Jedro

Sodišči sta pri odločanju o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletne hčerke sledili izključno njenih koristim, ko sta dali odločilno težo volji otroka, pri čemer sta bili posebno pozorni na zrelost otroka in sta pazili, da volja ne bi bila izražena pod vplivom pritiskov ali manipulacij katerega od staršev. Opredelitev oziroma samoodločba razsodnega otroka je namreč odločilna za svobodni razvoj otrokove osebnosti.

Izrek

1. Postopek za obnovo postopka se prekine do konca revizijskega postopka. 2. Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 21.5.2002, razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama in njuno mladoletno hči S.G., roj. 13.9.1991, dodelilo v varstvo in vzgojo materi tožnici. Tožencu je naložilo plačevanje mesečne preživnine po 35.000 SIT od 22.8.2001 do 22.3.2002, od tega datuma pa v znesku 45.000 SIT mesečno, znižano za do tedaj plačano preživnino 160.000 SIT. Višji preživninski zahtevek je zavrnilo. Nadalje je sodišče zavrglo tožbo L.G. za določitev stikov med njim in hčerko S. Toženčevo pritožbo je na predlog sodišča druge stopnje prvostopenjsko sodišče upoštevalo kot predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Z dopolnilno sodbo z dne 21.5.2002 je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek po toženčevi nasprotni tožbi, da se mladoletna hči S.G. dodeli v varstvo, vzgojo in oskrbo očetu in da je mati dolžna plačevati preživnino za mladoletno hčerko v znesku 10.000 SIT mesečno od 5.1.2002 dalje.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo toženčevi pritožbi in razveljavilo obsodilni del sodbe o preživnini za mladoletno S. za čas od 22.8.2001 do 21.5.2002. Sicer pa je zavrnilo pritožbi toženca zoper izpodbijani a ne razveljavljeni del sodbe (glede dodelitve mladoletne S. materi in glede preživnine v znesku 45.000 SIT mesečno od 22.5.2002 dalje) in zoper dopolnilno sodbo (glede zavrnjenega zahtevka za dodelitev mladoletne S. v varstvo in vzgojo očetu in za materino plačevanje preživnine).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je toženec po odvetniku vložil pravočasno revizijo, v kateri uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se z odločitvijo o dodelitvi mladoletne hčerke S. v varstvo in vzgojo materi in z odločitvijo o plačevanju preživnine. Njegove revizijske trditve je mogoče razdeliti v tri sklope:

1. Revizijski razlog po 1. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Uradni list RS št. 26/99 in 96/2002) zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se sodba in dopolnilna sodba ne moreta preizkusiti in sta si celo v nasprotju, saj za njuno izdajo obstajata dve pravni razlagi, ki si med seboj nasprotujeta. Toženec dvomi v pravilnost datuma, ko naj bi bila sprejeta odločitev o nasprotni tožbi, saj je odločitev prejel šele 25.3.2003, kar je skoraj leto dni po sprejeti odločitvi na naroku 21.5.2002 in celo več mesecev po datumu, ko je vložil pritožbo. Ne strinja se z zaključkom višjega sodišča, da je vsebina dopolnilne sodbe logična in da datum, ki je zapisan v njej, na pravilnost sprejete odločitve nima vpliva.

Prvostopenjsko sodišče je z izdajo sodbe in dopolnilne sodbe prišlo v nasprotje samo s seboj. V sodbi je zapisano, da je tožena stranka nasprotno tožbo smiselno umaknila, v dopolnilni sodbi pa se glede razlogov za izdajo le-te sodišče sklicuje na sodbo, kjer je otroka dodelilo v varstvo in vzgojo tožnici in je torej logičen zaključek, da je tožbeni zahtevek tožene stranke zavrnilo. Enak zaključek izhaja tudi iz obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča. Tako o eni odločitvi obstajata kar dve razlagi, kar pomeni kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec se ne more znebiti občutka, da je senat dne 21.5.2002 odločal le o tožbenem zahtevku tožeče stranke, saj je menil, da je toženec svoj zahtevek po nasprotni tožbi umaknil. Do takega zaključka prihaja toženec tudi iz razloga, ker prvostopenjsko sodišče tudi po sprejeti pritožbi zoper sodbo ni izdalo dopolnilne sodbe, ampak je le to izdalo šele na poziv Višjega sodišča v Mariboru z dne 14.3.2003. Toženec meni, da senat ni imel možnosti odločanja o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi in da o njem tudi ni odločal, saj ta zahtevek ni več obstajal, ker naj bi ga tožena stranka umaknila. Z dopolnilno sodbo so kršena določila ZPP v zvezi z odločanjem o tožbenem zahtevku na senatu. V kolikor je senat zaključil, da je toženec tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi umaknil, je logičen zaključek, da o tehtanju, komu bo dodelil mladoletnega otroka ob razvezi zakonske zveze pravdnih strank, sploh ni odločal, temveč je izhajal iz golega dejstva, da obstaja le zahteva po dodelitvi otroka s strani tožnice, kar pa ne drži. Pritožbeno sodišče bi zato moralo obe sodbi razveljaviti in zadevo vrniti v ponovno obravnavanje spremenjenemu sodnemu senatu.

2. Revizijski razlog po 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP na drugi stopnji, ko višje sodišče ni odločilo o vseh pritožbenih navedbah toženca oziroma o njih ni zavzelo stališča. Tako ni odločalo o smiselni prekoračitvi tožbenega zahtevka, ko je višjo preživnino določilo že od 22.3.2002 dalje, čeprav je tožnica višjo preživnino vezala na dan izselitve v novo stanovanje in pri tem zapisala, da je bilo to 23.3.2002. Odločitev sodišča nasprotuje listinam in izjavam strank. Enako je prvostopenjsko sodišče razsodilo, da je toženec dolžan plačevati preživnino na roke tožnici, čeprav je ta v pripravljalni vlogi z dne 30.9.2002 zapisala svoj tekoči račun, na katerega naj toženec plačuje preživnino za otroka. Pritožbeno sodišče ni podalo odgovora na toženčev predlog v pritožbi, naj se v primeru vrnitve zadeve v novo sojenje, le-to dodeli v odločanje drugemu senatu. Prav tako pritožbeno sodišče ni zavzelo nobenega stališča v zvezi z napakami v sodbi, na katere je toženec opozoril v svoji pritožbi. Prvostopenjsko sodišče je kar na treh mestih v obrazložitvi sodbe napačno zapisalo letnico, ko naj bi se pravdni stranki razšli. Tudi v dopolnilni sodbi je napačno zapisano leto, ko naj bi toženec vložil nasprotno tožbo. Sklep in sodba pritožbenega sodišča sta zato pomanjkljiva in ju je potrebno ustrezno dopolniti. Tudi pritožbeno sodišče samo je v obrazložitvi zapisalo nekaj netočnih podatkov, zaradi česar se sodba ne ujema z listinskimi dokazi v spisu. Tako je napačno zapisalo toženčevo ime.

3. Revizijski razlog po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZPP zaradi zmotne uporabe materialnega prava, saj prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo koristi mladoletnega otroka, ko je odločalo o njegovi dodelitvi tožnici, pri določitvi preživnine pa ni upoštevalo možnosti vsakega od staršev in otrokovih potreb. Sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo zakonskim določilom Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS št. 15/76, 1/89, 14/89 in 64/2001) v zvezi z odločanjem, komu bo zaradi razveze zakonske zveze dodelilo mladoletno S., oziroma svoje odločitve ni prepričljivo utemeljilo. Toženec je že v pritožbi zoper dopolnilno sodbo navajal, da bi bilo potrebno v postopek v zvezi z odločanjem o vprašanju, komu od staršev naj se otrok dodeli v varstvo in vzgojo, pritegniti izvedenca ustrezne stroke in pridobi njegovo strokovno mnenje. Toženec lahko danes s spiskom želja za M., ki mu ga je hčerka izročila na stiku dne 3.12.2003, utemelji svojo bojazen v pravilnost odločitve sodišča prve stopnje. Iz spiska je mogoče razbrati le, da si otrok želi samo materialne dobrine in te od toženca tudi pričakuje. Da je prvostopenjsko sodišče kršilo materialno pravo toženec utemeljuje tudi s tem, da je določilo višino preživnine, pri čemer v obrazložitvi v zvezi z njo prihaja v nasprotje. Določena višina preživnine ne ustreza obrazložitvi sodbe o otrokovih potrebah. Te je prvostopenjsko sodišče zapisalo celo skupaj in ne ustrezajo listinskim dokazom v spisu in zahtevkom tožeče stranke same. Nekatere od njih je prvostopenjsko sodišče samovoljno ocenilo celo višje, pa tudi pritožbeno sodišče o toženčevih pritožbenih navajanjih ni zavzelo nobenega stališča. Tako so celo nesporno ugotovljene letne potrebe otroka v sodbi zapisane kot mesečni strošek otroka. Prvostopno sodišče ni upoštevalo 79. člena ZZZDR v celoti, saj kljub izpovedi tožeče stranke in z njene strani predloženega dokaza o plačanem znesku za strokovni izpit zanjo, ni pridobilo novejših podatkov o višini njene plače. Uporabilo je podatke iz novembra in decembra 2001, ter januarja 2002, čeprav je odločalo dne 21.5.2002. Resnična višina plače posamezne stranke na dan odločanja predstavlja podatek o zmožnosti vsake prispevati k otrokovemu preživljanju. Prav tako je napačno stališče višjega sodišča, da podatek o višini otroškega dodatka za odločanje o višini preživnine, ki naj jo plačuje toženec, ni pomemben.

Po 375. členu ZPP je bila revizija vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Po predložitvi spisa Vrhovnemu sodišču zaradi odločanja o reviziji je toženec dne 7.6.2004 vložil predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. in 10. točki 394. člena ZPP. V predlogu navaja, da je po sklepu Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 14.4.2004 bila krajevna pristojnost v zadevi odločanja o osebnih stikih med tožencem in hčerko na predlog Centra za socialno delo Maribor prenešena na Center za socialno delo Celje. Sodišče se je pri odločanju oprlo na mnenje Centra za socialno delo Maribor z dne 27.11.2001. Sklep ministrstva in obvestilo ministrstva o strokovnem in upravnem nadzoru nad Centrom za socialno delo Maribor kažeta, da je bilo mnenje Centra za socialno delo Maribor, na katerem temelji sodba, nestrokovno, zaradi česar izgubi na svoji veljavi in na takem dokazu sodba ne more temeljiti. S pritegnitvijo Centra za socialno delo Celje bo lahko izdano drugačno mnenje, zaradi česar bo lahko izdana tudi drugačna, za toženca ugodnejša sodba.

V tej pravdni zadevi sta torej vloženi dve izredni pravdni sredstvi, revizija in predlog za obnovo postopka. Glede na časovno zaporedje vloženih izrednih pravnih sredstev je o prekinitvi oziroma nadaljevanju postopkov odločalo revizijsko sodišče (prvi odstavek 404. člena ZPP, v zvezi s četrtim odstavkom 402. člena ZPP). Odločilo je, da se postopek v zvezi s predlogom za obnovo postopka prekine do konca revizijskega postopka in nato odločilo o reviziji. Upoštevaje vse okoliščine, razloge in dokaze, ki se uveljavljajo v predlogu za obnovo postopka in v reviziji, je presodilo, da je smotrno, da se prekine postopek v zvezi s predlogom za obnovo postopka in da se takoj odloči o vloženi reviziji. Zato je odločilo, kot je razvidno iz izreka te odločbe.

Revizija ni utemeljena.

Prvi sklop tožnikovih revizijskih očitkov v zvezi s prvostopenjsko sodbo in dopolnilno sodbo je neutemeljen. Slednjo je sodišče pravilno izdalo na podlagi 326. člena ZPP in to, kot dopušča drugi odstavek 326. člena ZPP, brez glavne obravnave, ker jo je izdal isti senat, kar ni sporno. Zato je v dopolnilni sodbi tudi datum 21.5.2002, kar je datum glavne obravnave. Res datum odločanja in izdaje dopolnilne sodbe na nejavni seji senata ni bil dne 21.5.2002, kot je zapisano v tej sodbi, saj je bila izdana šele potem, kot je prvostopenjsko sodišče skladno s četrtim odstavkom 327. člena ZPP štelo toženčevo pritožbo za toženčev predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Vendar pa napaka v datumu seje senata, ko je bila sprejeta dodatna odločitev, nima nikakršnega vpliva na zakonitost in pravilnost dopolnilne sodbe. S tako presojo pritožbenega sodišča se revizijsko sodišče v celoti strinja, toženec pa ne ponuja nasprotnih argumentov. V reviziji navaja le občutke in domneve, da je prvostopenjsko sodišče odločalo le o tožbenem zahtevku tožeče stranke, ker je menilo, da je tožena stranka svoj nasprotni tožbeni zahtevek umaknila, in je izhajalo iz golega dejstva, da obstaja le tožničina zahteva po dodelitvi otroka. Vendar so ti toženčevi občutki in domneve zmotni. Prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ni nikjer navedlo, da je mladoletno S.G. dodelilo v varstvo in vzgojo materi zato, ker je mati vložila tožbo in ker naj bi obstajal samo materin tožbeni zahtevek. Iz razlogov prvostopenjske sodbe jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče tehtalo, kateremu od staršev po razvezi njune zakonske zveze dodeliti mladoletnega otroka, ter je nato svojo odločitev tudi obrazložilo z ustreznimi razlogi. Prav z ničemer ni izkazano, da bi zmotno prepričanje, da je nasprotna tožba umaknjena, vplivalo na odločitev o dodelitvi otroka in o določitvi preživnine. Sodišče pozna pravo in ve, da mora ob ugoditvi zahtevku za razvezo zakonske zveze po uradni dolžnosti odločati tudi o varstvu, vzgoji in preživljanju skupnih otrok, tudi če ustrezen zahtevek ni bil postavljen, če pa je bil, nanj ni vezano (drugi odstavek 408. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 421. člena ZPP).

Toženec zatrjuje tudi nasprotje v razlogih oziroma dve razlagi za isto odločitev v zvezi s sodbo in dopolnilno sodbo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. V sodbi v izreku ni odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku za dodelitev otroka. V obrazložitvi je le pojasnjeno, češ da šteje sodišče nasprotno tožbo v tem delu za umaknjeno, vendar ta obrazložitev, ki nima podlage v izreku, nikogar ne veže. V dopolnilni sodbi je o nasprotnem tožbenem zahtevku za dodelitev otroka, ki je sicer nasproten a zrcalen zahtevku tožeče stranke, odločeno v izreku in obrazloženo, zakaj ni utemeljen (s smiselnim sklicevanjem na razloge o tem v sodbi). Nikjer ni torej dveh pravnih razlag glede iste odločitve, zato ni nobenega nasprotja med sodbo in dopolnilno sodbo.

V drugi sklop je mogoče povezati revizijske trditve, da je pritožbeno sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ko ni odločilo o vseh toženčevih pritožbenih navajanjih oziroma o njih ni zavzelo svojega stališča. Tako revizija trdi, da pritožbeno sodišče ni odločalo o smiselni prekoračitvi tožbenega zahtevka prvostopenjskega sodišča, ko je višjo preživnino določilo že od 22.3.2002 dalje, tožnica pa v vlogi zapisala in z listino izkazala, da se je preselila 23.3.2002. Revizijsko sodišče odgovarja, da ni bilo nobene prekoračitve zahtevka in da revizija v tem delu razpravlja o delu sodbe, ki je bil razveljavljen (preživnina je pravnomočno določena od 21.5.2002 dalje); revizijsko izpodbijanje nepravnomočnega dela sodbe ni mogoče (prvi odstavek 367. člena ZPP). Isto velja tudi glede očitka, da pritožbeno sodišče ni podalo odgovora na predlog tožene stranke, naj se v primeru vrnitve zadeve v novo sojenje, le to dodeli v ponovno odločanje drugemu senatu. Očitek je v zvezi z razveljavljenim delom prvostopenjske sodbe glede določitve preživnine za čas 22.8.2001 do 21.5.2002, ki ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

Pritrditi je revizijskim trditvam, da je prvostopenjsko sodišče trikrat napačno zapisalo letnico, ko sta se pravdni stranki razšli (julij 2000, namesto pravilno julij 2001), da je v dopolnilni sodbi napačno zapisalo leto vložitve nasprotne tožbe (3.1.2001 namesto pravilno 3.1.2002) in da pritožbeno sodišče na opozorila v pritožbi ni odgovorilo, samo pa je tudi na osmi strani napačno zapisalo toženčevo ime. Vendar gre pri vseh navedenih primerih za očitne napake v številkah in imenih, ki jih je moč kadarkoli popraviti (328. člen ZPP). Po presoji revizijskega sodišča podatki, ki so zapisani napačno, niso odločilna dejstva, ki so ali ki bi kakorkoli vplivala na pravilnost in zakonitost sodb prve in druge stopnje. Vsebinsko je v obeh sodbah pravilno upoštevano v pravdi sicer nesporno ugotovljeno dejstvo, da pravdni stranki ne živita več skupaj od julija 2001, datum vložitve nasprotne tožbe je nerelevanten, pravilno toženčevo ime pa je zapisano v uvodih obeh nižjih sodb, tako da vsem tem opisanim napakam ni mogoče pripisati pomembnosti in teže, ki se zahteva za bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Za tako kršitev tudi ne gre pri odločitvi o plačevanju preživnine na roke tožnici, saj iz revizijske utemeljitve, da je tožnica v pripravljalni vlogi zapisala svoj tekoči račun, na katerega naj toženec plačuje preživnino, ni mogoče razbrati, za kakšno postopkovno kršitev naj bi šlo. Pri preživnini za mladoletnega otroka je pač odločilno, da jo zavezanec plačuje, ne pa kako.

V tretjem sklopu uveljavlja toženec predvsem revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da sodišče prve stopnje ni v celoti sledilo zakonskim določilom ZZZDR v zvezi z odločanjem, komu bo zaradi razveze zakonske zveze pravdnih strank dodelilo mladoletno hčer, saj ni v zadostni meri sledilo koristim otroka oziroma svoje odločitve ni prepričljivo utemeljilo. Revizijsko sodišče sodi, da sta navedena očitka nekonkretna. Splošnim trditvam ustrezni preizkus sodb nižjih sodišč po prepričanju revizijskega sodišča pokaže, da sta pri odločitvi o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletne hčerke pravdnih strank S. sodišči predvsem sledili koristi otroka in to svojo odločitev prepričljivo utemeljili. Ni seveda izključeno, da bi sodišči lahko ugotavljali še morebitna dodatna dejstva in morebitna dodatne okoliščine pri odločanju, pri kom naj bo otrok po razvezi zakonske zveze. Tudi v sporih iz razmerij med starši in otroki veljajo določbe 7. člena ZPP, da morajo stranke navesti vsa dejstva in predlagati vse dokaze. Za zbiranje podatkov po uradni dolžnosti zaradi varstva otroka v smislu tretjega odstavka 408. člena ZPP pa stranke s svojimi trditvami niso dale nobene podlage. Odločeno je bilo torej na podlagi navedb obeh strank in glede na predlagane dokaze. Edini konkretni toženčev revizijski očitek v uvodoma nakazani smeri je trditev o neupoštevanju njegovega, v pritožbi zoper dopolnilno sodbo navedenega predloga, da bi bilo potrebno pritegniti izvedenca ustrezne stroke in pridobiti njegovo strokovno mnenje. Iz pritožbe izhaja, da je toženec navedel samo, da "bi moralo naslovno sodišče ... v postopek pritegniti izvedenca ustrezne stroke", trditev pa se nanaša na tožničino primernost, češ da že tri leta obiskuje psihiatra. Ker ni bilo dokazov za tožničino zdravljenje pri psihiatru, sploh pa ne kakšnih dokazov o tožničini nesposobnosti za nudenje ustrezne vzgoje in varstva mladoletni hčerki, je pritožbeno sodišče zavrnilo tovrstne toženčeve trditve in smiselni predlog za izvedenca, ki bi obravnaval tožničino sposobnost varstva in vzgoje otroka. Revizijsko sodišče tem razlogom oziroma zaključku, da ni razlogov za tovrstno izvedenstvo, pritrjuje in ugotavlja, da sklicevanje na omenjeno pritožbeno trditev ne more koristiti tožencu pri uveljavljanju obravnavanega revizijskega razloga.

Toženec je reviziji priložil spisek želja za Miklavža, ki naj bi mu ga hčerka S. izročila 3.12.2003 in ki naj bi dokazoval, da si otrok želi samo materialne dobrine. V revizijskem postopku stranke ne smejo navajati novih dejstev in predlagati novih dokazov (372. člen ZPP) zato revizijsko sodišče navedene listine in povezanih trditev ni upoštevalo.

Ker so s tem izčrpane vse revizijske trditve v zvezi z odločitvijo o dodelitvi otroka, je revizijsko sodišče opravilo le uradni preizkus glede pravilne uporabe materialnega prava. Ugotovilo je, da sta nižji sodišči kot izhodišče za odločanje pravilno upoštevali v času odločanja veljavni Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Uradni list RS št. 15/76, 1/89, 14/89 in 64/2001), in Konvencijo Združenih narodov o otrokovih pravicah (KOP, Uradni list SFRJ št. 15/90 in Uradni list RS št. 35/92 - mednarodne pogodbe št. 9/92). Po 78. členu ZZZDR sta sodišči odločali o varstvu, vzgoji in preživljanju mladoletne hčerke v skladu s koristjo otroka, pri čemer sta pri ugotavljanju vsebine tega pravnega standarda upoštevali določbe 4., 102. in 103. člena ZZZDR, ki opredeljujejo dolžnosti staršev do otrok in pa določbe 5., 6. in 7. alinee preambule KOP in 3. člena KOP, ki narekujejo posebno skrb za otroke in upoštevanje otrokove koristi kot glavnega vodila v vseh postopkih v zvezi z otroki. Odločitev nižjih sodišč in hkrati utemeljitev odločitve je v navedenih okvirjih ter v skladu z dejanskimi ugotovitvami, ki so odraz procesne aktivnosti strank. Sodišče je v celoti in izključno sledilo koristim mladoletnega otroka, saj je ob ugotovitvi primerne in enakovredne vzgojne sposobnosti vsakega od staršev dalo odločilno težo volji otroka, pri čemer je bilo posebno pozorno na zrelost otroka in je pazilo, da volja ne bi bila izražena pod vplivom pritiskov ali manipulacij katerega od staršev. Pri odločitvi o dodelitvi mladoletne S. v varstvo in vzgojo materi sta sodišči med ostalimi okoliščinami upoštevali tudi mnenje Centra za socialno delo Maribor, pa tudi v postopku izraženo toženčevo voljo. Toženec se sicer ni strinjal z dodelitvijo hčerke materi, a je izjavil, da je pripravljen spoštovati odločitev S., da želi ostati v nadaljnji vzgoji in oskrbi pri materi. In prav upoštevanje želje in izjave mladoletne S. je tudi po presoji revizijskega sodišča odločilno za zaključek, da otrokova korist terja, da je mladoletna S. po razvezi pravdnih strank pri materi. Opredelitev oziroma samoodločba razsodnega otroka je namreč odločilna za svobodni razvoj otrokove osebnosti. V obravnavanem primeru pa je ugotovljeno, da je mladoletna S., rojena 13.09.1991, večkrat jasno in neobremenjeno izjavila, da želi biti pri materi, pri čemer je bila tudi ocenjena kot zrela oseba, sposobna izražati svojo voljo. Tako pri CSD Maribor (mnenje z dne 27.11.2001) kot pri razgovoru s prvostopenjsko sodnico (410. člen ZPP) je bila ugotovljena razgledanost in bistrost deklice, ki je razmišljala bolj zrelo, kot običajno otroci pri njeni starosti, tako da sta bila utemeljeno dana odločilen pomen in teža njeni volji. Pri tem ni prezreti, da je vselej izražala enako voljo in predvsem, da je bila ta izražena že povsem na začetku tega pravdnega postopka, s čemer je bila zmanjšana možnost morebitnega pritiska katerega od roditeljev, ki bi bil posledica potreb samega pravdnega postopka.

Revizijsko sodišče zaključuje, da vse povzete ugotovitve potrjujejo stališče obeh sodišč, da otrokove koristi narekujejo, da ostane pri materi. Sodišči sta imeli zadostno podlago za presojo koristi, revizijska trditev o nezadostnem sledenju koristim otroka pa je pavšalna in v ne skladu s toženčevo aktivnostjo med postopkom.

Odločitev je tudi z ustrezno prepričljivostjo utemeljena, toženec pa kakšne pomanjkljivosti ni niti navedel. Odločitev, da se mladoletna S.G. dodeli v varstvo in vzgojo materi, je zato iz vseh opisanih razlogov materialnopravno pravilna.

Toženec pa nasprotuje tudi višini preživnine za mladoletno hčerko, saj naj ne bi ustrezala razlogom sodbe o otrokovih potrebah. Toženčev preživninski prispevek je določen v znesku 45.000 SIT mesečno od izdaje prvostopenjske sodbe dalje. Preživnina je določena na podlagi 79. člena ZZZDR po otrokovih potrebah in v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev. Da znašajo S. potrebe 98.650 SIT, je dejanska ugotovitev, ki je v revizijskem postopku ni mogoče izpodbijati.

Nekonkretizirane in s tem neupoštevne so revizijske trditve, da otrokove potrebe ne ustrezajo listinskim dokazom in zahtevkom tožeče stranke, da jih je sodišče samovoljno ocenilo višje in da pritožbeno sodišče o pritožbenih navajanjih tožene stranke v tem delu ni zavzelo nobenega stališča. Revizijska trditev, da so nesporno ugotovljene letne potrebe otroka, v sodbi pa so zapisane kot mesečni strošek otroka (športna oprema, lekarna), ne drži, ker stranki med postopkom nista nesporno ugotovili niti mesečnih niti letnih potreb otroka, ampak jih je ugotovilo sodišče po presoji dokazov v izpodbijani sodbi. Pri tem je kot sedaj neizpodbojno dejstvo upoštevalo mesečni strošek za športno opremo 4.000 SIT in letni strošek za lekarno 10.000 SIT. Revidentov očitek, da sodišče ni pridobilo novejših podatkov o višini toženkine plače, tudi pomeni izpodbijanje dejanskega stanja, pojasniti pa je vendar, da je prvostopno sodišče upoštevalo dohodke obeh pravdnih strank za isto obdobje (od novembra 2001 do januarja 2002) in so na tej podlagi pridobljeni primerljivi podatki o povprečnem tožničinem dohodku 145.000 SIT mesečno in toženčevem dohodku 241.606 SIT. Z ustreznostjo teh podatkov se je strinjalo tudi pritožbeno sodišče, ki je utemeljeno presodilo tudi, da v obravnavanem primeru neupoštevanje otroškega dodatka ne more vplivati na pravilnost odločitve o višini mesečne preživnine. Tožencu naložena preživnina namreč ne dosega niti polovice ugotovljenih potreb mladoletne tožnice, toženčev mesečni dohodek pa je za 100.000 SIT višji od tožničinega, hkrati pa ima še dodatni zaslužek, čeprav res plačuje preživnino za odraslega sina v znesku 27.000 SIT mesečno. Po drugi strani pa je ugotovljena tudi tožničina obremenitev z vsakodnevnim neposrednim delom ter skrbjo za mladoletnega otroka. Ob upoštevanju vsega tega je mogoče oceniti, da je v toženčevo breme prisojena taka preživnina, ki tudi ob upoštevanju, da otrok prejema otroški dodatek, ne bi mogla biti nižja, ker bi šele tedaj prišlo do enake obremenitve vsakega od roditeljev, glede na njune preživninske zmožnosti. Zaključiti je torej, da tudi pri odločitvi o preživnini za mladoletno S. ni podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

V skladu z vsem navedenim revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podan nobeden izmed uveljavljenih revizijskih razlogov, zaradi česar je bilo treba revizijo zavrniti (378. člen ZPP).