Jedro

Tožena stranka je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je neupravičeno izostal z dela od 13. 8. 2013 do 21. 8. 2013 in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da tožnik ni storil očitane kršitve po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj je bil tožnik v spornem obdobju neprekinjeno v bolniškem staležu, in sicer od 4. 6. 2013 do 31. 8. 2013. Res je, da je odločba ZZZS določala, da je tožnik od 13. 8. 2013 zmožen za delo, vendar je bila navedena odločba odpravljena in spremenjena tako, da je bil tožnik od 13. 8. 2013 do 31. 8. 2013 nezmožen za delo. Tožnik pa je o vsakem obisku pri zdravniku o tem obvestil tudi delodajalca. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je kršil določbo obveščanja delodajalca o razlogih za odsotnost. Zato izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo kot nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku dne 16. 10. 2013 v zvezi s sklepom tožene stranke z dne 20. 9. 2013 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 5. 2006 in aneksi k tej pogodbi, od prenehanja delovnega razmerja z dne 29. 10. 2013 do reintegracije, mu za to obdobje obračunati dolgovane bruto plače, odvesti vse davke in prispevke in izplačati neto zneske (znižane za prejemke iz drugih naslovov za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec, ter ga prijaviti v pokojninsko in invalidsko zavarovanje za ves čas od prenehanja delovnega razmerja dalje (II. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 713,66 EUR v roku 15 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko ni upoštevalo prekluzije glede prepozno zatrjevanega dejstva, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost obvestil sodelavca A.A.. Upoštevanje nedopustne novote je bistveno vplivalo na sodbo, saj ta temelji izključno na zatrjevanem tožnikovem obvestilu A.A. o razlogih za njegovo odsotnost in sodba bi bila nedvomno drugačna, če sodišče ne bi kršilo določb o prekluziji. Sodišče je napačno štelo, da je tožnik izpolnil svojo obveznost obveščanja delodajalca s tem, ko naj bi razloge za svojo odsotnost sporočil sodelavcu A.A., ker ni upoštevalo določb 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) in 33. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami), saj A.A. ni niti predstojnik delodajalca niti od njega pooblaščena oseba. Morebitni pogovor delavca s sodelavcem se ne more šteti za obvestilo delodajalcu, če slednji dejansko ne obvesti osebe, ki v skladu z zakonom izvršuje pravice in obveznosti delodajalca. Sodišče je tudi nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, ali je A.A. o tem pogovoru obvestil pooblaščeno osebo pri delodajalcu ali vsaj osebo, kateri se običajno sporočajo odsotnosti, temveč se je zadovoljilo z navedbo, da naj bi iz izpovedbe priče izhajalo, da so pri toženi stranki tudi sicer vedeli, da si tožnik podaljšuje bolniško. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zaključilo, da odsotnost strogo formalnega postopka obveščanja delodajalca o odsotnosti pomeni, da uslužbenec svojo notifikacijsko dolžnost napram delodajalcu izpolni z omembo svoje odsotnosti kar kateremukoli sodelavcu. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podala v dobri veri, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil. Tožnik v zagovoru ni omenil, da bi A.A. ali kateremukoli drugemu naročil, naj o razlogih za svojo odsotnost obvesti delodajalca. Vprašanje zatrjevanega telefonskega pogovora med tožnikom in A.A. je dejansko in ne pravno vprašanje. Sodišče je v sodbi tudi navedlo, da je bila B.B. s tožnikom v kontaktu 4. ali 5. avgusta 2013, kar naj bi izhajalo iz izpovedbe te priče ter, da naj bi ji tožnik tedaj povedal, da bo nadalje na bolniški, kar izhaja iz izpovedbe tožnika. B.B. je izrecno izpovedala, da dela v začetku meseca odsotnost za pretekli mesec in če do takrat nima podatka, kje je oseba, jo načeloma pokliče. Na vztrajanje sodišča je priča ponovila, da če bolniškega lista ni prejela do 4. ali 5., ko je delala prisotnost, je tožnika prosila, če ji lahko pošlje bolniški list za pretekli mesec. Sodišče je pričanje reinterpretiralo tako, „da se pravi, da sta bila tam enkrat 5. 8. 2013 v kontaktu“, čeprav je priča izpovedala o običajnem poteku komunikacije, če do 5. v tekočem mesecu ne razpolaga z bolniškim listom za pretekli mesec in izrecno, da je za julij v avgustu dobila odločbo ZZZS, slišala pa se prej nista. Priča je ponovno tudi odgovorila, da ga je klicala verjetno, če ni prejela bolniškega lista. Sodišče je v zvezi s predlogom tožene stranke po sodni razvezi po 118. členu ZDR-1 navedlo le, da okoliščine, ki bi nalagale sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, niso izkazane. Pri tem sodišče ni navedlo, katere okoliščine je pri tem sploh upoštevalo. Tožena stranka je namreč v sklepu o izredni odpovedi ter v svojih vlogah izčrpno navajala okoliščine, zakaj s tožnikom ne more nadaljevati delovnega razmerja.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, toženi stranki pa naloži v povrnitev še tožnikove pritožbene stroške. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP s tem, ko ni upoštevalo prekluzije glede prepozno zatrjevanega dejstva, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost obvestil sodelavca A.A.. Tožnik je že v tožbi (pod točko IV) predlagal tudi izvedbo dokaza z zaslišanjem priče A.A., prav tako pa je v prvi pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2014 izrecno zatrdil, da je obvestil toženo stranko in da tožena stranka ni dala navodil, kako jo je potrebno obveščati o nastopu razlogov za odsotnost z dela iz zdravstvenih razlogov, v praksi pa se je obveščalo ob začetku in ob zaključku bolniških staležev, ne pa vmes, saj tedaj ni bilo spremenjenih okoliščin in v tej zvezi je tudi predlagal zaslišanje A.A.. Tožena stranka je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 7. 4. 2014 nasprotovala zaslišanju priče A.A. (in C.C.) iz razloga, ker dejstvo, da je tožena stranka zahtevala obveščanje o odsotnosti ob začetku in zaključku bolniškega staleža, ne pa vmes, ni sporno, prerekala pa je tožnikovo navedbo, da je od njega zahtevala obveščanje o odsotnosti med bolniškim staležem. V drugi pripravljalni vlogi z dne 16. 4. 2014 je tožnik navedel, da je toženo stranko ob vsakem obisku zdravnika redno poklical in jo obvestil, kdaj ima naslednjo kontrolo. Tudi na prvem naroku za glavno obravnavo z dne 17. 4. 2015 je tožnik predlagal zaslišanje A.A. in D.D., ki bi izpovedala, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost obveščal toženo stranko po telefonu. Sodišče prve stopnje pa je tudi strankam na prvem naroku za glavno obravnavo odobrilo, da vsaka vloži še po eno pripravljalno vlogo in sicer najprej tožena stranka v roku 15 dni, v nadaljnjem roku 15 dni pa še tožnik, kar sta obe stranki storili in je sodišče prve stopnje pravilno ugovor prekluzije kot neutemeljen zavrnilo. Tako je neutemeljeno in protispisno pritožbeno zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe 1. odstavka 286. člena ZPP, ko je na predlog tožnika zaslišalo A.A.. Sicer pa dejstva, s katerimi je tožnik izpodbijal zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožnik dolžan navesti v sodnem postopku (1. odstavek 7. člena in 212. člena ZPP), kar je tudi storil, zato je neutemeljeno pritožbeno zavzemanje za to, da sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo upoštevati dejstev, ki jih tožnik ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni zatrjeval, kar je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje.

7. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je v sodbi pravilno povzelo izvedene dokaze in tako v obrazložitvi sodbe ni nasprotja o vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Pritožbene navedbe pomenijo dejansko le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno o tem, katera dejstva je treba šteti za odločilna.

8. Tožena stranka je podala tožniku izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1. Očitala mu je, da je neupravičeno izostal z dela od 13. 8. 2013 do 21. 8. 2013 in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v zvezi s tem očitkom sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vse pravno relevantne okoliščine, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo citirano določbo 4. alineje 1. odstavka 110. člena ZDR-1. 9. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - da je bil prvi dan začasne odsotnosti tožnika od dela zaradi bolezni dne 4. 6. 2013, ko je toženo stranko (tajnico B.B.) po SMS sporočilu obvestil, da bo do nadaljnjega v bolniškem staležu; - da je bil tožnik neprekinjeno začasno nezmožen za delo zaradi bolezni od 4. 6. 2013 do 11. 10. 2013; - da je B.B. povedala, da je v praksi pri toženi stranki tako, da sama delavce v začetku meseca poziva na predložitev bolniških listov za prejšnji mesec, kar mora storiti do 5. v mesecu za pretekli mesec zaradi vnašanje podatkov v evidenco o odsotnosti ali prisotnosti delavcev. Tako je bila s tožnikom v kontaktu zaradi dostave bolniškega lista za julij 2013 (4. ali 5. avgusta 2013). Priča sicer ni potrdila, da bi takrat govorila s tožnikom o tem, ali ga še nadalje ne bo, tožnik pa je zatrdil, da ji je povedal, da bo še naprej v bolniškem staležu; - da je A.A. (sodelavec tožnika) povedal, da ga je tožnik dne 12. 8. 2013 poklical in mu telefonično sporočil, da ga še nadalje ne bo, ker se slabo počuti, A.A. pa je še isti dan to javil naprej in sicer, da tožnika ne bo na delo in tudi zakaj ga ne bo; - da predpostavljeni E.E. ni potrdil, da bi mu A.A. prenesel tožnikovo obvestilo z dne 12. 8. 2013 o tem, da ga še naprej ne bo na delo; - da pri toženi stranki ni bilo strogo formalnega postopka obveščanja delodajalca o odsotnosti in sicer je bilo možno odsotnost sporočiti predpostavljenemu, tajnici ali sodelavcu, ki nato informacijo prenese predpostavljenemu ali tajnici (izpoved B.B. in A.A.); - da je osebni zdravnik tožnika izpovedal, da je bil tožnik dne 12. 8. 2013 pri psihiatru, naslednji dan pa je prišel k njemu in mu je povedal, da mu bo predlagal podaljšanje bolniškega staleža, saj ni zmožen za delo, pri tem je pojasnil, da ko predlaga bolniški stalež tudi odgovarja za to, da delavec lahko ostane doma in ne gre na delo, saj za to ni zmožen; - da je tožnik izpovedal, da je po opravljenih pregledih oziroma obiskih pri zdravnikih vedno sporočil toženi stranki, da je bil na pregledih in da ga zaradi bolezni še ne bo na delo.

10. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje zaključilo, da tožena stranka ni dokazala, da tožnik najmanj 5 dni zaporedoma ni prišel na delo in o razlogih za svojo odsotnost ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Sodišče je zaključilo, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost v spornem obdobju delodajalca obvestil in sicer je dne 5. 8. 2013 B.B. povedal, da bo še v bolniškem staležu in dne 12. 8. 2013 tako, da je po telefonu poklical sodelavca A.A.. Po dokazni oceni sodišča prve stopnje je bilo toženi stranki popolnoma jasno, da je tožnik v dalj časa trajajočem bolniškem staležu že od 4. 6. 2013 dalje, prav tako pa je vedela, da je bil tožniku najprej bolniški stalež zaključen z 12. 8. 2013 in odločeno, da je od 13. 8. 2013 dalje zmožen za delo v skrajšanem delovnem času 4 ure dnevno. Prav tako pa je (ob sestavi pisne obdolžitve z dne 9. 9. 2013) vedela, da je bila kasneje ta odločitev spremenjena z odločbo z dne 23. 8. 2013 in sicer tako, da tožnik od 13. 8. 2013 do 31. 8. 2013 ni zmožen za delo.

11. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, ki izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kot na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije, sprejme eno od različic. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza. Kot bolj verjetno je sodišče prve stopnje sprejelo izpoved tožnika, A.A., B.B. in osebnega zdravnika tožnika, ker njihov opis logično sledi zaporedju dogajanja, ki se je odvijalo v začetku avgusta 2013. Četudi E.E. ni potrdil, da bi mu A.A. prenesel tožnikovo obvestilo z dne 12. 8. 2013, je sodišče prve stopnje v skupni dokazni oceni izpovedi tožnika in prič zaključilo v korist tožnika, da ni bil brezbrižen ampak je izkazal potrebno skrbnost in obvestil delodajalca o tem, da ga zaradi bolezni še ne bo v službo. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik obvestil toženo stranko, da ga na delo ne bo.

12. Te ugotovitve sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni moč očitati, da tožene stranke ni obvestil o razlogih za svojo odsotnost. Kršitev po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR delavec stori, če najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav ti moral in mogel storiti. Krštev po navedeni določbi delavec stori, če o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno materialnopravno zaključilo, da tožnik ni storil očitane kršitve po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, saj je bil tožnik v spornem obdobju neprekinjeno v bolniškem staležu od 4. 6. 2013 do 31. 8. 2013. Res je, da je odločba ZZZS z dne 6. 8. 2013 določala, da je tožnik od 13. 8. 2013 zmožen za delo, vendar je bila navedena odločba odpravljena in spremenjena tako, da je bil tožnik od 13. 8. 2013 do 31. 8. 2013 nezmožen za delo, kakor je izpovedal osebni zdravnik tožnika, tožnik pa pojasnil, da je ob vsakem obisku pri zdravniku o tem obvestil tudi delodajalca. Tožniku tako ni mogoče očitati, da je kršil določbo obveščanja svojega delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Navedeno pomeni, da je tožena stranka tožniku neutemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji 1. odstavka 110. člena ZDR-1, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

13. Tožena stranka je sicer podala predlog za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1, ki pa ga je obrazložila s tem, da nima več interesa nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom. Presoja o porušenem zaupanju delodajalca do delavca v smislu 118. člena ZDR-1 je povezana tudi z vsebino kršitev, ki so delavcu očitane v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve delovnih obveznosti in z vprašanjem, ali so bili očitki utemeljeni. V obravnavani zadevi se je izkazalo, da tožnik očitanih kršitev ni storil in da zakoniti razlog za izredno odpoved ni podan (v obravnavani zadevi je bila izredna odpoved obravnavana po vsebini in ni šlo za nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi npr. le iz formalnih razlogov). Zato tudi ni utemeljenega razloga za nezaupanje do tožnika zaradi očitanega nesporočanja v času trajanja bolniškega staleža niti za izgubo zaupanja v tožnika glede na naravo njegovega dela, saj ni kršil delovnih obveznosti in ni bilo vsebinskih razlogov za izredno odpoved s strani delodajalca. Prav tako ni dokazano, da bi tožnik v času zaposlitve pri toženi stranki zaupanje zlorabljal temveč prav nasprotno. Tožnik je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju 22 let in je veljal kot vesten in zanesljiv delavec. Sodišče prve stopnje je tako pravilno upoštevalo interese in okoliščine na strani tožnika v zvezi z nadaljevanjem delovnega razmerja pri toženi stranki, zlasti dejstvo, da je bil daljše obdobje (več kot 22 let) zaposlen pri toženi stranki, da je starejša oseba (53 let) in glede na razmere na trgu doslej ni uspel najti nove zaposlitve. Zato je tožbeni zahtevek za vrnitev na delo utemeljen in niso podani pogoji za sodno razvezo po 2. odstavku 118. člena ZDR-1. 14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožena stranka s pritožbo sicer ni uspela, kljub temu pa tožnik ni upravičen do povrnitve pritožbenih stroškov. Stroškov odgovora na pritožbo ni mogoče šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se stranki povrnejo, upošteva samo tiste, ki so bili potrebni za pravdo.