Jedro

1. Ker zagovornica okoliščin, za kaj konkretno bi naj bil obdolženec objektivno prikrajšan, ker je sedel na t.i. zatožni klopi, na glavni obravnavi ni problematizirala, prav tako pa tega ne stori niti v pritožbi, saj zgolj eventualno zatrjuje, da bi obdolženec lahko reagiral na obrazno mimiko zaslišanih prič, je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP neutemeljena.

2. Posnetki glavnih obravnav se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam tako odredi (šesti odstavek 314. člena ZKP). Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obramba od sodišča zahtevala prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, in ker sodišče tega ni dolžno napraviti po uradni dolžnosti, medtem ko je iz zapisnikov o glavni obravnavi razvidno, da sta bila obdolženec in njegova zagovornica navzoča na vseh narokih, zagovornica pa je tudi aktivno sodelovala, saj je pričam in izvedencema postavljala vprašanja, očitane kršitve ni mogoče ugotoviti.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo V K 30208/2017 z dne 4. 2. 2019 obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po tretjem odstavku 173. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je izreklo kazen tri leta zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Kršitev pravice do obrambe iz prvega odstavka 328. člena ZKP in s tem bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP pritožba uveljavlja z navajanji, da je bila obdolžencu otežena komunikacija z zagovornico, ker mu je sodnica posameznica prepovedala, da bi v skladu z drugim odstavkom 77. člena Sodnega reda sedel na sodničini desni strani skupaj z zagovornico. Obdolženec je obremenilnim pričam gledal v hrbet, zaradi česar ni mogel zaznati njihovih obraznih mimik med zaslišanji. Pritožba nima prav. Tradicionalni razpored sedežnega reda v sodni dvorani pred sodiščem prve stopnje ni vplival ali mogel vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, kot to zahteva drugi odstavek 371. člena ZKP, pri čemer pritožba niti ne pojasni, kako konkretno bi naj takšen sedežni red vplival ali mogel vplivati na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe. Zagovornica je na glavni obravnavi drugačen sedežni red, kot ga je odredila sodnica posameznica, utemeljila zgolj z navedbami, da lahko obdolženec v skladu s Sodnim redom sedi zraven zagovornice, kar bi bilo glede na število prič tudi njemu v korist. Šele v pritožbi pa je s pavšalnimi zatrjevanji v smeri otežene komunikacije obdolženca z zagovornico sodišču prve stopnje očitala kršitev pravice do obrambe. Ker zagovornica okoliščin, za kaj konkretno bi naj bil obdolženec objektivno prikrajšan, ker je sedel na t.i. zatožni klopi, na glavni obravnavi ni problematizirala, prav tako pa tega ne stori niti v pritožbi, saj zgolj eventualno zatrjuje, da bi obdolženec lahko reagiral na obrazno mimiko zaslišanih prič, je uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP neutemeljena. Enako stališče glede obrazložitve in konkretizacije prikrajšanosti obdolženca, ker ne sedi ob zagovorniku na sodnikovi desni strani, izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišče v Ljubljani II Kp 59294/2010 z dne 12. 4. 2017, na katero se sklicuje pritožba.

5. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka tudi z navajanji, da je obramba pisne prepise zvočnih posnetkov z glavne obravnave prejela šele na dan izreka sodbe, zaradi česar ni mogla podati pripomb na prepise ter učinkovito pripraviti zagovor obdolženca. Sodnica posameznica je na podlagi tretjega odstavka 314. člena ZKP odredila zvočno snemanje posameznih delov glavne obravnave. V takem primeru se strankam omogoči predvajanje in pridobitev kopije posnetka iz informacijskega sistema sodišča takoj, ko je to tehnično izvedljivo. Posnetki glavnih obravnav se v celoti ali deloma prepišejo na utemeljeno zahtevo strank ali če sodnik sam tako odredi (šesti odstavek 314. člena ZKP). Ker iz podatkov spisa ne izhaja, da bi obramba od sodišča zahtevala prepis zvočnega posnetka glavne obravnave, in ker sodišče tega ni dolžno napraviti po uradni dolžnosti, medtem ko je iz zapisnikov o glavni obravnavi razvidno, da sta bila obdolženec in njegova zagovornica navzoča na vseh narokih, zagovornica pa je tudi aktivno sodelovala, saj je pričam in izvedencema postavljala vprašanja, očitane kršitve ni mogoče ugotoviti. Sicer pa pritožba niti podrobno ne pojasni, katere pripombe ima na prepise zvočnih posnetkov in kako bi naj morebitna kršitev vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

6. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče nima namreč nobenih pomislekov o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopenjsko sodišče je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je tudi zanesljivo zaključilo, da je obdolženec storil v izreku prvostopenjske sodbe opisano kaznivo dejanje. Pritožbeno sodišče zato v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju tudi sklicuje.

7. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornica ne soglaša, saj meni, da je prvostopenjsko sodišče neutemeljeno verjelo zgolj izpovedbama mladoletne oškodovanke B. B. in njene matere C. C. Po mnenju pritožbe oškodovanki, kljub oceni izvedenke klinične psihologije D. D., ni mogoče verjeti, ker obremenilni dokazi niso brez vrzeli, sodišče prve stopnje pa jih je povzelo premalo analitično.

8. S takšnimi pritožbenimi navedbami ni mogoče soglašati. Da je obdolženec storil v izreku izpodbijane sodbe opisano kaznivo dejanje, je sodišče prve stopnje imelo utemeljeno podlago v izpovedbi oškodovanke B. B. ter tudi v izpovedbah prič C. C. in E. E., v izvedenskih mnenjih sodne izvedenke D. D. in F. F. Zagovor obdolženca, ki je sicer zanikal storitev obravnavanega kaznivega dejanja, je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo razumne, tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj mu ni mogoče verjeti. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Pritožbeno sodišče namreč v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da je bila oškodovanka v svoji izpovedbi prepričljiva, v njeno verodostojnost pa utemeljeno ni podvomilo, saj je podprta z drugimi dokazi. Tako je pred preiskovalno sodnico povedala, da se je vse skupaj pričelo v letu 2016, ko je mama začela hoditi v službo, pri čemer na začetku ni bilo tako hudo, saj jo je obdolženec le prijemal za zadnjico, potem pa je bilo vedno huje. Začel jo je poljubljati na lica, vedno bližje ust, sčasoma ji je tudi potisnil jezik v usta in jo pri tem prijel za zadnjico. Sama ni upala narediti nič, stala je pri miru. Ko je nehal, je hitro odšla v sobo. Obdolženec ji je rekel, da naj ne pove mami, ker ji ne bo verjela. Na začetku mami ni upala povedati, kasneje, ko ji ni bilo več „ful“ prijetno in ji je šlo že na živce, pa ji je povedala. Mama ji je verjela, vendar je na začetku mislila, da malo pretirava. Takrat je v sobo prišel tudi obdolženec in je rekel, da s tem ni mislil nič slabega. Zadeva se je malo umirila, nato pa jo je obdolženec spet začel prijemati za zadnjico, jo poljubljati, dajal jezik v usta, o čemer je vse povedala mami, ki ji je v celoti tudi verjela. Med otipavanjem ji je bilo neprijetno. Obdolženec jo je po zadnjici in prsih vedno otipaval preko oblačil. Ko sta se z mamo odselili, je še enkrat šla k obdolžencu, ker se je družila z njegovo hčerko G. Takrat jo je bilo malo strah.

9. Izpovedbo oškodovanke je potrdila tudi njena mama C. C. Slednja je povedala, da ji je hčerka julija 2016 prvič zaupala, da se je obdolženec neprimerno dotika, zaradi česar ga je potem s tem soočila. Obdolženec ji je rekel, da včasih oškodovanko res prime za zadnjico, da jo objame in ji da ljubčka. Sama je mislila, da gre za puberteto, da je oškodovanka občutljiva. Dva, tri mesece je bil mir, nato pa se je nadaljevalo. Hčerka ji je povedala, da jo obdolženec otipava, da ji z roko gre v spodnje hlačke, da ji z jezikom sega v ušesa. Obžalovala je, da je ni že prvič vzela resno, vendar ji je obdolženec obljubil, da se to ne bo več zgodilo. Ponavadi je oškodovanko prijemal po riti, jo objemal, poljubljal, vendar njej to ni bilo prijetno. Kmalu zatem sta se obe preselili k sinu, hčerka pa je tudi popustila v šoli. Slednje je potrdil tudi oškodovankin brat E. E., ki je povedal, da ga je enkrat klicala mama in mu povedala, kaj se je zgodilo. Potem se je isto zgodilo še drugič, zaradi česar sta se mama in B. B. preselili k njemu na X. Oškodovanka mu sprva ni hotela povedati ničesar, čez dva ali tri tedne pa se je odprla in mu povedala, da jo je obdolženec prijel za zadnjico, prišel k njej v sobo in jo začel otipavati. B. B. je bila zaradi tega psihično uničena, bila je tiho, ni se pogovarjala, v sebi ni imela otroške energije, prav tako so ji padle šolske ocene.

10. Neutemeljeni so tudi pritožbeni pomisleki, da je bil obdolženec žrtev manipulativnih ravnanj mladoletne oškodovanke in njene matere, o čemer se je pravilno opredelilo že sodišče prve stopnje v točki 86 obrazložitve izpodbijane sodbe. Takšnim razlogom pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje in jim nima ničesar dodati. Sicer pa je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje D. D., sodne izvedenke za klinično psihologijo otrok in mladostnikov, ki je izdelala mnenje za oškodovanko B. B., pravilno povzelo in utemeljeno sprejelo njene zaključke glede oškodovankine anksiozne motnje in vedenjskih sprememb, medtem ko je končna ocena o verodostojnosti oškodovankine izpovedbe v pristojnosti sodišča, zaradi česar so pritožbeni pomisleki v tej smeri brez podlage. Po mnenju izvedenke D. D. pri oškodovanki izstopajo teme obremenjenosti z nizko samopodobo, zlasti glede zunanjega videza, manjše socialne sprejetosti med vrstnicami, treme pred nastopanjem, zaskrbljenosti zaradi materinih bolezni, stiske zaradi pomanjkljivega zaupanja vase. Pri oškodovanki je pomembno izražena težava anksioznost oziroma tesnobnost in disociativnost, mejno izraženi pa so znaki na lestvici spolne zlorabe. Celotna samopodoba oškodovanke je zelo nizka, ima ustrezno samopodobo, vezano na družino, ter nizko samopodobo na socialnem, učnem, čustvenem področju ter področju telesnega videza. Oškodovankine intelektualne sposobnosti za njeno starost so ustrezne, zato razume vprašanja ter loči resnico in laž. Stiske v zvezi z dogodki z obdolžencem ne izraža navzven, ampak jo zadržuje v sebi. Boji se moških in je nazaupljiva do njih, če bi poskušali vzpostaviti stik z njo. Izpoved oškodovanke o obravnavanem dejanju je dokaj obširna in večinoma skladna s podatki iz spisa. Nekaj neskladnosti je pri navajanju časovnih terminov dogodkov in pogostosti le teh. V času izvedenske obravnave je imela oškodovanka anksiozno motnjo, občasne težave z nenadzorovanim poseganjem po hrani in posledično povišano telesno težo, nizko samopodobo, motnje spanja ter strah pred nepoznanimi moškimi. Nezaupanje in strah pred moškimi za to razvojno dobo otrok ni značilno in je navadno posledica travmatskih doživetij otroka. Izvedenka dvomi, da bi mati sugerirala oškodovanki, saj je le-ta na več mestih izpovedala, da je mami večkrat povedala, kaj se dogaja, pa ni reagirala. Mama za deklico ni poiskala nobene strokovne pomoči. Izvedenka ju je štirikrat vabila na izvedenski pregled, mama ni prišla na izvedensko obravnavo. Vse to ne govori v smeri, da bi mama želela obdolžencu naprtiti kaznivo dejanje. Mame, ki sugerirajo, da se je nekaj zgodilo, se namreč močno angažirajo v smeri, da bi pribavile dokaze, da se je otroku dejansko nekaj zgodilo. Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje v točkah od 83 do 87 razlogov izpodbijane sodbe, upoštevaje ostale izvedene dokaze, izpovedbo oškodovanke pravilno ocenilo kot prepričljivo in verodostojno, zaradi česar pritožbi, ki mnenje sodne izvedenke ocenjuje drugače kot sodišče prve stopnje ter mu daje drugačen pomen, ni mogoče pritrditi. Kot ji tudi ni mogoče pritrditi, da je prvostopenjsko sodišče nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni razjasnilo okoliščin, ki se nanašajo na popuščanje oškodovanke v šoli. O tem, da je oškodovanka v kritičnem času imela slabše ocene v šoli, sta namreč izpovedala njuna mama in brat, zato razlogov za pridobitev posebnih dokazov v tej smeri sodišče prve stopnje utemeljeno ni imelo. Šolski uspeh oškodovanke izhaja tudi iz poročila Osnovne šole X z dne 20. 11. 2018, na katerega pa obramba ni imela pripomb.

11. Pritožbeno sodišče tudi v celoti soglaša z razlogi sodišča prve stopnje glede verodostojnosti izpovedb obdolženčevih sosed H. H., I. I. in J. J. (točka 87 obrazložitve), obdolženčeve bivše partnerke K. K. ter oškodovankinega očeta L. L., glede katerih je pravilno ocenilo, da nobena od zaslišanih prič ni vedela povedati ničesar o obravnavanem kaznivem dejanju (točka 35 obrazložitve). Tem razlogom prvostopenjske sodbe pritožbeno sodišče nima ničesar dodati ter jih popolnoma prevzema, medtem ko pritožba zgolj s pavšalnim navajanjem, da je prvostopenjsko sodišče preveč lahko obšlo njihove izpovedbe, ne more biti uspešna. Na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati niti izpovedba oškodovankinega očeta L. L., katero izpostavlja pritožba. Še zlasti, ker je L. L. oškodovankino mamo in njena ravnanja opisoval v povezavi z neplačanimi preživninami in očitki, ki mu bi jih naj rekla v tej zvezi, kar pa ni predmet presoje tega pritožbenega postopka. Da bi iz teh domnevnih ravnanj in osebnega življenja oškodovankine mame lahko sklepali na njeno manipulativnost in sugeriranje, pa ni mogoče zaključiti, medtem ko razlogov za postavitev izvedenca, ki bi opravil psihološko ekspertizo oškodovankine mame, sodišče prve stopnje utemeljeno ni imelo (točka 13 razlogov izpodbijane sodbe). Tudi izpovedba oškodovanke, da je mami povedala za obdolženca čez nekaj časa, ko ji ni bilo več „ful“ prijetno in ji je šlo že na živce, ne kaže, da bi oškodovankina mama vplivala na njeno izjavo. Oškodovanka je namreč na ta način zgolj pojasnila, kdaj je povedala svoji mami za obdolženčeva ravnanja, medtem ko vpliva matere s tem ni zaznati.

12. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo psihiatrično izvedensko mnenje sodnega izvedenca F. F., po oceni katerega je bil obdolženec v času storitve očitanega kaznivega dejanja popolnoma prišteven, saj ni ugotovil zdravstvenih stanj, zaradi katerih ne bi bil sposoben razumeti svojih dejanj ali imeti v oblasti svojih ravnanj. Izpovedba izvedenca na glavni obravnavi, da je zelo redko, da bi se spolno nagnjenje do otrok ali mladoletnic pojavilo v tem starostnem obdobju, katero izpostavlja pritožba, pa na ugotovljeno dejansko stanje ne more vplivati. Kot je pojasnil tudi sam izvedenec, je vprašanje, ali je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje, v pristojnosti sodišča in presega meje izvedenskega dela, medtem ko je prvostopenjsko sodišče navedlo jasne in tehtne razloge za izdajo obsodilne sodbe.

13. Ob obrazloženem, in ker pritožba tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev ne navaja ničesar, kar bi lahko ovrglo pravilnost dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je bilo potrebno pritožbo zoper sodbo zavrniti kot neutemeljeno.

14. Pritožba končno graja tudi odločbo o kazenski sankciji in se zavzema za izrek nižje zaporne kazni, saj so po njenem mnenju podane posebne olajševalne okoliščine, ki narekujejo izrek kazenske sankcije pod predpisano mejo. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni nobenih razlogov za spremembo kazenske sankcije v korist obdolženca. Prvostopenjsko sodišče je namreč pravilno ugotovilo in ustrezno ocenilo okoliščine, pomembne za odmero kazenske sankcije, ter obdolžencu izreklo po vrsti in višini ustrezno kazensko sankcijo prostostne narave, ki ne odstopa od sprejete sodne prakse. Glede na težo kaznivega dejanja in okoliščine, v katerih je bilo le-to storjeno, je sodišče prve stopnje obdolžencu izreklo povsem primerno kazensko sankcijo, ki je nikakor ne gre spreminjati v njegovo korist. Ker vpliva oškodovankine mame na izpovedbo oškodovanke, na katerega se sklicuje pritožba, tekom postopka ni bilo mogoče ugotoviti, tudi po mnenju pritožbenega sodišča pri obdolžencu niso podane posebne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevale izrek omiljene kazni, torej pod mejo, ki je predpisana z zakonom.

15. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

16. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).