Jedro

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: - ali navedbe tožeče stranke v prvostopnem postopku predstavljajo podlago za obravnavanje zahtevka na podlagi odškodninske odgovornosti toženca in - ali je zakonita odločitev prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, ko o zahtevku tožeče stranke ni bilo odločeno na odškodninski podlagi ob upoštevanju pravilne uporabe določb 180. in 285. člena Zakona o pravdnem postopku.

Izrek

Revizija se dopusti glede pravnih vprašanj: - ali navedbe tožeče stranke v prvostopnem postopku predstavljajo podlago za obravnavanje zahtevka na podlagi odškodninske odgovornosti toženca in - ali je zakonita odločitev prvostopenjskega in pritožbenega sodišča, ko o zahtevku tožeče stranke ni bilo odločeno na odškodninski podlagi ob upoštevanju pravilne uporabe določb 180. in 285. člena Zakona o pravdnem postopku.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je trdila (povzeto po prvostopenjski sodbi), da ji je toženec prodal tovornjak za kupnino 45.000,00 EUR, povečano za 9.000,00 EUR davka na dodano vrednost. Pravdni stranki sta najprej sklenili prodajno pogodbo, nato pa, ker je bil toženec le uporabnik vozila, lastnik pa je bil H., še asignacijsko pogodbo, v katero je bil poleg pravdnih strank vključen še slednji. Po plačilu kupnine je tožeča stranka zahtevala vrnitev davka na dodano vrednost, vendar je bila njena zahteva zavrnjena iz razloga, ker ob sklenitvi pogodb toženec ni bil več samostojni podjetnik, kar je v nasprotju z vsebino potrdila, poimenovanega „ara za odkup tovornega vozila Volvo FH 421“, ki ga je toženec podpisal kot „G. M. s. p.“ ter ga opremil z žigom podjetnika. Kot samostojni podjetnik je tožeči stranki nato izdal tudi račun za nakup tovornega vozila za vrednost 45.000,00 EUR oziroma z davkom na dodano vrednost 54.000,00 EUR. V tožbi se trdi, da je z nezakonitim ravnanjem (lažnim prikazovanjem poslovnih podatkov, uporabo žiga, z obračunom davka na dodano vrednost ipd.) tožečo stranko in H., d. o. o., spravil v zmoto, da sta sklenila pogodbo o nakupu vozila in asignacijsko pogodbo. Toženec kot fizična oseba ni bil zavezan k plačilu davka na dodano vrednost in ga ne bi smel obračunati; ker je to storil, je bil neupravičeno obogaten na račun tožeče stranke, ki je zato s tožbo zahtevala vrnitev 9.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, ki ga je obravnavalo po obogatitveni podlagi, zavrnilo. Presodilo je, da je bila tožeča stranka sicer res prikrajšana za davek na dodano vrednost brez pravnega temelja, ker ji ga toženec ne bi smel zaračunati, da pa toženec zanj ni bil obogaten, saj je davek „odvedel“.

3. Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo. Soglašalo je z njim, da se toženec ni okoristil. Presodilo je še, da odškodninska podlaga, na katero se je tožeča stranka sklicevala v pritožbi, ni podana, ker ta ni izkazala protipravnosti toženčevega ravnanja, pa tudi škoda naj ji ne bi nastala, saj je bil toženec le uporabnik, ne pa lastnik vozila.

4. Tožeča stranka je zoper sodbo drugostopenjskega sodišča vložila predlog za dopustitev revizije glede več pravnih vprašanj.

5. Predpostavke za dopustitev revizije, določene v prvem odstavku 367. a člena Zakona o pravdnem postopku, so izpolnjene glede v izreku tega sklepa navedenih pravnih vprašanj. V tem obsegu je zato Vrhovno sodišče revizijo dopustilo (drugi odstavek istega člena zakona).