Jedro

V času, ko otrok s sodno odločbo še ni dodeljen nobenemu od staršev, je treba diskriminacijo, ki jo med staršema iz stvarno utemeljenih razlogov ustvarja pravilo 131a. člena ZZZDR (obveznost preživljanja v denarju), zmanjšati na najmanjšo možno raven.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki I spremeni tako, da se tožbeni zahtevek za obdobje med 18. 5. 2009 in 4. 10. 2012 v celoti zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne ter se odločitev sodišča prve stopnje v točki II izreka potrdi.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. V tem družinskem sporu je pritožbeno sodišče prejšnjič potrdilo odločitev o dodelitvi otroka, korigiralo odločitev o stikih in zvišalo preživninsko obveznost od izdaje sodbe dalje s 330,00 na 400,00 EUR. V le manjšem delu je sodbo sodišča prve stopnje pritožbeno sodišče tedaj razveljavilo in sicer v tistem delu, ki se nanaša na plačevanje preživnine od vložitve tožbe do izdaje prejšnje prvostopenjske sodbe.

2. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje odločilo, da je dolžan toženec za preživljanje skupnega sina E. A. doplačati tožnici še po 130,00 EUR za vsak mesec, kar skupaj znese 5.330,00 EUR. Višji zahtevek je zavrnilo. Nazadnje je še odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

3. Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki.

Povzetek bistva toženčeve pritožbe:

4. Toženec se sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP (1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožničin zahtevek za sporno obdobje v celoti zavrne. Podredno predlaga razveljavitev. Pritožnik v uvodnem delu opozarja na nekaj, kot se tudi sam izrazi, manjših nedoslednosti. V nadaljevanju pa napade bistvo izpodbijane sodbe. Predvsem pove, da bi moralo biti v ponovljenem postopku sporno le to, ali je toženec morda dolžan plačati do 70,00 EUR dodatne mesečne preživnine, za kolikor je bila v prejšnjem pritožbenem postopku odločitev o višini preživnine zvišana. Hkrati sicer meni, da bi takšno odločitev lahko že v prejšnjem postopku sprejelo pritožbeno sodišče. Ravnanje sodišča prve stopnje se zdi pritožniku absurdno, saj je v ponovljenem postopku isto sodišče ugotovilo, da je toženec mesečno za potrebe otroka namenil manj, kot je ugotovilo prejšnjič. Pri tem opozarja, da pritožbeno sodišče v prejšnjem pritožbenem postopku z oceno sodišča prve stopnje ni imelo nikakršnih težav. Sedaj pa se je zgodilo natančno tisto, pred čemer je prejšnjič svarilo pritožbeno sodišče, namreč sodišče se je izgubilo v drobnjakarskih podrobnostih, namesto, da bi napravilo vrednotno oceno. Dalje pritožnik opozarja na številne stroške, ki jih sodišče nerazumno ni priznalo.

Povzetek bistva tožničine pritožbe:

5. Tožnica se sklicuje na pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka, predlaga bodisi spremembo bodisi razveljavitev sodbe v zanjo neugodnem delu. Trdi, da sodišče ne bi smelo priznati mesečnih stroškov v višini 40,00 EUR za obutev, oblačila, športne rekvizite in podobno, saj za takšno ugotovitev ni v izvedenih dokazih nobene podlage. Trdi, da si je večino stroškov toženec gladko izmislil. V drugem delu pritožbe sodišču očita, da ni podalo obrazložitve glede obrestnega dela zahtevka. V sklepnem delu pritožbe pa opozarja, da je morala tožnica s precej nižjo plačo, kot jo ima toženec, kriti ¾ otrokovih potreb in si denar tudi izposojati.

6. Pritožbi sta bili vročeni nasprotnima strankama, toženec je na pritožbo tožnice tudi odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

7. Pritožba tožnice ni utemeljena, pritožba toženca je utemeljena.

8. Več kot očitno je, da je bil del razlogov v prejšnji pritožbeni odločbi razumljen napačno. To velja najprej za povsem jasen napotek, naj sodišče prispevke toženca k življenju skupnega sina vrednotno oceni, ne pa matematično izračunava na podlagi obsežne, a vendarle nepopolne zbirke računov iz nekega življenjskega obdobja. Ker se tega napotka sodišče prve stopnje ni držalo, je zašlo v paradoksalen položaj, ki ga je sedaj treba rešiti v tem pritožbenem postopku. Paradoksalnost položaja je v tem, da je sodišče prve stopnje s tokratno metodo dela ugotovilo nižji prispevek toženca za obdobje od vložitve tožbe (18. maj 2009) do izdaje prejšnje sodbe (4. oktober 2012) kot v svoji prejšnji odločbi. Prejšnjič je namreč ugotovilo, da je toženec v opisanem obdobju pokril mesečno 330,00 EUR sinovih potreb, torej toliko, kolikor je sodišče presodilo, da znaša ustrezna preživnina. Takšne ugotovitve v prejšnji prvostopenjski odločbi so bile po presoji pritožbenega sodišča povsem razumne in hkrati oprte na objektivne oporne točke v procesnem gradivu. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem tudi priznava napako, ker je v prejšnjem pritožbenem postopku po nepotrebnem razveljavilo celotno odločitev o preživninskem zahtevku za obdobje med 18. 5. 2009 in 4. 10. 2012 in ne le glede 70,00 EUR (razlike med 330,00 in 400,00 EUR). Slednje je bilo primorano storiti zato, ker bi bila raztegnitev razlogov sodišča prve stopnje, češ da je toženec že v naravi in denarju poravnal potrebe v višini 330,00 EUR, na novo okoliščino (zvišanje preživnine na 400,00 EUR) povsem arbitrarna. Za sklep, da je toženec poravnal ne le 330,00 EUR, marveč tudi za 400,00 EUR potreb, namreč v dejanski podlagi sodbe (kar je razumljivo) ni bilo nikakršne opore. Če pa bi pritožbeno sodišče tedaj odločilo, da je toženec teh zvišanih 70,00 EUR dolžan poravnati za sedaj sporno obdobje, češ da v dejanski podlagi sodbe ni opore za sklep, da je zadosti zadostil več kot za 330,00 EUR mesečnih potreb, bi bil toženec prikrajšan v pravici, da se glede tega vprašanja izjavi. Možnost izjave je sedaj v ponovljenem postopku imel. 9. V ponovljenem postopku pa je sodišče prve stopnje napak razumelo še en del razlogov prejšnje pritožbene odločbe. Gre za razloge v 32. točki, ki se nanašajo na vprašanje, katere življenjske potrebe obsega ugotovitev o 600,00 EUR mesečnih potreb. Napačna interpretacija teh, očitno ne dovolj izčiščenih razlogov v prejšnji odločbi pritožbenega sodišča, predstavlja sedaj enega izmed nosilnih razlogov v izpodbijani sodbi.

10. Aplikacija teh razlogov na preteklo obdobje je materialnopravno zgrešena. Bistvo teh razlogov je, da ima tisti roditelj, pri katerem otrok ne živi, je pa pri njem v času izvajanja stikov, z otrokom dodatne stroške; torej stroške, ki presegajo njegovo s sodbo mu naloženo denarno obveznost. To okoliščino sodna praksa pri odmerjanju preživnine tudi upošteva in prav s temi razlogi je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničina prizadevanja, da bi preživninsko obveznost v prejšnjem pritožbenem postopku zvišalo še bolj kot za 70,00 EUR.

11. Ker je zakonska ureditev takšna, da preživninski zavezanec ne more izbirati, ali bo preživninsko obveznost izvrševal v denarju ali kako drugače (131.a člen ZZZDR (2)), pri določanju preživnine ni mogoče upoštevati, da bo preživninski zavezanec otroku med stiki kupoval oblačila in podobno. Skrb za tovrstne dobrine je na plečih tistega roditelja, ki mu je otrok dodeljen v varstvo in vzgojo. Kupovanja dobrin je zaradi pravila 131.a člena ZZZDR po naši zakonski ureditvi torej sestavni del zakonskega pojma „varstvo in vzgoja skupnih otrok“ iz 105. člena ZZZDR. Vse ostalo, kar v naravi (v obliki relativno trajnih dobrin) oče ob stikih nudi otroku, se zato po ustaljeni sodni praksi šteje za darilo. Del potreb, ki so dnevne narave, pa je ob stikih nujno zadovoljen (predvsem hrana). To se mora odražati pri določitvi višine preživnine in se v tej zadevi tudi je odrazilo.

12. Že v prejšnjem pritožbenem postopku je bilo rečeno, da je pristop pri odločanju o preživninski obveznosti za preteklo obdobje nujno drugačen (glej razloge v 35. točki odločbe IV Cp 58/2013). Metoda odločanja za preteklo obdobje je po svoji naravi zelo blizu verzijskemu zahtevku po 133. členu ZZZDR. Tako sta zasnovali trditveno podlago tudi obe stranki.

13. Pravno razmerje med staršema pa je drugačno še iz drugega razloga: do odločitve o dodelitvi otroka enemu od staršev v varstvo in vzgojo, otrok pravno ni dodeljen še nobenemu. V položaju, ko oba starša vsak s svojim zahtevkom terjata od sodišča, naj otroka dodeli v varstvo in vzgojo prav njemu, vsak zase utemeljeno upa in verjame, da bo nazadnje on tisti, ki mu bo sodišče ugodilo in dodelilo otroka. V tem času (ki je ravno zaradi matematističnega pristopa prepogosto nevzdržno dolg in tako je bilo tudi v tej zadevi (3)), oba starša brez sodne odločbe prispevata k preživljanju otroka. Njuna položaja je treba zato v tem obdobju, kolikor je le mogoče pravno izenačiti. Dejstva, da je otrok de facto pri enem od staršev tudi v tem obdobju, z drugim pa čas preživlja med stiki, seveda ni mogoče spregledati. Prav zato se preživninska obveznost praviloma določa od vložitve tožbe dalje in ne morebiti šele od pravnomočne dodelitve v varstvo in vzgojo. A vendar je treba v tem vmesnem, na nek način visečem obdobju, diskriminacijo, ki jo med staršema ustvarja pravilo 131.a člena ZZZDR, zmanjšati na najmanjšo možno mero. To pomeni: otrokove potrebe so bile pravno identično zadovoljene, ko je otrok preživljal počitnice z mamo in ko jih je preživljal z očetom. Enako velja glede zagotavljanja prostočasnih dejavnosti (nakupi smuči, sani, kolesa …) in tudi kupovanja oblek, plačevanja vrtca, igralnih uric itd. 14. Maksimum, ki bi ga tožnica lahko uveljavljala za preteklo obdobje od toženca, je 400,00 EUR mesečno. Le to je namreč obseg preživninske obveznosti, glede katerega bi na podlagi 133. člena ZZZDR lahko trdila, da ga je poravnala namesto toženca. Toženec pa hkrati lahko utemeljeno ugovarja, da je del ali celoto tega preživninskega obsega poravnal bodisi v naravi bodisi v denarju.

15. Iz teh razlogov pritožbeno sodišče ne sprejema v celoti izhodišča sodišča prve stopnje, ki je podano v 14. točki prvostopenjske sodbe. Ti razlogi so, da ni mogoče upoštevati stroškov izletov, počitnic in sorazmernega dela bivanjskih stroškov. Pritožbeno sodišče je nasprotnega prepričanja. V obdobju, v katerem otrok še ni bil dodeljen materi, je treba te stroške upoštevati v prav enaki meri, kot na drugi strani. Sprejema pa pritožbeno sodišče razloge sodišča prve stopnje, da stroškov toženčevih prevozov na stike ni mogoče subsumirati pod pojem zadovoljevanja otrokovih potreb.

16. Toženec je 2. 4. 2013 (list. št. 607 -612) sodišču poslal obširno pripravljalno vlogo glede stroškov, ki mu jih sodišče iz razlogov, navedenih v 14. točki, ni priznalo. Razlog, da mu jih ni priznalo, ni bil, da jih toženec ne bi izkazal, marveč, ker naj bi šlo za stroške, ki naj bi ne bili zajeti v znesku 400,00 EUR otrokovih potreb, ampak naj bi šlo za potrebe, ki naj bi jih toženec kril poleg svoje preživninske obveznosti. Že prej je bilo pojasnjeno, zakaj je takšna interpretacija razlogov predhodne odločbe pritožbenega sodišča pravno napačna. Iz trditvene podlage v prej opisani vlogi izhaja, da je tudi neupoštevaje stroške prevozov na stike toženec za sina v spornem obdobju porabil znatno več, kot znaša njegova preživninska obveznost. V dokaz svojih trditev je predložil listinske dokaze (priloga B 123, B 124), kasneje k vlogi z 3. 9. 2013 pa še precej več (priloge B 131 do B 145). Ti dokazi in že predhodno priloženi računi (B 3 do B 7, B 14 do B 22, B 33, B 47, B 58, B 111 do B 119) dokazujejo, da je zatrjevane stroške za sinove potrebe (denarna nakazila tožnici, plačevanje vrtca in igralnih uric, stroške za obleko in obutev, za higieno, za športno opremo, kolo, ABC telovadbo, za izlete in počitnice, bivanjske stroške, stroške za opremo otroške sobe) tožnik v resnici imel in da ti stroški presegajo njegovo preživninsko obveznost v višini 400,00 EUR.

17. Korespondenca med pravdnima strankama (B 41, B 52, B 132 do B 134, B 136, B 137, B 141) prav tako dokazuje, da je toženec zagotavljal sinove potrebe v naravi, da je tožnica to sprejemala in celo (razmeroma grobo) zahtevala (glej na primer pisanje pod prilogo B 132, B 133). Pritožnica ni zanikala, da bi toženec te stroške dejansko imel, marveč se je zavzemala za to, da se jih tožencu iz pravnih razlogov ne sme priznati (glej pripravljalno vlogo z 12. 9. 2013). Glede pomembnega dela toženčeve trditvene podlage pa je tožnica celo izrecno navedla, da se do nje ne bo opredeljevala, ker želi, da se zadeva čimprej zaključi (glej zapisnik iz obravnave 4. 10. 2012; list. št. 474).

18. Po prepričanju pritožbenega sodišča je stroške za zadovoljevanje otrokovih potreb (razen prevoznih stroškov), ki jih sodišče prve stopnje tožencu iz razlogov, navedenih v 14. točki izpodbijane sodbe, ni priznalo, treba za sporno obdobje upoštevati kot izpolnjevanje toženčeve preživninske obveznosti (tako kot je sodišče prve stopnje storilo v prejšnji prvostopenjski sodbi).

19. Listinski dokazi potrjujejo toženčeve trditve, da ti stroški (skupaj z nespornimi denarnimi plačili na tožničin račun) občutno presegajo višino 400,00 EUR na mesec. Poleg tega teh dejstev (obstoja dejanskih stroškov) tožnica ni obrazloženo prerekala, delno pa je, kot je bilo že pojasnjeno, celo izrecno navedla, da jih ne namerava prerekati. Ne glede na to, da so ti stroški po prepričanju pritožbenega sodišča celo dokazani, jih torej v skladu z 214. členom ZPP niti ne bi bilo treba dokazovati.

20. To pa pomeni, da je toženec svojo celotno preživninsko obveznost za sporno obdobje poravnal. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi toženca glede glavne stvari v celoti ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se zahtevek tožnice za obdobje med 18. 5. 2009 in 4. 10. 2012 v celoti zavrne (tretja in peta alineja 358. člena ZPP).

21. Tožnica v svoji pritožbi neutemeljeno napada pravno presojo, katere stroške je treba priznati kot zadovoljevanje otrokovih potreb. Razlogi o neutemeljenosti pritožbenih navedb so razvidni že iz doslejšnje obrazložitve.

22. Prej navedeni razlogi zavračajo tudi pavšalno kritiko dejanskega stanja, češ da naj bi si toženec večino stroškov kar izmislil. Na takšne pavšalne trditve, pritožbeno sodišče vsebinskega odgovora ne more dati.

23. Tožnica v pritožbi napada še obrestni del sodbe, a te navedbe so zaradi zavrnitve celotnega zahtevka, postale pravno nepomembne. Njena pritožba ni utemeljena. Ker ob tem niso podani niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, jo je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 353. člena ZPP zavrnilo in sodbo v zanjo neugodnem delu potrdilo.

24. V družinskih postopkih sodišče o stroških postopka odloči po prostem preudarku. Vsebina tega prostega preudarka je večinoma napolnjena z izhodiščem, da se v družinskem sporu vsaka stranka s svojega zornega kota zavzema za otrokovo največjo korist in da naj zato vsaka stranka krije svoje pravdne stroške. Po prepričanju pritožbenega sodišča ni v tej zadevi čisto nič drugače. Odločitev o tem, da vsaka stranka krije svoje stroške prvostopenjskega postopka, je zato pritožbeno sodišče ohranilo v veljavi, iz enakih razlogov pa je enako odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka.

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 – Uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

(2) Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/1976 ter poznejše spremembe).

(3) Do izdaje prve sodbe sodišča prve stopnje so minila tri leta in pol.