Jedro

Uslužbenec, ki dela daljše časovno obdobje brez premestitve na višje vrednotenem delovnem mestu, ni upravičen le do plače po izhodiščnem plačnem razredu višje vrednotenega delovnega mesta, ki mu bi bila priznana ob prvi odreditvi takega dela, pač pa tudi do dodatnega plačnega razreda glede na vsa napredovanja, dosežena na njegovem delovnem mestu, ki ga je formalno sicer zasedal v tem obdobju. Upravičenost do razlike v plači se tako presoja glede na celotno obdobje opravljanja dejanskega dela na višje vrednotenem delovnem mestu in ne samo glede na prvo odreditev opravljanja tega dela.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se spremeni tako, da se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 410,65 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku tako, da je razveljavilo sklep tožene stranke z dne 19. 8. 2018 v 1. točki izreka glede obdobja od 1. 4. 2014 dalje in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 16. 10. 2019 v 2. točki izreka, v preostalem delu pa je zahtevek za razveljavitev sklepov zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da mora tožniku za čas od 1. 4. 2014 do 13. 3. 2018 plačati razlike v plači za en plačni razred za posamezna obdobja glede na odstotkovno opravljanje dela na višje vrednotenem delovnem mestu. Toženi stranki je naložilo v plačilo tudi tožnikove stroške sodnega postopka.

2. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke tako, da je izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo in tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrnilo. Tožniku je naložilo v plačilo stroške postopka tožene stranke.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožnika s sklepom VIII DoR 102/2022 z dne 27. 9. 2022 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je tožnik za čas opravljanja višje vrednotenega delovnega mesta – v obdobju od 1. 4. 2014 do 13. 3. 2018 – upravičen do razlike v plači v višini enega plačnega razreda.

4. Tožnik je zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo. Navaja, da je bistvena ugotovitev v tem, da je občasno opravljal delo višje vrednotenega delovnega mesta na podlagi vsakotedenske razporeditve s strani nadrejenega, kar pomeni, da je bil vsakokrat premeščen. Del višje vrednotenega delovnega mesta v spornem obdobju ni opravljal neprekinjeno, vsakodnevno niti vsakomesečno, temveč mu je bilo opravljanje tega dela odrejeno s posamičnimi tedenskimi razporedi dela. Posledično je upravičen do enega plačnega razreda višje plače za tako opravljanje dela.

5. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

6. Revizija je utemeljena.

7. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (367. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.; ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP).

8. Tožnik je bil zaposlen na delovnem mestu policist specialist – mornar in je zahteval razliko v plači na podlagi dejansko opravljenega dela na višje vrednotenem delovnem mestu višji policist specialist - mornar za čas od 1. 4. 2014 do 13. 3. 2018. Na tem delovnem mestu je v različnih obdobjih nesporno opravljal delo višjega policista specialista - mornarja, čeprav zanj ni imel ustrezne izobrazbe, poleg tega pa je v tem obdobju delno še vedno opravljal delo na delovnem mestu policista specialista – mornarja, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

9. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku za izplačilo razlike v plači za en plačni razred za čas opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu. Po presoji sodišča je bil tožnik v spornem obdobju na višje vrednoteno delovno mesto dejansko večkrat premeščen (po tedenskih razporeditvah dela), zato ni neprekinjeno opravljal tega dela. Glede na to je treba za določitev njegovega plačnega razreda za čas opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu upoštevati okoliščine ob vsakokratni razporeditvi, ki se upošteva kot premestitev.

10. Nasprotno je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je bila tožniku že pred vtoževanim obdobjem priznana razlika v plači za dejansko opravljanje dela na višje vrednotenem delovnem mestu zaradi dejanske premestitve. S plačilom te razlike v predhodnem obdobju je bilo tožniku povrnjeno prvotno prikrajšanje pri plači, do novega prikrajšanja pa ob smiselni uporabi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS ni prišlo več, saj tudi ni bilo novih premestitev. Manjše prekinitve opravljanja dela na višje vrednotenem delovnem mestu ne pomenijo, da se po teh prekinitvah šteje, da gre za novo premestitev.

11. Sodišči sta kot pravno podlago za odločitev upoštevali prvi odstavek 19. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZSPJS).1 Ta določa, da se javni uslužbenec ob zaposlitvi, premestitvi na drugo delovno mesto oziroma imenovanju v naziv ali višji naziv uvrsti v plačni razred, v katerega je uvrščeno delovno mesto, za katerega je javni uslužbenec sklenil delovno razmerje, oziroma na katerega je bil premeščen, oziroma v plačni razred, v katerega je uvrščen naziv, v katerega je imenovan. Če bi bil javni uslužbenec zaradi premestitve na delovno mesto oziroma v naziv v višjem tarifnem razredu uvrščen v isti ali nižji plačni razred, kot ga je dosegel z napredovanjem na delovnem mestu oziroma v nazivu pred to premestitvijo, se mu plačni razred na novem delovnem mestu oziroma v nazivu določi tako, da se že doseženi plačni razred na delovnem mestu oziroma v nazivu pred premestitvijo oziroma imenovanjem v naziv poveča za en plačni razred. Ne glede na določbo prejšnjega stavka javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem.

12. V konkretnem primeru gre za spor o plačilu za opravljanje dejanskega dela na višje vrednotnem delovnem mestu, na katerem delavec ni delal nepretrgoma. Delavcu pripada v takem primeru v skladu s sodno prakso plačilo za dejansko opravljeno delo na višje vrednotenem delovnem mestu kljub pogodbi o zaposlitvi in določitvi plače za nižje vrednoteno delovno mesto, ki pa ga delavec dejansko ne opravlja, tudi če ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev za opravljanje višje vrednotenega dela.

13. Vendar pa izhodišče za takšno presojo ni premestitev na drugo delovno mesto in različno tolmačenje tega instituta, saj tožnik na drugo delovno mesto v smislu določb 147. do 152.b člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.; ZJU) ni bil premeščen. Do formalne premestitve nikoli ni prišlo in tudi ni moglo priti, saj tožnik ni izpolnjeval izobrazbenega pogoja za premestitev na višje vrednoteno delovno mesto. Tožena stranka mu je v ugotovljenih časovnih obdobjih le odredila delo na višje vrednotenem delovnem mestu, to delo pa je tožnik tudi dejansko opravil. 14. Delodajalec se z odreditvijo dela na višje vrednotenem delovnem mestu delavcu, ki za to delovno mesto ne izpolnjuje izobrazbenih pogojev (in zato na to delovno mesto tudi ne more biti brez formalno premeščen), delo pa na tem delovnem mestu vseeno opravlja, ne more izogniti plačilu za opravljeno višje vrednoteno delo. Zato je treba določbe ZSPJS, ki se nanašajo na plačilo ob premestitvi na višje delovno mesto, ob izostanku konkretnejše ureditve v primerih odrejanja dela višje vrednotenega delovnega mesta brez premestitve, upoštevati ob njihovi smiselni razlagi.

15. Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je bilo tožniku s priznanjem in plačilom razlike v plači za predhodno obdobje (pred 1. 4. 2014) povrnjeno prvotno prikrajšanje, ki naj bi ga po tem, ko je na delovnem mestu, za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, dosegel izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta, ne bi bilo več. V obdobju od 1. 4. 2014 dalje je bil izhodiščni plačni razred višje vrednotenega delovnega mesta enak ali nižji, kot je bil plačni razred, ki ga je tožnik dosegel z napredovanjem na svojem delovnem mestu (za katerega je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi). To pa ne pomeni, da pri plačilu za dejansko opravljeno delo ni bil več prikrajšan. Tudi v tem obdobju je v posameznih časovnih obdobjih prejemal plačilo za delo glede na nižje vrednoteno delovno mesto, opravljal pa je delo višje vrednotenega delovnega mesta. Ob smiselni uporabi drugega stavka prvega odstavka 19. člena ZSPJS je javni uslužbenec v takem primeru upravičen do plačila v višini plačnega razreda, ki je za en plačni razred višji od plačnega razreda, ki ga je dosegel z napredovanji na (svojem) nižje vrednotenem delovnem mestu. Pri tem ni bistveno, ali se šteje, da je bilo tožniku odrejeno delo na višje vrednotenem delovnem mestu le enkrat (prvič) ali večkrat. Delavec, ki dela daljše časovno obdobje brez premestitve na višje vrednotenem delovnem mestu, ni upravičen le do plače po izhodiščnem plačnem razredu višje vrednotenega delovnega mesta, ki bi mu bila priznana ob prvi odreditvi, pač pa tudi do dodatnega plačnega razreda glede na vsa napredovanja, dosežena na njegovem delovnem mestu v tem časovnem obdobju. Upravičenost do razlike v plači zaradi opravljanja del višjega vrednotenega delovnega mesta se torej ne more presojati le glede na trenutek začetka odreditve dela višje vrednotenega delovnega mesta, temveč obstaja celotno obdobje opravljanja takega dela. Dodatno priznanje enega plačnega razreda iz prvega odstavka 19. člena ZSPJS k plačnim razredom, ki jih je tožnik dosegel na svojem delovnem mestu, zato predstavlja plačilo za opravljeno bolj zahtevno delo.

16. Ker je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, je vrhovno sodišče reviziji ugodilo in v skladu s prvim odstavkom 380. člena ZPP sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Glede na spremenjen uspeh v tem sporu mora tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP), ki poleg že dosojenih stroškov za postopek na prvi stopnji s strani sodišča prve stopnje, vsebujejo še pritožbene in revizijske stroške. Revizijsko sodišče je kot pritožbene pravdne stroške priznalo tožniku stroške za zastopanje po Odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.; OT), in sicer: za odgovor na pritožbo 250 točk (vrednost točke 0,60 EUR), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Revizijski stroški tožnika pa so stroški za sestavo revizije 300 točk (vrednost točke 0,60 EUR), 2 % materialnih stroškov (11. člen OT) ter 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Tožena stranka mora tako tožniku iz naslova pritožbenih in revizijskih stroškov povrniti znesek 410,65 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

18. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Upoštevali sta tudi stališče v vmesni sodbi in sklepu VIII Ips 123/2016 z dne 30. 8. 2016, ki sta ga razlagali različno.