Jedro

V sodbi sodišča prve stopnje ni prepričljivih razlogov za kaznovanje javnega zdravstvenega zavoda – prve toženke. Pri odškodninski odgovornosti izvajalcev zdravstvenih storitev v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se financirajo v glavnem prek zdravstvene blagajne (iz zdravstvenega zavarovanja), bi kaznovalna odškodnina posredno kaznovala vse potencialne uporabnike zdravstvenih storitev. Opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki se zagotavlja v javnem interesu in katerega cilj ni pridobivanje dobička, bi bilo moteno, predvideni posegi, storitve ne bi mogli biti izvedeni zaradi pomanjkanja sredstev.

Izrek

Revizija se zavrne.

Prva tožena stranka sama krije stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Takrat 17-letni tožnik (roj. 1990) je bil 13. 4. 2007 poškodovan (odprt zlom leve goleni) v prometni nesreči kot mopedist. Urgentno je bil operiran pri prvi toženki. Zaradi slabe prekrvavljenosti so mu v Splošni bolnišnici ..., kamor je bil sprejet dan po nesreči, opravili levo podkolensko amputacijo.

Sodišče prve stopnje je presodilo, da so delavci prve toženke ravnali nestrokovno, in ugodilo zahtevku za nerazdelno plačilo odškodnine v višini 20.964,63 EUR in še nadaljnjih 453.035,37 EUR v breme prve toženke z zamudnimi obrestmi od 4. 1. 2008 dalje (od tega 154.000 EUR za premoženjsko škodo, 100.000 EUR za telesne bolečine, 50.000 EUR za duševne bolečine zaradi skaženosti, 20.000 EUR za strah, 150.000 za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti). Pojasnilo je, gre za nedvomno bistveno višjo denarno odškodnino od sedaj prisojenih, vendar je pri tem izrecno poudarilo okoliščino, da je tožnik star 17 let; da mu denar noge ne more nadomestiti; odškodnina naj bo v poduk zdravstvenim ustanovam in predstavlja kazen, ker dopuščajo nepravilnosti (povzeto po zadnjem odstavku na strani 17. in prvem odstavku na strani 18. obrazložitve sodbe, sodišče prve stopnje ni pojasnilo, kolikšen del prisojene odškodnine je kaznovalen). Višji zahtevek je zavrnilo.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi prve toženke in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v delu glede prve toženke znesek 453.035,37 EUR znižalo na 139.035,37 EUR. Sodba sodišča prve stopnje je osamljen (prvi) primer, ko se prisoja izjemno visoka denarna odškodnina s sklicevanjem na njeno kazensko funkcijo. Utemeljitev takšnega odstopa s sklicevanjem na mladost tožnika in na okoliščino, da denar ne more nadomestiti njegovega trpljenja ter očitek o dopuščanju nepravilnosti prvotoženke, niso okoliščine, ki bi odstopale od bistveno enakih primerov v sodni praksi. Pojasnilo je, da je standardu pravične denarne odškodnine zadoščeno z odmero 160.000,00 EUR, kar predstavlja 164 povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Glede premoženjske škode je obrazložilo, da tožnik v postopku ni zadostil zahtevam sklepčnosti navedb niti dokaznemu bremenu. Njegove navedbe o protezah je ocenilo kot nekonkretizirane (iz njih ni mogoče sklepati niti o tem, za kakšne vrste proteze gre; iz kakšnih materialov so narejene; kdo je proizvajalec oz. dobavitelj; kakšna je življenjska doba ipd.) in nedokazane. Zgolj njegova lastna izpovedba, zaradi očitnega interesa, da uspe v postopku, ne zadošča, da bi se dosegel dokazni standard prepričljivosti (onkraj razumnega dvoma). Tožnik bi lahko z uporabo dokaznega sredstva, ki bi lahko povsem objektiviziralo njegove trditve - npr. predložitev računa o nakupu protez, ki bi jih naj oče zanj kupoval - zadostil ali pa vsaj premestil procesno dokazno breme na prvotoženko.

3. Tožnik je zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. V njej navaja, da vse kršitve upravičujejo višino odškodnine kot kazen za ustanovo. Uveljavlja kršitev 8. člena ZPP(1) v zvezi s prosto dokazno presojo. V zvezi z odškodnino za premoženjsko škodo meni, da so vsi dokazi enakovredni; da je trditve podal v 6. točki tožbe; da je napačna zavrnitev tega dela zahtevka.

4. Prva toženka v odgovoru na revizijo navaja, da naše pravo penalne odškodnine ne pozna. Trdi, da je ugovarjala, da je tožnik upravičen do brezplačnih protez po ZZVZZ(2), tožnik pa je bil pasiven. Druga toženka na revizijo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti ne pazi na nobeno bistveno kršitev. Revident uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v postopku pred sodiščem druge stopnje, in sicer naj bi sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo določbo 8. člena ZPP. Meni, da je njegovo zaslišanje primerno dokazno sredstvo in se ne strinja s presojo sodišča druge stopnje. Sodišče druge stopnje bi njegovo izpoved moralo oceniti kot prepričljivo oziroma pritrditi dokazni oceni sodišča druge stopnje. Sodišče njegove izpovedbe ni ocenjevalo z vidika skladnosti s formalnim okvirjem proste dokazne ocene (ali je vestna, skrbna, analitično sintetična). Tudi za račun bi lahko trdil, da ni prepričljiv dokaz. Splošno znano dejstvo naj bi bila nujnost posebnih ali dodatnih protez za mladega človeka. Po mnenju revizijskega sodišča razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi katerega je bila revizija vložena, ni podan. Vrhovno sodišče ne presoja odločitve sodišča druge stopnje z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o tožnikovem zahtevku. Stranki ni omogočeno izpodbijanje sodbe iz vseh razlogov. Spodnje premise sodniškega silogizma ne more izpodbijati. Očitek, da je dokazna ocena glede obstoja premoženjske škode, prestroga, slaba, nepravilna, neprepričljiva, pomeni izpodbijanje dejanskega stanja. Dokazne ocene sodišča druge stopnje po mnenju revizijskega sodišča ni mogoče označiti za nerazumno, arbitrarno, neskrbno, v nasprotju z metodološkim napotkom, ki ga daje 8. člen ZPP. Drugih morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pa tožnik ni uveljavljal. 7. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je odškodnino za nepremoženjsko škodo znižalo. Pravična denarna odškodnina pomeni za oškodovanca določeno zadoščenje, ki naj omili njegove težave. Namen odškodnine za nepremoženjsko škodo ni ne povrnitev škode niti kaznovanje povzročitelja škode. Teoretiki opozarjajo na dvomljivost vpeljave kaznovalnih odškodnin v naš sistem odškodninskega prava. Kaznovanje naj bo pridržano državi, ki ima za to tudi poseben instrumentarij kazenskega prava. Ta je osredinjen na storilca in določa tudi kavtele za varovanje njegovih temeljnih pravic, saj je v razmerju do države podrejen subjekt.(3) Zadoščenje oškodovancu pripada zaradi porušenega psihičnega ravnovesja, ne pa zaradi želje po pridobitvi premoženjske korist ali morda celo kaznovanju zatrjevanega povzročitelja škode.(4) Na odsotnost penalnega vrednotenja odškodnine kaže tudi sodna praksa, ki priznava denarno odškodnino le v primerih, ko poseg v pravno zavarovano (osebnostno) sfero povzroči tudi škodno posledico v smislu ene od oblik nepremoženjske škode in ne že ob vsakem posegu.(5) Osebni značaj odškodnine za nepremoženjsko škodo (zadoščenje, satisfakcija oškodovancu) je v Obligacijskem zakoniku poudarjen še s sprejemom najstrožje variante glede vprašanja podedljivosti odškodninskega zahtevka za nepremoženjsko škodo (pravnomočnost odločbe in ne že z zapadlostjo odškodninskega zahtevka niti z vložitvijo tožbe). Za kaznovalno vlogo odškodninskega prava si del teorije(6) sicer prizadeva, vendar za primere grobih, namernih in dobičkonosnih medijskih posegov v osebnostne pravice. Tudi po mnenju revizijskega sodišča v sodbi sodišča prve stopnje ni prepričljivih razlogov za kaznovanje javnega zdravstvenega zavoda – prve toženke. Pri odškodninski odgovornosti izvajalcev zdravstvenih storitev v okviru obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se financirajo v glavnem preko zdravstvene blagajne (iz zdravstvenega zavarovanja)(7), bi kaznovalna odškodnina posredno kaznovala vse potencialne uporabnike zdravstvenih storitev. Opravljanje zdravstvene dejavnosti, ki se zagotavlja v javnem interesu in katerega cilj ni pridobivanje dobička, bi bilo moteno, predvideni posegi, storitve ne bi mogli biti izvedeni zaradi pomanjkanja sredstev. Tudi ustaljena sodna praksa poudarja izravnalno, reparacijsko funkcijo pri premoženjski in satisfakcijo pri nepremoženjski škodi. Poleg tega iz pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave izhaja zahteva, da morajo sodišča pravo v različnih postopkih v enakih zadevah uporabiti enako.(8) Sodba, ki odstopa od sodne prakse, pa mora biti glede odstopa dovolj obrazložena. V konkretnem primeru je tudi po mnenju Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje v delu glede kaznovalne odškodnine brez ustrezne pravne obrazložitve odstopilo od ustaljene sodne prakse (s sklicevanjem na mladost, trpljenje in dopuščanja nepravilnosti prve toženke, kar niso okoliščine, ki bi odstopale od bistveno enakih primerov v sodni praksi, kot je revidentu pojasnilo že sodišče druge stopnje).

8. Ker uveljavljena revizijska razloga nista podana, je Vrhovno sodišče neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker prva tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k rešitvi zadeve, glede na določbe 1. odstavka 155. člena ZPP sama krije svoje stroške v zvezi z odgovorom na revizijo.

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 45/2008 - ZPP) Op. št. (2): Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS št. 9/1992 – ZZVZZ).

Op. št. (3): Primerjaj dr. Ada Polajnar Pavčnik, Prava mera odškodninskega prava, Podjetje in delo, 2011, št. 7, str. 1275. Primerjaj tudi Igor Vuksanović, Kaznovalna funkcija odškodnin in Ustava, Pravna praksa, 2010, št. 20, str. 11-12. Op. št. (4): Primerjaj D. Jadek Pensa v: N. Plavšak ... et al., Obligacijski zakonik s komentarjem, Knj. 1, Splošni del, 2003, stran 1024. Op. št. (5): Izjema je pravno priznana oblika nepremoženjske škode po 183. členu OZ (denarna odškodnina pravni osebi). Do sedaj se sodna praksa še ni izrecno opredelila do vprašanja, ali je duševno neugodje strank pogoj za uspešno uveljavljanje pravičnega zadoščenja po Zakonu o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Ur. l. RS št. 49/06 in nasl.). Primerjaj mag. Marjetka Urbančič, Nepremoženjska škoda zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Pravna praksa, 2012, št. 5, str. 22. Op. št. (6): Primerjaj dr. Mežnar Špelca, Novejši trendi v odškodninskem pravu, Podjetje in delo, št. 7, 20.10.2008, s. 1284. Mežnar Špelca, Odškodnina kot kazen v primeru medijskih kršitev ? zakaj (ne)? Izbrane teme civilnega prava, IPP, 2006, stran 77. Primerjaj tudi dr. Vesna Bergant-Rakočević, Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo – o njeni penalni funkciji, Pravna praksa, 2006, št. 16, str. 6. Op. št. (7): Primerjaj 31. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti (ZZDej): Sredstva za delo pridobiva zdravstveni zavod: - iz sredstev ustanovitelja v skladu z aktom o ustanovitvi, - s plačili za storitve, - po pogodbi z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije, - po pogodbi z ministrstvom, pristojnim za zdravje, za naloge, ki se na podlagi zakona financirajo iz republiškega proračuna, - iz drugih virov na način in pod pogoji, določenimi z zakonom, aktom o ustanovitvi in statutom zavoda.

Člen 63 ZZVZZ: Zavod, pristojne zbornice, združenja zdravstvenih zavodov in drugih zavodov ter organizacij, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, ter ministrstvo, pristojno za zdravstvo, se za vsako leto dogovorijo o programu storitev obveznega zdravstvenega zavarovanja, opredelijo zmogljivosti, potrebne za njegovo izvajanje in določijo obseg sredstev. Na tej osnovi določijo izhodišča za izvajanje programov in za oblikovanje cen programov oziroma storitev ter druge podlage za sklepanje pogodb z zdravstvenimi zavodi, drugimi zavodi in organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost ter zasebnimi zdravstvenimi delavci.

65. člen ZZVZZ: Zavod sklepa pogodbe z zdravstvenimi zavodi in drugimi zavodi ter organizacijami, ki opravljajo zdravstveno dejavnost, in z zasebnimi zdravstvenimi delavci na podlagi njihovih ponudb za uresničevanje programov in storitev, ki jih zbere na podlagi razpisa. ...Pogodbe določajo vrste, obseg in kakovost ter roke za uresničevanje programa oziroma zdravstvenih storitev na podlagi strokovnih standardov za posamezni zavod oziroma organizacijo v celoti ali po dejavnostih oziroma za zasebnega zdravstvenega delavca. ... V pogodbi se določijo cene programov oziroma storitev, način obračunavanja in plačevanja ter nadzor nad uresničevanjem pogodbe kakor tudi druge medsebojne pravice in obveznosti pogodbenih strank.

Op. št. (8): Primerjaj dr. Aleš Galič, Ustavno civilno procesno pravo : ustavna procesna jamstva, ustavna pritožba - meje preizkusa in postopek, Ljubljana, GV založba, 2004, s. 315.