Jedro

Odločba, s katero tožnik ni pridobil novih pravic iz invalidskega zavarovanja, ni postala materialno pravnomočna. Le materialno pravnomočne odločbe učinkujejo, dokler niso odpravljene, razveljavljene ali spremenjene (varstvo pridobljenih pravic).

Ker je pri tožniku invalidnost nastala pred dopolnjenim 45 letom starosti in ker niso podane okoliščine, zaradi katerih bi bil njegov primer izjemen, je zmotna odločitev sodišča prve stopnje, da pri njem kontrolni pregled ni potreben (tožnik tega niti ni izrecno uveljavljal s tožbo).

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. odstavku 1. točke izreka spremeni tako, da se črta besedilo: „kontrolni pregled ni potreben“.

V ostalem se pritožba zavrne in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 22. 1. 2007 in št. ... z dne 14. 8. 2006 odpravita (prvi odstavek 1. točke izreka). Tožnika je razvrstilo v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 15. 6. 2006 dalje in mu od istega datuma dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine, ki se izplačuje od 10. 3. 2010 dalje (drugi odstavek 1. točke izreka). Toženi stranki je naložilo, da bo o višini invalidske pokojnine odločila s posebno odločbo v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe (tretji odstavek 1. točke izreka). Nadalje je odločilo, da kontrolni pregled ni potreben (četrti odstavek 1. točke izreka). V 2. točki pa je razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine zaradi razvrstitve v I. kategorijo invalidnosti v smislu njenega izplačevanja od 10. 6. 2009 do 9. 3. 2010 ter da tožena stranka tožniku od 15. 6. 2006 dalje plačuje akontacijo pokojnine v znesku 650,00 EUR. V 3. točki pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 865,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožena stranka in sicer zoper drugi, tretji in četrti odstavek 1. točke izreka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da le-ta glasi: „Tožnika se razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 15. 6. 2006 dalje in se mu od istega datuma dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. O odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe. Podrejeno tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev o izplačevanju invalidske pokojnine od 10. 3. 2010 dalje. Pri odločitvi bi bilo potrebno upoštevati, da je bila v mesecu novembru 2008 izdana prvostopenjska odločba, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja (glede na pravice po odločbi iz leta 2001). Ker se tožnik zoper navedeno odločbo ni pritožil, je le-ta postala pravnomočna. Odločitev sodišča prve stopnje ne more učinkovati za čas po izdaji navedene odločbe v letu 2008 in tako tudi ni pravilna odločitev o izplačevanju invalidske pokojnine za čas od 10. 3. 2010 dalje. Ker je bil z izpodbijano sodbo smiselno spremenjen učinek pravnomočne odločitve tožene stranke iz leta 2008, gre za kršitev materialnega prava in sicer določbe 225. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), pa tudi 158. člena Ustave RS. Sodišče je s tem v zvezi tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, kajti dejstvo pravnomočne odločbe izhaja iz predloženega upravnega spisa. Sodišče tudi ni navedlo razlogov, zakaj kontrolni pregled ni potreben. Po zakonu je pri invalidih, ki pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja pred dopolnjenim 45. letom, torej tudi v primeru tožnika, ki je rojen leta 1970, kontrolni pregled obvezen. Lahko pa se določi, da le-ta ni potreben, vendar sodišče prve stopnje te svoje odločitve ni obrazložilo. Tako je podana kršitev po določbi 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Tožena stranka še poudarja, da je invalidska komisija I. stopnje v mnenju dne 6. 11. 2008 ocenila, da je kontrolni pregled potreben v mesecu novembru 2013, kar je povzela tudi sodna izvedenka v izvedenskem mnenju dne 14. 5. 2010. V odgovoru na pritožbo tožnik navaja, da tožena stranka takega ugovora v postopku na prvi stopnji ni podala. Skladno z 61. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) mora sodišče ugotavljati sporna dejstva, od katerih je odvisna utemeljenost zahtevka. V danem primeru navedena zakonska določba ne pride v poštev, saj dejstva, ki jih sedaj v pritožbi zatrjuje tožena stranka, ne predstavljajo dejstev, od katerih bi bila odvisna utemeljenost zahtevka. Poleg tega ta dejstva med strankama na prvi stopnji niso bila sporna, saj jih tožena stranka sploh ni zatrjevala. V kolikor bi bilo izkazano, da je bilo o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja odločeno v upravnem postopku tudi po letu 2006 in 2007, le-to ne bi imelo vpliva na napadeno sodbo, saj bi šlo za upravno in ne sodno odločbo, kot to predvideva 12. točka 2. odstavka 339. člena ZPP. Glede na nespornost dneva nastanka I. kategorije invalidnosti, tožena stranka za pritožbo niti nima pravnega interesa. V kolikor pa bi se kljub temu štelo, da gre za zavezujočo upravno odločbo, pa bi bil podan obnovitveni razlog po 4. točki 1. odstavka 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku in bi lahko tožena stranka v skladu z 261. členom začela postopek obnove postopka po uradni dolžnosti. Glede kontrolnega pregleda, pa tožnik navaja, da iz izvedenskih mnenj izhaja, da je tožnikovo zdravstveno stanje dokončno. V primeru dokončnega zdravstvenega stanja pa pregledi niso potrebni. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Obenem priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem tudi ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na odločitev, da kontrolni pregled ni potreben.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje in kar očitno med strankama tudi ni sporno, da je pri tožniku prišlo do izgube delazmožnosti s 15. 6. 2006. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 1. alineji 2. odstavka 60. člena določa, da je I. kategorija invalidnosti podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Skladno s 1. alinejo 67. člena pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. Glede na vloženo pritožbo očitno tudi ni sporen datum priznanja pravice do invalidske pokojnine, saj tudi toženec sam v pritožbi v delu, kjer predlaga spremembo izpodbijane sodbe, predlaga, da se tožniku od istega dne dalje, torej od 15. 6. 2006 dalje prizna pravica do invalidske pokojnine. Glede na pritožbene navedbe je sporno, od kdaj dalje se tožniku izplačuje invalidska pokojnina. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se tožniku invalidska pokojnina izplačuje od 10. 3. 2010 dalje. Pri odločitvi je upoštevalo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 10. 6. 2009, nato pa je bil v času od 10. 6. 2009 do 9. 3. 2010 kot brezposelna oseba s pravico do nadomestila za čas brezposelnosti vključen v obvezno socialno zavarovanje, kar pomeni, da je imel status zavarovanca. Skladno s 1. odstavkom 157. člena ZPIZ-1 pokojnina pripada uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja.

Glede na ugotovljena dejstva, po stališču pritožbenega sodišča odločba tožene stranke, opr. št. ... z dne 18. 11. 2008, ki je bila izdana tekom sodnega postopka, na samo odločitev o izplačilu invalidske pokojnine nima vpliva in so s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene. V dokumentaciji upravnega spisa se nahaja navedena odločba, kot tudi povratnica, iz katere je razvidno, da je bila odločba tožniku vročena dne 21. 11. 2008, vendar pa je bilo z navedeno odločbo odločeno, da se zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrne. Skladno s 1. odstavkom 225. člena ZUP pa postane pravnomočna zgolj odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali v drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti. S citirano odločbo tožnik ni pridobil novih pravic iz invalidskega zavarovanja, kar pomeni, da ne gre za materialno pravnomočno odločbo, kajti le-ta pravno učinkuje, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena (načelo varstva pridobljenih pravic). Razen tega pritožbeno sodišče poudarja, da kljub temu, da je bila tožniku priznana pravica do invalidske pokojnine še pred izdajo navedene odločbe, torej pred 18. 11. 2008, pa se mu bo invalidska pokojnina izplačevala šele od 10. 3. 2010 dalje, torej v času po izdaji prej navedene odločbe. Samo izplačilo se namreč navezuje na priznano pravico do invalidske pokojnine in v bistvu pomeni zgolj realizacijo omenjene pravice. S tem, ko mu je priznana pravica do invalidske pokojnine, ima torej tudi pravico do njenega izplačevanja.

Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev, da kontrolni pregled ni potreben. ZPIZ-1 v 106. členu določa, da zavarovancu, ki je pridobil pravico na podlagi invalidnosti, ki je nastala pred dopolnjenih 45. letom starosti, se z obveznimi kontrolnimi pregledi, ki se opravijo praviloma vsakih pet let, ponovno ugotavlja invalidnost. V postopku ugotavljanja invalidnosti, se lahko ugotovi, da kontrolni pregled ni potreben. V sporni zadevi je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo, kajti skladno s 1. odstavkom 106. člena ZPIZ-1 je kontrolni pregled v primeru, ko gre za zavarovance, ki so mlajši od 45 let (tožnik je rojen 7. 2. 1970) kontrolni pregled obvezen. Iz obrazložitve sodbe ne izhaja, da bi sodišče sploh ugotavljalo, ali gre v primeru tožnika za izjemo od splošnega pravila glede obveznosti pregleda (po 3. odstavku 106. člena ZPIZ-1), niti tožnik omenjenega ni izrecno uveljavljal s tožbo. Nenazadnje pa je že tožena stranka z že citirano odločbo z dne 18. 11. 2008 odločila, da je kontrolni pregled potreben v mesecu novembru 2013. Glede na navedeno odločitev je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP sodbo v izpodbijanem delu (4. odstavek 1. točke izreka) spremenilo tako, da je črtalo besedilo „kontrolni pregled ni potreben“.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Glede priglašenih stroškov odgovora na pritožbo pa je pritožbeno sodišče na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi stroške odgovora na pritožbo. Navedeni odgovor namreč ni vplival na rešitev zadeve v pritožbenem postopku.