Jedro

Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni. Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča –

od tu dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav.

Izrek

Revizija se zavrne.

Toženec mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožnikoma 793,00 EUR revizijskih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu kot odgovornemu uredniku P. naložilo objavo popravka članka z naslovom ..., ki je bil dne 2. 7. 2014 objavljen na spletni strani … ter prikaz nasprotnih dejstev, z besedilom, kot je razvidno iz prve točke izreka sodbe sodišča prve stopnje.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo je toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava vložil revizijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Poudarja, da je pred sodiščem prve stopnje navedel, da v popravku ni navedeno nasprotno dejstvo, s katerim bi se odpravilo napake, objavljene v članku. Tožnika sta medijsko znani osebi, kar bi bilo treba upoštevati pri presoji pravice do popravka. Opozarja na zadeve Ustavnega sodišča Up-419/09, Up-124/05 in Up-307/98, iz katerih naj bi izhajalo, da pravica do objave popravka nastane šele s tem, ko je v objavljenem članku navedena neresnica, ki prizadene osebnostno pravico posameznika, na katerega se članek nanaša. Če bi se omogočalo, da lahko vsakdo kadarkoli uspešno zahteva objavo popravka, ne da bi sodišče vsebinsko odločalo o tem, ali je osnovni prispevek prizadel tistega, o katerem je bilo pisano, bi se prekomerno posegalo v pravico do svobode govora. Da mora sodišče vsebinsko presojati vsebino besedila popravka, izhaja iz Zakona o medijih (v nadaljevanju ZMed). Če pa je popravek zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb, mora sodišče presoditi, ali je temu v popravku dejansko tako, in to ne zgolj na formalni ravni, temveč podkrepljeno s trditvami in dokazi, ki jih morajo stranke navesti v svojih vlogah že pred prvim narokom. Če sodišče vsebinsko ne presoja, ali je bila vsebina v osnovnem članku resnična in ali je vsebina popravka resnična, ne opravi tehtanja ustavno zajamčenih pravic in de facto odvzame toženi stranki pravico do poštenega sojenja. Nižji sodišči sta v nasprotju s prakso Ustavnega sodišča odločili tako, da se o sami vsebini popravka in zatrjevanem dejstvu s strani toženca, da v objavljenem prispevku ni objavljena nobena neresnica, nista opredeljevali. S tem sta prekomerno posegli v pravici do svobode govora in do obveščanja javnosti, saj bodo ob takem stališču kritični časniki lahko vedno polni neresničnih popravkov, s čimer se bo resnica pričela močno izkrivljati. Nižji sodišči sta tako napačno uporabili materialno pravo, saj bi morali vsebinsko odločati o tem, ali so navedbe toženca v prispevku in navedbe tožnikov v popravku resnične ter primerne za objavo. Da je temu tako, potrjuje praksa Ustavnega sodišča. To je že poudarilo, da je smisel pravice do popravka v tem, da se popravijo netočna dejstva, ki so škodila osebnostnim pravicam zainteresirane osebe. Namen ZMed ni v tem, da se lahko vse objavi kot popravek, temveč da ima zainteresirani pravico do poprave zgolj neresničnih ali napačnih dejstev. Tožnika nista nikoli substancirano prerekala navedb toženca, da vsebina popravka ni resnična. V zadnji vlogi sta navedla, da zahtevata samo objavo popravka, hkrati pa prikazujeta tudi nasprotna dejstva. Sodišči se do navedb toženca o resničnosti trditev v članku nista opredelili. Laži ni dopustno objavljati. Opozarja, da imata tožnika različen interes; sodišče bi moralo za vsakega posebej presojati, ali je bil ta z objavljenim prispevkom prizadet. Javni interes prvega tožnika po transparentnem finančnem poslovanju ne izhaja le iz občega interesa, temveč tudi iz sekundarne zakonodaje EU, ki mu zapoveduje transparentnost delovanja. V njegovem interesu je, da se razkrivajo vse nepravilnosti pri poslovanju, saj imajo avtorji pravico do seznanjenosti že po samem zakonu. Tožnika nista postavila trditev glede prizadetosti njunih pravic oziroma interesov. Nižji sodišči sta v tem obsegu odločili mimo trditvene podlage tožeče stranke; ta namreč nikoli ni navedla, katera (osebnostna) pravica je bila s člankom prizadeta. Tožnika uveljavljata pravico do odgovora in ne popravka. V popravku namreč ne navajata nobenega dejstva in ne navedeta iz česa naj bi izhajalo nasprotno. Toženec podaja prepis dela obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 826/2008. Izpostavlja, da je objavil zahtevo za objavo popravka z 2. 7. 2014. ZMed ne omejuje objave celotne zahteve za popravek. Toženec je z objavo zahteve z 2. 7. 2014 izpolnil zahteve za objavo popravka, kot jih določa ZMed. Bistvo je namreč zgolj v tem, da se popravek objavi. S tem, ko je toženec to izvedel, je zadostil zakonskim pogojem in uporabnikom medija na transparenten in jasen način omogočil, da se seznanijo s popravkom. Tekst je bil objavljen v velikosti črk in obliki, ki je grafično identična vsem drugim člankom. Tožnika sta zahtevala, da se objavi tekst pod fotografijo, kar je toženec storil. S tožbo pa sta tožnika od te zahteve odstopila. Nižji sodišči tožencu očitata, da bi moral biti tekst pod fotografijo odebeljen, a to iz izreka sodbe ne izhaja. ZMed tožencu ne dovoljuje, da spreminja popravek, zato očitki o objavi popravka v velikosti črk in poudarkov niso utemeljeni. Sodišči nista vrednostno ocenili, ali je objavljen popravek enakovreden kot popravek, ki se uveljavlja s tožbo. Ni bilo tehtanja med pravico do objave popravka in svobodo tiska. Odločitev, da se v popravku navede ime pooblaščenca tožnikov, je v nasprotju z Zakonom o odvetništvu. Ta odvetnik ni bil naveden v osnovnem prispevku. Naslov članka in črke teksta zahteve za objavo popravka so identične kot tiste v izvornem članku. Do različnih odstopanj lahko pride zgolj zaradi izbire brskalnika. S tem, ko je toženec zahtevo za popravek objavil na enakem mestu in strani ter v enaki velikosti pisave, je izpolnil zahteve 27. člena ZMed. Opozarja, da je toženec spletni medij. Tožnika sta zahtevala tudi objavo fotografije v skladu s sedmim odstavkom 28. člena ZMed. Stvarna legitimacija prvega tožnika ni podana. Iz določb 146. in 147. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (v nadaljevanju ZASP) izhaja, da kot kolektivna organizacija opravlja nepridobitno in kot edino dejavnost upravljanje z avtorskimi pravicami. To pa pomeni, da ne more zahtevati objave popravka, saj bi to preseglo obseg njegove dejavnosti, kot ga določa ZASP. Kolektivna organizacija bi morala imeti poseben mandat avtorjev za objavo popravka. Prvi tožnik bi moral dokazati, da bo objava v korist avtorjem ne pa zgolj njemu samemu.

4. Revizija je bila vročena tožnikoma, ki sta nanjo odgovorila in primarno predlagala njeno zavrženje, ker revident pravnomočno sodbo izpodbija iz nedovoljenih, dejanskih razlogov, podrejeno pa njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijske navedbe, da je pogoj za uveljavljanje pravice do popravka neresničnost dejstev, ki so objavljena v članku, katerega popravek se zahteva, in da je ugotavljanje (ne)resničnosti teh dejstev tudi predmet dokaznega postopka, niso utemeljene. Pravna podlaga pravice do popravka je podana že na ustavni ravni (40. člen Ustave RS). To pa obenem pomeni tudi to, da pravice, kakor je zasnovana na tej normativno hierarhični ravni, ni mogoče ožiti na nižji normativni ravni (torej tudi ne z zakonom). Z zakonom je mogoče določiti le način uresničevanja te pravice (način uresničevanja pravice pa ne more posegati v samo substanco pravice). Normativna hipoteza 40. člena URS ne predvideva, da bi moralo biti obvestilo, katerega popravek se zahteva, netočno, neresnično. Institut pravice do popravka materialne resnice sploh ne obravnava na tak način, najmanj pa ne na način, da bi morala biti (ne)resničnost navedb bodisi v samem obvestilu bodisi v popravku obvestila predmet dokaznega postopka. Vprašanje resnice se v okviru instituta pravice do popravka obravnava na povsem drugačni metodološki ravni.(1) Gre za metodo, ki jo izraža latinski rek audiatur et altera pars (naj se sliši tudi druga stran). Tisti, ki je bil z objavo obvestila prizadet v svojih pravicah ali interesih, ima pravico, da se o spornem obvestilu izjavi na enakovrednem mestu. Vprašanje resničnosti se na tej točki z vidika pravice do popravka konča – od tu dalje je na avditoriju, da presoja, katera od obeh strani (oziroma koliko) ima prav. Obravnava tožbe za objavo popravka se, kot sta pravilno presodili nižji sodišči, omeji na obravnavanje in dokazovanje dejstev, od katerih je odvisna toženčeva dolžnost objave popravka. Revizija svoje drugačno stališče utemeljuje s sklicevanjem na odločbe Ustavnega sodišča in na določbe ZMed. Vendar pri tem ni najbolj korektna. Stavki iz obrazložitev odločb Ustavnega sodišča so iztrgani iz celotnega konteksta. Ustavno sodišče res zapiše, da je namen pravice do popravka v tem, da ima vsaka oseba pravico odzvati se na informacijo objavljeno v medijih, ki prikazuje netočna dejstva o njej. Vendar pa vprašanje (ne)točnosti dejstev ni del nosilnega razlogovanja Ustavnega sodišča, poleg tega pa gre za stavek (zapis) v širši obrazložitvi; tak zapis pa nima narave formalnega vira prava. Bistvo obrazložitve Ustavnega sodišča je v opredelitvi kriterija, ki razlikuje ustavno zagotovljeno pravico do popravka in ustavno nezagotovljeno pravico dostopa do medijev. Merilo, ki pravici razmejuje, pa ni v točnosti ali netočnosti objavljenega obvestila (tega tudi Ustavno sodišče v obravnavani zadevi ne trdi), marveč v tem, da je pravica do popravka vezana na prizadetost pravice oziroma interesa tistega, ki popravek zahteva, in nastane kot posledica prej objavljenega prispevka. Edino na to okoliščino pa veže pravico do popravka tudi pozitivno pravo (tako Ustava RS v 40. členu kot ZMed v prvem odstavku 26. člena). Bojazen, ki jo izraža revident, češ da bi bili lahko ob tako široki razlagi pravice do popravka ogroženi svobodi izražanja in tiska, je odveč. Osnovni pogoj – to je prizadetost posameznikovega interesa ali pravice – ter odklonilni pogoji iz 31. člena ZMed (prim. predvsem šesto alinejo, ki se ne more ogniti vprašanjem vsebinske ustreznosti) dajejo sodišču zadosten pravni prostor, da lahko prepreči takšno širjenje pravice do popravka, da bi šlo bodisi za njeno zlorabo bodisi, da bi ta postala v resnici pravica dostopa do medijev. Tisto, kar skuša kot popravek prikazati revizija, je torej le popravek v ožjem smislu, ustavno in zakonsko zagotovljen pa je tudi popravek v širšem smislu, ki se z vprašanjem ene in edine resnice neposredno sploh ne ukvarja.

7. Prizadetost posameznikovega interesa(2) je odprt pravni pojem, ki sta mu dali nižji sodišči v obravnavani zadevi ustrezno vsebino. S spornim člankom je bilo tudi po presoji revizijskega sodišča poseženo v osebnostno sfero drugega tožnika in v interese prvega tožnika (po transparentnem in zakonitem poslovanju) na tak način, da imata o sporni problematiki pravico podati še svoje stališče. Na toženčeve očitke o pomanjkljivi trditveni podlagi glede izpolnjevanja omenjenega pogoja iz prvega odstavka 26. člena ZMed, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje na strani devet in deset sodbe.

8. Pravica do odgovora je namenjena zagotavljanju javnega interesa po objektivni, vsestranski in pravočasni informiranosti kot enega od nujnih pogojev demokratičnega odločanja o javnih zadevah.(3) Za razliko od pravico do popravka pri odgovoru ne gre za objavo iz zasebnega interesa, ampak v javnem interesu, v interesu pravilne, objektivne, vsestranske informiranosti javnosti o zanjo pomembnih zadevah. V konkretnem primeru, kot je to revidentu pravilno pojasnilo že pritožbeno sodišče, je predmet presoje pravica do popravka. Tožnika sta namreč zaradi prizadetosti njunega interesa navedbe v članku izpodbijala z zanikanjem dejstev in okoliščin ter s prikazom nasprotnih dejstev in okoliščin, kar je vsebina popravka v skladu s četrtim odstavkom 26. člena Zmed. Predmet revizijske presoje je bila v primeru Vrhovnega sodišča II Ips 826/2008, drugače kot v obravnavani, pravica do odgovora, zato ne gre za primerljivi zadevi.

9. Glede na ugotovitve(4), da objava popravka v okviru celotne zahteve z 2. 7. 2014 ni bila pregledna, da je bila njegova vsebina navedena šele na koncu besedila in da je bila sočasno objavljena tudi fotografija drugega tožnika, obdanega z bankovci, je pravilna presoja nižjih sodišč, da toženec z objavo zahtevka 10. 7. 2014 ni zadostil zahtevam 27. člena ZMed. Tožnika objave fotografije, kot izhaja iz dejanskih ugotovitev, nista zahtevala. Ne more biti sporno, da ta pomeni določeno obliko (negativnega) komentarja, ki pri objavi popravka ni dopusten. Objava imena pooblaščenega odvetnika, ki je v imenu tožnikov zahteval objavo popravka, ni razlog za zavrnitev objave popravka.(5) Ali objava imen pooblaščenih odvetnikov pomeni nedovoljeno reklamo, pa za presojo v tej zadevi ni pomembno.

10. V skladu s četrtim in petim odstavkom 27. člena ZMed mora biti popravek objavljen v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava enako vrednost kot članek, na katerega se nanaša. To pa pomeni, da tožnikoma ni bilo treba tožencu še posebej pojasnjevati, v kakšni pisavi in s kakšno velikostjo črk naj se popravek objavi. Dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepa, da je zahteva za objavo popravka z 2. 7. 2014 milejša, kot je predmet tožbenega zahtevka. Tožencu je bila naložena taka objava popravka, ki ima enako vrednost kot prispevek, na katerega se nanaša, zato z revizijskim izpostavljenem, da gre za spletni medij, za katerega veljajo določene specifičnosti, ne more uspeti.

11. Za presojo (aktivne) stvarne legitimacije za uveljavljanje pravice do popravka so relevantna določila ZMed in ne ZASP. ZMed v prvem odstavku 26. člena določa, da lahko objavo popravka zahteva vsakdo, katerega pravica ali interes sta bila z objavljenim prispevkom prizadeta. Zakon torej posebnih omejitev za kolektivne organizacije ne predpisuje.

12. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, jo je revizijsko sodišče kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

13. Toženec, ki z revizijo ni uspel, mora tožnikoma, ki sta na revizijo odgovorila, povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP). Ti stroški, ki so odmerjeni v skladu s priglašenim stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi, skupno znašajo 793,00 EUR. O zamudnih obrestih na prisojene stroške postopka je revizijsko sodišče odločilo skladno z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 (Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Prim. odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 110/2013, II Ips 1010/2008, II Ips 439/2007 idr.

Op. št. (2): Prim. prvi odstavek 26. člena Zmed.

Op. št. (3): Prim. 42. člen Zmed.

Op. št. (4): Prim. tretji odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP.

Op. št. (5): Prim. 31. člen ZMed.