Jedro

O odsotnosti mora biti obveščena pristojna oseba, vendar pa je tožnik glede na dotedanjo prakso pri toženi stranki utemeljeno pričakoval, da sporočilo sodelavcu zadošča. Bistveno je, da je bil način sporočanja (sodelavcu) dopusten in običajen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 10. 2013 ter toženi stranki naložilo, da tožnika vrne na delo in mu prizna vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi ter aneksov k tej pogodbi od prenehanja delovnega razmerja dalje do vrnitve na delo, vključno s prijavo v zavarovanje in plačilom zapadlih zneskov plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. v mesecu za pretekli mesec. Ugotovilo je, da so delavci tožene stranke običajno o odsotnosti z dela obvestili vodjo službe, lahko pa tudi tajnico ali sodelavca, saj postopek javljanja ni bil formaliziran. Štelo se je, da je odsotnost javljena, tudi če je bila javljena kateremu od zaposlenih. Na tak način (sporočilo sodelavcu) je tožnik v avgustu 2013 obvestil delodajalca o nadaljnjem trajanju odsotnosti zaradi bolezni, ki se je sicer pričela že 4. 6. 2013. Obvestil je sodelavca A. A. in mu hkrati tudi povedal za razlog odsotnosti. Zato je sodišče presodilo, da razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) ni podan.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je s presojo, da odpovedni razlog iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, saj je tožnik o razlogih za svojo odsotnost delodajalca obvestil na način, ki je bil običajen.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je glede na odločbo ZZZS o začasni nezmožnosti za delo zaradi bolezni od 4. 6. 2013 do 12. 8. 2013 pričakovala, da bo tožnik 13. 8. 2013 prišel na delo. Da je tudi od 13. 8. 2013 dalje nezmožen za delo, tožene stranke ni obvestil, saj je ta šele 27. 8. 2013 prejela novo odločbo, ki je začasno odsotnost z dela podaljševala. Sodišču druge stopnje očita kršitev pravila o prekluziji glede prepozno zatrjevanega dejstva, da je tožnik o razlogih za svojo odsotnost obvestil A. A. Obrazložitev, da prepozna navedba ne bi nedopustno zavlekla pravde (9. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) ne opravičuje tožnika za prepozno navedbo, saj določbe o prekluziji sodišču ne omogočajo diskrecijske uporabe. V tem primeru tudi ne gre za položaj iz petega odstavka 286. člena ZPP. Tožnik je šele v tretji pripravljalni vlogi navedel dejstvo, zaradi katerega se je celoten spor osredotočil na povsem drugo trditveno podlago. Najprej je zatrjeval, da o razlogih za odsotnost zaradi zdravstvenih težav ni mogel obvestiti delodajalca in da naj bi tega tudi ne bil dolžan storiti, po opravljenem prvem naroku pa je pričel trditi, da je odpoved nezakonita, ker je o razlogih obvestil sodelavca A. A. Ker je po zaslišanju A. A. sodišče ocenilo, da so okoliščine za odločitev ustrezno raziskane in obravnavo zaključilo, tožena stranka ni imela možnosti predlagati sodišču, da od telekomunikacijskega operaterja pridobi izpisek podatkov, ki bi lahko potrdili ali zanikali tožnikove navedbe, da je zatrjevanega dne po telefonu klical in govoril z A. A. Meni, da sta sodišči zmotno uporabili materialno pravo, ko sta šteli, da je tožnik izpolnil svojo notifikacijsko dolžnost s tem, ko je o razlogih za odsotnost obvestil sodelavca, ta pa je odsotnost sporočil naprej neznani osebi. S tako raztegljivim pojmom izpolnitve notifikacijske dolžnosti določba 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne more izpolnjevati svojega namena, saj to, komu je sodelavec sporočil odsotnost naprej, ni bilo ugotovljeno, pa bi moralo biti. Splošna ugotovitev, da so pri toženi stranki vedeli, da je tožnik pač še vedno v bolniškem staležu, je nezadostna. Delodajalec po mnenju tožene stranke ne more nositi rizika možnosti, da se bo obvestila o razlogih odsotnosti eden od sodelavcev ali delavec sam spomnil šele več kot leto dni po prenehanju delovnega razmerja, ne da bi to pred tem kdajkoli omenil. Če bi delavec to navajal vsaj v svojem zagovoru, bi delodajalec že tedaj lahko ustrezno reagiral. Tako pa mora nositi posledice odpovedi (zapadle zneske plač), ki je nezakonita iz razloga, ki ga do sodnega postopka niti ni poznal. Predlaga spremembo sodb sodišča prve in druge stopnje z zavrnitvijo zahtevka oziroma podredno razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. Že sodišče druge stopnje je v 6. točki obrazložitve izčrpno pojasnilo, zakaj ni podana uveljavljena bistvena kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 286. členom ZPP. Revizijsko sodišče pritrjuje zaključku, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb o prekluziji navajanja dejstev in predlaganja dokazov. Tožnik sicer res ni že takoj navedel točnih datumov in imen (pojasnil je, da se ne spomni vsega zaradi takratnega zdravstvenega stanja in vpliva zdravil), vendar pa je izvedbo dokaza z zaslišanjem A. A. predlagal že v tožbi, v prvi pripravljalni vlogi pa je navajal, da je toženo stranko obvestil o odsotnosti. To je zatrjeval ves čas postopka. Navedel je tudi, da tožena stranka ni dala navodil, kako jo je treba obveščati o nastopu razlogov za odsotnost z dela in da se je v praksi obveščalo le o začetku in zaključku bolniškega staleža (kar je potrdila tudi tožena stranka). Sporni očitek o opustitvi obvestila se je namreč nanašal na vmesno obdobje, ki je bilo zaključeno s prvo odločbo ZZZS in se je nato brez prekinitve nadaljevalo z drugo odločbo ZZZS (ni šlo za novo, pač pa trajajočo neprekinjeno odsotnost), ki je bila izdana z zamikom. V drugi pripravljalni vlogi je tožnik navedel, da je toženo stranko ob vsakem obisku zdravnika poklical in jo obvestil o naslednji kontroli in nato na prvem naroku za glavno obravnavo znova predlagal zaslišanje A. A., ki bi izpovedal, kako je tožnik o razlogih za svojo odsotnost obveščal po telefonu. Zato sodišče prve stopnje, nato pa tudi sodišče druge stopnje, utemeljeno nista sledili ugovoru prekluzije. Dejstvo, da je tožnik o odsotnosti obvestil toženo stranko, je bilo pravočasno navedeno, prav tako pa je bil pravočasno predlagan dokaz z zaslišanjem A. A. 7. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče toženi stranki odvzelo možnost navajanja dejstev in predlaganja dokazov, ker je sprejelo prepozne tožnikove navedbe ter po zaslišanju priče A A. sklenilo, da so okoliščine ustrezno raziskane in dokazovanje zaključeno. Sodišče te možnosti toženi stranki ni odvzelo, saj ni bilo ovire, da bi v zvezi s tožnikovimi navedbami (tudi, če je štela, da so prepozne) in po zaslišanju A. A. navajala dejstva in predlagala nasprotne dokaze. Ker jih ni, o kršitvi njenih procesnih pravic ni mogoče govoriti.

8. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot ga ugotavlja sodišče druge stopnje. Bistvene so naslednje dejanske ugotovitve: - pri toženi stranki ni bilo predpisano, kako se obvešča o odsotnosti - odsotnost je bilo mogoče veljavno sporočiti predpostavljenemu ali tajnici, lahko pa tudi sodelavcu, ki je informacijo prenesel naprej vodji službe ali tajnici; - prvi dan začasne odsotnost tožnika z dela zaradi bolezni je bil 4. 6. 2013, ko je toženo stranko (tajnico B. B.) po telefonu obvestil, da bo do nadaljnjega v bolniškem staležu; - prva odločba ZZZS je potrjevala začasno nezmožnost za delo od 4. 6. 2013 do 12. 8. 2013; - tožnik je bil 12. 8. 2013 pri psihiatru, z naslednjim dnem pa je nadaljeval z bolniškim staležem, ker še naprej ni bil zmožen za delo; - 12. 8. 2013 je tožnik poklical sodelavca A. A. in mu sporočil, da ga še ne bo na delo, ker se slabo počuti, A. A. pa je to še isti dan javil naprej; - tožnik je bil neprekinjeno nezmožen za delo zaradi bolezni od 4. 6. 2013 do 11. 10. 2013. 10. Po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Ugotovljeno je bilo, da je tožnik o odsotnosti za čas po 12. 8. 2013 obvestil svojega sodelavca A. A., ki je o tem prepričljivo izpovedal. Priča je izpovedala, da je tožnikovo sporočilo posredoval vodji službe C. C., kar pa je ta zanikal. Revizija ima sicer prav, da mora biti o odsotnosti obveščena pristojna oseba, vendar pa je tožnik glede na dotedanjo prakso pri toženi stranki utemeljeno pričakoval, da sporočilo A. A. zadošča. Bistveno je, da je bil način sporočanja (sodelavcu) dopusten in običajen ter da tožnik na to, ali bo A. A. posredoval sporočilo naprej, ni mogel vplivati. Ker je delodajalec tak način obveščanja dopuščal, je nase prevzel tveganje, da o odsotnosti ne bo takoj obveščen.

11. Tudi ob predpostavki, da je odpovedni razlog podan, ker tožnik ni sam poskrbel, da bo o odsotnosti obveščena pristojna oseba (vodja službe ali tajnica), izredna odpoved ne more biti zakonita. Za izredno odpoved mora biti poleg odpovednega razloga izpolnjen še dodatni pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da je mogoče izredno odpovedati pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma poteka časa, za katerega je bila pogodba sklenjena. Pomembna je okoliščina, da je tak, neformalen način obveščanja, tožena stranka dopuščala. Pomembno je tudi, da tožnik pri obveščanju o odsotnosti ni bil brezbrižen. Končno je pomembno tudi, da je šlo za odsotnost, ki se ni šele pričenjala, ampak le nadaljevala (tožnik je bil zaradi bolezni odsoten že od 4. 6. 2013), da torej ni šlo za nenadno odsotnost, s katero tožena stranka ni mogla računati in bi zaradi tega imela nepričakovane težave z organiziranjem dela. Obstoj navedenih okoliščin ne utemeljuje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je odločitev sodišča druge in pred tem prve stopnje pravilna.

12. Ker niso podani z revizijo uveljavljeni razlogi, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.