Jedro

Psihične bolečine niso predpostavka za odškodninsko odgovornost same po sebi, ampak morajo izvirati iz neke kršitve, ki je predvidena v zakonu. Kršitev pogodbenih razmerij ni taka kršitev, saj ne gre niti za poseg v telesno integriteto (ki je npr. podlaga za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) niti za kršitev kakšne osebnostne pravice. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, da škoda, ki jo je uveljavljal tožnik, ni pravno priznana, pravilna.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v I. obsodilo toženo stranko na plačilo 49.753,00 SIT, to je 40.000,00 SIT iz naslova izgubljenega zaslužka v času iskanja drugih možnosti za odkup mleka in 9.753,00 SIT iz naslova potnih stroškov s tem v zvezi. Zavrnilo je višji zahtevek za premoženjsko škodo kot nedokazan in zahtevek za nepremoženjsko škodo. Ugotovilo je, da je tožnik zahteval odškodnino za psihične in fizične bolečine, pri čemer je izpovedal, da fizičnih bolečin ni trpel, psihične bolečine pa niso pravno priznana oblika nepremoženjske škode po določbi 179. člena Obligacijskega zakonika. V zvezi z zahtevano odškodnino za strah je ugotovilo, da tožnik ni izkazal, da je trpel tako intenziven strah, da bi bil upravičen do odškodnine iz tega naslova.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožeča stranka in v pritožbi navaja, da je tožnik opisal psihične in duševne bolečine, ki jih je pretrpel zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Da je trpel znatne bolečine, je ugotovil tudi izvedenec nevropsihiater. Tožnik je izpovedal, da je imel hud strah in depresijo, veliko je v tem času razmišljal, kaj se bo z njim zgodilo, bil je napet, nespečen, včasih brezvoljen, drugič pretirano razmišljujoč, v vseh pogledih slab. Zaradi opisanih težav je bil na bolovanju pet mesecev. Ni res, da je izpovedal, da ni trpel fizičnih bolečin, saj so v tem primeru psihične in fizične bolečine povezane. Ko tožnik tri tedne ni spal, je pri tem njegovo telo trpelo fizične muke in bolečine, trpel je tudi nevšečnosti pri zdravljenju. Sodišče je v tem delu zmotno ugotovilo in presodilo dejansko stanje. Po Strohsacku sodna praksa v pojmu telesnih bolečin združuje še vrsto drugih neugodnosti, ki jih oškodovanec trpi med zdravljenjem. Zaradi nezakonitega ravnanja tožene stranke je bila tudi okrnjena čast in dobro ime tožnika. Strah, ki ga je trpel, je bil intenziven in dolgotrajen, saj je pustil posledice na tožnikovem duševnem in telesnem zdravljenju, kar je potrdil tudi sodni izvedenec. Izvedenec je na zadnji strani mnenja celo navedel, da je tožniku zaradi nesporazuma s toženo stranko potrebno nuditi duševno in materialno satisfakcijo. Sodišče je preseglo svoje pristojnosti, saj je neupravičeno in brez specialnega izvedeniškega znanja negiralo izvedensko mnenje izvedenca F. Tudi iz tega razloga je sodba nepravilna. Četudi se sodišče v vzročno zvezo ni posebej spuščalo, je ta v celoti podana. Materialno škodo je sodišče tožniku odmerilo v prenizkem znesku, pri čemer niti ni obrazložilo, zakaj je zahtevek v presežku zavrnilo.

Pritožbeno sodišče je sodbo preverilo še z vidika pritožbenih razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je med postopkom zatrjeval, da je tožena stranka enostransko prekinila pogodbo o sodelovanju in da je zato psihično trpel. Izvor njegovih psihičnih bolečin naj bi bil torej v tem, da je tožena stranka protipravno kršila njuno pogodbeno razmerje. Dejstvo, da je res trpel, ni sporno. Vprašanje pa je, ali so tovrstne psihične bolečine pravno priznana škoda. Le v zakonu opredeljena vrsta nepremoženjske škode je namreč tisto pravno dejstvo (predpostavka), zaradi katerega lahko nastane obveznost povzročitelja, da plača pravično denarno odškodnino. Vrste nepremoženjske škode določa 179. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in sicer so to telesne bolečine (po sodni praksi skupaj z nevšečnostmi pri zdravljenju), duševne (psihične) bolečine kot posledica zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti, okrnitve svobode, osebnostnih pravic, smrti bližnjega ali kršitve dostojanstva in strah. Psihične bolečine torej niso predpostavka za odškodninsko odgovornost same po sebi, ampak morajo izvirati iz neke kršitve, ki je predvidena v zakonu. Kršitev pogodbenih razmerij ni taka kršitev, saj ne gre niti za poseg v telesno integriteto (ki je npr. podlaga za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti) niti za kršitev kakšne osebnostne pravice. Zato je odločitev prvostopnega sodišča, da škoda, ki jo je uveljavljal tožnik, ni pravno priznana, pravilna. V pritožbi tožnik sicer govori o tem, da je bila okrnjena njegova čast in dobro ime, vendar gre za navedbe, ki jih je podal šele v pritožbi, torej glede na določbo 337. člena ZPP prepozno, in jih ni mogoče upoštevati.

V zvezi s telesnimi bolečinami so protispisne pritožbene navedbe, da je tožnik izpovedal, da je trpel fizične bolečine. Na izrecno vprašanje sodišča je namreč odgovoril, da je pri sestavi tožbe prišlo do pomote, kar očitno pomeni, da telesnih bolečin ni trpel. Telesnih bolečin ni mogoče enačiti s psihičnimi, o katerih je tožnik izpovedoval, saj gre pri njih za bolečino v dobesednem fizičnem smislu (ki bi se na primer lahko blažile z analgetiki). Res iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik doživljal nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem svojih težav in bil zato enkrat pri svoji osebni zdravnici. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne gre za tako stopnjo in intenzivnost opisanih nevšečnosti oziroma neugodnosti, da bi opravičevala odškodnino iz tega naslova in je prvostopno sodišče materialno pravo pravilno uporabilo.

Glede strahu je tožnik sicer izpovedal, da je živel v stalnem strahu, ali bo mleko še lahko oddajal. Takrat je namreč v hlevu imel 40 glav živine in kmetijstvo je bila njegova edina dejavnost. Strah naj bi trajal dokler ni podpisal dolgoročne pogodbe o oddaji mleka z zadrugo H. Izvedenec o strahu ni v mnenju zapisal ničesar (na odredbo o imenovanju izvedenca in kasneje na mnenje tožeča stranka ni imela pripomb). Iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik za kmetijsko zadrugo H. izvedel že v decembru 2001 med pogovorom v mlekarni V. Takoj nato se je z zadrugo H. dogovoril za odkup mleka, tako da je že 1.1.2002 oddal mleko preko te zadruge in ni bil noben dan brez možnosti oddaje mleka. Mlekarna V. je mleko od tožnika prejemala sprva na podlagi mesečnih naročilnic, nato pa so podpisali dolgoročno pogodbo. Prvostopno sodišče je na podlagi povedanega ugotovilo, da je bil strah kratkotrajen in ne posebno intenziven (že na prvem sestanku je priča Č., zastopnik mlekarne, dal načelni pristanek za sodelovanje). Pritožbeno sodišče se s to ugotovitvijo strinja. Ni vsak strah podlaga za odškodnino za negmotno škodo. Strah mora biti intenziven in trajati mora dlje časa, biti pa mora tudi vsaj do neke mere (objektivno) utemeljen. Glede na vse okoliščine (tako priča P. iz zadruge H. kot priča Č. iz mlekarne V. sta bila takoj pripravljena sodelovati s tožnikom, tožnik se je logično najprej obrnil na mlekarno, ti pa so ga takoj opozorili na zadrugo H., ves čas pa so mu bili očitno naklonjeni in pripravljeni pomagati) pa je bil strah ob obvestilu, da bo tožena stranka prekinila sodelovanje s tožnikom, lahko le kratkotrajen. Tožnik nenazadnje nastopa na trgu, kar pomeni, da se vsakodnevno srečuje z določenimi pritiski in strahovi glede uspešnosti svojega poslovanja, poleg tega pa sam zatrjuje, da že za leto 2001 s toženo stranko ni imel podpisane posebne pogodbe. Prvostopno sodišče je glede na dejanske ugotovitve in glede na izvedensko mnenje zato pravilno uporabilo materialno pravo, saj strah, ki bi ga tožnik lahko utemeljeno doživljal, ne dosega tiste stopnje in trajanja, da bi bil upravičen do odškodnine iz tega naslova.

Glede na pritožbene trditve, da je prvostopno sodišče dejansko negiralo ugotovitve izvedenca, je dodati, da je v razlogih sodbe mnenje povzeto in ni dvoma, da je psihične bolečine tožnik trpel. Pravno vprašanje, na katerega pa lahko odgovori samo sodišče (in ne izvedenec, tudi če ta meni, da bi bilo dobro, če bi tožnik dobil določeno materialno satisfakcijo), pa je, ali so te psihične bolečine pravno priznana oblika nepremoženjske škode.

Glede materialne škode iz razlogov sodbe izhaja, da je tožnik za iskanje drugega odjemalca porabil pet delovnih dni po štiri ure na dan in da je s tem v zvezi napravil 198 km. Ker je tožnik za izgubljeno uro zahteval 2.000,00 SIT, mu pripada skupaj 49.753,00 SIT. Sodišče je torej zelo natančno obrazložilo, kako je prišlo do višine materialne škode, pritožba pa je v tem delu zgolj pavšalna.

Pritožbeno sodišče je sodbo preizkusilo še glede morebitnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker takih kršitev ni našlo, je na podlagi vsega zgoraj povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora na podlagi določbe 154. člena ZPP sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka.