Jedro

Ni izključeno, da v določenih okoliščinah običajno vojaško urjenje predstavlja nevarno dejavnost, ki je podlaga za objektivno odgovornost po 149. členu OZ.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nesrečo pri delu v znesku 28.850,52 EUR z zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2006 dalje. Tožnik je bil zaposlen v Slovenski vojski in se pri usposabljanju na terenu dne 5. 10. 2005 poškodoval. Utrpel je frakturo (zlom) lateralnega dela vratu desne stegnenice in je bil 10. 10. 2005 operiran. Sodišče je ugotovilo, da so se navedenega dne izvajale terenske vaje, ki so obsegale streljanje in orientacijo, ki same po sebi ne predstavljajo posebnega tveganja za poškodbo in sama po sebi ta dejavnost ni nevarna. Upoštevalo pa je dodatne dejavnike tveganja: da so se vaje izvajale v hudem tempu s popolno bojno opremo, tožnik pa je dodatno nosil še torbico prve pomoči za cel vod. Specifične so bile tudi vremenske razmere, saj je deževalo in je bil teren spolzek. Vojaki so bili premočeni, prav tako oprema, ki je bila tako še težja kot sicer. Specifičen je bil tudi teren, saj je bil neraven in spolzek. Zato je sodišče presodilo, da tožena stranka odgovarja po načelu objektivne odgovornosti. Tožniku je sodišče odmerilo odškodnino za nepremoženjsko škodo za pretrpljene telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, zaradi strahu in zaradi skaženosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Neka dejavnost je nevarna takrat, ko je tveganje večje od običajnega, nevarnosti, ki jim je izpostavljen njen udeleženec, pa presegajo tiste, s katerimi se srečuje pri običajnih opravilih v vsakdanjem življenju. Dejavnost, pri kateri je prišlo do škodnega dogodka, sama po sebi ni nevarna dejavnost. Glede na namen vojaškega urjenja in ob upoštevanju, da se je tožnik usposabljal za poklicnega vojaka, je kriterij ocenjevanja vojaškega usposabljanja drugačen, kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti civilistov. Toda ob upoštevanju dodatnih dejavnikov tveganja: izvajanje strelskih vaj in orientacije v forsiranem tempu, hoja po neravnem, spolzkem terenu v popolni bojni opremi, je pravilen zaključek, da je tožnik opravljal nevarno delo. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča II Ips 228/2001, kjer je šlo za drugačne okoliščine. V zvezi z odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode se je sodišče druge stopnje strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in odmero.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožena stranka revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sklicuje se na pritožbene navedbe in navaja, da je bil tožnik v vrhunski kondicijski pripravljenosti in pred poškodbo dobro ogret. Nobena od prič ni potrdila, da je že pri teku na vaji streljanja dvakrat padel, ustavil se je, ko so se vračali v vojašnico, kar izkazuje veliko verjetnost, da se ni poškodoval na vadbišču. Hoja po hribu s polno vojaško opremo ni nevarna dejavnost, tožnik pa bi se s primerno skrbnostjo lahko izognil poškodbi. Do tarče in nazaj niso hodili ali tekli s puško in ni bilo potrebe po hudi naglici. Vaje niso bile časovno omejene in so napor in tempo kandidati za vojake določali sami, saj jih k temu ni nihče priganjal. Mokra tla bi moral tožnik pričakovati in se gibati z ustrezno previdnostjo. Odločitev sodišča, da je podana objektivna odgovornost tožene stranke, je v nasprotju s sodno prakso višjih in Vrhovnega sodišča. Ne strinja se tudi z ugotovitvijo sodišča o obstoju vzročne zveze. Po mnenju izvedenca je poškodba tožnika tipična pri določenih športih, zlasti pa še pri vojakih na dolgih pohodih. V tožnikovem primeru ni šlo za kaj takega, temveč za normalno urjenje streljanja in orientacije, ki ni bilo naporno in nevarno. Tožena stranka se ne strinja tudi z dosojeno višino odškodnine za nematerialno škodo. Odškodnina za telesne bolečine je glede na sodno prakso pretirana, odškodnini za strah in zmanjšanje življenjskih aktivnosti sta odmerjeni previsoko, po mnenju izvedenca pa o skaženosti tožnika ni mogoče govoriti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje. Tožena stranka v delu, ki se nanaša na temelj odškodninske odgovornosti, dejansko uveljavlja le ta nedovoljeni revizijski razlog. Navaja namreč, da bi moralo sodišče ugotoviti drugačno dejansko stanje oziroma sprejeti drugačno dokazno oceno kot jo je.

7. Revizijsko sodišče je zato lahko presojalo le, ali je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilna materialno pravna presoja, da gre za objektivno odgovornost tožene stranke. Nevarna je tista dejavnost, pri kateri obstaja neobičajno veliko tveganje nastanka škode na življenju in zdravju ljudi. Povečana nevarnost izvira bodisi iz samega običajnega načina opravljanja dejavnosti bodisi iz objektivnih okoliščin, v katerih se dejavnost izvaja in ki povzročijo, da sicer nenevarna dejavnost postane nevarna.

8. Sodišče druge stopnje je pravilno navedlo, da se je tožena stranka že v pritožbi neutemeljeno sklicevala na odločitev Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 228/2001. V reviziji pa navedeno odločitev povzema napačno oziroma nepopolno. Vrhovno sodišče je namreč navedlo: „Odgovornost po načelu vzročnosti je izjema, ki je določena v primerih, ko kljub pazljivosti ni mogoče odkloniti škodne nevarnosti in ko okoliščine pogosto privedejo do poškodbe. Revizijsko sodišče načeloma sprejema, da je taka dejavnost taktično urjenje: vojak v obrambi, vojak v napadu, ko dejavnost poteka v forsiranem tempu in morajo udeleženci na neravnem skalnatem terenu, poraslem s travo, v vojaški opremi teči, skakati, legati na tla, počepati, preskakovati ovire in odskakovati, ko simulirajo boj in uporabljajo manevrsko municijo.“ Toda v citiranem primeru so tako dejavnost izvajali vojaki, ki jih je tožnik le nadziral in pri tem nerodno stopil na skalo, sama hoja po skalnatem terenu pa ni dejavnost, pri kateri je nevarnost za poškodbo povečana do take mere, da bi upravičevala objektivno odgovornost tožene stranke.

9. Pri presoji tveganja za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi je v obravnavanem primeru sicer treba upoštevati, da je glede na namen vojaškega urjenja in udeležence le-tega kriterij nevarnosti pri ocenjevanju vojaških vaj drugačen kot pri ocenjevanju podobnih dejavnosti v civilnem življenju, saj je za povprečnega vojaškega obveznika višji od tistega, ki velja za občana. Ni pa izključeno, da v določenih okoliščinah običajno vojaško urjenje predstavlja nevarno dejavnost, ki je podlaga za objektivno odgovornost po 149. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Ugotovljene dejanske okoliščine, v katerih je prišlo do poškodbe tožnika, kažejo, da gre za tak primer.

10. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke izhaja, da je šlo pri tožniku za tako imenovani utrujenostni zlom stegneničnega vratu zaradi ponavljajočih obremenitev, ki so presegle čvrstost kosti. Sodišče je ugotovilo, da je do poškodbe sicer prišlo ob izvajanju običajne vojaške aktivnosti (streljanje in orientacija), ki sama zase za vojake ne predstavlja nevarne dejavnosti. Toda izvajala se je v forsiranem tempu, na neravnem in spolzkem terenu v popolni (mokri in težki) bojni opremi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča izhaja tudi, da je tožnik že pred trenutkom poškodbe ob vračanju v vojašnico, opozoril nadrejenega, da ga boli noga, vendar ta ni reagiral in je tožnik nadaljeval vadbo. Priče so izpovedale, da je tožnik šepal in da se je videlo, da ga boli. Po poškodbi ob vračanju pa tožnik ni mogel več hoditi in so ga v vojašnico prenesli na nosilih. Čeprav ni šlo za tipičen zlom pri športni aktivnosti ali dolgem vojaškem pohodu, pa je bistveno, da je bila poškodba tožnika očitno posledica ponavljajočih (pre)obremenitev. Zato se revizijsko sodišče strinja s presojo nižjih sodišč, da je podana objektivna odškodninska odgovornost tožene stranke.

11. Tudi glede višine dosojene odškodnine tožena stranka izhaja iz drugačne dokazne ocene, kot pa jo je sprejelo sodišče. Sodišči sta pri odmeri odškodnine v zadostni meri upoštevali vse okoliščine, ki izhajajo tako iz mnenja izvedenca in listinske dokumentacije, kot subjektivne okoliščine na strani tožnika. Revizijsko sodišče glede na konkretne okoliščine primera nima pomislekov o pravilnosti odmere denarne odškodnine. Skupni odmerjeni znesek 28.834,92 EUR pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 31,8 takratnih povprečnih neto plač. Tako odmerjena odškodnina je primerljiva z odškodninami za podobno škodo, hkrati pa upošteva vse individualne značilnosti nepremoženjske škode, ki jo je utrpel tožnik. Tako ne gre za zatrjevano zmotno uporabo materialnega prava in se revizija neutemeljeno zavzema za znižanje prisojene odškodnine. Razen splošnega ugovora o previsoko odmerjeni odškodnini, ki temelji na drugačni dokazni oceni ugotovljenih okoliščin, revizija tudi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da odmerjena odškodnina bistveno odstopa od dosojenih odškodnin v primerljivih primerih.

12. Revizijsko sodišče sprejema tudi stališče sodišč prve in druge stopnje, da je tožnik upravičen tudi do zadoščenja za duševne bolečine zaradi skaženosti. Duševne bolečine zaradi skaženosti so posebna vrsta škode, ki izhaja iz sprememb na oškodovančevem telesu ali iz drugih sprememb, ki so povezane z oškodovančevo zunanjostjo (t. i. objektivni element skaženosti – prim. Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča SR Slovenije, št. II/86, str. 10). Ne glede na mnenje izvedenca, da (z medicinskega vidika) ni mogoče ugotoviti skaženosti, je sodišče ugotovilo, da gre pri tožniku za take spremembe, ki so v določenih okoliščinah vidne in vzbujajo pozornost. Gre za trajne spremembe in glede na starost tožnika je podana podlaga za odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti.

13. Ker revizijski očitki niso utemeljeni in je bilo glede na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, je revizijsko sodišče v skladu z določbo 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.