Jedro

Intervenient vstopi v pravdo z izjavo (3. odstavek 199. člena ZPP).

Od tedaj se lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija (2. odstavek 200. člena ZPP). Napačno je torej stališče pritožbe, da se šele s sklepom sodišča pridobi položaj intervenienta.

Ker torej pravdna dejanja intervenienta učinkujejo od dneva njegove izjave, da vstopa v pravdo, ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da je treba upoštevati dopustnost predlaganih dokazov šele od dneva, ko je sodišče dovolilo intervencijo. Neskladna z navedenim pa je tudi razlaga, da bi pravdna dejanja intervenienta učinkovala takoj, pravica strank, da navajajo dejstva in dokaze glede na ta dejanja intervenienta, pa šele potem, ko bi sodišče odločilo o vstopu intervenienta v pravdo.

Ni mogoče pritrditi tudi pritožbenim trditvam, da ugotovitve v podanem izvedenskem mnenju pomenijo novo dejansko situacijo, glede na katero imata tožnika pravico navesti nova dejstva in predlagati nove dokaze. V postopku pred sodiščem prve stopnje so udeleženci nesreče zatrjevali vsak svoje videnje poteka prometne nesreče. Sodišče je zato angažiralo izvedenca cestnoprometne stroke in mu med drugim zastavilo tudi vprašanje, ali sta situaciji, kot ju opisujejo udeleženci nesreče, možni in katera izmed njiju je bolj verjetna. V takšnem primeru, ko je izvedenec odgovoril na zastavljeno vprašanje, ki je bilo v postopku sporno, njegov odgovor ne more predstavljati za stranko, za katero je odgovor neugoden, takšno procesno situacijo oziroma "preobrat," da bi zato pridobila možnost navesti nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ker je bilo vprašanje, kdo je povzročil nevarno prometno situacijo, sporno že prej, bi torej morala tudi stranka navesti vsa dejstva in dokaze že prej. Na to ne more imeti vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka drugače tolmačila podatke iz spisa sodnika za prekrške.

Vsaka prekluzija pomeni za stranko izgubo določene pravice in zato prihaja v nasprotje z drugimi pravnimi načeli. Prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov tako prihaja v nasprotje z načelom materialne resnice in načelom kontradiktornosti. Obe načeli sta sicer temeljni načeli pravdnega postopka, a ne veljata absolutno in neomejeno. Določeno omejitev predstavlja prav eventualna maksima iz 286. člena ZPP. Ker je taka omejitev predvidena z zakonom, se zaradi učinka eventualne maksime tožnik ne more sklicevati na kršenje tistih načel, ki jih eventualna maksima sama po sebi omejuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo razsodilo, da za škodo, ki je nastala tožniku v prometni nezgodi dne

21.6.1997, odgovarja tožena stranka v višini 30%, tožnik sam pa 70%, za škodo, ki je v tej prometni nesreči nastala tožnici, pa odgovarja tožena stranka v celoti. Odločitev o pravdnih stroških je pridržalo za končno odločbo.

Zoper del sodbe, s katero je bilo odločeno o njegovi 70% odgovornosti za škodo, se je tožnik pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče je o intervenciji odločilo šele na obravnavi 3.10.2002. Tožena stranka je prav tako šele na tej obravnavi ugovarjala zahtevkom tožnikov po temelju. Predhodno se je le sklicevala na navedbe J. Ž., čigar intervencije pa sodišče še ni dovolilo.

Izvajanje dokazov, ki jih je predlagal intervenient, pred 3.10.2002 je bilo zato nezakonito. S tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge tožnikov, podane v vlogi 18.9.2001 ter na glavni obravnavi 3.10.2002, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.

Dopustnost predlaganih dokazov je treba obravnavati od dneva vstopa intervenienta v pravdo, to pa je bilo šele 3.10.2002. Sodišče prve stopnje je napačno izenačevalo pravico intervenienta do udeležbe v postopku in dopustnost pravdnih dejanj iz 2. odstavka 200. člena ZPP s pravico strank, da po odločitvi sodišča o vstopu intervenienta v pravdo navajajo nova dejstva in dokaze glede na navedbe intervenienta. Odločitev sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka dokaze, ki se nanašajo na vprašanje deljene odgovornosti tožnika, navajati že na glavni obravnavi 3.4.2001, je napačna. To namreč ni bil prvi narok za glavno obravnavo. V zapisniku o ogledu prometne nesreče so podatki o tem, da voznik osebnega avtomobila ni vozil po desni strani v smeri vožnje, ko mu je nasproti pravilno po svojem voznem pasu pripeljala kolona šestih motoristov in da je zaradi vožnje voznika Ž. po nasprotnem voznem pasu tožnik zapeljal na sredino vozišča, da bi se izognil čelnemu trčenju. Ko je tožeča stranka prejela izvedensko mnenje, ki v nasprotju s podatki zapisnika o ogledu kraja prometne nesreče ugotavlja, naj bi tožnik vozil po levi in povzročil nevarno situacijo, je takoj predlagala izvedbo dokazov - zaslišanje očividcev prometne nezgode in policistov, ki so opravili ogled, predlagala pa je tudi pritegnitev novega izvedenca prometne stroke. Ugotovitve v izvedenskem mnenju pomenijo novo dejansko situacijo, o kateri se ima tožnik pravico opredeliti, navesti dejstva, nasprotna ugotovitvam izvedenca, in predlagati dokaze za utemeljitev teh dejstev. Ker je sodišče prve stopnje zavrnilo izvedbo dokazov, češ da niso dopustni, je kršilo 7. člen ZPP (po katerem sodišče ne sme svoje odločbe opreti na dejstva, glede katerih strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo), 5. člen ZPP (da mora sodišče dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke) in 8. člen ZPP (o dokazni oceni) ter zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je nekritično sprejelo dokaz z izvedencem ter kljub temu, da izvedenec ni bil očividec prometne nezgode in da je izpovedal, da je to "njegovo videnje poteka nezgode." Izpovedal je tudi, da je v primeru, če je tožnik pripeljal v ovinek po svoji desni, "voznik Ž. zavil v svojo levo iz čisto drugih razlogov, torej, ki niso povezani z vožnjo tožnika." Prav to pa ves čas zatrjujeta tožnika. Intervenient je namreč zapeljal na nasprotno stran vozišča zaradi visoke stopnje vinjenosti še preden je zagledal motorista. To sta izpovedala oba tožnika, sodišče pa tožničine izpovedi ni ocenilo in obrazložilo, zakaj ji ne verjame. Ž. je izpovedal, da je moral "sunkovito zaviti na levo," "preprečiti katastrofo" in da "z zaviranjem ne bi mogel preprečiti ničesar." To je skupek trditev vinjenega voznika, ki zaradi stopnje alkoholiziranosti in "tunelskega vida" ni bil sposoben zaznavati ovir na cesti, kaj šele motoristov na razdalji več kot 100m, pa sta mu izvedenec in sodišče verjela, da je spontano in pravilno reagiral na nevarnost, ki jo je povzročil motorist z vožnjo po levi strani. Kakšne posledice na voznika povzroči od 1,80 do 2,00 g/kg alkohola v krvi in kaj lahko tak voznik zaznava ter kako hitro lahko reagira, je sodišču znano iz strokovne literature ter izkušenj, če pa mu ni, bi moralo samo izvesti dokaz z izvedencem sodnomedicinske stroke. J. Ž. je izpovedal, da je tožnik vozil ob sredinski črti, izvedenec je zapisal, da je Ž. najverjetneje opazil voznika motornega kolesa nasproti na svojem smernem vozišču, na obravnavi pa izpovedal, da meni, da je motorist pripeljal po svoji levi, teh nasprotij pa sodišče ni ocenilo. Iz podatkov zapisnika o ogledu prometne nezgode izhaja tudi, da je moral motorist L. B. zaradi vožnje intervenienta po levi strani cestišča zapeljati desno, da ne bi trčil v osebno vozilo. Če bi intrevenient vozil po svoji strani cestišča, se motoristu B. ni bi bilo treba izogibati v desno.

Pri tem je ostalo nerazčiščeno, ali je B. zadel v osebno vozilo ali ne. To bi lahko pojasnil le on sam in policisti. Je pa to pomembno dejstvo pri odločanju o načinu vožnje intervenienta. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da do trčenja ni prišlo, je v nasprotju z dokazi - listinami iz spisa sodnika za prekrške in je najmanj preuranjena. Tudi iz tega razloga ni moglo priti do prekluzije dokazov. Če je intervenient zagledal nevarno situacijo že na razdalji 115m, bi trezen z dolgoletnimi izkušnjami kot voznik inštruktor in z ustreznim reagiranjem, konkretno zaviranjem in vožnjo po svoji strani vozišča, preprečil trčenje in do nevarne situacije sploh ne bi prišlo. Če bi torej držale ugotovitve izvedenca, bi prav vinjenost in napačna reakcija intervenienta povzročila prometno nezgodo, do katere pri treznem vozniku sploh ne bi prišlo. Tudi zato je odločitev sodišča o odgovornosti voznikov napačna. Napačna pa je tudi navezava izvedenca na vožnje motoristov, kakršne je opazil ob ogledu. Pomembna je konkretna vožnja tožnika in ostalih motoristov. Sodišče tudi ni ocenilo izpovedi tožnika, da je predhodno peljal mimo radarja in torej s pravilno hitrostjo. Tožnik je bil popolnoma trezen, voznik je že 12 let, veliko prevozi in še nikoli ni bil kaznovan za prekršek.

Vedno je upošteval predpise glede omejitve hitrosti in opreme motorista. Je vesten in neagresiven voznik z dolgoletnimi izkušnjami.

Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki. Nanjo je odgovoril intervenient in predlagal, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožba ni utemeljena.

Zaradi odgovora na očitane procesne očitke pritožbeno sodišče v kratkem povzema potek postopka pred sodiščem prve stopnje in opravljena procesna dejanja strank, intervenienta in sodišča, relevantna za presojo teh očitkov: - na tožnikovo tožbo, prejeto na sodišču dne 10.8.1999, je tožena stranka vložila odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da ne ugovarja temelju odškodninskih zahtevkov, ne strinja pa se z višino vtoževane odškodnine. Obenem je predlagala, da se o pravdi obvesti J. Ž.; - J. Ž. je z vlogo, prejeto na sodišču dne 5.1.2000, sporočil, da vstopa v pravdo kot intervenient; - v vlogi z dne 29.1.2001 je J. Ž. obrazloženo ugovarjal temelju zahtevka in predlagal dokaze (med drugim tudi zaslišanje priče P. K. in postavitev izvedenca prometne stroke, za kar pritožba meni, da je bilo izvedeno nezakonito), ugovarjal pa je tudi višini odškodnine; - prvi narok za glavno obravnavo je sodišče opravilo dne

1.2.2001 v prisotnosti obeh pravdnih strank in J. Ž.. Na njem je sprejelo dokazni sklep, stranki sta si medsebojno izmenjali poravnalne ponudbe, zaradi možnosti poravnave pa je bil narok preložen;

- z vlogo z dne 15.2.2001 je tožena stranka sporočila, da so razhajanja med strankama prevelika in da se nista uspeli poravnati. Obenem se je v delu, ki se nanaša na višino premoženjske in nepremoženjske škode, pridružila ugovorom in dokaznim predlogom J. Ž. v njegovi vlogi z dne 29.1.2002 ter nadalje še navedla, da "ne nasprotuje dokaznim predlogom pod točko 4 navedene izjave, vkolikor bo intervenient v nadaljevanju postopka vztrajal pri svojem ugovoru soodgovornosti prvotožnika za obravnavano prometno nezgodo in posledično škodo;" - na naroku dne 3.4.2001 je sodišče prve stopnje zaslišalo oba tožnika, intervenienta in pričo P. K. ter sklenilo, da se postavi izvedenec cestnoprometne stroke (torej je sledilo dokaznim predlogom iz vloge J. Ž. z dne 29.1.2001). Pooblaščenec tožeče stranke je tedaj pojasnil, da ima še dodatno dokumentacijo in da "glede na to, da tožena stranka sedaj ugovarja tudi temelju zahtevka, meni, da bi bilo smotrno, da naj se to predloži v spis glede na to, da sodišče še ne razpolaga s spisom sodnika za prekrške. Zaveže se, da bo to dokumentacijo predložil v spis v dodatnem roku 15 dni, torej še preden bo spis poslan izvedencu cestnoprometne stroke." Stranke so se s tem strinjale in pooblaščencu je bil dan rok 15 dni za predložitev dokumentacije;

- glede na dogovor na naroku 3.4.2001 je tožeča stranka dne

5.4.2001 sodišču priporočeno poslala dodatno dokumentacijo; - dne 14.8.2001 je sodišče prejelo izvedensko mnenje J. P.; - tožeča stranka je v vlogi z dne 18.9.2001 podala pripombe na mnenje izvedenca, obenem pa predlagala, naj sodišče pozove toženo stranko, ali uveljavlja ugovor deljene odgovornosti ali ne. Če ga bo uveljavljala, pa naj sodišče zasliši kot priče še voznika motornih koles L. B. in I. V. ter policista A. P. in S. H. ter nato še pozove izvedenca na dopolnitev izvedenskega mnenja; - tožena stranka je na to odgovorila, da iz njenega pripravljalnega spisa z dne 15.2.2001, v katerem ni nasprotovala intervenientovim dokaznim predlogom v zvezi s tožbenim temeljem, ne more biti dvoma o naknadnem ugovoru deljene odgovornosti tožnika za škodni dogodek. Menila je še, da je bila prav zaradi tega že na naroku dne 3.4.2002 s strani pooblaščenca tožnikov predložena dodatna dokumentacija v zvezi s temeljem zahtevka in so zato neutemeljene navedbe tožeče stranke, da v dosedanjem postopku ni mogla predlagati dokazov z zaslišanjem ostalih prič;

- na naroku dne 3.10.2002 je sodišče sklenilo, da se dopusti intervencija J. Ž. na strani tožene stranke, zavrnilo predlog tožeče stranke za zaslišanje prič L. B., I. V. in obeh policistov (torej je zavrnilo dokazne predloge tožeče stranke iz vloge z dne 18.9.2001), zaslišalo izvedenca J. P. in zaključilo obravnavanje o temelju zahtevka;

- sledila je izdaja izpodbijane sodbe.

Intervenient vstopi v pravdo z izjavo (3. odstavek

199. člena ZPP). Od tedaj se lahko udeležuje postopka in se njegova pravdna dejanja ne morejo izključiti vse do pravnomočnosti sklepa, s katerim se zavrne intervencija (2. odstavek 200. člena ZPP). Zato je imel J. Ž. v tej pravdi položaj intervenienta že od izjave, ki jo je sodišče prejelo 5.1.2000, ne glede na to, da je sodišče prve stopnje o njegovi intervenciji odločilo (in jo dovolilo) šele na naroku

3.10.2002. Napačno je torej stališče pritožbe, da je šele s sklepom

3.10.2002 pridobil položaj intervenienta. Kakšni so učinki pravdnih dejanj intervenienta, izhaja iz 201. člena ZPP: pravdo mora sprejeti v tistem stanju, v katerem je, ko stopi vanjo, v nadaljnjem teku pravde pa ima pravico dajati predloge in opravljati vsa druga pravdna dejanja v rokih, v katerih bi lahko to storila stranka, ki se ji je pridružil (1.odstavek); pravdna dejanja intervenienta imajo pravni učinek za stranko, ki se ji je pridružil, če niso v nasprotju z njenimi dejanji (4.odstavek). Intervenient se je v obravnavanem primeru pravdi pridružil takoj po vložitvi tožbe oziroma takoj potem, ko je tožena stranka v odgovoru na tožbo to predlagala. Tako je lahko vložil vlogo in v njej navajal dejstva in predlagal dokaze. Res, da so trditve v njegovi vlogi z dne 29.1.2001 delno v nasprotju z dejanji tožene stranke, ki se ji je pridružil (ta je v odgovoru na tožbo priznavala polno odgovornost za škodni dogodek), vendar pa je tožena stranka v vlogi z dne 15.2.2001 njegova dejanja odobrila in se tako pridružila njegovemu ugovoru deljene odgovornosti. Sklicevanje na njegovo vlogo je zadostovalo ne glede na to, da sodišče o njegovi intervenciji tedaj še ni odločilo. Ker pa je tožena stranka to storila po prvem naroku (ta je bil opravljen dne 1.2.2001), je sodišče prve stopnje pravilno v skladu z 2. odstavkom 286. člena ZPP na prvem naslednjem naroku dne 3.4.2001 še dopustilo predlaganje dokazov v zvezi s temeljem zahtevka. Ta narok res ni bil prvi, kot to poudarja pritožba, a z vidika obravnavanja temelja zahtevka ga je treba obravnavati kot takega. Pravico do naknadnega predlaganja dokazov v skladu z določilom 2. odstavka 286. člena ZPP je tožeča stranka tudi izkoristila in sodišču dne 5.4.2001 (glede na to, da ji je sodišče na prvem naroku, na katerem se je obravnaval temelj zahtevka, to dovolilo) tudi poslala dodatno dokumentacijo. Pač pa je tožeča stranka prepozno in v nasprotju določilom 286. člena ZPP predlagala nove dokaze (zaslišanje prič) v vlogi z dne 18.9.2001 in nato še na naroku 3.10.2002. Sodišče prve stopnje, ki je te dokaze zavrnilo, zato ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka, kot to meni pritožba, saj se po 4. odstavku 286. člena ZPP taki dokazi ne upoštevajo. Ker pravdna dejanja intervenienta učinkujejo od dneva njegove izjave, da vstopa v pravdo (že omenjeni 3. odstavek

199. člena v zvezi z 2. odstavkom 200. člena ZPP), pa tudi ni mogoče sprejeti stališča pritožbe, da je treba upoštevati dopustnost predlaganih dokazov šele od dneva, ko je sodišče dovolilo intervencijo (3.10.2002). Neskladna z navedenim pa je tudi razlaga, da bi pravdna dejanja intervenienta učinkovala takoj, pravica strank, da navajajo dejstva in dokaze glede na ta dejanja intervenienta, pa šele potem, ko bi sodišče odločilo o vstopu intervenienta v pravdo - če ima intervenient pravni položaj od dneva, ko izjavi, da vstopa v pravdo in lahko od tedaj opravlja pravdna dejanja, morajo tudi stranke njegov položaj upoštevati in svoja pravdna dejanja opravljati glede na tak njegov položaj.

Vse navedeno pa tudi kaže, da tožena stranka ni ugovarjala temelju zahtevka šele na zadnjem naroku dne 3.10.2002, kot to meni pritožba, in tudi, da izvajanje dokazov, ki jih je predlagal intervenient v svoji vlogi z dne 29.1.2001, ni bilo nezakonito. Ker je tožena stranka že z vlogo z dne

15.2.2001 odobrila intervenientov ugovor deljene odgovornosti in njegove v ta namen podane dokazne predloge, so torej takšne trditve pritožbe neutemeljene.

Ni mogoče pritrditi tudi pritožbenim trditvam, da ugotovitve v podanem izvedenskem mnenju pomenijo novo dejansko situacijo, glede na katero imata tožnika pravico navesti dejstva in predlagati dokaze, pri čemer očitno pri tem misli na nova dejstva in nove dokaze, saj mu je sicer obravnavanje izvedenega dokaza z izvedencem sodišče dopustilo (upoštevalo je podane pripombe na izvedensko mnenje in glede na to izvedenca tudi dodatno zaslišalo) in torej ni kršilo določil

5. in 7. člena ZPP. V postopku pred sodiščem prve stopnje so udeleženci nesreče (tožnika in intervenient) zatrjevali vsak svoje videnje poteka prometne nesreče. Tožnika sta že v tožbi navedla, da je v zanj desnem ovinku voznik osebnega avtomobila pripeljal po levem voznem pasu in s tem zaprl pot tožniku, ki je zato, da bi se izognil trčenju, zapeljal na sredo vozišča. Ob zaslišanju je tožnik dodal, da se je sprva namenil s svojim motorjem skrajno desno, nato pa ocenil, da bo vozilo lažje obvil, če se pomakne na sredino vozišča, ko se je voznik J. Ž. premislil in sunkovito obrnil svoje vozilo proti sredini vozišča in nato s svojo desno stranjo zadel desno stran motorja. Njegovo izpovedbo je potrdila tudi tožnica. Intervenient je nasprotno trdil, da je vozil pravilno po svojem desnem pasu, ko je opazil motorista, ki je bil s kolesi na sredinski črti, položaj njegovega telesa pa je bil tak, da je bil močno nagnjen na njegov vozni pas in ga je zato zaznal, kot da bi vozil po njegovem voznem pasu. Ker z zaviranjem trčenja ni mogel preprečiti, je sunkovito zavil v levo. Sodišče je glede na različne navedbe in izpovedbo udeležencev angažiralo izvedenca cestnoprometne stroke in mu med drugim zastavilo tudi vprašanje, ali sta situaciji, kot ju opisujejo udeleženci nesreče, možni in katera izmed njiju je bolj verjetna. V takšnem primeru, ko je izvedenec odgovoril na zastavljeno vprašanje, ki je bilo v postopku sporno, njegov odgovor ne more predstavljati za stranko, za katero je odgovor neugoden, takšno procesno situacijo oziroma "preobrat," da bi zato pridobila možnost navesti nova dejstva in predlagati nove dokaze. Ker je bilo vprašanje, kdo je povzročil nevarno prometno situacijo, sporno že prej, bi morala tudi tožeča stranka navesti vsa dejstva in dokaze že prej. Na to ne more imeti vpliva dejstvo, da si je tožeča stranka drugače tolmačila podatke iz spisa sodnika za prekrške. Ni namreč točna trditev pritožbe, da so ugotovitve izvedenca v nasprotju z zapisnikom o ogledu kraja nesreče, saj je izvedenec izhajal iz meritev (skice prometne nesreče) in slik, ki jih je opravila postaja prometne policije, ki so identične tistim v spisu sodnika za prekrške. Njegove ugotovitve so s temi podatki skladne, ne ujema pa se njegov zaključek z navedbami v predlogu za uvedbo postopka o prekršku, torej gre za neskladje med zaključki izvedenca in zaključki policistov, ki o podali predlog. Tako se ponovno izkaže, da ni šlo za situacijo, ki bi stranko opravičevala do navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov, ker teh brez svoje krivde ni mogla navesti in predlagati že prej, vprašanje, katere zaključke sprejeti v takem primeru, pa sodi na področje dokazne ocene in izpodbijanja ugotovljenega dejanskega stanja.

Vsaka prekluzija pomeni za stranko izgubo določene pravice in zato prihaja v nasprotje z drugimi pravnimi načeli.

Prekluzija navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov tako prihaja v nasprotje z načelom materialne resnice in načelom kontradiktornosti. Obe načeli sta sicer temeljni načeli pravdnega postopka, a ne veljata absolutno in neomejeno. Določeno omejitev predstavlja prav eventualna maksima iz 286. člena ZPP. Ker je taka omejitev predvidena z zakonom, se zaradi učinka eventualne maksime tožnik ne more sklicevati na kršenje tistih načel, ki jih eventualna maksima sama po sebi omejuje. Prekluzija nastopi ne glede na to, ali stranka izkoristi svojo procesno pravico in navede vsa relevantna dejstva in ponudi relevantne dokaze ali ne.

Zato tožnik zmotno meni, da bi moralo sodišče zaradi ugotovitve, ali je v vozilo intervenienta trčil tudi motorist B., tega zaslišati kljub temu, da je bil dokaz z zaslišanjem priče predlagan prepozno. Zaključke o tem dejstvu je zato sodišče prve stopnje pravilno napravilo na podlagi pravočasno predlaganih in izvedenih dokazov. Na podlagi teh je zaključilo, da do trčenja ni prišlo. Takšna ugotovitev ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero očitno meri pritožnik s trditvijo, da je v nasprotju z listinami iz spisa sodnika za prekrške. Sodišče prve stopnje je namreč pregledalo ta spis vključno z zapisniki o izpovedbah udeležencev prometne nesreče. Skupaj z izvedenimi dokazi v tem postopku pa je v skladu z določilom 8. člena ZPP zaključilo, da do trčenja ni prišlo.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da v pritožbi uveljavljene procesne kršitve niso podane, prav tako pa tudi ne tiste iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

Pritožba obširno izpodbija tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje in poleg zmotnega zatrjuje tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Na očitke o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju daje v pretežni meri odgovor že dosedanja obrazložitev glede zatrjevanih procesnih kršitev in posledicah eventualne maksime. Dodati je treba le še, da sme po 2. odstavku 7. člena ZPP sodišče ugotoviti dejstva, ki jih stranke niso navajale, in predlagati dokaze, ki jih stranke niso predlagale, le, če izhaja iz obravnave in dokazovanja, da imajo stranke namen razpolagati z zahtevki, s katerimi ne smejo razpolagati (3. odstavek

3. člena ZPP). Stranke so torej tiste, ki morajo navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (1. odstavek 7. člena in 212. člen ZPP).

Pritožba torej zmotno meni, da bi moralo sodišče samo izvesti dokaz z izvedencem sodnomedicinske stroke zaradi ugotovitve vpliva alkohola v krvi intervenienta na njegovo vožnjo. Ker tožeča stranka takšnega dokaznega predloga ni ponudila, ga sodišče glede na citirana določila ZPP tudi ni moglo izvesti, saj ne gre za situacijo iz 2. odstavka 7. člena v zvezi s 3. odstavkom 3. člena ZPP. Njene trditve o iz strokovne literature in izkušenj znanem učinku alkohola na voznika, njegovo zaznavanje in reagiranje pa ostajajo na splošni ravni in torej neupoštevne za konkreten primer, sicer pa je nekatere določnejše trditve o vplivu alkohola na vožnjo intervenienta tožnik prvič podal šele v pritožbi. Glede na prepoved pritožbenih novot (1. odstavek 337. člena ZPP) pritožbenemu sodišču na te trditve posebej ni treba odgovarjati.

Sicer pa se pritožbeno sodišče pridružuje dokazni oceni sodišča prve stopnje in sodi, da je v sodbi prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Pritožba sodišču prve stopnje na večih mestih očita, da je nekritično sprejelo mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Izvedenec je podal svoj izvid in mnenje v skladu s pravili stroke. Tožeča stranka je njegovemu mnenju oporekala zato, ker se zaključki izvedenca o poteku prometne nesreče ne skladajo z njenimi trditvami, kar pa ni razlog za postavitev novega izvedenca (3. odstavek 254. člena ZPP). Citati iz izvedenčeve izpovedbe, ki jih povzema pritožba, so njegov odgovor na vprašanja tožnika, ki pa so izhajala iz povsem drugih izhodišč kot izvedenec. Ugotovitve izvedenca pa nasprotno upoštevajo podatke konkretnega primera, torej izmere, skice in fotografije policistov, ki so, kot že rečeno, identične tistim v spisu sodnika za prekrške. Na podlagi teh je izvedenec opravil izračun hitrosti obeh udeležencev prometne nesreče. Glede na objektivne podatke, s katerimi je razpolagal (zlasti poškodb osebnega osebnega vozila in motornega kolesa ter dolžine drsenja motornega kolesa), je sodišče prve stopnje pravilno sprejelo njegovo ugotovitev, da je tožnik v času trčenja vozil okrog 106 km/h in ni sledilo tožnikovi izpovedbi, da je vozil v okviru predpisane, saj naj bi že predhodno peljal mimo radarske kontrole, pričakoval pa je še kakšno. Izvedenec je nadalje glede na poškodbe ugotovil tudi način trčenja in gibanje obeh vozil pred in po trčenju. Na podlagi tega je zaključil, da je tožnik pri izteku svojega predhodno desnega ovinka prešel na levo stran vozišča. Res, da na vožnjo tožnika ni mogoče sklepati na podlagi tega, kako ovinek prevozijo drugi motoristi, vendar pa je izvedenec ta svoja opažnja navedel zgolj v potrditev svojih zaključkov, ni pa mu bila vožnja drugih motoristov izhodišče za njegove zaključke. Zato je odveč opozorilo pritožbe, da so pomembne le konkretne okoliščine o vožnji intervenienta in motoristov. Ravno zaradi upoštevanja vseh konkretnih okoliščin primera pa se tudi po oceni pritožbenega sodišča izkaže za neutemeljeno trditev tožnika o tem, da je intervenient brez pravega razloga v svoj desni ovinek pripeljal po levi strani cestišča oziroma da taka njegova vožnja ni bila posledica predhodnega reagiranja na tožnikovo vožnjo. Pritožba nadalje trdi, da sodišče prve stopnje ni ocenilo neskladja, ki je v tem, da je J. Ž. izpovedal, da je tožnik vozil ob sredinski črti, izvedenec zapisal, da je Ž. najverjetneje opazil voznika motornega kolesa nasproti na svojem smernem vozišču, na obravnavi pa izpovedal, da meni, da je motorist pripeljal po svoji levi. Vendar pa se ob upoštevanju navedbe in izpovedbe intervenienta, da je bil tožnik pri vožnji povsem nagnjen na njegov vozni pas in ga je zato zaznal, kot da vozi po njegovem voznem pasu, ter da bi, če ne bi odreagiral, prišlo do čelnega trčenja na njegovem voznem pasu, izkaže, da med navedbami in izpovedbo intervenienta ter ugotovitvami izvedenca ni razhajanj, ki jih prikazuje pritožba. V pritožbi se tožnik sprašuje, zakaj bi se moral motorist B. izogibati in zaleteti v travnati breg na svoji desni strani, če je J. Ž. res vozil po svoji desni. Ni sporno, da je intervenient zavil na svojo levo stran. Nenazadnje se je po ugotovitvah izvedenca osebni avtomobil v trenutku trčenja s prednjim desnim kolesom nahajal prav na sredini vozišča (vozilo pa na levem voznem pasu). Vendar pa je treba pri tem upoštevati, da je motorist B. vozil za tožnikom in da je intervenient odreagiral na vožnjo prvega od motoristov, to je tožnika. Trditev, da se je moral tudi B. izogibati nepravilni vožnji intervenienta, zato ni sprejemljiva.

Na podlagi navedenega je torej sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je primarno nevarno prometno situacijo povzročil tožnik, intervenientovo zavitje na nasprotni vozni pas pa je bila posledica reakcije na tožnikovo vožnjo. Pri tem je tudi pravilno in logično pojasnilo, da sprejema ugotovitve izvedenca kljub temu, da so drugačne od tistih, ki so jih napravili policisti v predlogu za uvedbo postopka za prekrške in s temi razlogi pritožbeno sodišče v celoti soglaša. Samo dejstvo, ki ga poudarja pritožba, da izvedenec ni ugotovil tako sunkovitega zavijanja v levo, kot je izpovedoval intervenient, pa ne vzbuja dvoma v dejanske zaključke sodišča prve stopnje. Dokazna ocena sodišča prve stopnje, da ni sprejemljiva varianta dogodka, kot jo zatrjuje tožeča stranka, je torej pravilna. Oba tožnika sta izpovedovala skladno in sodišče prve stopnje je tudi obrazložilo, zakaj je ugotovilo drugačno dejansko stanje od zatrjevanega. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje še posebej ni ocenilo izpovedbe tožnice in ni obrazložilo, zakaj ji ne verjame.

Izvedenec je podal tudi mnenje o v bistvu hipni reakciji udeležencev prometne nesreče na nastalo situacijo. Glede na to, da sta se voznika zagledala na razdalji približno 115 m oziroma približno 2,3 sekunde pred trčenjem, sta namreč oba ravnala v časovni stiski. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je intervenient odgovoren za nastanek škode v višini 30 %, ker bi lahko reagiral tudi drugače, saj mu motorno kolo ni v celoti zaprlo voznega pasu. Ni pa utemeljen očitek pritožbe, da bi z ustreznim reagiranjem, konkretno z zaviranjem in vožnjo po svoji strani vozišča, na vsak način preprečil trčenje in do nevarne situacije sploh ne bi prišlo. Nevarno situacijo je namreč s svojo vožnjo povročil ravno tožnik, vožnja intervenienta pa je bila reakcija na njegovo vožnjo. Ker se je intervenient odločil za ne najbolj ustrezno reakcijo, je za škodo delno sam odgovoren, po presoji pritožbenega sodišča pa je odločitev o deležu njegove krivde materialnopravno povsem pravilna.

Pritožba na koncu poudarja, da je tožnik vesten in neagresiven voznik z dolgoletnimi izkušnjami, na drugi strani pa skuša intervenienta prikazati kot osebo, ki zavlačuje postopek in kateremu sodišče naseda. Takšne navedbe se ne tičejo konkretne odločitve in ne morejo vplivati na odločitev o pritožbi, zato tudi ne terjajo posebnega odgovora.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo, saj je tudi utemeljenost pritožbenih stroškov odvisna od končnega uspeha strank v postopku.