Jedro

Revizijo lahko vložijo le osebe, ki so sodelovale kot stranke v upravnem sporu na prvi stopnji, torej osebe iz 16. člena ZUS-1, ne pa tudi druge osebe, ki formalnega položaja stranke v postopku pred upravnim sodiščem niso pridobile. Če revizijo vloži oseba, ki te pravice nima, taka revizija ni dovoljena in jo Vrhovno sodišče zavrže kot nedovoljeno.

Trditveno in dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

V odločbi o uvedbi razlastitvenega postopka obveznost ali pravica strank ni izražena v denarni vrednosti, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Revidenta pomembnega pravnega vprašanja nista opredelila s tako stopnjo jasnosti kot jo, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, zahtevata ustaljena upravnosodna praksa in 367. b člen ZPP, zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala.

Ker posledice, ki jih revidenta navajata (odvzem lastninske pravice na stavbnih zemljiščih, na katerih stoji stanovanjska hiša s poslopjem, kar bo imelo za posledico, da bosta ostala brez ustreznega bivališča; odsotnost povezave z javnim cestnim omrežjem in razvrednotenje zemljišč), niso in ne morejo biti posledice izpodbijanega akta, to je odločbe o uvedbi razlastitvenega postopka, pogoj za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

Izrek

I. Revizija A. A. se zavrže. II. Revizija tožeče stranke se zavrže. III. Tožeča stranka in A. A. sami trpita svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo Republike Slovenije, Upravne enote Litija, št. 359-28/2010-23 z dne 5. 7. 2012. Z navedeno odločbo je prvostopenjski upravni organ ugotovil, da je z Odlokom o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za obvoznico Šmartno pri Litiji na cesti R2-416- odsek 1346 in 1347 (v nadaljevanju OPN) izkazana javna korist za novogradnjo citirane obvoznice (1. točka izreka); da se na podlagi tako ugotovljene javne koristi uvede postopek razlastitve tam navedenih zemljišč oziroma delov teh zemljišč v lasti oziroma solasti tožeče stranke (2. točka izreka); da se v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Litiji pri teh zemljiščih zaznamuje začetek razlastitvenega postopka (3. točka izreka); da do pravnomočno končanega razlastitvenega postopka ni dopusten promet z nepremičninami ali njihovo bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitveni upravičenki oziroma tretji osebi s soglasjem razlastitvene upravičenke ter, da so v nasprotju s tem sklenjeni pravni posli nični (4. točka izreka); in odločil, da bo o stroških postopka izdan poseben sklep (5. točka izreka). Pritožbo tožeče stranke zoper navedeno prvostopenjsko odločbo je tožena stranka zavrnila z odločbo, št. 35020-35/2012/2-06411111 z dne 17. 10. 2012. 2. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje so revizijo vložili: tožeča stranka (v nadaljevanju revidenta) in A. A. Glede njene dovoljenosti se sklicujejo na vse tri točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Priglašajo stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija A. A. ni dovoljena.

4. ZUS-1 v prvem odstavku 83. člena določa, da lahko zoper pravnomočno sodbo, izdano na prvi stopnji, stranke vložijo revizijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe. Navedeno pomeni, da lahko revizijo vložijo le osebe, ki so sodelovale kot stranke v upravnem sporu na prvi stopnji, torej osebe iz 16. člena ZUS-1, ne pa tudi druge osebe, ki formalnega položaja stranke v postopku pred upravnim sodiščem niso pridobile. Če revizijo vloži oseba, ki te pravice nima, taka revizija ni dovoljena (četrti odstavek 83. člena ZUS-1) in jo Vrhovno sodišče na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrže kot nedovoljeno.

5. V obravnavani zadevi je revizijo vložila tudi A. A., ki pa ni bila stranka v upravnem sporu na prvi stopnji. Kot izhaja iz izpodbijanih upravnih aktov, A. A. tudi ni bila stranka oziroma stranska udeleženka v upravnem postopku.

6. Ker je revizijo vložila oseba, ki te pravice nima, je Vrhovno sodišče njeno revizijo zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

7. Revizija tožeče stranke ni dovoljena.

8. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

9. Revidenta uveljavljata dovoljenost revizije med drugim tudi po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Po navedeni določbi je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

10. V obravnavani zadevi revidenta izpodbijata odločbo o uvedbi razlastitvenega postopka. V tej odločbi pa njuna obveznost ali pravica ni izražena v denarni vrednost, zato pogoj za dovoljenost revizije po 1. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen. Tega ne spremeni njuna navedba, da naj bi vrednost nepremičnin po cenitvi pooblaščene ocenjevalke znašala 47.003,61 EUR, in navedba te vrednosti, kot vrednosti spora v uvodu revizije. Tako stališče je Vrhovno sodišče že zavzelo v svojih številnih odločbah, kot npr. X Ips 354/2007, X Ips 237/2009, X Ips 169/2010, X Ips 503/2010, X Ips 89/2011, X Ips 182/2011, X Ips 301/2011, X Ips 344/2011, X Ips 346/2011, X Ips 32/2012 in X Ips 134/2013. 11. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidenta prav tako uveljavljata, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

12. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse.

13. Revidenta sta dovoljenost revizije po citirani 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 utemeljevala s tem, da se pomembno pravno vprašanje nanaša na načelo sorazmernosti, in sicer nujnosti ugotovitve zakonskega pogoja za uvedbo postopka razlastitve. V nadaljevanju sta zastavila vprašanje: ali za zadostitev temu pogoju zadostuje pavšalna obrazložitev upravnega organa: „sam po sebi izkaz javne koristi v aktu dokazuje dejstvo, da gre za sorazmeren poseg v lastninsko pravico“. In vprašanje: „na podlagi kakšnih kriterijev in meril se izkazuje dejstvo, da gre za sorazmeren poseg v lastninsko pravico, kakšen je izkaz nujne potrebnosti (razlastitve) glede zakonsko opredeljenega preverjanja sorazmerja posega razlastitve v zasebno lastnino“.

14. Po presoji Vrhovnega sodišča revidenta s temi navedbami pomembnega pravnega vprašanja nista opredelila s tako stopnjo jasnosti, kot jo, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu, zahtevata ustaljena upravnosodna praksa in 367. b člen ZPP, kar je pojasnjeno v 12. točki te obrazložitve. Revidenta bi morala konkretno in določno glede na dejanski stan obravnavane zadeve opredeliti sporno pravno vprašanje. Tega pa z navedbami, s katerimi utemeljujeta dovoljenost revizije in ki so glede na obrazložitev upravnega akta (7. stran, zadnji odstavek) tudi protispisne, nista storila.

15. Razlastitev zemljišč ureja Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in prehodna določba 109. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (v nadaljevanju ZPNačrt). ZUreP-1 določa, da se postopek razlastitve izvede tako, da pristojni organ z odločbo, izdano na podlagi 100. člena ZureP-1, najprej odloči o uvedbi razlastitvenega postopka. Nato pa s posebno odločbo, izdano na podlagi 102. člena ZUreP-1, odloči o razlastitvi zemljišč.

16. V tem sporu je sporna odločba o uvedbi razlastitvenega postopka, to je odločba, izdana na podlagi prvega odstavka 100. člena ZUreP-1. V tej odločbi pa pristojni organ le ugotovi, ali je javna korist za nepremičnine izkazana, kar izhaja iz določbe prvega odstavka 100. člena ZUreP-1. Glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 in 109. člena ZPNačrt pa velja zakonska domneva, da je javna korist izkazana, med drugim tudi, če gre za gradnjo gospodarske infrastrukture (1. točka prvega odstavka 93. člena ZUreP-1), kot je to v tej zadevi, in so zemljišča, ki so taki gradnji namenjena, v grafičnem delu državnega prostorskega načrta, občinskega prostorskega načrta ali občinskega podrobnega prostorskega načrta določena tako, da jih je mogoče identificirati v zemljiškem katastru.

17. Ker revidenta pomembnega pravnega vprašanja nista konkretizirala, izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 nista izkazala.

18. Revidenta uveljavljajta dovoljenost revizije tudi po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko.

19. Kot zelo hude posledice sta navedla: da jima bo odvzeta lastninska pravica na stavbnih zemljiščih, na katerih stoji stanovanjska hiša s poslopjem, kar bo imelo za posledico, da bosta ostala brez ustreznega bivališča; da bo njun bivalni objekt ostal brez povezave z javnim cestnim omrežjem in da bojo njuna zemljišča razvrednotena.

20. Glede na vsebino te zadeve pa posledice, ki jih revidenta navajata, niso posledice izpodbijanega akta. V tej zadevi je, kot je že bilo pojasnjeno, predmet presoje odločba o uvedbi razlastitvenega postopka. S to odločbo je bilo le ugotovljeno, da je izkazana javna korist in se zato uvede postopek razlastitve. Zato posledice, ki jih revidenta navajata, niso in ne morejo biti posledice izpodbijanega akta. Za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa morajo biti zelo hude posledice, posledice izpodbijanega akta, kar izhaja že iz samega besedila citirane odločbe ZUS-1. Taka pa je tudi ustaljena upravnosodna praksa Vrhovnega sodišča (npr. odločbe X Ips 101/2011, X Ips 472/2011, X Ips 377/2012, X Ips 385/2011, X Ips 418/2012, X Ips 11/2013 in X Ips 89/2013).

21. Ker revidenta nista izkazala izpolnjevanja uveljavljanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K III. točki izreka:

22. Revidenti z revizijo niso uspeli, zato sami trpijo svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).