Jedro

Tožena stranka je v okviru reorganizacije poslovanja ukinila kadrovsko službo in opravila z delovnega mesta kadrovik prenesla na zunanjega izvajalca in v finančno računovodski oddelek. Z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta kadrovik je prenehala potreba po opravljanju takšnega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožnici prenehalo delovno razmerje. Tožena stranka je preverila vse možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji, vendar jih pri obstoječi organizaciji poslovanja in sistemizaciji delovnih mest ni našla. Zato je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožnici iz poslovnega razloga, zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 2. 2012, ki jo je tožena stranka vročila tožnici, nezakonita, zaradi česar se razveljavi; zavrnilo je zahtevek, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji za obdobje od dne 15. 4. 2012 dalje obračunati bruto plače, odvesti davke in prispevke ter ji po obračunu izplačati neto plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti vsakega posameznega obroka plače dalje do plačila, ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz naslova odpovedane pogodbe o zaposlitvi, jo prijaviti v matično evidenco ZPIZ za čas od dne 15. 4. 2012 dalje ter ji plačati vse pripadajoče davke in prispevke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Tožnica se je pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da temelji sodba izključno na izpovedbah prič tožene stranke, ki pa niso prepričljive. Sodišče tudi ni upoštevalo določbe 82. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), po kateri je dokazno breme v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca. Tožnici ni bila ponujena ustrezna druga zaposlitev. Dejstvo je, da je tožena stranka v letu 2012 zaposlovala nove delavce oziroma je že zaposlenim podaljševala pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zmotno štelo, da je bilo v času odpovedi delovno mesto referenta spremljave sistemizirano za določen čas, pozneje pa spremenjeno za nedoločen čas. Tožena stranka bi morala predložiti dokaze, kakšne zaposlitve oziroma podaljšanje pogodb je načrtovala v spornem času in zakaj tožnici ni bilo ponujeno ustrezno delovno mesto. Sodišče se je zgolj zadovoljilo z izpovedbo priče direktorice finančno računovodske in splošne službe A.A., da so za tožnico preverili možnost zaposlitve, vendar je niso našli. Vsekakor je bila navedena priča tista, ki je iz razlogov mobinga dosegla odpustitev tožnice. Očitno je za toženo stranko predstavljala oviro tožničina izobrazba. Meni, da bi tožena stranka lahko ustrezno organizirala kadrovsko službo, delavko B.B. bi prezaposlili na delovno mesto višji referent spremljave, na katerem je že delala, tožnico pa bi obdržali na delu v kadrovski administraciji. V tej zvezi bi se tožnica lahko naučila obdelave potnih nalogov. Direktor tožene stranke se o možnostih prerazporeditve tožnice ni pogovarjal z A.A.. Tožena stranka je priznala, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice načrtovala že pred začetkom projekta reorganizacije in je bila izpeljana na podlagi analize stroškov. Tožnica se ne strinja z ugotovitvijo, da je po novem vsa kadrovska opravila prevzel zunanji izvajalec, saj ta ne more pripraviti pogodbe o zaposlitvi za novega delavca, ga prijaviti v zavarovanje, spremljati poskusnega dela ter izvajati drugih kadrovskih opravil. Tožnica meni, da so razlogi za njeno odpoved obstajali že pred mesecem oktobrom 2010, zaradi česar je bila njena odpoved podana prepozno. Priča B.B. je izpovedala, da je polovico delovnega časa izvajala tudi računovodska dela, pri čemer je šlo pri takšnih delih samo za obračun potnih nalogov. Tožnica se sprašuje, ali takšna opravila resnično vzamejo polovico delovnega časa, za katere je potrebna ekonomska izobrazba. Navedena priča na zaslišanju ni delovala prepričljivo, zaradi česar je sodišče ne bi smelo upoštevati. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje, zaradi česar tožena stranka za odpoved tožnice ni imela nobene vsebinske podlage. Poleg tega so razlogi o nekaterih odločilnih dejstvih v medsebojnem nasprotju ali vsaj nejasni, kar pomeni bistveno kršitev določb postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da tožbenim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Tožena stranka je začela z reorganizacijo poslovanja in spremembo sistemizacije delovnih mest v mesecu novembru 2011, vse pa je temeljilo na predhodnih izračunih in analizah, ki so jih pripravili strokovni delavci. Ne morejo biti sprejemljive pritožbene navedbe, da je fiktivno prezaposlila delavko B.B., saj ta za delo referenta spremljave v oddelku reklamacij ni imela ustrezne izobrazbe, vendar pa je po poklicu ekonomistka, kar pomeni, da je lahko izvajala računovodska dela. A.A. je bila tista, ki je najprej ugotovila, da kadrovska služba pri toženi stranki ni potrebna. Navedena ni v ničemer izvajala mobinga nad tožnico. Tožena stranka je odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi zaradi predvidenega zmanjšanja novih zaposlitev ter prenosa kadrovskih opravil na zunanjega izvajalca. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.

V tem sporu je predmet presoje, če je tožena stranka dne 29. 2. 2012 zakonito in po pravilno izvedenem postopku redno odpovedala tožnici pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov na delovnem mestu kadrovik. Pravna podlaga za takšno odpoved je v določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, po kateri gre pri poslovnem razlogu za prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali drugih podobnih razlogov na delodajalčevi strani. Delodajalec lahko skladno z določbo 2. odstavka 88. člena ZDR odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi le v primeru, če obstaja utemeljen razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. V tej zvezi sodišče ni pristojno presojati ali ocenjevati poslovnih oziroma organizacijskih odločitev delodajalca, saj je zgolj v njegovi domeni, kako bo organiziral delovni proces. Tako se lahko delodajalec ob obravnavanju ekonomskega razloga samostojno odloči za drugačno organizacijo dela in poslovanja tudi na način, da v zvezi z ukinitvijo delovnega mesta delovne naloge ustrezno razporedi med ostale zaposlene.

Iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice iz poslovnega razloga z dne 29. 2. 2012 izhaja, da je tožena stranka v okviru reorganizacije poslovanja dne 15. 12. 2011 ukinila kadrovsko službo in opravila z delovnega mesta kadrovik prenesla na zunanjega izvajalca in v finančno računovodski oddelek (priloga B2). Z ukinitvijo tožničinega delovnega mesta kadrovik je tako prenehala potreba po opravljanju takšnega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar je tožnici prenehalo delovno razmerje. V tej zvezi je tožena stranka preverila vse možnosti za zaposlitev tožnice pod spremenjenimi pogoji, vendar jih pri obstoječi organizaciji poslovanja in sistemizaciji delovnih mest ni našla. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku, ko je zaslišalo tako tožnico, priče ter prebralo predloženo listinsko dokumentacijo, ugotovilo, da je bila izpodbijana odpoved zakonita. Pritožbeno sodišče se z odločitvijo sodišča prve stopnje v celoti strinja.

Pritožba uveljavlja, da za ukinitev tožničinega delovnega mesta ni bilo podanih vsebinskih razlogov. Tožena stranka je v sporu z izpovedbama direktorja tožene stranke C.C. in direktorice finančno računovodskega in splošnega sektorja A.A. dokazala, da se je projekt reorganizacije poslovanja pri toženi stranki začel z mesecem novembrom 2011, zasledoval pa je cilj znižanja stroškov ter povečanje učinkovitosti avtomizacije določenih opravil ter optimizacijo števila zaposlenih. Tak projekt je med ostalim predvidel tudi ukinitev kadrovske službe in delovnega mesta kadrovik, saj je analiza stroškov tega delovnega mesta pokazala, da bi njegova ukinitev doprinesla prihranek v višini 34.000,00 EUR na leto. Po izpovedbi direktorice finančnega računovodskega in splošnega sektorja je pri odločitvi, kateri del kadrovske službe bodo prenesli na zunanjega izvajalca, izdelala analizo izvajanja operativnih procesov, ki je zajela vse operativne postopke v kadrovski službi in jih ovrednotila tudi v smislu časovnega izvajanja delovnih nalog. Priča je pri takšni izpovedbi izhajala tudi iz listine (list. št. 45), iz katere je razvidno, koliko ur je porabila posamezna delavka v kadrovski službi, to je tožnica in sodelavka B.B., kar so vrednostno ocenili tako v finančnem kot v časovnem smislu. Skladno s pogodbo o sodelovanju z zunanjim izvajalcem je bilo predvideno, da bo ta vodil celoten kadrovski postopek do ožjega izbora kandidatov pri toženi stranki, kar je pred tem v večini delala tožnica. Preostala dela, ki niso bila prenesena na zunanjega izvajalca, pa je v nadaljevanju začela opravljati B.B. v računovodskem oddelku, saj je bila navedeni delavki ob odpovedi ponujena zaposlitev na delovnem mestu višji referent. Glede tako podanih dejstev tudi pritožbeno sodišče ne najde razlogov, da tožena stranka zaradi racionalnejšega poslovanja, predvsem pa zaradi znižanja stroškov dela, ne bi imela vsebinske podlage za odločitev o ukinitvi delovnih mest, ki sta ju v kadrovski službi zasedali tožnica in sodelavka B.B.. Glede tega vprašanja je torej bistveno, da je tožena stranka v spornem času ustrezno reorganizirala svoje poslovanje, zaradi česar ne more biti sprejemljivo zavzemanje pritožbe, da ni bil podan poslovni (organizacijski) razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnice.

Pritožba vztraja na stališču, da bi morala tožena stranka ob odpovedi pogodbe ponuditi tožnici novo zaposlitev na ustreznem delovnem mestu oziroma jo kakorkoli drugače prekvalificirati za druga dela. Skladno z določbo 3. odstavka 88. člena ZDR je obveznost delodajalca, da ponudi delavcu sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi podana, če ima na voljo ustrezno delovno mesto (ustreznost je opredeljena v določbi 3. odstavka 90. člena ZDR), in če izkazuje potrebo po zaposlitvi delavca na prostem delovnem mestu. Tožena stranka je v sporu dokazala, da tožnici ob odpovedi pogodbe ni mogla ponuditi ustrezne zaposlitve oziroma je kako drugače prekvalificirati, saj je tudi v drugih sektorjih na nivoju družbe ustrezno zmanjševala število zaposlenih, po izpovedbi A.A. za leti 2011 in 2012 skupaj za 18 delavcev, medtem ko je bilo za leto 2013 predvidenih še 6 delavcev. Navedena priča je izpovedala, da je bila delavki B.B. ob odpovedi ponudena zaposlitev višjega referenta v računovodskem oddelku iz razloga, ker je delavka po izobrazbi univerzitetna diplomirana ekonomistka, medtem ko za tožnico, ki je diplomirana socialna delavka, delo v računovodskem sektorju ne bi bilo ustrezno. Tudi ne more biti sprejemljivo pritožbeno zavzemanje, na katera dela bi tožena stranka še lahko razporedila B.B., da bi lahko ponudila tožnici drugo ustrezno zaposlitev, saj je v domeni delodajalca, kako bo najbolj ekonomično organiziral delovni proces in razporedil delavce ter v tej zvezi doprinesel k zmanjšanju stroškov poslovanja. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa ostali pritožbeni razlogi, ki jih je še poskušala uveljaviti pritožba, da je bila tožničina odpoved nezakonita, niso pomembni in ne vplivajo na drugačno presojo.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnica je v zvezi s pritožbo priglasila stroške. Ker z njo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).