 30. 10. 2007). Glede prisojene nepremoženjske škode meni, da je pretirana po vseh postavkah, upoštevaje primerljivo sodno prakso. Izvedenec travmatolog je glede na opis dogajanja pred zlomom in obliko zloma menil, da je šlo za t.i. utrujenostni zlom (stress fraktura) zaradi ponavljajočih se obremenitev, ki so presegle čvrstost kosti. Dejavnost tožene stranke ne more biti vzrok tožnikove poškodbe, saj je izvedenec mnenja, da je poškodba tipična pri določenih športih, zlasti pri vojakih na dolgih pohodih. Dejavnost kritičnega dne ni bila za tožnika (ki je bil v vrhunski kondicijski pripravljenosti) tako naporna in nevarna, da bi se takšna poškodba lahko pripetila kot posledica teh aktivnosti. Odškodnina za pretrpljene telesne bolečine ob poškodbi in tekom zdravljenja v višini 14.062,76 EUR je absolutno pretirana, saj je po Fisherjevem seznamu uvrščena v IV. skupino in so zneski odškodnin nižji, kot je bilo v konkretnem primeru. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Izvedenec je ugotovil, da so tožnikove splošne življenjske aktivnosti zmanjšane za 15 do 20 %. Sodišče zmotno ugotavlja, da tožnik ne more več opravljati fizičnega dela, saj je po poškodbi delal pri montaži oken v proizvodnji in to stoje in v R. kjer kontrolira napake. Tudi odškodnina v zvezi z strahom je pretirana. Ugotovitev sodišča, da pri takšni poškodbi kolka lahko pride do raka, so samo domneve sodišča in tožnika in niso medicinsko dokazane. Izvedenec je v mnenju jasno zapisal, da o skaženosti tožnika ni govora, sodišče pa mu je kljub temu prisodilo odškodnino v višini 1.669,17 EUR. Ne drži, da tožena stranka ni ugovarjala zahtevku za povrnitev premoženjske škode za terapije v bazenu v višini 15,60 EUR. Vaje v bazenu so bile vključene v sklop terapij, ki jih je predpisal zdravnik, kopanje v bazenu, plačilo katerega tožnik izkazuje z računi, pa ne sodi v sklop predpisanih terapij, temveč je to individualna odločitev tožnika. Sodišče druge stopnje naj presodi tudi o pravdnih stroških. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu v mejah pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji).

V tem individualnem delovnem sporu je tožnik zahteval plačilo odškodnine za nesrečo pri delu.

Pravna podlaga za odločanje v tem individualnem delovnem sporu je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da če je delavcu povzročena pri delu ali v zvezi z delom škoda, mu jo mora povrniti delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Splošno načelo odškodninske odgovornosti določa Obligacijski zakonik (OZ, Ur. l. RS št. 83/2001 in naslednji). Elementi splošnega civilnega delikta so opredeljeni kot: nedopustna škoda, protipravno ravnanje, vzročna zveza med nastalo škodo in ravnanjem ter odgovornost za protipravno ravnanje. Odgovornost je lahko objektivna ali krivdna. Objektivna odgovornost je podana, kadar gre za delovanje nevarne stvari ali za nevarno dejavnost. Krivdna odgovornost pa je podana takrat, če do škode pride zaradi zakrivljenega ravnanja ali malomarnosti pri ravnanju, kakor tudi za opustitve dolžnega ravnanja zavestno ali nezavestno.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je do poškodbe tožnika prišlo na terenu, ko se je usposabljal za vojaka in ko so dne 5. 10. 2005 izvajali terenske vaje na poligonu Mlake pri Vipavi. Ugotovilo je, da vaje na terenu sicer ne predstavljajo posebnega tveganja za poškodbo, vendar pa je potrebno upoštevati, da so se vaje izvajale s popolno bojno opremo, da je deževalo, zato je bil teren spolzek, poleg tega pa tudi neraven ter da je bil tempo urjenja hud. Glede na navedeno je ugotovilo, da tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti in da je tožnik dne 5. 10. 2005 opravljal nevarno delo. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem strinja. Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki jim je izpostavljen njen udeleženec, pa presegajo tiste, s katerimi se srečuje pri običajnih opravilih v vsakdanjem življenju. Povečana nevarnost izvira bodisi iz objektivnih okoliščin, v katerih se dejavnost izvaja in lastnosti tistega, ki dejavnost opravlja, ki so v vzročni zvezi z nastalo škodo in povzročijo, da sicer nenevarna dejavnost postane nevarna. Dejavnost, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka sama po sebi ni nevarna dejavnost. Glede na namen vojaškega urjenja in ob upoštevanju, da se je tožnik usposabljal za poklicnega vojaka, je kriterij ocenjevanja vojaškega usposabljanja drugačen kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti „civilistov“. Toda ob upoštevanju dodatnih dejavnikov tveganja: izvajanje strelskih vaj in orientacije v forsiranem tempu, hoja po neravnem, spolzkem terenu v popolni bojni opremi (t.i. bojevnik 21. stoletja), je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je glede na navedene okoliščine tožnik opravljal nevarno delo. Sodišče prve stopnje je okoliščine v zvezi z dodatnimi dejavniki tveganja ugotovilo na podlagi izpovedi prič, ki so skladno (razen priče D.Š.) izpovedale, da je bil teren zaradi dežja spolzek, da je bila sicer že težka bojna oprema še težja zaradi dežja in da je bil tempo vadbe zelo hud. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 228/2001 z dne 12. 12. 2001, saj so bile v citirani zadevi okoliščine povsem drugačne (šlo je za poveljnika voda, ki vaj ni neposredno izvajal, teren je bil sicer neraven, vendar pa ne spolzek, kot v konkretnem primeru).

Sodišče prve stopnje je pravilno tudi ugotovilo obstoj vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je šlo v konkretnem primeru za tako imenovani utrujenostni zlom (stress fraktura) zaradi ponavljajočih se obremenitev, ki so presegle čvrstost kosti.

Tožena stranka nasprotuje tudi odločitvi o višini prisojene odškodnine.

Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Načelo individualizacije zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin ter strahu, saj vsak posameznik specifično doživlja svojo telesno in duševno celovitost ter posege vanjo. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo obe načeli. Natančno in izčrpno je upoštevalo vse konkretnosti in specifičnosti primera nepremoženjske škode ter jih ob upoštevanju sodne prakse v podobnih primerih tudi ustrezno pravno ovrednotilo. To velja za telesne bolečine, za katere mu je prisojena odškodnina v znesku 14.062,76 EUR. Ni mogoče pritrditi toženi stranki, da gre za pretirano odškodnino. Upoštevalo je tako mnenje izvedenca kot izpoved tožnika in pri odmeri odškodnine upoštevalo tako pretekle kot sedanje telesne bolečine (hude 4 dni, srednje hude 3 tedne, stalno manjše intenzivnosti 6 tednov), skupaj z vsemi nevšečnostmi med zdravljenjem: Tožnik je prestal dve operaciji v splošni anesteziji, dvakrat je bil hospitaliziran po osem dni, pet mesecev je uporabljal bergle, 30-krat je bil na organizirani fizioterapiji. Za opisane telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, je tožnik tudi po mnenju pritožbenega sodišča upravičen do odškodnine 14.062,76 EUR.

Tudi pri odmeri odškodnine za strah je sodišče prve stopnje upoštevalo vse okoliščine primera. Ugotovilo je, da je bil primarni strah kratkotrajen, sekundarni strah pa je trajal dalj časa, bil je v strahu za svojo prihodnost zaradi poškodbe in negotovih posledic zdravljenja. Zato je prisojena odškodnina iz naslova strahu primerna.

Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je neutemeljena pritožbena navedba, da pri tožniku ne gre za takšno zmanjšanje življenjskih aktivnosti, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje. Sodni izvedenec je ocenil, da gre pri tožniku za 15 do 20 % zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da poškodba pomembno zmanjšuje njegovo življenjsko sposobnost tako v vsakdanjem življenju, kot tudi pri športnih aktivnostih, da tožnik ni več sposoben za vojaško službo, upoštevalo je tudi dejstvo, da je bil ob nesreči star 27 let. Vse to jasno pomeni, da so njegove življenjske aktivnosti zmanjšane in da je iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnik upravičen do prisojene odškodnine.

V zvezi s skaženostjo je sodišče prve stopnje pravilno priznalo odškodnino za skaženost. Tožnik ima dve po 10 cm dolgi brazgotini na zunanji strani stegna. Ti dve brazgotini bosta tožnika, ki je rojen leta 1978, spremljali vse življenje, iz njegove izpovedi pa izhaja, da sedaj nosi daljše kopalke, ker sta brazgotini (velika šiva) vidni in vzbujata pozornost. To pa pomeni, da določene duševne bolečine zaradi teh brazgotin tožnik tudi trpi.

Glede odškodnine za premoženjsko škodo pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba neutemeljeno uveljavlja, da do povrnitve stroškov za kopanje v bazenu tožnik ni upravičen, ker to ni bilo v sklopu predpisanih terapij. Tožena stranka razen splošnega ugovora, da ugovarja zahtevku po temelju in višini, ni podala ugovora, zakaj tožnik ni upravičen do povrnitve stroškov za terapije v bazenu. Stroški so tožniku nastali zaradi poškodbe pri delu, zato je upravičen tudi do povrnitve teh stroškov, kot je pravilno odločilo sodišče prve stopnje.

Ob preizkusu pravilnosti odločitve o stroških postopka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da so bili stroški postopka pravilno odmerjeni, v skladu z Odvetniško tarifo in ZPP.

Glede na navedeno in ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa ne razlogi, na katere po določbi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP).

Pritožbeno sodišče je v skladu s 5. točko 31. člena in v zvezi z 32. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004 in 10/2004) odločalo o tem, ali v tem delovnem sporu dopusti revizijo. Zahtevki iz naslova premoženjske škode ne presegajo zneska 4.172,93 EUR. Zato v tem delu revizija po določbah ZPP ni dovoljena (2. odstavek 367. člena ZPP). Lahko pa jo pritožbeno sodišče dopusti.

Po 1. odstavku 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče lahko dopusti revizijo v primerih, ki niso zajeti v 1. do 4. točki 31. člena ZDSS-1, če je od vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea 1. odstavka 32. člena ZDSS-1). Po oceni pritožbenega sodišča v sporni zadevi ne gre za nobenega od naštetih primerov, zato se revizija ne dopusti.