Jedro

Z navedbami, da je bilo predvidenih več tras za obvoznico, izbrana pa tista, ki poteka po njunih parcelah, tožnika nista dokazala, da je bilo razmerje med javnim interesom in posegom v njuno lastninsko pravico nepravilno pretehtano.

Pravilno je stališče prvostopnega organa, da javni interes za izgradnjo obvoznice, ki je po statusu grajeno javno dobro – potrebo po njeni izgradnji je razlastitvena upravičenka obrazložila z zahtevo po večji prometni varnosti, večji prepustnosti prometa glede na sedanje, prometno neustrezne razmere – upravičuje poseg v zasebno lastnino in presega zasebni interes, ki je v upravičenjih lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Upravna enota Litija (v nadaljevanju prvostopenjski upravni organ) je z izpodbijano odločbo ugotovila, da je z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za prostorsko ureditev skupnega pomena za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347 (v nadaljevanju Odlok) izkazana javna korist za novogradnjo obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347 (1. točka izreka); da se na podlagi tako ugotovljene javne koristi za gradnjo navedene obvoznice dovoli uvedba postopka razlastitve nepremičnin oziroma delov nepremičnin, ki ležijo v ureditvenem območju novogradnje, določene z Odlokom, in sicer parc. št. 1020/0 in dela parc. št. 1024/2, obe k.o. ..., ki so last A.A. ter dela parc. št. 1022/0 k.o. ..., ki so last A.A. in B.B., vsakega do ½ (2. točka izreka); da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Litiji pri nepremičninah iz 2. točke izreka zaznamuje začetek razlastitvenega postopka (3. točka izreka); da dokler razlastitveni postopek ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z navedenimi nepremičninami ali njihovo bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma tretji osebi, če se razlastitvena upravičenka s tem strinja (4. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka). V obrazložitvi navaja, da je razlastitvena upravičenka Republika Slovenija, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo, 29. 11. 2010 vložila zahtevo za razlastitev dela parc. št. 1022/0 v izmeri 815 m2 k.o. ..., last B.B. do ½ in zahtevo za razlastitev dela parc. št. 1022/0 v izmeri 815 m2, parc. št. 1020/0 v izmeri 945 m2 in dela parc. št. 1024/2 v izmeri 437 m2, vse k.o. ..., last A.A. Prvostopenjski upravni organ je oba postopka združil v en postopek. Razlastitvena upravičenka je v obeh zahtevah navajala, da potrebuje predmetne nepremičnine za gradnjo obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347, kot izhaja iz Odloka in iz projekta PGD-091/08. Gre za pridobitev nepremičnine, potrebne za gradnjo gospodarske javne infrastrukture – ceste, ki je v javnem interesu. Razlastitev je nujno potrebna z vidika lokacije nepremičnin, ker se nahajajo v trasi novogradnje obvoznice in jih zato razlastitvena upravičenka nujno potrebuje. Gradnja infrastrukturnega objekta take razsežnosti celo presega zasebni interes, ki ga je mogoče uresničevati z običajno rabo zemljišča iste vrste, torej rabo travnika. Sedanja cestna infrastruktura je namreč glede na gostoto prometa in velikost vozil popolnoma neustrezna. Z novograjeno obvoznico bo vzpostavljena tudi povezava na dolenjsko avtocesto. Država ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Razlastitvena upravičenka je predlagala, da se postopek izvede kot nujni postopek, kar terjajo roki izgradnje, opredeljeni v Načrtu razvojnih programov 2009-2012, za kar so zagotovljena finančna sredstva. Razlastitvena upravičenka je nepremičnine poskušala pridobiti sporazumno in je razlastitvenima zavezancema 1. 2. 2010 vročila ponudbo s poukom o pravicah v postopku določanja odškodnine ter s predlogom pogodbe in cenitve. Razlastitvena zavezanca v 30 dnevnem roku od vročitve ponudbe nista sprejela, torej sporazum ni bil dosežen. Zahtevama so bile predložene predpisane listine. Razlastitvena zavezanca sta razlastitvi nasprotovala. Prvostopenjski upravni organ ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji za razlastitev po Zakonu o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Ker nepremičnine, ki so predmet razlastitve, ležijo v ureditvenem območju trase obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347, kar je razvidno iz 3. člena Odloka, Tehničnega popravka Odloka in grafičnega dela Odloka, se v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist izkazana. Razlastitev je po oceni prvostopenjskega organa za dosego javne koristi nujno potrebna, javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj država z drugimi nepremičninami, ki bi bile za dosego zasledovane javne koristi ustrezne, ne razpolaga. Javna korist razlastitvenega namena je v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino, saj bo načrtovana obvoznica zagotavljala večjo propustnost prometa in predvsem večjo prometno varnost, razlastitvena upravičenka pa tudi ne zahteva razlastitve celotnih parcel ampak le tistih delov parcel, ki ležijo znotraj trase načrtovane obvoznice. Upoštevana je bila tudi določba 97. člena ZUreP-1 o ponudbi za odkup zemljišč. Prvostopenjski organ je odločbo izdal na podlagi 100. člena ZUreP-1. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožnikov zoper prvostopenjsko odločbo, ker je presodil, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil zakonske pogoje za uvedbo razlastitvenega postopka. Pojasnil je, da iz zakonskih določb ne izhaja, da je zahtevi za razlastitev treba priložiti dokaz o izvedeni parcelaciji, temveč le načrt in opis parcelacije. Za izvedbo parcelacije pa je treba poskrbeti do končanja razlastitvenega postopka. Za odločitev o začetku razlastitvenega postopka je, ob izpolnjevanju ostalih zakonskih predpostavk, relevantno, da površina, ki se razlašča, ne presega meje, ki je določena s prostorskim izvedbenim aktom. Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbene ugovore, da odločba nima razumljive obrazložitve. Na ugovor, da je verjetnost, da bivalni objekt po izvedbi postopka razlastitve ostane brez povezave z javnim potnim omrežjem, odgovarja, da glede na veljaven Odlok to ni stvar razlastitvenega postopka, pač pa pristojnost občine prilagoditi se novemu stanju, ki ga je načrtovala. V zvezi s pripombami o sorazmernosti pa navaja, da je potek ceste določen z Odlokom, kar že samo po sebi pomeni izkaz javne koristi in podlago za razlastitev in tudi dokaz za dejstvo, da gre za sorazmeren poseg v lastninsko pravico. Ker gre za cesto, bi bilo potek le- te nemogoče spremeniti tudi zaradi vključenosti drugih parcel in njihovih lastnikov.

Tožnika vlagata tožbo zaradi kršitev materialne in procesne zakonodaje. Menita, da odločbi ne dosegata standardov predhodno predpisane zakonodajne ureditve in je obrazložitev sama s seboj v nasprotju. Ne more biti dvoma, da je potrditev obstoja javne koristi neločljivo povezana z ugotavljanjem formalnih pogojev, to je bodisi državnega ali občinskega lokacijskega načrta ter oceno nujnosti razlastitve za dosego javne koristi in sorazmerja s posegom v zasebno lastnino. Navajata, da je bilo umeščanje potencialne trase cestne obvoznice predvideno v več variantah. Umestitev trase ceste v neposredni bližini nepremičnin v njuni lasti je očitno enostavno zaradi tega, ker bosta le ona dva morebiti temu nasprotovala. Tožnika navajata, da sta že v predhodni fazi razlaščanja (pred organom prve in druge stopnje) opozarjala, da njun bivanjski objekt, stanovanjsko hišo umestitev in izgraditev ceste dobesedno odreže od povezave z javnim potnim omrežjem. Navajanje drugostopnega organa, da to ni stvar razlastitvenega postopka, ni ustrezna obrazložitev standarda preverjanja sorazmernosti posega oziroma razmerja javne koristi z zasebno koristjo. Če bi se to preverjalo, bi se ugotovilo, da je navzoč problem, ki ga umeščevalec trase ceste in Odlok sploh ne upošteva. Če bi v preteklosti npr. z izvedeniškimi mnenji upravni organ izvedel postopek, bi zelo hitro ugotovil nesorazmernost predvidenega posega z razlastitvijo njunih nepremičnin. Takšen dokaz pa ni bil izveden. Nesprejemljiva je tudi trditev, da bi bilo potek ceste nemogoče spremeniti zaradi vključenosti drugih parcel in lastnikov, saj se s tem fiksira stališče, da sta zgolj tožnika tista, ki naj prevzameta breme umeščanja in izgradnje obvoznice. Tožnika opozarjata še na geodetsko odmero, o kateri naj ne bi bila obveščena. Takšno ravnanje je očitno posmeh ustavnopravni ureditvi Republike Slovenije o zaščiti zasebne lastnine. Parcelacija je lahko sprejemljiva šele takrat, ko je postopek uveden in je o parcelaciji izdana ustrezna odločba. Nerazumljivo je, da kljub številnim opozorilom o nesprejemljivosti umestitve ceste na konkretni lokaciji, ker le ta povzroča med stanovanjskim objektom tožnikov, ki vsebuje garažo in predvideno traso ceste dobesedno 5-metrski prepad. Tožnika predlagata, da sodišče izvede dokazni postopek z zaslišanjem tožnikov, ogledom na kraju samem in izvedeniškem mnenjem izvedenca gradbene stroke s specializacijo nizke gradnje ter nato razsodi, da se tožbi ugodi in se razveljavi prvostopenjska odločba ter zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

Stranka z interesom Republika Slovenija na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Člen 92 ZUreP-1 določa, da je razlastitev dopustna le v javno korist in pod pogojem, da je za dosego javne koristi nujno potrebna in da je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino. V 93. členu ZUreP-1 je na abstraktni ravni določen namen, zaradi katerega je razlastitev dopustna.

Po presoji sodišča je upravni organ pravilno presodil izpolnjevanje zakonskih pogojev za razlastitev nepremičnin tožnikov za potrebe gradnje obvoznice Šmartno pri Litiji na cesti R2-416 – odsek 1346 in 1347. Razlastitev je predlagana za zakonsko dopusten namen – za izgradnjo gospodarske javne infrastrukture (1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1). Podana je zakonska domneva o obstoju javne koristi v smislu tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 in 109. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). Predmetne nepremičnine so predvidene v Odloku (drugi odstavek 3. člena Odloka), ki je prostorski akt po ZPNačrt. Parc. št. 1024/2, 1022 in 1020 so vključene v ureditveno območje, katerega obseg je določen v drugem odstavku 3. člena Odloka. Sestavni del Odloka je grafična priloga (drugi odstavek 2. člena Odloka), v katerem so nepremičnine določene tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru (dokumentacijo, na kateri je navedena dejstva mogoče preveriti, je v postopku predložila razlastitvena upravičenka). Navedena dejstva tožnika s konkretnimi ugovori ne prerekata. Izrecno pa se ne strinjata s presojo sorazmernosti med razlastitvijo in njenim posegom v njuno lastninsko pravico.

Z navedbami, da je bilo predvidenih več tras za obvoznico, izbrana pa tista, ki poteka po njunih parcelah, po presoji sodišča tožnika še nista dokazala, da je bilo razmerje med javnim interesom in posegom v njuno lastninsko pravico nepravilno pretehtano. Tožnika dokumentacije o drugih variantah trase obvoznice nista predložila, niti obrazložila, zakaj je načrtovana ureditev obvoznice, kot je določena v Odloku, v javnem interesu manj ustrezna oziroma glede posega v lastninsko pravico bolj obremenjujoča kot druge variante. Sodišče pa tudi ne vidi razlogov, ki bi lahko zbujali dvom v regularnost Odloka in posledično temu njegovo upoštevanje v postopku razlastitve. Domneve tožnikov, da je obvoznica umeščena v neposredni bližini njunih nepremičnin zato, ker bosta potencialno le ona nasprotovala umeščanju in proceduri, niso verjetne. Obvoznica (njena dolžina je 1425 m, drugi odstavek 6. člena Odloka) bo gotovo potekala tudi po drugih parcelah, ki so bile ali jih bo treba razlastiti, zato nista zgolj tožnika tista, ki prevzemata breme njenega umeščanja in izgradnje, kot navajata v tožbi. Sodišče pritrjuje stališču upravnega organa, da javni interes za izgradnjo obvoznice, ki je po statusu grajeno javno dobro – potrebo po njeni izgradnji je razlastitvena upravičenka obrazložila z zahtevo po večji prometni varnosti, večji prepustnosti prometa glede na sedanje, prometno neustrezne razmere – upravičuje poseg v zasebno lastnino in presega zasebni interes, ki je v upravičenjih lastninske pravice na kmetijskih zemljiščih.

Tožnika sodišče tudi nista prepričala s svojimi ugovori, da bo obvoznica njuno hišo odrezala od povezave z javnim potnim omrežjem in da bo med stanovanjskim objektom in traso ceste nastal petmetrski prepad. Drugostopenjski organ je tak pritožbeni ugovor zavrnil z razlogovanjem, da povezava objekta z javnim potnim omrežjem ni stvar razlastitvenega postopka. Tudi sodišče tožnikoma pojasnjuje, da je to vprašanje predmet načrtovanja prostorske ureditve, zaradi katere je predvidena razlastitev. Ob tem ugotavlja, da je v Odloku predvidena možnost etapne izgradnje obvoznice in da je ena od etap izvedba povezovalnih cest do obstoječega cestnega omrežja ter deviacije cest in poti (30. člen Odloka). Ugovor o pretrgani povezavi z javnim cestnim omrežjem, podan na splošni ravni, ki ga tožnika v prvostopenjskem postopku niti nista uveljavljala – njuna tožbena navedba, da sta na to opozarjala tudi pri prvostopenjskem organu, je protispisna - brez konkretnejšega opisa, da tudi povezovalne ceste ne bodo omogočile priključitev na javno cestno omrežje, po mnenju sodišča ni zadosten za oceno, da je bilo v njuno lastninsko pravico v primerjavi z javno koristjo, ki jo predstavlja gradnja obvoznice, prekomerno poseženo.

Kolikor se tožbeni ugovori nanašajo na izvedbo parcelacije, ki je bila potrebna, da so se določili deli parcel, ki se bodo razlastili, se sodišče v tem upravnem sporu do njih ne opredeljuje, saj so bili ugovori v zvezi s parcelacijo predmet presoje v drugem upravnem sporu (opr. št. I U 190/2012). Že drugostopenjski organ pa je tožnikoma pravilno pojasnil, da se o parcelaciji odloča s samostojno odločbo, ki je lahko izdana pred izdajo odločbe o dovolitvi uvedbe postopka razlastitve ali po njej.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče ni izvedlo predlaganih dokazov, ker je presodilo, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovil upravni organ in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabil materialno pravo.

Stroškovni zahtevek je sodišče zavrnilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi prvega odstavka 73. člena ZUS-1.