Jedro

Ni mogoče pritrditi stališču, da kršitev pogodbe nikoli ne more povzročiti pravno priznane nepremoženjske škode, saj je treba odgovor na to poiskati v vsakem primeru posebej, odvisno od vrste pogodbe in posledic, nastalih zaradi kršitve pogodbe.

Pri ugotavljanju vzročne zveze ne gre le za iskanje logične ali filozofske povezave, temveč za pravni pojem. Pravna stroka mora s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so privedli do različnih vrst škode, izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za nastanek škode. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je ta podana, če je določeno ravnanje, ki ni v skladu s pravnim redom, sposobno povzročiti določeno posledico in če je posledica verjetna. Ker je šlo v obravnavanem primeru za kršitev pogodbe o medsebojnem sodelovanju, je adekvatno pričakovati določene posledice zaradi kršitve pri njeni izpolnitvi, zlasti nastanek škode ali izgubo dobička na premoženjskem področju. Je pa treba pričakovati, da bo v poslovnem svetu prišlo do kršitev pogodb in da mora biti vsakdo, ki vstopa v poslovni svet, pripravljen na srečno in uspešno poslovanje, pa tudi na neuspehe različnega izvora. Biti mora dovolj zrel in utrjen, da lahko ustrezno reagira na tako imenovane vzpone in padce in da sproži ustrezne postopke, ki jih pravni red predpisuje za razrešitev spornih razmerij.

Izrek

Revizija proti sodbi v delu, ki se nanaša na odločitev o nepremoženjski škodi, se zavrne.

Revizija proti sodbi v delu, ki se nanaša na odločitev o zavrnitvi odškodnine za premoženjsko škodo, se zavrže.

Obrazložitev

Tožnik je zoper toženko vložil tožbo, s katero je iz naslova kršitve pogodbe zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za premoženjsko škodo, preostali del zahtevka za premoženjsko škodo in zahtevek za nepremoženjsko škodo v celoti, pa je zavrnilo. Pritožbeno sodišče je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper navedeni odločitvi glede zavrnjenega dela premoženjske škode in glede nepremoženjske škode tožnik vlaga revizijo. Uveljavlja vse revizijske razloge. Ne strinja se s stališčem nižjih sodišč, da nepremoženjska škoda, ki jo uveljavlja, ni pravno priznana, saj je zaradi protipravnega ravnanja toženke utrpel tako fizične kot duševne bolečine, ki jih je ugotovil tudi izvedenec. Oporeka oceni sodišča o njegovi izpovedi, iz katere naj bi izhajalo, da fizičnih bolečin ni trpel. Trdi, da kot posledica ravnanja toženke tri tedne ni spal, zaradi česar je trpel fizične muke, jemati je moral škodljive tablete in pet mesecev je bil na bolniški. Neresnična naj bi bila tudi ugotovitev, da izvedenec v svojem mnenju ni omenil strahu, saj je izrecno zapisal, da je bil tožnik strašljiv, pri tem pa sta nižji sodišči spregledali, da je bila od oddaje mleka odvisna njegova eksistenca. Nazadnje graja še ugotovitev pritožbenega sodišča, da je bila navedba o okrnitvi časti in dobrega imena prepozna, saj je tožnik v pritožbi zgolj pravno kvalificiral svoje prvotne navedbe.

Revizija je bila vročena tožniku, ki nanjo ni odgovoril, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija proti odločitvi o zavrnjenem delu odškodnine za premoženjsko škodo ni dovoljena, v ostalem pa ni utemeljena.

O reviziji proti odločitvi o zavrnjenem delu odškodnine za premoženjsko škodo Po drugem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 - ZPP-UPB3, v nadaljevanju: ZPP) je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1,000.000 SIT). Predmet revizijskega postopka je odškodnina za nepremoženjsko škodo v celoti (7.928,56 EUR, prej 1.900.000 SIT) in zavrnjeni del odškodnine za premoženjsko škodo (209,68 EUR, prej 50.247 SIT). Ta dva zahtevka se ne opirata na isto pravno in dejansko podlago, zato se po drugem odstavku 41. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 39. člena ZPP upošteva kot vrednost spornega predmeta, od katerega je odvisna dovoljenost revizije, vrednost vsakega posameznega zahtevka. Ker vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe glede zavrnjenega dela premoženjske škode ne presega 4.172,93 EUR, tožnikova revizija proti temu delu odločitve ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo v tem delu zavrglo (377. člen ZPP).

O reviziji proti zavrnitvi odškodnine za nepremoženjsko škodo Nižji sodišči sta ugotovili, da je toženka tožnika nezakonito izključila iz Kmetijsko gozdarske zadruge (toženke) in da je kršila pogodbo o poslovnem sodelovanju z njim, ker je od njega prenehala odkupovati mleko. Ker je moral tožnik zaradi te kršitve poiskati in skleniti novo pogodbo z drugim odjemalcem mleka, sta sodišči toženko obsodili na povrnitev dela premoženjske škode, ki je tožniku v zvezi s to kršitvijo nastala.

Pri odločanju o odškodnini za nepremoženjsko škodo, sta se sodišči ukvarjali predvsem z vprašanjem obstoja predpostavke pravno priznane nepremoženjske škode. Ugotovili sta, da tožnik obstoja tovrstne škode, ki bi utemeljevala prisoditev odškodnine, ni dokazal. Ta odločitev je, iz razlogov, ki jih revizijsko sodišče navaja v nadaljevanju, materialnopravno pravilna.

Pri presojanju, ali sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, pa je Vrhovno sodišče ugotovilo določene pomanjkljivosti, ki niso vplivale na pravilnost odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za nepremoženjsko škodo. Sodišči sta pravilno odločili, da je šlo med pravdnima strankama za obligacijsko razmerje, za katerega velja Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89, v nadaljevanju ZOR). Ta zakon se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/2007 - OZ-UPB1, v nadaljevanju OZ), ker gre za razmerje (sklenitev pogodbe, ki je bila kršena), ki je nastalo pred 1. januarjem 2002, torej pred uveljavitvijo OZ.

V tožnikovem primeru naj bi nastale škodne posledice zaradi kršitve Pogodbe o medsebojnem sodelovanju in kooperaciji, na podlagi katere je toženka s tožnikom sklepala letne pogodbe o oddaji mleka. Toženka je namreč po nezakoniti izključitvi tožnika iz zadruge z 31. 12. 2001 prekinila odkup mleka. Splošno načelo obligacijskega prava je, da morajo udeleženci v obligacijskih razmerjih izpolnjevati svoje obveznosti in da odgovarjajo za njihovo izpolnitev (prvi odstavek 17. člena ZOR). Obveznost lahko ugasne samo s soglasno voljo pogodbenih strank, ali na podlagi zakona, za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo. Če je toženka kršila to določilo, je ravnala v nasprotju s splošnimi načeli obligacijskega prava in je za posledice odgovorna, zlasti bi se morala vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnila povzročati škodo (12. člen ZOR). Po 262. členu ZOR sme upnik zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti ali povrnitev povzročene škode. Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je toženka enostransko kršila pogodbo o medsebojnem sodelovanju in to še ob neprimernem času: pred novoletnimi prazniki, tako da tožnik 1. 1. 2002 toženki ni mogel oddati mleka. Ker pravdni stranki ne navajata, da bi se za njuno pogodbeno razmerje posebej dogovorili o razširitvi ali o omejitvi odgovornosti, sta sodišči v zvezi z odgovornostjo toženke in drugimi okoliščinami pravilno uporabili določila o povrniti škode (269. člen ZOR).

Po splošnih določilih o povrnitvi škode, ki se smiselno uporabljajo tudi za pogodbene obveznosti, morajo biti za nastanek odškodninske obveznosti sočasno izpolnjene naslednje štiri predpostavke: (1) nedopustno ravnanje ali škodljivo dejstvo, (2) odgovornost, (3) vzročna zveza med ravnanjem oškodovalca ali oškodovalke in med škodno posledico, ter (4) škoda.

Vrhovno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišč prve in druge stopnje, da je toženka kršila pravna pravila in ravnala nedopustno, ker ni izpolnjevala pogodbe. Zaradi tega je tožnik, ki je pravilno ravnal in s takojšnjimi ukrepi zmanjšal škodne posledice, upravičen do povrnitve ustreznega dela nastale škode. Ne more pa pritrditi stališču sodišč prve in druge stopnje, da kršitev pogodbe nikoli ne more povzročiti pravno priznane nepremoženjske škode, saj je treba odgovor na to poiskati v vsakem primeru posebej, odvisno od vrste pogodbe in posledic, nastalih zaradi kršitve pogodbe. ZOR namreč v 200. členu omogoča prisoditev denarne odškodnine, kadar gre za tako hude posege v človekove pravice, da povzročijo hude in trajnejše posledice (podobno tudi OZ v 179. členu).

Prav tako Vrhovno sodišče ne more pritrditi stališču sodišča prve stopnje v drugem odstavku na peti strani obrazložitve sodbe, da je vzročna zveza med ravnanjem toženke in nastalo škodo očitna. Obstoj vzročne zveze, ki mora biti podana med ravnanjem oškodovalca ali oškodovalke in med škodno posledico, zahtevata ZOR v 154. členu in OZ v 131. členu, čeprav besede: kdor povzroči drugemu škodo ... ne opredelita. Kljub temu pri ugotavljanju vzročne zveze ne gre le za iskanje logične ali filozofske povezave, temveč za pravni pojem. Pravna stroka mora s pravnim vrednotenjem iz množice vzrokov, ki so privedli do različnih vrst škode, izluščiti tiste, ki so pravno relevantni vzrok za nastanek škode. Po teoriji o adekvatni vzročnosti je ta podana, če je določeno ravnanje, ki ni v skladu s pravnim redom, sposobno povzročiti določeno posledico in če je posledica verjetna. Ker je šlo v obravnavanem primeru za kršitev pogodbe o medsebojnem sodelovanju, je adekvatno pričakovati določene posledice zaradi kršitve pri njeni izpolnitvi, zlasti nastanek škode ali izgubo dobička na premoženjskem področju. Je pa treba pričakovati, da bo v poslovnem svetu prišlo do kršitev pogodb in da mora biti vsakdo, ki vstopa v poslovni svet, pripravljen na srečno in uspešno poslovanje, pa tudi na neuspehe različnega izvora. Biti mora dovolj zrel in utrjen, da lahko ustrezno reagira na tako imenovane vzpone in padce in da sproži ustrezne postopke, ki jih pravni red predpisuje za razrešitev spornih razmerij. V obravnavanem primeru je tožnik med ukrepi za preprečevanje škode našel možnost prodaje mleka drugam in sprožil sodni spor v zvezi z nezakonito izključitvijo iz zadruge, kot ga za take kršitve omogoča in predvideva naš pravni red. Glede na razloženo je torej mogoče, da bi zaradi neizpolnitve pogodbe nastala škoda premoženjske narave, nepremoženjske pa ne, toda sodišči prve in druge stopnje se s tem nista podrobneje ukvarjali.

Kljub temu sta pravilno uporabili materialno pravo, ko sta ob ugotovitvi, da je toženka odgovorna za kršitev pogodbe, zavrnili odškodninski zahtevek za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi tega, ker ni izpolnjena četrta od predpostavk, ki morajo biti vse podane za nastanek odškodninske obveznosti, to je nepremoženjska škoda take vrste in v takem obsegu, kot je predvidena v 200. členu ZOR (sedaj v 179. členu OZ). Pri odločanju o tem vprašanju, je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, ki jih je potrdilo pritožbeno sodišče (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijski preizkus je namreč omejen na preizkus pravilne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP), poleg tega pa lahko stranke uveljavljajo posamezne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (1. in 2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Sodišči sta ugotovili, da tožnik v zvezi z dogodkom fizičnih bolečin ni trpel, da je doživljal določene nevšečnosti (tritedenska nespečnost, obisk pri zdravniku) in da je občutil tesnobnost ter strašljivost, ki jih je zaradi kronične duševne motnje povzročil konflikt s toženko. Revizijsko sodišče se strinja z odločitvijo, da ugotovljene nevšečnosti in duševne bolečine niso dosegle takšne stopnje intenzivnosti, da bi kot nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem ali kot duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega, po 200. členu ZOR ali 179. členu OZ opravičevale prisoditev odškodnine. V zvezi s tem je pritožbeno sodišče pravilno pojasnilo, da je bila pritožbena navedba o okrnitvi časti in dobrega imena prepozna. Tožnik namreč v postopku na prvi stopnji ni navajal dejstev, iz katerih bi ta kršitev lahko izhajala. Tako je očitek, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, neutemeljen. Ostale revizijske navedbe o stopnji in naravi njegovih fizičnih in duševnih bolečin ter nevšečnosti pa pomenijo nestrinjanje z dokazno oceno nižjih sodišč in so zato nedopustne.

Glede strahu sta sodišči verjeli tožnikovi izpovedi, da se je zaradi prekinitve sodelovanja toženke ustrašil, ker ni vedel, komu bo prodajal mleko. Vendar je zgolj dan pozneje tožniku odkup mleka ponudila nova stranka in tako ni bil niti en dan brez možnosti prodaje. Res je sprva mleko prodajal na podlagi mesečnih naročilnic, dolgoročna pogodba pa je bila podpisana pozneje. Kljub temu je odločitev sodišč, da strah ni bil tako intenziven in dolgo trajajoč, da bi dal podlago za prisoditev odškodnine, pravilna. Poleg tega je sodišče pravilno ocenilo, da strah ni bil niti malo objektivno utemeljen, saj se osebe, ki se ukvarjajo s prodajo na trgu, vsak dan srečujejo z določenimi bojaznimi pred neuspehom poslovanja. Neutemeljen je tudi revizijski očitek o neupoštevanju dejstva, da je od prodaje mleka odvisna tožnikova eksistenca. Sodišči sta to dejstvo upoštevali, vendar sta pravilno ocenili, da so razlogi za strah zelo hitro odpadli. Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, niti razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba tožnikovo revizijo na podlagi 378. člena ZPP v tem delu kot neutemeljeno zavrniti.