Jedro

Pravna podlaga za zahtevek, ki ga tožnika uveljavljata zoper toženo stranko, je v določbi 26. člena URS, ki določa odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem. Za odškodninsko odgovornost države po tem določilu morajo biti podane vse predpostavke po splošnih pravilih odškodninskega civilnega prava (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Zgolj kazenska oprostilna sodba še ne pomeni protipravnega ravnanja državnih organov, če je kazenski postopek tekel v skladu z določbami ZKP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna plačati prvemu tožniku F. J. 37,184.175,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1,280.000,00 SIT od 5.12.1995 dalje, od zneska 1,000.000,00 SIT od 1.11.1996 dalje, od zneska 4,025.237,00 SIT od 6.9.1996 dalje, od zneska 878.938,00 SIT od 25.11.2003 in od zneska 30,000.000,00 SIT od vložitve tožbe dalje do plačila ter zavrnila tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati drugemu tožniku J. Ž. 10,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Tožnikoma je naložilo, da sta dolžna solidarno povrniti toženi stranki pravdne stroške v višini 3.979,50 EUR, v primeru zamude po izteku 15-dnevnega paricijskega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožnika sta zoper sodbo vložila pravočasno pritožbo, v kateri predlagata razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Predmet tega postopka je primarno vprašanje, ali so policija in carinski organi pri vodenju postopka zoper toženi stranki ravnali v skladu z zakonom. Tožnika vztrajata, da so presegli svoja pooblastila oziroma ravnali v nasprotju z zakonom. Sodišče ugotavlja, da naj bi bile trditve tožnikov glede protipravnega ravnanja in šikaniranja s strani policije le splošne in pavšalne, brez konkretizacije oseb in časovne opredelitve dogodkov. Ugotovitve sodišča so v jasnem nasprotju z izvedenimi dokazi ter podanimi trditvami. Pritožba se sklicuje na izpovedbo prvega tožnika ter njegove žene M. J. ter priče J. N. Nedopustno se sodišče postavi na stališče, da je izpoved žene prvotožnika nepristranska ter neobjektivna. Razumljivo je, da v dokazne namene niso bila predlagana imena policistov, kot uslužbencev organov, ki so neposredno kršili pravice tožnikov, razumljivo je tudi, da listine v kazenskem postopku ne potrjujejo njihovega protipravnega ravnanja. Sodišče je povsem ignoriralo izpoved tožnikov o njunih občutkih, ob zavedanju, da je za kaznivo dejanje zagrožena kazen od enega do osmih let. Glede obstoja materialne škode jo je prvotožnik po njegovem mnenju v zadostni meri konkretiziral, pa tudi ponudil primerne dokaze. Izvedensko mnenje izvedenca prim. dr. M. K. temelji na nepopolnih listinah oziroma podatkih, zato je nesprejemljivo. Sodišče je zanemarilo tožbeni zahtevek iz naslova posega v osebnostne pravice. Izvedenec je potrdil, da so bili postopki lahko stresni za oba tožnika, kar za poseg v osebnostne pravice niti ni pomembno. Pomembno je dejstvo, da sta bila oba tožnika spoznana za nedolžna očitanih kaznivih dejanj, kar pomeni, da so bile hišne preiskave in zaslišanja protipravna in so tožnikoma povzročili nepremoženjsko škodo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnika v pritožbi poudarjata, da sta v obravnavanem postopku uveljavljala plačilo odškodnine za škodo, ki jima je nastala zaradi nedopustnih oziroma protipravnih ravnanj državnih organov, konkretno predstavnikov policije ter carine. S tožbo zahtevata, da jima tožena stranka, kot odgovorna za ravnanje policije in carine, povrne nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ker sta bila od leta 1993 naprej brez razlogov šikanirana. Takšno ravnanje naj bi predstavljale pri prvem tožniku štiri opravljene hišne preiskave, pri drugem tožniku pa ena hišna preiskava ter opravljene carinske preiskave. Na prvem naroku za glavno obravnavo je sodišče prve stopnje tožnika v okviru opravljenega materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) izrecno pozvalo, da opredelita tista ravnanja in postopke državnih organov, ki predstavljajo podlago njunega odškodninskega zahtevka. V zvezi s tem sta navedla glede materialne škode, da za postopke, ki so jih vodili policijski in upravno carinski organi, ni bilo pravne podlage, kar izhaja iz obrazložitve oprostilne kazenske sodbe, do nepremoženjske škode pa naj bi bila upravičena zaradi kršitve osebnostnih pravic ob nezakonitem pridržanju oziroma omejitvi gibanja prvotožnika pri štirih hišnih preiskavah, drugotožnika pa pri eni hišni preiskavi. V okviru takšnih trditev je sodišče prve stopnje najprej pravilno ugotovilo, da niti uvedba, niti potek kazenskega postopka, v katerem sta bila tožnika oproščena obtožbe za nadaljevano kaznivo dejanje goljufije in overitve javnih vsebin ter za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju goljufije, prav tako ne potek carinskega postopka (v katerem je prvi tožnik izpodbijal odločbe o odmeri carine in drugih davščin ter je bil s temi pravnimi sredstvi deloma uspešen), ne predstavljajo podlage za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema nadaljnje ugotovitve sodbe, ki se tičejo poteka hišnih preiskav. Ugotovljeno je bilo, da sta bili pri prvem tožniku opravljeni dve hišni preiskavi, in sicer 11. 5. 1993 in 5. 12. 1995, pri drugem tožniku pa ena hišna preiskava 5. 12. 1995 ter da je bil pri tem pregled in zaseg poslovne dokumentacije odrejen v okviru kazenskega postopka in v skladu z določbami takrat veljavnega ZKP na podlagi odredb preiskovalnega sodnika. Zoper tožnika v okviru kazenskega postopka ni bil odrejen pripor. Tožnika sta v postopku zgolj zatrjevala, da so policisti opravili več hišnih preiskav, kot izhaja iz kazenskega spisa I K 65/98, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, nista pa tega dokazala. Enako velja za trditve, da naj bi bila že po opravljeni hišni preiskavi odpeljana v prostore policije in tam protipravno in brez pravne podlage več ur zadržana ter šikanirana. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku v zvezi s tem ocenjevalo izpovedi tako tožnika kot prič M. J. in J. N. ter obrazložilo, zakaj šteje, da izpovedbi tožnika in njegove žene ne more slediti, medtem ko je priča J. N. ob bistvenem vedel le tisto, kar mu je povedal prvi tožnik. Pritožbene trditve, v katerih se prvi tožnik ponovno sklicuje na svojo izpoved in izpoved svoje žene, ne morejo spremeniti dejanskih ugotovitev sodišča ter zaključka, da tožnika v postopku nista dokazala takšnih ravnanj delavcev policije po opravljeni hišni preiskavi, s katerimi bi presegali svoja pooblastila in s tem ravnali protipravno.

Pravna podlaga za zahtevek, ki ga tožnika uveljavljata zoper toženo stranko, je v določbi 26. čl. Ustave Republike Slovenije, ki določa odškodninsko odgovornost države za škodo, ki jo oškodovancu povzroči državni organ s protipravnim ravnanjem. Za odškodninsko odgovornost države po tem določilu morajo biti podane vse predpostavke po splošnih pravilih odškodninskega civilnega prava (nedopustno ravnanje, škoda, vzročna zveza in odgovornost). Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da v tej zadevi niso izpolnjeni vsi elementi odškodninskega delikta, ker ni protipravnega ravnanja tožene stranke, kot je že navedeno, prav tako ni dokazana premoženjska škoda oziroma vzročna zveza med zatrjevanim protipravnim ravnanjem delavcev tožene stranke in bolezenskimi težavami obeh tožnikov pri zahtevani nepremoženjski škodi. Pritožnikoma je natančno pojasnjeno v sodbi, zakaj ni oziroma na kakšen način bi moral prvi tožnik konkretizirati škodo, ki naj bi mu nastala zaradi motenega poslovanja družbe in s tem izgubljenega dobička. Izvedenec prim. dr. M. K. je na pripombe prvega tožnika, ki jih ponavlja v pritožbi, češ da je mnenje zanj izdelal na podlagi nepopolne zdravstvene dokumentacije, že odgovoril ob zaslišanju na glavni obravnavi. Pojasnil je, da je zdravstvena dokumentacija, ki jo je uporabil ob izdelavi izvedenskega mnenja, v celoti zadoščala za podajo celovitega mnenja. Pritožba končno neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da naj bi povsem zanemarilo tožbeni zahtevek iz naslova posega v osebnostne pravice, češ da je bilo ugotovljeno, da so bili postopki stresni za oba tožnika. V sodbi se je sodišče opredelilo jasno in v celoti do vseh trditev tožeče stranke in jih argumentirano zavrnilo.

Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).