Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju (od 1. 4. 2014 do 13. 3. 2018, zaradi napredovanj) uvrščen v isti oziroma v večjem delu vtoževanega obdobja (od 1. 12. 2015 dalje) celo v višji plačni razred, kot je izhodiščni plačni razred delovnega mesta, katerega dela je občasno opravljal, kar med strankama ni bilo sporno. Upoštevaje navedeno toženka v pritožbi utemeljeno vztraja pri ugovoru, da tožnik pri plači v vtoževanem obdobju ni bil prikrajšan ter da zato ni upravičen do zahtevanega plačila razlik v plači. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku skladno s prvim odstavkom 19. člena ZSPJS prisodilo vtoževano razliko v plači v višini enega plačnega razreda za ves čas, ko je tožnik opravljal dela višje vrednotenega delovnega mesta.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremeni tako, da se sedaj v tem delu glasi: „I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da se sklep Republike Slovenije, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 1004-72/2018/19 (1501-26) z dne 19. 8. 2019, v 1. točki izreka razveljavi v delu, ki se nanaša na obdobje od 1. 4. 2014 dalje, in da se sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, št. 10051-295/2019/2 z dne 16. 10. 2019, razveljavi v 2. točki izreka.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni tožeči stranki zaradi opravljanja dela zahtevnejšega delovnega mesta: - za obdobje od 1. 4. 2014 do 31. 12. 2014 obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači med izplačanimi plačami za 26. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 15,36 % delovnega časa za 27. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 84,64 % delovnega časa za 26. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki, - za obdobje od 1. 1. 2015 do 30. 11. 2015 obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači med izplačanimi plačami za 26. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 15,55 % delovnega časa za 27. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 84,45 % delovnega časa za 26. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki, - za obdobje od 30. 11. 2015 do 31. 12. 2015 obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači med izplačanimi plačami za 27. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 15,55 % delovnega časa za 28. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 84,45 % delovnega časa za 27. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki, - za obdobje od 1. 1. 2016 do 5. 9. 2016 obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači med izplačanimi plačami za 27. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 31,74 % delovnega časa za 28. plačni razred z vsemi pripadajoči dodatki in za 68,26 % delovnega časa za 27. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki, - za obdobje od 6. 9. 2016 do 30. 11. 2016 obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači med izplačanimi plačami za 29. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 31,74 % delovnega časa za 30. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 68,36 % delovnega časa za 29. plačni razred z vsemi pripadajoči dodatki, - za obdobje od 1. 12. 2016 do 31. 12. 2016 obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači med izplačanimi plačami za 30. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 31,74 % delovnega časa za 31. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 68,26 % delovnega časa za 30. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki, - za obdobje od 1. 1. 2017 do 31. 12. 2017 obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači med izplačanimi plačami za 30. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 65 % delovnega časa za 31. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 35 % delovnega časa za 30. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki, - za obdobje od 1. 1. 2018 do 13. 3. 2018 obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači med izplačanimi plačami za 30. plačni razred in med plačo, ki bi jo prejela za 86,93 % delovnega časa za 31. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki in za 13,07 % delovnega časa za 30. plačni razred z vsemi pripadajočimi dodatki, od njih plačati prispevke in davke ter tožeči stranki plačati vsakokratni mesečni neto znesek razlike v plači skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih neto zneskov od vsakega 11. dne v naslednjem mesecu, vendar ne v času pred 4. 12. 2016, do plačila.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene stroške postopka v znesku 440,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki plačati njene stroške pritožbenega postopka v znesku 153,00 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep toženke, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 1004-72/2018/19 (1501-26) z dne 19. 8. 2018 (pravilno: 19. 8. 2019), v 1. točki izreka, v delu, ki se nanaša na tožnikovo zahtevo za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 4. 2014 dalje; sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-295/2019/2 z dne 16. 10. 2019 pa je razveljavilo v 2. točki izreka. Kar je tožnik zahteval več ali drugače – razveljavitev obeh sklepov toženke v večjem obsegu, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna tožniku zaradi opravljanja dela zahtevnejšega delovnega mesta obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači v obdobju od 1. 4. 2014 do 13. 3. 2018 med izplačanimi plačami in plačami za en višji plačni razred za % delovnega časa, ki ga je tožnik opravljal v višjem plačnem razredu, v obdobjih, plačnih razredih in % delovnega časa, kot izhajajo iz II. točke izreka izpodbijane sodbe, ter mu izplačati neto zneske razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v naslednjem mesecu, a ne pred 4. 12. 2016 do plačila. Kar je tožnik iz naslova zakonskih zamudnih obresti od prisojenih neto zneskov zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku plačati vse njegove stroške tega sodnega postopka in da tožnik sam krije svoje stroške predsodnega postopka (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje toženka. Uveljavlja pritožbene razloge zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povračilo stroškov postopka. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožnik v tožbi uveljavljal plačilo po dejanskem delu, le v delu, v katerem je utemeljeval višino zahtevka, je zatrjeval, da v letu 2013 ni bil premeščen na višje vrednoteno delovno mesto, saj ni neprekinjeno opravljal tovrstnih nalog, da pa je bil z vsakokratnim tedenskim razporedom dela dejansko premeščen na višje vrednoteno delovno mesto, zato tožnik zmotno meni, da je skladno z 19. členom ZSPJS upravičen do plače za dosežen plačni razred povečan za en plačni razred, in to ob vsakokratnem opravljanju nalog višje vrednotenega delovnega mesta. Pojasnjuje, da je tožnik v letu 2012 z napredovanji dosegel 25. plačni razred, zato je bil po načelu plačila po dejanskem delu do 31. 3. 2014 upravičen do plačila v višini 26. plačnega razreda, kar mu je toženka priznala že v predhodnem postopku. Ko pa je tožnik 1. 4. 2014 z napredovanji že dosegel 26. plačni razred, pa pri plači ni bil več prikrajšan. Sodišču prve stopnje očita, da je zmotno zaključilo, da tožnik ni bil le enkrat (trajno) premeščen in da mu zato pripada za vsako opravljeno službo plačilo, ki je za en plačni razred višje od njegove plače. Toženka nikoli ni zatrjevala, da je bil tožnik premeščen, drži pa, da je opravljal naloge višje vrednotenega dela po pooblastilu in skladno s tedenskimi razporedi. Vendar pa kljub delu na višje vrednotenem delovnem mestu tožnik ni bil prikrajšan, saj je z napredovanji na svojem formalnem delovnem mestu že dosegel ustrezni plačni razred. Posledično izpodbija sodbo tudi v stroškovnem delu.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem (ugodilnem) delu in v mejah pritožbenih razlogov ter po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je glede odločilnih dejstev pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar pa je zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo razlike v plači glede na dejansko opravljeno delo in s tem v zvezi zahtevek za razveljavitev sklepa toženke v zvezi s sklepom Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, ki sta obravnavala tožnikovo zahtevo oziroma pritožbo za izplačilo razlike v plači za dejansko opravljeno delo. Tožnik je od junija 2011 dalje del svojega delovnega časa opravljal vse naloge delovnega mesta višjega policista B., in sicer v času, ko na plovilu ni bilo višjega policista B.. V ostalem času, ko ni bil vodja patrulje, pa je opravljal naloge svojega delovnega mesta policista C.. Delavec, ki po navodilih delodajalca dejansko opravlja delo na zahtevnejšem delovnem mestu, je načeloma upravičen do plače, predvidene za takšno delovno mesto (v obsegu delovnega časa, ki ga opravi na takšnem zahtevnejšem delovnem mestu), na podlagi 44. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), kar velja tudi za javne uslužbence (5. člen Zakona o javnih uslužbencih – ZJU; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju (od 1. 4. 2014 do 13. 3. 2018, zaradi napredovanj) uvrščen v isti oziroma v večjem delu vtoževanega obdobja (od 1. 12. 2015 dalje) celo v višji plačni razred, kot je izhodiščni plačni razred delovnega mesta višji policist B., katerega dela je občasno opravljal, kar med strankama ni bilo sporno. Upoštevaje navedeno toženka v pritožbi utemeljeno vztraja pri ugovoru, da tožnik pri plači v vtoževanem obdobju ni bil prikrajšan ter da zato ni upravičen do zahtevanega plačila razlik v plači. 7. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku skladno s prvim odstavkom 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS; Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.) prisodilo vtoževano razliko v plači v višini enega plačnega razreda za ves čas, ko je tožnik opravljal dela višje vrednotenega delovnega mesta. Pri plačilu za dejansko opravljeno delo je sicer treba smiselno upoštevati tudi ZSPJS (tako sodba in sklep VS RS VIII Ips 123/2016), ki v prvem odstavku 19. člena med drugim določa, da se ob premestitvi na drugo delovno mesto javni uslužbenec uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, na katerega je bil premeščen; če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto v višjem tarifnem razredu uvrščen v nižji ali isti plačni razred kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu pred premestitvijo poveča za en plačni razred. Toženka je navedeno določilo upoštevala in tožniku za čas pred vtoževanim obdobjem (od 12. 3. 2013 do 31. 3. 2014, ko je bil tožnik uvrščen še v 25. plačni razred) priznala in izplačala razliko v plači v višini enega plačnega razreda za dejansko opravljeno delo. Po 1. 4. 2014 pa, kot rečeno, tožnik pri plači ni bil več prikrajšan, zato do vtoževane razlike v plači ni upravičen1. 8. Pri tem ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni vsakodnevno opravljal dela višje vrednotenega delovnega mesta (pač pa nekajkrat mesečno), zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bil tožnik dejansko večkrat premeščen – z vsakokratnimi tedenskimi razporedi dela, kar naj bi utemeljevalo tožbeni zahtevek. Stališče sodišča prve stopnje, kot utemeljeno opozarja pritožba, tudi ni razumljivo, saj bi po razlogovanju sodišča prve stopnje tožnik za občasno opravljanje dela na višje vrednotenem delovnem mestu prejel plačilo v višjem plačnem razredu, kot če bi višje vrednoteno delo opravljal vsakodnevno. Bistveno je, da tožnik, ki je zahteval izplačilo razlike v plači zaradi dela na zahtevnejšem delovnem mestu, v vtoževanem obdobju, ne glede na opravljanje zahtevnejših del, pri plači ni bil (več) prikrajšan.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep toženke, Ministrstva za notranje zadeve, Policije, št. 1004-72/2018/19 (1501-26) z dne 19. 8. 2019, v 1. točki izreka, v delu, ki se nanaša na tožnikovo zahtevo za plačilo razlike v plači za obdobje od 1. 4. 2014 dalje2, in da se razveljavi sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. 10051-295/2019/2 z dne 16. 10. 2019 v 2. točki izreka3; nadalje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku zaradi opravljanja dela zahtevnejšega delovnega mesta obračunati vsakokratne mesečne bruto razlike v plači v obdobju od 1. 4. 2014 do 13. 3. 2018 med izplačanimi plačami in plačami za en višji plačni razred za % delovnega časa, ki ga je tožnik opravljal v višjem plačnem razredu, ter mu izplačati neto zneske razlik v plači z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 11. dne v naslednjem mesecu, a ne pred 4. 12. 2016 do plačila (5. alineja 358. člena ZPP).

10. Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev o glavni stvari, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker tožnik v postopku ni uspel, je dolžan povrniti toženki vse njene potrebne stroške postopka, svoje stroške postopka pa krije sam (prvi odstavek 154. člena in 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki na podlagi njenega stroškovnika in v skladu z določili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.), priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 200 točk za sestavo odgovora na tožbo, dvakrat po 150 točk za sestavo dveh pripravljalnih vlog, 200 točk za udeležbo na pripravljalnem in prvem naroku za glavno obravnavo, 20 točk za odsotnost iz pisarne zaradi poti na narok, skupaj torej 720 točk, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znese 432,00 EUR. Na ta znesek ji je priznalo še 2% za materialne stroške (8,64 EUR). Skupaj je tako tožnik dolžan povrniti toženki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 440,64 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Do višje priglašenih stroškov pa toženka v skladu z določili Odvetniške tarife ni upravičena.

11. Ker je toženka s pritožbo uspela, ji je tožnik skladno z že navedenimi določili ZPP dolžan povrniti tudi stroške pritožbenega postopka, in sicer 250 točk za sestavo pritožbe in 2% za materialne stroške, kar znaša 153,00 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Takšno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v primerljivi zadevi VIII Ips 123/2016 (16. točka obrazložitve). 2 S 1. točko izpodbijanega sklepa toženke je bilo ugotovljeno, da zahteva tožnika za izplačilo razlike v plači v obdobju od 12. 3. 2013 do 12. 3. 2018 ni utemeljena. 3 Z 2. točko izpodbijanega sklepa je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja tožnikovo pritožbo za obdobje od 1. 4. 2014 do 12. 3. 2018 zavrnila.