Jedro

Sodišči sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta izhajali iz ustavne pravice do povračila škode, ki je zapisana v 26. členu URS. Podrobnejši način in pogoje za uveljavljanje odškodnine je urejen v ZOR, lahko pa posamezne primere zakonodajalec uredi drugače, kot npr. v ZKP (zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljeno odvzete prostosti) ali v ZVPSBNO. Ker sta sodišči ugotovili, da tožnika v kazenskem postopku nista bila v priporu in da jima ni bila neutemeljeno odvzeta prostost, zlasti ne po oprostilni sodbi, je uporabilo splošna pravila o odškodninskih obveznostih, kjer je treba dokazati nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med prvim in drugo ter krivdo (glede te je obrnjeno dokazno breme). Ker tožnika nista dokazala nedopustnega ravnanja delavcev toženke (172. člen ZOR), niti nastanka premoženjske ali nepremoženjske škode, sta sodišči njun zahtevek utemeljeno zavrnili.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnika) zahtevala plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki ji je nastala zaradi nedopustnih ravnanj državnih organov: policije in carine. Tako je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je prvi tožnik zahteval plačilo 37.184.175 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 1.280.000 tolarjev od 5. 12. 1995, od zneska 1.000.000 tolarjev od 1. 11. 1996, od zneska 4.025.237 tolarjev od 6. 9. 1996, od zneska 878.938 tolarjev od 25. 11. 2003 in od zneska 30.000.000 tolarjev od dneva vložitve tožbe. Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, s katerim je drugi tožnik zahteval plačilo 10.000.000 tolarjev z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe. Odločilo je tudi o plačilu pravdnih stroškov.

2. Po pritožbi tožnikov je sodišče druge stopnje njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo prvo sodbo.

3. Proti tej sodbi tožnika vlagata revizijo iz vseh razlogov iz 370. člena ZPP in predlagata njeno razveljavitev. Povzemata, da sodišče druge stopnje navaja, da nista uspela dokazati protipravnega ravnanja državnih organov, niti škode. Pri tem se sklicuje na ugotovitve sodišča prve stopnje. Toda prvi tožnik je že v pritožbi pojasnil in vztraja, da ugotovitve niso v skladu z izvedenimi dokazi, saj je policija opravila štiri hišne preiskave, po katerih so prvega tožnika vsakič odpeljali tudi na zagovor. Dejstvo, da podatkov o tem ni v kazenskem spisu, je razumljivo, a je tožnik v svoji izpovedi natančno opisal, kako je bil odpeljan in maltretiran. To izpoved je potrdila tudi njegova žena, ki je povedala, da je bila ena preiskava celo brez naloga, da je bil mož vedno odpeljan in se je vrnil psihično sesut. Če je sodišče njeno izjavo štelo za pristransko, bi moralo bolj upoštevati izjavo priče N., ki je z dvorišča videl tretjo preiskavo in je potrdil, da so preiskovalci prvega tožnika vsakič odpeljali na zaslišanje. To neskladje med izvedenimi dokazi in kazenskim spisom sodišče ne pojasni, kar prestavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je logično, da državni organi svojih nezakonitih dejanj pač ne zabeležijo. Sodišče druge stopnje, ki se je samó sklicevalo na ugotovitve prve sodbe, ni odgovorilo na očitke o pomanjkljivosti obrazložitve prve sodbe in je kršilo zahteve iz 360. člena ZPP, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje. Sodišču druge stopnje očita tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka zaradi tega, ker se ne opredeli do ugotovitev o obstoju škode. Tožnik je v pritožbi ponovno pojasnil, da je prišlo do blokade njegovega poslovanja in do odpovedi številnih poslovnih partnerjev, pojasnil je tudi izračun škode, pri čemer je izhajal iz števila tovornjakov in stojnine. Prvi tožnik vztraja tudi pri tem, da izvedenec medicinske stroke ne more izdelati mnenja na podlagi nepopolne dokumentacije, kar pomeni kršitev postopkovnih pravil. Oba tožnika pa opozarjata, da sta uveljavljala tudi odškodnino zaradi posega v osebnostno pravico, o čemer se sodišče druge stopnje ni opredelilo. Vse to pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s kršitvijo določila 360. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

4. Sodišče prve stopnje je na podlagi prvega odstavka 375. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)(1) revizijo poslalo toženi stranki (v nadaljevanju toženka), ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija proti sodbi je dovoljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti samo v zakonu predvidenih primerih. Proti pravnomočni sodbi je mogoče vložiti revizijo samo, če je dopuščena ali če je dovoljena. Po drugem odstavku 367. členu ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000 euro. Ker v obravnavanem primeru tako revizija prvega tožnika za premoženjsko škodo in za nepremoženjsko škodo ter revizija drugega tožnika za nepremoženjsko škodo presegajo ta znesek, je revizija dovoljena.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Ker je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti šele po pravnomočnosti sodbe, je dovoljena le v zakonu navedenih pogojih (367. člen ZPP) in so razlogi omejeni. Po tretjem odstavku 370. člena ZPP je ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na tisto dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednje dejansko stanje: da je proti tožnikoma tekel kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani K 65/1998, v katerem sta bila tožnika v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 529/2000 z dne 25. 10. 2000 oproščena obtožbe za očitana kazniva dejanja; da med postopkom nista bila priprta in jima ni bila odvzeta prostost ter ni bilo odrejeno pridržanje; da je bil med postopkom odrejen pregled in zaseg poslovne dokumentacije v skladu z določili Zakona o kazenskem postopku; da iz kazenskega spisa ni razvidno, da bi bil poleg posega hišne preiskave pri prvem tožniku dne 11. 5. 1993 in 5. 12. 1995 in pri drugem tožniku 5. 12. 1995 izvedena še kakšna preiskava; da v zvezi z navedenimi preiskavami iz zapisnikov ne izhajajo kakšne nepravilnosti in je rubrika namenjena pripombam oziroma ugovorom navzočih prazna; da iz kazenskega spisa ne izhaja, da bi bil uporabljen še kak drug institut, ki bi omejil osebno svobodo tožnikov ter da tožnika v zvezi s tem nista predlagala zaslišanja policistov; da tožnika nista dokazala, da bi bila s strani policistov šikanirana; da tožnika nista dokazala, da bi bila po preiskavi odpeljana ali zadrževana s strani policije; da nadzor poslovne dokumentacije prvega tožnika v upravnem postopku ni nedopusten in da so bile napake v carinskem postopku odpravljene s pravnimi sredstvi; da tožnik ni konkretiziral in ni dokazal obstoja škode zaradi stojnine in motenj poslovanja; da prvi tožnik ni dokazal, da bi stres med kazenskim postopkom zapustil trajne posledice na njegovem zdravju, temveč gre za posledice zaradi poškodb v letih 1986 in 2000. 10. Sodišče druge stopnje je preverilo dejansko stanje in je v zvezi s hišnimi preiskavami sprejelo stališče prvega sodišča, da sta bili pri prvemu tožniku opravljeni dve hišni preiskavi, pri drugem tožniku pa ena. Na tretji strani obrazložitve sodbe je tudi zapisalo, da je pravilna dokazna ocena, da tožnika nista bila po hišni preiskavi odpeljana v prostore policije in tam več ur protipravno zadržana in šikanirana. Strinjalo se je tudi z dokazno oceno o izpovedi tožnika, priče M. J. in J. N. Glede na to ni utemeljen očitek, da je bistveno kršilo določila ZPP, ker ni presodilo in odgovorilo na pritožbene navedbe v skladu s 360. členom ZPP.

11. Tudi v zvezi s škodo, ki jo zatrjujeta tožnika, se je strinjalo s sodiščem prve stopnje, ki je pojasnilo, kako bi moral prvi tožnik konkretizirati nastanek premoženjske škode, v zvezi z nepremoženjsko škodo obeh tožnikov pa je sprejelo pojasnila izvedenca dr. M. K. Čeprav tožnika pojasnjujeta nastanek škode in navajata drugačno dejansko stanje, dejstvo, da jima tudi pritožbeno sodišče ni pritrdilo, ni bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

12. Očitek, češ da se sodišči nista opredelili do tega, da tožnika zahtevata odškodnino tudi zaradi posega v osebnostne pravice morda meri tudi na nepravilno uporabo materialnega prava. Toda revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči pravilno uporabili materialno pravo, ko sta izhajali iz ustavne pravice do povračila škode, ki je zapisana v 26. členu Ustave Republike Slovenije (URS)(2). To načelo izhaja iz obveznosti države, da zagotavlja pravno in dejansko varnost. Podrobnejši način in pogoje za uveljavljanje odškodnine je urejen v Zakonu o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(3), ki se uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakona (OZ)(4), lahko pa posamezne primere zakonodajalec uredi drugače, kot npr. v Zakonu o kazenskem postopku (zaradi neupravičene obsodbe ali neutemeljeno odvzete prostosti) ali v Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO). Ker sta sodišči ugotovili, da tožnika v kazenskem postopku nista bila v priporu in da jima ni bila neutemeljeno odvzeta prostost, zlasti ne po oprostilni sodbi, je uporabilo splošna pravila o odškodninskih obveznostih, kjer je treba dokazati nedopustno ravnanje, škodo, vzročno zvezo med prvim in drugo ter krivdo (glede te je obrnjeno dokazno breme). Ker tožnika nista dokazala nedopustnega ravnanja delavcev toženke (172. člen ZOR), niti nastanka premoženjske ali nepremoženjske škode, sta sodišči njun zahtevek utemeljeno zavrnili.

13. Ker se tako izkaže, da revizija tožnikov ni utemeljena, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je po 165. členu v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP zavrnilo tudi zahtevek za povrnitev stroškov revizije.

Op. št. (1): Uradni list RS, št. 26/1999-107/2010. Op. št. (2): Uradni list RS, št. 33-I/1991 – 68/2006. Op. št. (3): Uradni list SFRJ, št. 29/1978-57/1989. Op. št. (4): Uradni list RS, št. 83/2001-40/2007.