Jedro

Zavzemanje tožene stranke za to, da bi ji tožnik moral povrniti stroške postopka zaradi nepravočasnega umika, ni utemeljeno. Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnice 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknila 31. 5. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep z dne 10. 7. 2018 delno spremeni tako, da se stroški v III. točki izreka zvišajo za 27,86 EUR (tako da je tožnik toženi stranki dolžan povrniti 82,69 EUR stroškov).

II. V preostalem se pritožba zoper sklep z dne 10. 7. 2018 zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu ta sklep potrdi.

III. Pritožba zoper sklep z dne 28. 8. 2018 se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožb.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 10. 7. 2018 ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo (I. točka izreka) in postopek ustavilo (II. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženi stranki povrne njene stroške v znesku 54,83 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. S sklepom z dne 28. 8. 2018 je sodišče prve stopnje naložilo toženi stranki, naj tožniku povrne nadaljnje stroške postopka v višini 7,13 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sklep z dne 10. 7. 2018 vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožbo tožena stranka. Kot bistveno navaja, da bi se pri odločitvi o stroških postopka sodišče prve stopnje moralo namesto na drugi odstavek 154. člena opreti na prvi odstavek 158. člena ZPP, ker tožnik ni pravočasno umaknil tožbe. Zavzema se za to, da bi bila tožba pravočasno oziroma takoj umaknjena le, če bi bila umaknjena v roku 8 oziroma 15 dni. Navaja, da je 5. 12. 2017 tožnik na svoj transakcijski račun prejel navedeni znesek, bil seznanjen s plačilno listo za mesec november 2017 in z delno izpolnitvijo zahtevka. Ker je tožnik šele 31. 5. 2018 umaknil tožbo glede dela zahtevka, ki mu ga je tožena stranka plačala 5. 12. 2017, meni, da jo je umaknil prepozno. Sklicuje se na sklepe Delovnega sodišča v Ljubljani, v katerih je to zavzelo stališče, da so tožniki dolžni povrniti potrebne stroške toženi stranki v zadevah, ki so v bistvenem enake. Navaja, da ne razume stališča sodišča, da je tožnik v postopkovnem, in ne časovnem smislu umaknil tožbo, saj je navedeno povezano. Zatrjuje, da ni mogoče preizkusiti stroškovne odločitve, saj iz sklepa ni razvidno, kako je sodišče izračunalo 500 točk oziroma za katero procesno dejanje je priznalo nagrado in za katero ne. Zatrjuje kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša stroške pritožbe.

4. Zoper sklep z dne 28. 8. 2018 vlaga pritožbo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zavzema se za odločitev na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, ker tožnik tožbe ni umaknil takoj po tem, ko je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek 5. 12. 2017. Priglaša stroške pritožbe.

5. Pritožba zoper sklep z dne 10. 7. 2018 je delno utemeljena, pritožba zoper sklep z dne 28. 8. 2018 pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijana sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP). Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Prav tako ni podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odmera višine stroškov je dovolj obrazložena, da je mogoč njen preizkus. Sodišče je navedlo pravno podlago stroškovne odločitve: drugi odstavek 154. člena ZPP in Odvetniška tarifa (OT). Obrazložilo je kakšen uspeh sta dosegli pravdni stranki, koliko znašajo stroški posameznega udeleženca postopka ter koliko glede na njihov uspeh. Posamezne priznane postavke po OT in njihova višina pa sta razvidni iz odmere sodišča na specificiranih stroškovnikih v spisu. Ker imajo pravdne stranke in ostali udeleženci postopka ves čas pravico vpogleda v spis, je taka obrazložitev zadostna, saj je v primeru dvoma v odmero stroškov mogoč preizkus z vpogledom v spis.

7. Zavzemanje tožene stranke za to, da bi ji tožnik moral povrniti stroške postopka zaradi nepravočasnega umika, ni utemeljeno. Res je sicer, da je tožena stranka delno izpolnila tožbeni zahtevek tožnice 5. 12. 2017, ta pa je tožbo umaknila 31. 5. 2018, vendar to ne pomeni, da tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi, saj rok za umik tožbe ni določen ne v Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04 in nasl.) ne v ZPP. Med seznanitvijo z delno izpolnitvijo in umikom tožbe je sicer res poteklo več mesecev, vendar v tem času ni bilo opravljeno nobeno procesno dejanje. Pritožba se neutemeljeno zavzema za to, da bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o stroških na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP v povezavi s 156. členom ZPP, ker je tožnik umaknil tožbeni zahtevek tudi v delu, ki ga tožena stranka ni prostovoljno izpolnila. Kadar pride med pravdo do delnega umika tožbe, to narekuje odločanje o stroških od umaknjenega dela tožbenega zahtevka po pravilu iz prvega odstavka 158. člena ZPP, od preostanka vtoževanega zneska pa se stroški odmerijo po uspehu. Določbe drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 158. člena ZPP se ne izključujejo, ampak dopolnjujejo tudi, kadar tožena stranka samo delno izpolni tožbeni zahtevek, tožnik pa se s tem zadovolji. Če tožbo takoj po delni izpolnitvi tožbenega zahtevka umakne, lahko zahteva od toženca toliko pravdnih stroškov, kolikor mu jih pripada po drugem odstavku 154. člena ZPP (prim.: N. Betteto, v: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 47).

8. Odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožniku povrniti 24,26 % stroškov, tožnik pa toženi stranki 75,74 % stroškov je ob neprerekanem ugotovljenem uspehu strank s strani pritožbe pravilna.

9. Utemeljeno pa pritožba zoper sklep z dne 10. 7. 2018 uveljavlja, da je sodišče prve stopnje tožniku odmerilo potrebne stroške v previsokem znesku, neutemeljeno mu je namreč priznalo strošek poizvedbe pri delodajalcu in pridobitve potrebne dokumentacije oziroma pribave podatkov po št. 39/5 OT v višini 50 točk, kar je vključeno v nagrado za sestavo tožbe, ter 150 točk za tretjo pripravljalno vlogo, ki za postopek ni bila potrebna. Potrebni stroški tožnika torej znašajo 300 točk, 2-odstotne materialne stroške ter 22-odstotni DDV, skupaj 372 točk oziroma (glede na vrednost točke 0,459 EUR) 170,75 EUR. Glede na uspeh tožnika (24,26 %) mu je tožena stranka dolžna povrniti 41,42 EUR, tožnik pa toženi stranki 124,11 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške v višini 82,69 EUR, zato je bilo treba izpodbijano III. točko sklepa z dne 10. 7. 2018 spremeniti tako, da se stroški, ki jih je tožnik dolžan povrniti toženi stranki zvišajo za 27,86 EUR (3. točka 365. člena ZPP).

10. Ker glede preostalega izpodbijanega dela sklepa z dne 10. 7. 2018 in sklepa z dne 28. 8. 2018 v celoti niso podani pritožbeni razlogi in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeni ter kot pravilen in zakonit potrdilo sklep sodišča prve stopnje z dne 28. 8. 2018 ter izpodbijani del sklepa z dne 10. 7. 2018 (2. točka 365. člena ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo zoper sklep z dne 28. 8. 2018 ni uspela, s pritožbo zoper sklep z dne 10. 7. 2018 pa le v manjšem delu, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.