Jedro

Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da odpovedni razlog ne bi bil resničen oziroma, da bi bila ukinitev celotne kadrovske službe in delovnega mesta kadrovik zgolj fiktivna, sprejeta z namenom „znebiti“ se tožnice. V pristojnosti delodajalca je, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom zniževanja stroškov dela.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 2. 2012 ter posledično tudi reintegracijski in reparacijske zahtevke. Postopek odpovedi je bil izpeljan zakonito, tožena stranka pa je dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga. Z ukinitvijo kadrovske službe je postalo nepotrebno delo na delovnem mestu kadrovik, ki ga je zasedala tožnica. Del nalog, ki jih je opravljala tožnica, se je prenesel na zunanjega izvajalca, preostali del nalog pa v finančno računovodski sektor, kjer jih je polovico delovnega časa opravljala delavka, ki je te naloge prej opravljala v kadrovski službi. V preostalem delu ta delavka ni opravljala prejšnjih nalog tožnice, pač pa računovodska opravila, za kar je izpolnjevala tudi pogoje. Tožnice ni bilo mogoče zaposliti na drugih ustreznih in prostih delih, novi delavci pa so bili zaposleni na delovnih mestih, kjer se je zahtevala računalniška izobrazba in specifična tehnična znanja. Kot neutemeljene je zavrnilo tožničine navedbe, da naj bi šlo za mobing in da je bila tožnica odstranjena, ker ni bila po želji predpostavljene.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopnega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da višje sodišče ni odgovorilo na pritožbene navedbe. Sodba je rezultat grobih kršitev določil ZPP, zlasti člena 286, saj temelji izključno na izpovedih prič tožene stranke, ki so navajale povsem drugo trditveno podlago, kot jo je tožena stranka navajala v svojih vlogah. Sodišče ni upoštevalo določbe 82. člena ZDR o dokaznem bremenu delodajalca. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča, da je tožena stranka imela vsebinsko podlago za ukinitev delovnih mest. Sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe, da tožnici ni bila ponujena druga zaposlitev, čeprav je tožena stranka v tem letu zaposlovala in podaljševala pogodbe o zaposlitvi, tožnica pa je na podlagi določbe 102. člena ZDR imela prednostno pravico do zaposlitve. Tožnica je imela veliko več nalog, kot pa je bilo prenesenih na zunanjega izvajalca. Sodba ima pomanjkljivosti, saj dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno, ugotovitve pa tudi niso bile upoštevane pri odločanju.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člen ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vse pritožbene navedbe, ki so bistvene za odločitev. Priče, ki jih je sodišče zaslišalo, je predlagala (tudi) tožnica sama, zato ne gre za „priče tožene stranke“. Tožena stranka je navajala in dokazovala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog, priče so bile zaslišane v zvezi s tem dejstvom, zato ni mogoče govoriti o nekakšni „drugačni trditveni podlagi“. Ker ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih in jo je mogoče preizkusiti, tudi ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica na koncu revizije sama pove, da gre le za nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja, da odpovedni razlog ne bi bil resničen oziroma, da bi bila ukinitev celotne kadrovske službe in delovnega mesta kadrovik zgolj fiktivna, sprejeta z namenom „znebiti“ se tožnice. V pristojnosti delodajalca je, da organizira delo in delovna mesta v skladu s svojimi potrebami in organizacijo tudi spreminja, lahko tudi z namenom zniževanja stroškov dela. Zato sodišče ne more presojati, ali je bila ukinitev kadrovske službe kot samostojne organizacijske enote potrebna ali ne. Ukinjena je bila z odločitvijo pristojnega organa in na način, ki je upošteval tudi zakonske obveznosti o pravicah delavcev, ki so delali na ukinjenih delovnih mestih. Sodišče je, ne samo na podlagi izpovedi prič, temveč tudi na podlagi listinskih dokazov, ugotovilo: - da sta v kadrovski službi delali dve delavki: tožnica in D. K., - da je tožena stranka del nalog kadrovske službe prenesla na zunanjega izvajalca in to naloge kadrovanja, ki jih je opravljala tožnica, del pa v finančno računovodski oddelek in to administrativne naloge, ki jih je opravljala D. K., - da tožnici glede na njeno izobrazbo (diplomirana socialna delavka, smer kadrovska organizacija) pri toženi stranki ni bilo mogoče ponuditi drugega ustreznega dela, - da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi D. K., ki pa ji je tožena stranka lahko glede na njeno izobrazbo (ekonomistka) ponudila ustrezno delovno mesto v računovodstvu za opravljanje deloma računovodskih, deloma pa administrativnih kadrovskih opravil, - da je tožena stranka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici zaposlovala nove delavce le v sektorju informacijske tehnologije na delovnih mestih, kjer je potrebna računalniška izobrazba in specifična znanja s področja tehnologije, česar tožnica ni imela, in - da delovno mesto referent spremljave v oddelku reklamacij v času odpovedi ni bilo prosto.

9. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je pravilna odločitev sodišča, da je tožena stranka dokazala tako obstoj utemeljenega poslovnega razloga kot tudi, da tožnici ni bilo mogoče zagotoviti drugega ustreznega dela pri toženi stranki. Pri tem je sklicevanje tožnice na določbo 102. člena ZDR neutemeljeno, ker je v tej določbi urejena prednostna pravica do zaposlitve predvidena le v primerih odpovedi večjemu številu delavcev. Potreba po opravljanju dela tožnice pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi je zaradi ekonomskih, in organizacijskih razlogov na strani delodajalca prenehala, kar je na podlagi prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR zakonit razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

10. Ker revizijski razlogi niso podani je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.