Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

VSM sodba I Cp 1032/2011

ECLI:SI:VSMB:2011:I.CP.1032.2011 Civilni oddelek

nepremoženjska in premoženjska škoda medicinska napaka (zdravniška napaka) skrbnost dobrega strokovnjaka krivdna odgovornost kazenska (penalna) funkcija odškodnine višina nepremoženjske škode amputacija noge načela za odmero nepremoženjske škode pravni standard pravične denarne odškodnine sklepčnost tožbenih trditev trditveno in dokazno breme prekluzija pri navajanju novih dejstev in dokazov uporaba načela prostega preudarka glede ugotavljanja dejstev dokazni standard prepričljivosti prevalitev dokaznega bremena načelo enakega varstva pravic odstop od ustaljene sodne prakse ustavna procesna jamstva načelo enakosti (pravičnosti)
Višje sodišče v Mariboru
13. december 2011

Povzetek

Sodba se osredotoča na vprašanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, kjer sodišče prve stopnje prisoja izjemno visoko odškodnino s sklicevanjem na kaznovalno funkcijo, kar sodišče druge stopnje zavrača. Pritožba prvotoženke opozarja na zmotno uporabo materialnega prava in neustrezno odmero odškodnine, ki ne upošteva ustaljene sodne prakse. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bila napaka v zdravljenju podana, vendar je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo spremenjena na 160.000,00 €.
  • Namen odškodnine za nepremoženjsko škodoSodba obravnava vprašanje, ali je lahko namen odškodnine kaznovalen oziroma preventiven, kar je sodišče prve stopnje utemeljilo s primerom mladostnika, ki je utrpel hude telesne in duševne bolečine.
  • Višina odškodnine za nepremoženjsko škodoSodišče se ukvarja z vprašanjem, ali je bila odmerjena odškodnina v višini 320.000,00 € za nepremoženjsko škodo previsoka v primerjavi s prejšnjimi sodnimi odločbami.
  • Odgovornost zdravstvenega osebjaSodba obravnava vprašanje, ali je zdravstveno osebje prvotoženke storilo napako v zdravljenju, kar je privedlo do amputacije noge tožnika.
  • Dokazno breme in sklepčnost navedbSodišče se ukvarja z vprašanjem, ali je tožnik zadostil dokaznemu bremenu in pravilno navedel dejstva v zvezi s premoženjsko škodo.
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Iz 179. člena OZ izrecno izhaja, da je „/namen te odškodnine/“ del zakonskega dejanskega stanu. Kakšen je namen te odškodnine, je predmet razlage. Ker gre v tem delu za besedno zvezo, ki ima naravo pravnega standarda, obstaja normativna podlaga za razlago, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da je lahko namen odškodnine tudi kaznovalen oz. preventiven. Sodba sodišča prve stopnje je osamljen (prvi) primer, ko se prisoja izjemno visoka denarna odškodnina s sklicevanjem na njeno kazensko funkcijo. Utemeljitev takšnega odstopa s sklicevanjem na mladost tožnika in na okoliščino, da denar ne more nadomestiti njegovega trpljenja ter očitek o dopuščanju nepravilnosti prvotoženke, niso okoliščine, ki bi odstopale od bistveno enakih primerov v sodni praksi, zato je denarna odškodnina previsoko odmerjena.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v točki I. izreka v celoti glasi: „Toženki sta tožniku dolžni nerazdelno plačati 20.964,63 € (dvajset tisoč devetsto štiriinšestdeset 63/100), prvotoženka Splošna bolnišnica J.P.P. pa še znesek 139.035,37 € (sto devetintrideset tisoč petintrideset 37/100), oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.1.2008 do plačila, v roku 15 dni.

V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“.

v točki II. izreka se znesek 4.920,21€ nadomesti z zneskom 6.149,76 € (šest tisoč sto devetinštirideset 76/100).

V presežku se pritožba zavrne.

Tožnik je dolžan prvotoženki Splošni bolnišnici J.P.P. plačati 895,00 € (osemsto petindevetdeset 00/100) stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženki nerazdelno dolžni plačati tožniku odškodnino v znesku 20.964,63 EUR, prvotoženka pa še znesek v višini 453.035,37 EUR oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2008 do plačila (prvi odstavek tč. I. izreka). V presežku je tožbeni zahtevek tožnika kot neutemeljen zavrnilo (drugi odstavek tč. I. izreka). Tožnik je dolžan povrniti prvotoženki 4.920,21 €, drugotoženki pa 919,00 € pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (tč. II. izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencu, pritožuje prvotoženka in sicer zoper obsodilni del sodbe, zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. V uvodu pritožba najprej citira del obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in sicer: „Nepravilno in nestrokovno ravnanje delavcev prvotožene stranke se po oceni izvedenca kaže v napačni oceni poškodbe tožnika (ko prvotoženka po svojih delavcih ni upoštevala), da ima tožnik poškodovane golenske arterije in s tem posledično napačne ali pomanjkljive izvide zdravljenja oziroma operativnega posega, nadalje v nestrokovnem ravnanju operaterja (ki je pri operaciji povzročil poškodbo arterije in s tem prekinitev pretoka krvi po golenskih arterijah tožnika), nadalje v napačni oceni stanja levega stopala tožnika po operaciji (ki bi v skladu s standardi medicinske stroke morala ugotoviti nastanek ishemične kontrakture), pa tudi v opustitvi primerne skrbnosti nad stanjem tožnika (saj je bil ta po operaciji brez nadzora skoraj 10 ur, pri čemer je iz načrta zdravstvene nege z dne 13. 4. 2007 jasno izhaja, da je tožnik imel hude bolečine, ki predstavljajo enega od znakov ishemije).“ V nadaljevanju še navaja trditve sodišča in sicer, da so delavci prvotoženke zlasti pa operater ravnali „daleč od predpisane strokovne norme“,pri čemer bi naj zdravnik „pri operaciji povzročil poškodbe arterij ter pustil pacienta (v danem primeru mladega pacienta, ki toži za bolečinami) samega brez nadzora skoraj 10 ur“ in bi naj bilo takšno ravnanje zdravstvenega osebja v nasprotju z vsemi pravili zdravniške stroke in tudi v nasprotju s človeškimi in moralnimi normami, kar vse bi naj pripeljalo tožnika do izgube noge. Takšno ugotovitev pritožba graja kot zmotno in v popolnem nasprotju z izvedenimi dokaz, zlasti pa z izvedenskim mnenjem, ki se nahaja v spisu. V nadaljevanju nato pritožba izpostavlja izpovedbo dr. V.F. ter predvsem ugotovitve izvedenca medicinske stroke ter zelo podrobno povzema potek zdravljenja od trenutka, ko je tožnik bil predan v oskrbo delavcem prvotoženke. Pri tem izrecno poudarja ugotovitve izvedenca in sicer v delu, ko se navaja, da je v konkretnem primeru kostni odlomek poškodoval vse tri arterije, kar se izredno redko zgodi ter da sta dve izmed arterij bili najbrž poškodovani tako, da sta retrahirali ali intrombozirali. Arteriji sta se torej sami zaprli s krvnim strdkom, kar operater ni mogel opaziti. Ker pa so bile glavne arterije sicer prekinjene, okoliške mišice pa so bile le malo poškodovane, je bil spodnji del goleni in stopali deloma še prekrvavljen in je zato kirurg kljub nezadostni prekrvavljenosti stopala lahko tipal katerega od stopalnih pulzov, kapilarna polnitev je bila zato še prisotna, tudi stopalo je lahko bilo še toplo. Tako je bilo ob pregledu pred operacijo, kakor tudi po operaciji, glede na dikcijo izvedenca „da je bilo slabo prekrvavljenost mogoče le posumiti“ razvidno, da znaki akutne ishemije niso bili tako jasni in očitni, da bi pri osebi prvotoženke lahko govorili o malomarnosti. Štiri ure in pol po operaciji ob 2.30 uri je osebje kirurga opozorilo, da so prsti hladni; nato je kirurg opravil prevez noge ob 4.00 uri in ponovno ugotovil, da je noga topla, da je kapilarni povratek primeren, da je povoj prepojen s krvjo, kar je znak, da je noga prekrvavljena. Šele ob jutranji viziti je zdravnik dr. Bricelj, ki je prevzel dežurstvo, ugotovil, da je noga hladna in lividna (modrikasta in bleda), kar so tipični znaki ishemije. Očitno je torej, da je operater bil pozoren na možnost slabe prekrvavitve, vendar zaradi atipičnega poteka in dejstva, da so poškodovane bile vse tri arterije, kar je izjemno redko in česar ni mogel ugotoviti, saj niso krvavele, slednje ni pravočasno prepoznal. V nadaljevanju nato še enkrat povzema ugotovitve iz izvedenskega mnenja, glede na katere nato pritožba poudarja, da je do ishemičnega zapleta prišlo zaradi narave poškodbe (poškodba vseh treh golenskih arterij, obilna kapilarna polnitev, odsotnost tipičnih znakov ishemije) in ne zaradi malomarnosti osebja prvotoženke. Sodišče je v tem delu zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, prav tako pritožba očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi nasprotujočih si ugotovitev na strani 8 in 9 sodbe ter uveljavlja še bistveno kršitev določb pravdnega postopka v smislu 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zaradi protispisnih ugotovitev o tem, da je operater vse tri golenske arterije poškodoval ter da je bila ugotovljena pomodrelost stopala oziroma glede hudih bolečin. Pritožba nato graja tudi odločitev sodišča prve stopnje glede premoženjske škode, ki jo je sodišče prisodilo v višini 154.000,00 EUR. V tem delu pritožba povzema navedbe tožeče stranke, za katere meni, da jih je sodišče nekritično povzelo in so zato razlogi izpodbijane sodbe v tem delu sami s seboj v nasprotju tako, da se ne dajo preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrecno poudarja, da je že v odgovoru na tožbo toženka na to opozarjala, še posebej pa v pripravljalni vlogi z dne 11. 10. 2010 z obrazložitvijo, da je tožnik upravičen do protez in sicer vsaki dve leti v skladu z Zakonom o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju in v zvezi s to trditvijo predlagala, naj se zasliši izvedenec medicinske stroke, ki ga je sicer že predlagala tožeča stranka. Sodišče tega dokaza ni izvedlo. Sodišče je tožniku priznalo odškodnino iz tega naslova, ne da bi ta bila sploh dokazana, obrazložene ugovore tožencev pa je prezrlo in je zagrešilo zato kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba graja tudi odločitev sodišča prve stopnje v delu, v katerem je bilo odločeno o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo. Sodišče prve stopnje je priznalo za telesne bolečine 100.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi skaženosti 50.000,00 EUR, za utrpljen strah 20.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 150.000,00 EUR. Gre za enormne zneske, ki nekajkrat presegajo odškodnine, ki so jih slovenska sodišča dosojala oškodovancem v podobnih primerih. Pritožba nato izrecno opozarja na določila 132. in 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) ter poudarja, da je višina odškodnine za nepremoženjsko škodo odvisna od namena prizadete dobrine in namena te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Teoretično izhodišče za odmero te denarne odškodnine pa je satisfakcija torej tolažba oškodovanca, nikakor pa ne kaznovanje oziroma penalna funkcija, s katero sodišče prve stopnje namreč utemeljuje odmero tako visoke odškodnine. Gre torej za odmik od sodne prakse (II Ips 404/2006, II Ips 270/2008, II Ips 142/2003) in kršitev načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Odmerjena odškodnina je po vseh postavkah odmerjena približno 3 – 6 krat višje, kot so jih slovenska sodišča do sedaj presojala v podobnih primerih, zato je v tem delu napačno uporabljeno materialno pravo, kar je pritožbeni razlog po točki 3. prvega odstavka 338. člena ZPP. Prvotoženka zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba tako spremeni, da se zahtevek tožnika zavrne, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

3. Tožnik odgovora na pritožbo ni vložil. 4. Pritožba je deloma utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

**O pravnem temelju**

6. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje stališču pritožbe, da v obravnavanem primeru niso podane predpostavke odškodninske obveznosti. Sodišče prve stopnje je kot možna vira (vrsti) odškodninske obveznosti navedlo tako neposlovno (deliktno) kot poslovno (pogodbeno) ter se sklicevalo tudi na posebna zakonska določila, ki opredeljujejo dolžnostna ravnanja zdravnikov (45. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti) (obrazložitev sodbe na straneh 5 do 7). Tako širok pristop je posledica stališč v sodni praksi (1) in teoriji (2). Ne glede na vir odškodninske obveznosti pa se v obeh primerih kot osrednje vprašanje zastavlja (3), ali so delavci prvotoženke storili napako v zdravljenju; ta je podana, če je bil kršen standard skrbnosti dobrega strokovnjaka (ravnanje contra legem artis), kar je potrebno ugotavljati v vsakem primeru posebej (kazuističen pristop).

7. Sodišče druge stopnje pritrjuje sodišču prve stopnje, da so v dokaznem postopku, s pomočjo izvedenskega mnenja (Komisija za fakultetna izvedenska mnenja pri MF v Ljubljani), bila ugotovljena odločilna dejstva, na podlagi katerih je bil pravilno oblikovan zaključek o obstoju napake, ki jo je storil delavec prvotoženke (kirurg-operater). Napaka je podana zato, ker kirurg ni prepoznal znakov (hladni prsti) slabe prekrvavljenosti, čeprav je bilo nanjo moč posumiti že takoj po operaciji; toliko bolj potem, ko je osebje kirurga na to opozorilo (ob 2.30); tudi ob ponovnem pregledu ob 6.45 uri kirurg ni razpoznal znakov slabe prekrvavljenosti; šele dežurni kirurg v naslednji izmeni je motnjo prekrvavljenosti prepoznal, vendar je bilo nato nadaljnje ukrepanje že prepozno (povzeto iz drugega odst. obrazložitve sodbe na strani 8). Da bi zadostil standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka (drugi odst. 6. člena OZ) bi kirurg moral v postoperativni fazi prepoznati znake slabe prekrvavljenosti in takoj reagirati; primerjava njegovega ravnanja z abstraktnim strokovnjakom(4) daje odgovor, da v konkretnem primeru ta standard ni bil dosežen.

8. Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi v delu, v katerem opozarja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno in v nasprotju z ugotovitvami iz izvedenskega mnenja, prvotoženki očitalo kršitve v vseh fazah zdravljenja. Sodišče druge stopnje tako ne pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da je bila podana napaka v postopku diagnosticiranja in samega operativnega posega (5) ali da je bil opuščen nadzor nad stanjem tožnika (6) (zadnji odst. obrazložitve sodbe na strani 8 in prvi na strani 9). Toda, kot je bilo pojasnjeno, za obstoj napake v zdravljenju zadošča zgoraj povzeta (ena) kršitev, zato sicer zmotni dokazni in materialnopravni zaključki sodišča prve stopnje v tem delu, ne vplivajo na odločitev glede vprašanja (ne)obstoja pravnega temelja.

9. Pritožba neuspešno poudarja, da je v obravnavanem primeru šlo za „atipičen potek“, glede na to, da so pri tožniku bile poškodovane vse tri arterije, kar je izjemno redko, predvsem pa okoliščino, da v konkretnem primeru zaradi narave poškodbe ni gotovo, da bi kljub pravočasni prepoznavi ishemičnih znakov revaskularizacija bila uspešna (pri čemer navaja 80% uspešnost). Da so bili postopek diagnosticiranja in izvedba operacije ter nadzor izvedeni lege artis, je sodišče druge stopnje pojasnilo v prejšnji točki obrazložitve; napaka v zdravljenju je bila podana v neprepoznavanju znakov slabe prekrvavljenosti in zato v nepravočasnem reagiranju, zato tudi redkost poškodbe (poškodba vseh treh arterij) ni bila s strani izvedencev opredeljena kot dejstvo, ki bi ga lahko sodišče uporabilo kot razbremenilni razlog (nesrečno naključje ali razlog za morebitno komplikacijo). Tudi odstotkovno opredeljevanje izvedenca o uspešnosti takšnega posega je tako visoko (že omenjenih 80%), da ne vzbuja dvoma v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje. Razen tega prvotoženka v postopku pred sodiščem prve stopnje tem ugotovitvam izvedenca ni pripisala pomena odločilnega dejstva, saj se do njih ni opredelila (v celoti se je strinjala z mnenjem izvedenca). Ugibanje o tem, kakšen bi bil razplet za tožnika, če delavci prvotoženke ne bi storili napake v zdravljenju, pa je s stališča vprašanje odškodninske obveznosti sicer popolnoma jasen, vendar za predmetno pravdo neupošteven, ker je napaka bila ugotovljena – če do napake v zdravljenju ne bi prišlo, prvotoženka ne glede na izhod zdravljenja tožnika, ne bi bila odškodninsko zavezana.

10. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje pritožbi v delu, v katerem se navaja, da je narava poškodbe in ne „malomarnost osebja prvotoženke“ bila vzrok tiste škode, ki je posledica amputacije leve noge. Dejanske in pravne elemente vzročne zveze je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo; (prvi) vzrok je bila poškodba v prometni nesreči; prepozna prepoznava znakov slabe prekrvavljenosti in prepozna reakcija pa je odločilen (predvidljiv) vzrok za opisan škodni dogodek in iz njega nastalo škodo. Kar se tiče krivdne odgovornosti, pa je bila prvotoženka tista, na kateri je bilo dokazno breme razbremenitve in sicer tako s stališča predpostavk nepogodbene (131. člen OZ) kot pogodbene odškodninske obveznosti (240. člen OZ). Tudi v odškodninskem pravu se s krivdo označuje subjektiven odnos povzročitelja škode do škodnega ravnanja; s pomočjo že citiranega načela skrbnosti dobrega strokovnjaka se opredeljuje tudi blažja oblika krivde-malomarnost. Ravnanje v nasprotju s tem standardom, ki je bilo podrobno pojasnjeno v tč. 7 obrazložitve te sodbe, opredeljuje tudi ta subjektivni odnos. Prvotoženka se v dokaznem postopku ni uspela razbremeniti domnevane krivde, zato tudi glede te predpostavke sodišče druge stopnje nima pomislekov.

**O premoženjski škodi**

11. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo znesek 154.000,00 €. Obrazložilo je, da gre za znesek, s katerim bo tožnik lahko kupil 44 protez, posamezna stane 3.500,00 €, upoštevaje pričakovano življenjsko dobo moških (83 let). Dokazno je ocenilo izpovedbo tožnika ter navedlo še, da je prvotoženka zgolj pavšalno ugovarjala višini škode oz. svojega ugovora ni substancirala in se o premoženjski škodi niti ni posebej izjasnila, zato je tožniku ta znesek prisodilo (zadnji odst. obrazložitve sodbe na strani 9 in prvi ter drugi odst. na strani 10). Pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje v tem delu.

12. Tožnik je v tožbeni naraciji v tč. 6 navajal, da bo moral vse življenje nositi protezo, za šport ali vožnjo osebnega avtomobila pa še posebno – specialno prilagodljivo protezo; njena povprečna vrednost znaša 3.500,00 €, življenjska doba pa tri leta; povprečna življenjska doba moškega znaša 83 let, zato bo tožnik potreboval 44 protez, kar znese 154.000,00 € in toliko vtožuje. Za te trditve ni predlagal nobenega dokaza (l. št. 5). Prvotoženka je v odgovoru na tožbo povsem pavšalno, z enim stavkom, prerekala višino tožbenega zahtevka in kot dokaz predlagala medicinsko dokumentacijo, ki jo je predložil tožnik in sodni preudarek (l. št. 24). Tožnik je dne 1.10.2010 vložil pripravljalno vlogo, v kateri glede premoženjske škode ni navajal ničesar; na prvem naroku 11.10.2010 je prvotoženka vložila pripravljalno vlogo, ki je bila na naroku prebrana, tožnik pa je prosil za dodelitev primernega roka za odgovor, o čemer sodišče prve stopnje ni odločalo (l. št. 37); v omenjeni pripravljalni vlogi je prvotoženka navedla, da ugovarja zahtevku zato, ker je tožnik upravičen do ortopedskih pripomočkov na podlagi Zakona o zdravstvenem varstvu, katerih stroške pa krije Zavod za zdravstveno varstvo, zato sama ni dolžna kriti teh stroškov. O smotrnosti nabave takšnih protez, pogostosti menjave, pa se naj izjasni izvedenec medicinske stroke (l. št. 38). V nadaljevanju postopka tožnik ni vložil več nobene pripravljalne vloge in v zvezi s tem tožbenim zahtevkom tudi ni podajal nobenih navedb na narokih. Zaslišan kot stranka, je odgovoril na vprašanje pooblaščenca in povedal, da znaša cena proteze cca 6.000,00 € in da iz zdravstvenega zavoda dobiš na dve leti eno protezo in če želiš nekoliko boljšo (silikonsko), je potrebno vmes nabaviti še eno, kar stori oče zanj (l. št. 111).

13. Bistven sestavni del tožbe je navedba pravno odločilnih dejstev ter predlaganje dokazov zanje (prvi odst. 180. člena ZPP v zvezi s 7. in 212. členom ZPP). Navajanje dejstev in predlaganje dokazov je v pravdnem postopku omejeno; dopustno je do trenutka, ki je zamejen s posledico prekluzije, kar je najkasneje na prvem naroku (kasneje le izjemoma - 286. člen ZPP). Dejstva morajo biti konkretizirana (sklepčna); katera dejstva in kako konkretno morajo biti navedena, je potrebno presojati v vsakem primeru posebej; izhodišče pri tem je pravna norma, v danem primeru prvi odst. 174. člena OZ (7). Izjemoma je dopustno odstopanje od teh pravil, če so podani pogoji za uporabo 216. člena ZPP (8). Ne glede na vir odškodninske obveznosti, je materialno dokazno breme dokazovanja dejstev v zvezi s škodo na oškodovancu, torej tožniku.

14. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožnik v postopku ni zadostil zahtevam sklepčnosti navedb ter dokaznemu bremenu. Zgoraj povzete navedbe o protezah so nekonkretizirane (iz njih ni mogoče sklepati niti o tem, za kakšne vrste proteze gre; iz kakšnih materialov so narejene; kdo je proizvajalec oz. dobavitelj; kakšna je življenjska doba ipd.), predvsem pa povsem nedokazane. Zgolj njegova lastna izpovedba, zaradi očitnega interesa, da uspe v postopku, ne zadošča, da bi se dosegel dokazni standard prepričljivosti (onkraj razumnega dvoma). Tožnik bi lahko z uporabo dokaznega sredstva, ki bi lahko povsem objektiviziralo njegove trditve – npr. predložitev računa o nakupu protez, ki bi jih naj oče zanj kupoval - zadostil ali pa vsaj premestil procesno dokazno breme na prvotoženko. Slednja namreč v pritožbi pravilno opozarja, da ta vidik procesnega bremena nanjo ni bil in tudi ni mogel biti premeščen in sicer prvič zato, ker tožnik ni za te trditve predlagal nobenega dokaza (niti lastnega zaslišanja ne) in drugič zato, ker je prvotoženka pravilno opozorila na dejstvo, da je tožnik upravičen do ortopedskih pripomočkov in jih prejema (9), tožnik pa na te navedbe, kot je bilo pojasnjeno v tč. 12 te sodbe, sploh ni odgovoril. V obravnavanem primeru pa ne pride v poštev niti izjema iz citiranega 216. člena ZPP (uporaba načela prostega preudarka glede ugotavljanja dejstev), ker ni izpolnjen pogoj o neugotovljivosti ali ugotovljivosti dejstev z nesorazmernimi težavi (višina bi se lahko enostavno ugotovila bodisi s predložitvijo računa za nakup proteze ali opravo poizvedb pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije).

15. Ugotovljene kršitve v zvezi s sklepčnostjo navedb tožnika, predvsem pa v zvezi s pravili o dokaznem bremenu in njihovem premeščanju (izražene v zmotnem stališču sodišča prve stopnje, da prvotoženka ni izrecno ugovarjala tožbenemu zahtevku) so deloma materialnopravne (izhajajoč iz pravila o materialnem dokaznem bremenu glede dejstev, ki se nanašajo na premoženjsko škodo, je bil tožnik dolžan tudi navesti sklepčna (konkretna) dejstva), deloma pa procesne narave (kršitev 7. in 212. člena ZPP v zvezi z dokaznim bremenom ter premeščanjem dokaznega bremena). Ugotovljene kršitve je lahko sodišče druge stopnje odpravilo na pritožbeni seji, ker glede na njihovo naravo ni bilo potrebno posegati v dokazni postopek (prvi odst. 354. člena in peta alineja 358. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je iz navedenih razlogov v tem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvotoženko glede plačila premoženjske škode 154.000,00 € v celoti zavrnilo.

**O nepremoženjski škodi**

16. Prvotoženka se v tem delu pritožbe omejuje na zmotno uporabo materialnega prava in graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožniku prisodilo enormno visoko denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, sklicujoč se na njeno kazensko (penalno) funkcijo. Ob tem opozarja na določila 179. člena OZ ter na restriktiven pristop v primerih, ko gre za odmik od ustaljene sodne prakse.

17. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo iz naslova telesnih bolečin 100.000,00 €; strahu 20.000,00 €, duševnih bolečin zaradi skaženosti 50.000,00 €; duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 150.000,00 €, skupno torej 320.000,00 €. Obrazložilo je, da gre za nedvomno bistveno višjo denarno odškodnino od sedaj prisojenih, vendar je pri tem izrecno poudarilo okoliščino, da je tožnik star 17 let; da mu denar noge ne more nadomestiti; odškodnina naj bo v poduk zdravstvenim ustanovam in predstavlja kazen, ker dopuščajo nepravilnosti (povzeto po zadnjem odstavku na strani 17. in prvem odstavku na strani 18. obrazložitve sodbe).

18. Sodišče druge stopnje takšni razlagi materialnega prava (179. člen OZ) ne pritrjuje. V slovenskem odškodninskem pravu se je v zvezi z ugotavljanjem obsega nepremoženjske škode in določanja denarne odškodnine izoblikoval postopek, v skladu s kriteriji iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika-OZ. V določilu prvega odstavka 179. člena so najprej naštete pravno priznane oblike nepremoženjskih škod, določeno pa je, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriteriji, navedeni primeroma). Drugi odstavek 179. člena določa še dodatne kriterije in sicer mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da takšna odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij – oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). V zvezi z individualizacijo denarne odškodnine se kot kriterij medsebojne primerjave prisojenih denarnih odškodnin uporablja povprečna mesečno neto plača na zaposleno osebo v RS, pri čemer se praviloma upošteva mesec, ko je sodišče prve stopnje odločilo. V skladu s 182. členom OZ sodišče prisodi denarno odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo le-ta trajala tudi v bodočnosti. Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode in na njihovi podlagi uporabljen pravni standard “pravične denarne odškodnine” pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava.

19. Iz citiranega določila izrecno izhaja, da je „namen te odškodnine“ del zakonskega dejanskega stanu. Kakšen je namen te odškodnine, je predmet razlage. Ker gre v tem delu za besedno zvezo, ki ima naravo pravnega standarda, obstaja normativna podlaga za razlago, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, da je lahko namen odškodnine tudi kaznovalen oz. preventiven. Tudi sicer ta institut ni povsem tuj slovenskemu odškodninskemu pravu (npr. drugi odst. 134. člena OZ; četrti odst. 168. člena OZ). Vendar zgolj možnosti gramatikalne razlage, izhajajoč iz besedne zveze, ne zadoščajo za tako oster in globok odmik od ustaljene razlage namena denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, kot je uveljavljena v slovenskem pravnem prostoru (10). Sodba sodišča prve stopnje je osamljen (prvi) primer, ko se prisoja izjemno visoka denarna odškodnina s sklicevanjem na njeno kazensko funkcijo. Utemeljitev takšnega odstopa s sklicevanjem na mladost tožnika in na okoliščino, da denar ne more nadomestiti njegovega trpljenja ter očitek o dopuščanju nepravilnosti prvotoženke, niso okoliščine, ki bi odstopale od bistveno enakih primerov v sodni praksi, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Sodišča v Republiki Sloveniji lahko odstopijo od ustaljene sodne prakse v enakih primerih, vendar takšen odstop ne sme biti samovoljen oz. arbitraren, torej brez razumne pravne obrazložitve; ker morajo sodišča upoštevati tudi ustavnopravna procesna jamstva, je v okviru 22. člena Ustave RS pomemben tudi ta vidik. Sodišče druge stopnje je že pojasnilo, da je sodišče prve stopnje prvotoženki neutemeljeno očitalo vrsto kršitev (tč. 8 obrazložitve te sodbe), kar vpliva tudi na očitek o stopnji krivde (huda ali lahka malomarnost), vendar sodišče prve stopnje s stališča stopnje krivde, kot enega izmed odločilnih elementov, ki bi se upošteval pri razmišljanju o morebitni kaznovalni funkciji denarne odškodnine, višine denarne odškodnine ni utemeljijo (zadnji odstavek na strani 17. in prvi odstavek na strani 18. obrazložitve sodbe).

20. V tč. 18 so bili navedeni kriteriji oz. načela, po katerih se odmerja denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, v prejšnji točki pa tudi ustavnopravni pomen argumenta sodnega precedensa (11). V načela iz 179. člena OZ so vpeta tudi ustavnopravna varovala, ki zagotavljajo strankam odškodninskega razmerja (tako povzročiteljem oz. odgovornim osebam kot oškodovancev) predvidljivost in tudi jamstva, da bo spoštovano načelo enakosti (pravičnosti (12)) tudi v teh sporih, čeprav je to načelo relativizirano (13). Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da denarna odškodnina 320.000,00 € pomeni 328 plač (povprečna mesečna neto plača na zaposlenega v gospodarstvu RS je bila v aprilu 2011, ko je sodišče prve stopnje odločalo, 975,78 €). Sodišče druge stopnje je to odškodnino primerjalo predvsem z dvema zadevama, ki sta v bistvenih elementih primerljiva z obravnavano: - VS000880 – 17 leten fant – amputacija desne noge izpod kolka – prisojeno 162 povprečnih neto plač; - VS001746 – 17 letna deklica – amputacija leve noge pod kolenom – prisojeno 166 povprečnih neto plač.

21. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Pritožba v ničemer ne graja dokazne ocene in zato v pritožbenem postopku ni sporno nobeno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje upoštevalo pri posamezni vrsti nepremoženjske škode. Prav tako pritožba ni povedala, kolikšni zneski bi bili primerni za posamezno vrsto nepremoženjske škode. Sodišče druge stopnje je zato opravilo samo materialnopravni preizkus na v pritožbenem postopku negrajano dejansko stanje, kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje na straneh od 11. do 17.. Sodišče druge stopnje zato meni, da je standardu pravične denarne odškodnine zadoščeno z odmero 160.000,00 € (14), kar predstavlja 164 povprečnih neto plač na zaposlenega v gospodarstvu RS. Zaradi nespornega dejanskega stanja, je tudi v tem delu lahko odločitev o spremembi sprejelo na pritožbeni seji (peta alineja 358. člena ZPP).

22. Pritožba ne graja nobene stroškovne postavke, zato je sodišče druge stopnje v ta del odločitve sodišča prve stopnje poseglo le zaradi spremenjenega uspeha v pravdi. Tožnikov uspeh je sedaj 5%, kar pomeni od skupno priznanih 5.531,00 € pravdnih stroškov, 276,55 €; prvotoženka je uspela s 95%, kar pomeni od skupno priznanih 6.764,54 € pravdnih stroškov, 6.426,31 €. Po pobotu mora tožnik prvotoženki povrniti 6.149,76 €, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi (154. in 313. člen ZPP).

23. V pritožbenem postopku je prvotoženka uspela s 65%. Sodišče druge stopnje je odločalo le o povrnitvi pravočasno priglašenih stroškov (tretji odst. 163. člen ZPP). Pooblaščenec prvotožene je namreč več kot dva meseca po vložitvi pritožbe (vložena 1.6.2011) z vlogo z dne 8.8.2011 priglasil stroške takse za pritožbo, čeprav je ta obveznost nastala ob vložitvi pritožbe in bi povrnitev teh stroškov morala zahtevati v pritožbi. Zato so upoštevani le stroški za sestavo pritožbe ter 20% DDV, čemur je sodišče druge stopnje v celoti ugodilo. Skupno priznani stroški so 1.377,00 €, glede na uspeh pa 895,00 €, brezobrestno, ker prvotoženka tudi zamudnih obresti ni zahtevala (163. in 154. člen ZPP).

op. št. (1): Npr. II Ips 671/2008 z dne 20.11.2008 ali II Ips 1145/2008 z dne 28.1.2010. op. št. (2): Polajnar Pavčnik A., Zdravnikova strokovna napaka – delikt ali kršitev pogodbe, Medicina in pravo, izbrana poglavja 2001-2003, str. 271-276; Juhart M., Odškodninska odgovornost za napako v zdravljenju, 19. posvetovanje Medicina in pravo, Maribor 2010, str. 36:“Čeprav gre na videz za dualističen koncept, je ureditev enotna, kar pomeni, da vprašanje podlage (nedopustno ravnanje oz. kršitev pogodbe) ni relevantno.“.

op. št. (3): V tej zadevi se kot temelj odškodninske obveznosti namreč ni zatrjevala kršitev pojasnilne dolžnosti, kar je drug najpogosteje uveljavljan razlog.

op. št. (4): Kako bi v enakih okoliščinah v času zdravljenja ravnal dober kirurg enakih lastnosti? op. št. (5): Iz izvedenskega mnenja jasno izhaja, da je bila izbira operativnega zdravljenja pravilna; da operater ni z nestrokovnim ravnanjem povzročil poškodbe arterij in je bila operacija izvedena lege artis (str. 12 in 13).

op. št. (6): Takšen zaključek je v nasprotju s časovno natančno povzeto kronologijo nočnega dogajanja in tudi prezre, da je ravno osebje prvotoženke ob 2.30 uri opozorilo kirurga na hladne prste. Izvedensko mnenje le ugotavlja, da pri prvotoženki nimajo natančnih pisnih navodil za opazovanje znakov slabe prekrvavljenosti.

op. št. (7): (1) Kdor prizadene drugemu telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, mu mora povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek, izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.

op. št. (8): Če se ugotovi, da ima stranka pravico do odškodnine, do denarnega zneska ali do nadomestnih stvari, pa se višina zneska oziroma količina stvari ne da ugotoviti ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami, odloči sodišče o tem po prostem preudarku.Če odločitev o enem od več uveljavljenih zahtevkov iste tožeče stranke v isti tožbi glede na celoto po vrednosti predstavlja le neznaten del, odločanje o podlagi ali višini tega zahtevka pa bi bilo pretirano zamudno ali povezano z nesorazmernimi stroški, lahko sodišče o dejstvih, ki se nanašajo na podlago oziroma na višino zahtevka, odloči po prostem preudarku.

op. št. (9): 23. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ).

op. št. (10): O tej problematiki obstajajo številna stališča avtorjev, tudi z analizo konkretnega primera; glej Vuksanovič I., Kaznovalna funkcija odškodnin v praksi? PP 22/2011; obširneje z navajanjem različnih avtorjev in povzemanje njihovih stališč glej Polajnar-Pavčnik A., Prava mera odškodninskega prava, Pid 6-7. op. št. (11): Testen F., Enotna in ustaljena sodna praksa v civilnih in gospodarskih zadevah, Pid 7/2004. op. št. (12): II Ips 643/2003 z dne 27.1.2005; Pavčnik M., Teorija prava, Ljubljana 2007, str.606-607. op. št. (13): In sicer zato, ker absolutnih zneskov prisojenih odškodnin ni mogoče primerjati, ker je celotna odškodnina sestavljena iz več elementov (posameznih vrst pravno priznanih nepremoženjskih škod) odmera vsake pa je odvisna od več okoliščin posameznega primera; Up-333/99 z dne 30.1.2001. op. št. (14): Za telesne bolečine 50.000,00 €; za strah 10.000,00 €; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 75.000,00 €; za duševne bolečine zaradi skaženosti 25.000,00 €.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia