Jedro

Posedanje obdolženca stran od njegovega zagovornika pomeni poseg v pravico do (učinkovite) obrambe, predvsem v pravico do zaupne komunikacije. Ta od sodišča, kadar v skladu z drugim odstavkom 77. člena Sodnega reda odloči drugače od pravila, da je mesto obdolženca na njegovi desni strani, torej ob svojem zagovorniku, zahteva, da drugačno odločitev utemelji na razumnem razlogu oziroma legitimnem cilju.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je obsojenega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po tretjem odstavku 173. člena KZ-1, in mu izreklo kazen tri leta zapora. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Višje sodišče v Mariboru je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

2. Obsojenčeva zagovornica je zoper pravnomočno sodbo vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Hkrati predlaga odreditev odloga izvršitve pravnomočne sodbe, pri čemer med drugim izpostavlja po njeni oceni splošno znano dejstvo, da so osebe, obsojene zaradi storitve spolnih deliktov, v zavodih za prestajanje kazni pogosto deležne šikaniranja in celo fizičnih napadov sojetnikov.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull v odgovoru zahtevo ocenjuje za neutemeljeno in Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo zavrne. Meni, da ima sodba sodišča prve stopnje ustrezno dokazno oceno, tudi v zvezi z izpovedbo oškodovanke in razlikami v njenih navedbah glede vrste oz. intenzivnosti spolnih dejanj, kot glede izpovedbe njene matere B. B., medtem ko je sodišče pojasnilo, v katerem delu in zakaj (ni)so relevantne tudi izpovedbe drugih prič. Razloge prvostopenjskega sodišča je obrazloženo presodilo tudi sodišče druge stopnje, zato vrhovni državni tožilec meni, da zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka ni podana. V zvezi z uveljavljano kršitvijo pravice do obrambe v povezavi z dokaznim predlogom za postavitev novega oz. dodatnega sodnega izvedenca psihološke stroške vrhovni državni tožilec meni, da je ta utemeljena zgolj z nasprotovanjem dokazni oceni, sicer pa sta sodišči ta dokazni predlog zavrnili na podlagi meril, ki sledijo ustaljeni sodni praksi. V zadostni meri so bile po tožilčevem mnenju razjasnjene tudi strokovne podlage izvedenskega mnenja sodne izvedenke Dobnik Renko, medtem ko sklicevanje na Poročilo o kakovosti psiholoških izvedenskih mnenj avtorja dr. Igorja Areha, ki predstavlja dokazno novoto, ne more biti upoštevano. Vrhovni državni tožilec ocenjuje, da gre pri uveljavljanju kršitev zaradi zavrnitve ostalih dokaznih predlogov za s pritožbo neizčrpane navedbe. Pridružuje se stališču sodišča druge stopnje, da kršitev pravic obrambe zaradi sedežnega reda ni podana, zahteva pa po njegovi oceni ni obrazložila konkretnih oz. praktičnih posledic, ki naj bi zaradi sedežnega reda vplivale na izid postopka. Meni, da je bilo s sodbo sodišča druge stopnje ustrezno odgovorjeno tudi na očitek v zvezi s prepisi zvočnih posnetkov naroka za glavno obravnavo z dne 4. 2. 2019. 4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in zagovornici, ki se o njem nista izjavila.

B-1.

5. Zagovornica sodišču prve stopnje med drugim očita kršitev 328. člena ZKP in drugega odstavka 77. člena Sodnega reda, ki je vplivala za zakonitost izpodbijane pravnomočne sodbe (3. točka prvega odstavka 420. člena ZKP). Navaja, da sodnica prvostopenjskega sodišča obsojencu ni dovolila, da bi sedel poleg svoje zagovornice, pač pa je moral glavno obravnavo spremljati z zatožne klopi. Posledično ni mogel spremljati izpovedb zaslišanih prič in izvedencev, ker jih je moral gledati v hrbet, niti se ni mogel med zaslišanji posvetovati z zagovornico, da bi lahko postavljal pravno korektna vprašanja, zagovornica pa da bi imela na razpolago poznavanje vseh dejstev, pomembnih za kakovostno obrambo; brez pomoči obsojenca namreč ni mogla enako kvalitetno postavljati vprašanj, ker ji niso poznana vsa dejstva, ki so poznana obsojencu, zaslišanih tudi ne pozna osebno, za razliko od obsojenca, ki bi lahko zaznal podtone ali negotovost prič tudi na podlagi njihove obrazne mimike. Ob ustreznih vprašanjih bi bil rezultat dokazovanja drugačen, saj bi pokazal drugačno sliko o verodostojnosti oškodovankinih mame in brata.

6. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 6. 9. 2018 izhaja, da razpravljajoča sodnica med glavno obravnavo obsojencu ni dovolila, da bi sedel poleg svoje zagovornice, čeprav odredba ali sklep sodnice o tem v zapisniku ni zapisana. Zagovornica je namreč zahtevala protokolacijo svojega ugovora, ker sodnica tega ni dovolila. Zagovornica je odločitev grajala, „ker ni v skladu s Sodnim redom in ker bi glede na število prič bilo to v korist obsojenca“. Obrazložitve svoje odločitve razpravljajoča sodnica ni navedla, sodišče druge stopnje pa, kljub v pritožbi izraženim pomislekom o zakonitosti takega postopanja prvostopenjskega sodišča, kršitve zakona ni ugotovilo. Ocenilo je namreč, da zagovornica ni konkretno navedla, za kaj naj bi bil obsojenec objektivno prikrajšan, ker je sedel na t.i. zatožni klopi.

7. Uvodoma je smiselno poudariti, da očitek o kršitvi pravice do obrambe s tem, da je moral obsojenec sedeti stran od svoje zagovornice na t.i. zatožni klopi, čeprav je želel sedeti poleg nje na desni strani razpravljajoče sodnice, ne prihaja v prazen prostor. Ustavnopravni pomen takšnega sedežnega reda na glavni obravnavi za pravice obdolženca je bil nakazan že z odklonilnimi ločenimi mnenji k odločbam Ustavnega sodišča RS št. Up-606/18-15 z dne 14. 3. 2019 in U-I-292/18-21 z dne 9. 5. 2019, v katerih je to sodišče presojalo ustavno pritožbo in pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti (med drugim) drugega odstavka 77. člena Sodnega reda, ter s stališči v zadevi Vrhovnega sodišča RS I Ips 59294/2010 z dne 5. 2. 2019. Iz njih je mogoče razbrati dilemo, ali in v kolikšni meri lahko sedežni red v sodni dvorani vpliva na ustavnopravni položaj obdolženca kaznivega dejanja, predvsem z vidika 21. člena (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), 22. člena (enako varstvo pravic), 27. člena (načelo nedolžnosti) ter 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku).

8. V zahtevi nanizanih posledicah zatrjevane kršitve 328. člena ZKP in drugega odstavka 77. člena Sodnega reda je mogoče prepoznati več elementov ustavne pravice obdolženca do (učinkovite) obrambe iz 29. člena Ustave. Vrhovno sodišče je moralo presoditi, ali pravica obdolženca do neposrednega sodelovanja s svojim zagovornikom na način, da mu je s tem, ko (praviloma) sedita skupaj, med glavno obravnavo omogočeno stalno in sprotno dogovarjanje in posvetovanje z zagovornikom, sodi v sámo jedro pravice do učinkovite pravne pomoči z zagovornikom in s tem v pravico do (učinkovite) obrambe. Kot bo razvidno iz razlogov te sodbe v nadaljevanju, je Vrhovno sodišče ocenilo, da je mogoče to pravico obdolženca na glavni obravnavi učinkovito in dejansko zagotoviti le tako, da obdolženec sedi skupaj z zagovornikom, oziroma da druge možnosti, kot je npr. vstajanje obdolženca z zatožne klopi in pristop k zagovorniku ali prekinjane obravnave zaradi posveta za obdolženca in uspeh njegove obrambe niso enako ali primerljivo učinkovite.

B-2.

9. Pravici do (učinkovite) obrambe, ki je ena od temeljnih pravic vsakega obdolženca, je v Republiki Sloveniji povzdignjena na ustavno raven. Za učinkovito obrambo obdolženca sta elementarna posebej njena vidika iz prve in druge alineje 29. člena Ustave, to je pravica do primernih možnosti za pripravo obrambe in pravica do zagovornika. Vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti zagotovljena pravica, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe in za obrambo sámo, bodisi da se brani sam ali z zagovornikom. Ali je bila obdolžencu zagotovljena primerna možnost za pripravo in tudi za izvajanje obrambe, se presoja glede na konkretne okoliščine posameznega primera1. Določba 29. člena Ustave v uvodnem stavku posebej poudarja obdolženčevo popolno enakopravnost s tožilcem, in zakonodajalec in organ, ki vodi postopek, sta v posamezni procesni situaciji obdolžencu dolžna zagotoviti tisto varstvo, ki je potrebno za enakost orožij2. 10. Neuravnoteženost »moči« med državo (policijo in tožilstvom) na eni strani in obdolžencem na drugi strani namreč vodi v nepošten postopek, pomoč zagovornika, pri kateri gre predvsem za zagotavljanje intelektualne enakosti, pa naj bi to neenakost vsaj deloma zmanjšala, če ne že povsem izničila3. Strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, velja za eno od jamstev, ki jih Ustava daje obdolžencu v kazenskem postopku zato, da mu zagotovi učinkovito uresničevanje drugih človekovih pravic, na prvem mestu pravice do poštenega sojenja pred nepristranskim sodiščem4. Pravna jamstva, ki so primeroma našteta v 29. členu ustave, namreč niso samostojna kategorija, temveč predstavljajo predvsem merilo poštenega kazenskega postopka. Zato jih je treba razlagati v luči funkcije, ki jo imajo v kazenskem postopku. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardom poštenega sojenja, pa je odvisna od presoje postopka kot celote5. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov zadeve ter da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena. Dejanska enakost strank v kazenskem postopku, ki jo obdolžencu pri obrambi zagotavlja pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka, je torej nujni element pravice do obrambe, pomoč zagovornika pa je potemtakem v ozaveščanju obdolženca, v približevanju pravniškega jezika iz zakonske dikcije razumljivi ravni za obdolženca, v natančnem nadzoru nad ravnanjem policije in tožilstva, v temeljitem raziskovanju primera in v svetovanju glede obrambne taktike6. 11. Korelat pravice do učinkovite pomoči zagovornika pa nalaga dolžnosti (tudi) odvetnikom: pri svetovanju svoji stranki morajo biti aktivni. V tem duhu lahko beremo tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-101/96 z dne 1. 10. 1998, v kateri poudarja pomen pravice do zaupnega stika kot sestavnega dela pravice do zagovornika, da „… ne gre zgolj za nadzor nad zakonitostjo dela policije. Že gramatikalna razlaga besedne zveze 'pravna pomoč zagovornika' pove, da gre za pomoč pravnega strokovnjaka laiku v situaciji, v kateri se je znašel. Funkcija zagovornika torej ni omejena na pasivno opazovanje, ampak terja njegovo aktivno ravnanje.“7 Zagovornik mora imeti možnost opravljati ustrezna procesna dejanja v korist obdolženca, sicer je njegova pomoč le navidezna. Pri tem je bistvenega pomena možnost njegovega nemotenega komuniciranja z obdolžencem8. Ni odveč poudariti, da ima obdolženec to pravico v vsaki fazi kazenskega postopka.

12. Pomen in doseg obravnavanih vidikov pravice do obrambe se širi in prilagaja družbenim okoliščinam, na njen razvoj pa je imela in še vedno ima velik vpliv tudi sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v okviru 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP). Tako 6. člen EKČP, če ga beremo v celoti, obdolžencu zagotavlja pravico do učinkovitega sodelovanja v sodnem postopku. Pojem učinkovitega sodelovanja obdolženca v sodnem postopku v tem kontekstu predpostavlja, da obdolženec široko razume naravo sodnega postopka in tveganja, vključno s pomenom morebitne izrečene kazni. Omogočeno mu mora biti, da svojim odvetnikom med drugim razloži svojo različico poteka dogodkov, opozori na kakršne koli izjave, s katerimi se ne strinja, in jih seznani z vsemi dejstvi, ki jih je treba navesti v njegovo obrambo9. Ena od predpostavk za to, pa tudi element pravice obdolženca, da se brani z zagovornikom v smislu dejanske in učinkovite pravne pomoči v skladu s točko (c) tretjega odstavka 6. člena EKČP, pa je tudi pravica do zaupne komunikacije med obdolžencem in zagovornikom. ESČP v svojih sodbah redoma poudarja, da je namen EKČP zagotoviti pravice, ki so praktične in učinkovite, ne pa samo teoretične in iluzorne10. Tako npr. EKČP ne zagotavlja le imenovanja zagovornika, ampak (predvsem) njegovo (dejansko) pomoč. Pravica do pomoči zagovornika tako ni prazna – pomoč zagovornika mora biti učinkovita11. 13. Za obravnavano zadevo zanimivo kategorijo posegov v pravice do zagovornika oziroma do (zaupne) komunikacije z zagovornikom, do primernih možnosti za pripravo obrambe in do učinkovitega sodelovanja obdolženca v sodnem postopku predstavljajo primeri varnostnih ukrepov v sodni dvorani, kot je omejitev obdolženca na posebno kabino ali kletko. Zaradi varnostnih pomislekov na glavni obravnavi in pomena reda v sodni dvorani za pošten postopek je po stališču ESČP sicer zatekanje k tovrstnim ukrepom lahko upravičeno. Vendar so glede na pomen pravice do obrambe ukrepi, ki otežujejo učinkovitost obdolženčevega sodelovanja v postopku ali ki omejujejo stik z njegovim zagovornikom, dopustni le, če so nujni in sorazmerni glede na varnostna tveganja v vsakem konkretnem primeru12. Podobno mora po stališču ESČP uporaba videokonference med sojenjem, ki sama po sebi ni nezdružljiva s poštenim in javnim sojenjem, v prvi vrsti zasledovati legitimen cilj13, v nadaljevanju pa mora sodišče obdolžencu zagotoviti možnost spremljanja obravnave brez tehničnih ovir ter učinkovito in zaupno komunikacijo z njegovim zagovornikom. ESČP je sicer v zadevah Titarenko proti Ukrajini ter Khodorkovskiy in Lebedev proti Rusiji zapisalo, da vsak ukrep, ki ovira komunikacijo med obdolžencem in zagovornikom med obravnavo, še ne pomeni kršitve člena 6/3 (c) EKČP, in je poseg v neovirano komunikacijo presojalo glede na njegov obseg14, toda izpostaviti je treba obstoj razumnih razlogov zanj, namreč varnostnih zadržkov, ki so v obeh primerih narekovali uporabo varnostnih ukrepov zoper obdolženca.

14. Določba 328. člena ZKP, ki jo je treba razumeti kot izvedbeni način za uresničevanje temeljnih ustavnih procesnih jamstev iz 29. člena Ustave, zagotavlja, da se sme obtoženec na glavni obravnavi s svojim zagovornikom dogovarjati o vseh vprašanjih, tudi o tem, kakšne predloge ali pripombe naj da ali kakšna vprašanja naj postavi soobtožencem, pričam ali izvedencem. Vendar pa v slovenskih razpravnih dvoranah ustaljena ločitev „obtožne klopi“ od mest, na katerih sedijo zagovorniki, ki se še ni povsem prilagodila od 1. 1. 2017 veljavnemu Sodnemu redu, ki v drugem odstavku 77. člena za obdolženca določa, da sedi na sodnikovi desni strani, torej na isti strani kot njegov zagovornik15, ne omogoča stalnega oziroma sprotnega dogovarjanja in posvetovanja obdolženca z zagovornikom16. V obravnavanem primeru se je zagovornica, kot to izhaja iz vsebine spisa, sklicevala prav na zgoraj citirano določbo Sodnega reda, razpravljajoča sodnica pa kljub določbi, da je mesto obdolženca na njeni desni strani, kar je lahko le ob boku obdolženčeve zagovornice, za svojo drugačno odločitev ni navedla nobenega razloga.

15. Drugi odstavek 77. člena Sodnega reda sicer razpravljajočemu sodniku daje pooblastilo, da odloči tudi drugače, vendar po oceni Vrhovnega sodišča domet pravic obrambe, posebej pravice do neovirane komunikacije med obdolžencem in zagovornikom, zahteva, da takšna drugačna odločitev razpravljajočega sodnika temelji na razumnem razlogu oziroma legitimnem cilju. Posedanje obdolženca stran od njegovega zagovornika pomeni poseg v pravico do (učinkovite) obrambe, predvsem v pravico do zaupne komunikacije kot elementa prve, saj otežuje njun najtesnejši mogoči stik, ki bi ga sicer imela, če bi obdolženec smel sedeti poleg svojega zagovornika, ta pa je v funkciji izvajanja (učinkovite) obrambe, katere sámo jedro, če se obdolženec zagovarja s pomočjo zagovornika, je v čim bolj svobodnem in učinkovitem izvrševanju pravice do posvetovanja, vključno z najmanjšimi hipnimi namigi in izmenjavami glede na dogajanje v sodni dvorani17, oziroma kakor to navaja zagovornica, v možnosti prilagajanja obrambe na odločitve razpravljajočega senata ali sodnika ter, morda še bolj pomembno, na vsebino (neposredno) izvajanih dokazov s hipnimi izmenjavami pomislekov, podatkov, ugotovitev, vprašanj, opazk, stališč ipd. od obdolženca k zagovorniku in obratno. Pogoj za polno, in le s tem učinkovito izvajanje obrambe, pa je zaupen in neoviran dialog med njima. Možnost obdolženca in/ali zagovornika, da med obravnavo zaradi posvetovanja zapustita svoj sedež, ali da iz istega razloga zahtevata prekinitev obravnave, lahko pomeni izgubo primernega momenta za učinkovito izvedbo obrambne taktike, saj ob neposrednem izvajanju dokazov v postopku pred sodiščem prve stopnje, še zlasti pri t.i. osebnih dokazih (zaslišanje obdolženca in prič), sodnikovo opazovanje obnašanja prič in obdolženca, tudi – ali predvsem – ob konfrontaciji različnih ali nasprotujočih si vidikov zadeve, ter ocena njihove verodostojnosti in zanesljivosti, predstavlja ključen element pri ugotavljanju dejstev nekega primera. Poseg v človekove pravice pa lahko v skladu z ustavnim načelom sorazmernosti temelji le na legitimnem, razumno upravičenem cilju.

16. Navedeno ne pomeni, da v primerih, ko bi obstoj razumnih razlogov oziroma legitimnega cilja, za kakršne se lahko pokažejo npr. varnostni zadržki in/ali izvedba videokonference z obdolžencem, zahteval drugačen sedežni red v sodni dvorani, razpravljajoči sodnik ne bi imel pooblastila ravnati v skladu z drugim odstavkom 77. člena Sodnega reda in odrediti drugače od siceršnjega pravila, po katerem obdolženec sedi na njegovi desni strani, tj. ob svojem zagovorniku. Pomeni pa, da je dolžan pri vsakem tovrstnem posegu v obdolženčevo pravico do (učinkovite) obrambe odločiti tako, da obdolženec glede na konkretno procesno situacijo v svojih pravicah ni prekomerno prikrajšan.

C.

17. Ob ugotovitvi, da je sodišče prve stopnje s tem, ne da bi za to navedlo razumen razlog, obsojencu ni dovolilo, da bi med glavno obravnavo sedel poleg svoje zagovornice, prekršilo njegovo pravico do (učinkovite) obrambe iz 29. člena Ustave, za katero je vložnica izkazala, da je vplivala na zakonitost sodbe, je Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP). Glede na vsebino odločitve Vrhovno sodišče tudi ni presojalo ostalih v zahtevi uveljavljanih kršitev zakona.

1 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-234/13-13 z dne 27. 11. 2014. 2 Bošnjak M., et al., Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019, str. 285. 3 Tratnik A.: Pomen pravice do zagovornika v kazenskem postopku: v praksi ESČP in v Sloveniji. Odvetnik 2011, št. 53, str. 7-10. 4 Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS št. Up-143/97 z dne 19. 6. 1997 in Up-431/14-11 z dne 17. 12. 2014. 5 Prim. odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004. 6 Prim. odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-345/98 z dne 19. 11. 1998 in U-I-204/9912. 12. 2002 ter Tratnik A., prav tam. Pouk obdolžencu, ki je navadno prava nevešča stranka – sploh če se v postopku znajde prvič – ne pove prav veliko, zlasti če je podan formalno in mehansko. Zagovornik je tisti, ki obdolžencu osmisli pomen njegovih temeljnih pravic v kazenskem postopku. 7 Tratnik A., prav tam. 8 Bošnjak M., et al., Komentar Ustave Republike Slovenije, Nova univerza, Evropska pravna fakulteta, 2019, str. 284 in 285. 9 Npr. zadeva Timergaliyev proti Rusiji, tč. 51. 10 Npr. sodba v zadevi Sakhnovskiy proti Rusiji, tč. 99-107. 11 Npr. Artico proti Italiji, tč. 33. Tudi Tratnik A., prav tam. 12 V zadevi Yaroslav Belousov proti Rusiji je ESČP ugotovilo kršitev prvega odstavka 6. člena ter člena 6/3 (b) in (c) EKČP, ker je moral pritožnik med sojenjem sedeti v prostoru, s steklom ločenim od preostanka dvorane, z zagovornikom je lahko govoril le preko mikrofona in z bližino policistov (paznikov), kabina pa ni bila opremljena tako, da bi si lahko pritožnik delal zapiske ali upravljal z dokumenti. Uporaba varnostnih ukrepov v konkretnem primeru ni bila posledica kakšne konkretne nevarnosti ali težav z redom v sodnih dvorani, temveč je šlo za rutinsko postavitev. 13 V zadevah Marcello Viola proti Italiji, tč. 63-67, in Asciutto proti Italiji, tč. 62-73, sta obdolženca sojenje spremljala preko videokonference, posredi pa so bili razlogi varovanja javnega reda in preprečevanja kaznivih dejanj, varovanja osebne varnosti in življenja prič in oškodovancev, pa tudi zagotavljanja sojenja v razumnem roku. 14 V prvem primeru je ESČP ugotovilo, da je bila sicer komunikacija med obdolžencem in zagovornikom omejena, toda ne popolnoma, pritožnik pa ni izkazal, da je bilo zanj nemogoče zahtevati, da se zagovornik prestavi k njegovi „kletki“, ali da je bila njegova zahteva po zasebni komunikaciji z zagovornikom kdaj zavrnjena. Tč. 90-93. 15 Empirična raziskava, v letu 2018 opravljena pri Pravni fakulteti Univerze v Mariboru, je pokazala, da je v vzorčnem primeru 83 obravnav obdolženec v 62 primerih sedel na sredini, tj. sam na „zatožni klopi“. Jaklič K., Setnikar M. ter Štajnpihler Božič V.: Odvetnik v kazenskem postopku, Pravica do zagovornika: dva vidika iz novejše prakse Ustavnega sodišča in ESČP. Podjetje in delo, 2019, str. 1217-1227. 16 Zakon o kazenskem postopku s komentarjem. GV založba, 2004, str. 691-692. 17 Jaklič K., Setnikar M. ter Štajnpihler Božič V., prav tam.