Jedro

Bistvo pravice do popravka po 26. členu ZMed ni v popravljanju napačnih dejstev, temveč v pravici prizadete osebe, da se na navedbe odzove. Zato se ne presoja, ali so bile navedbe v obvestilu resnične in tudi ne, ali je vsebina popravka resnična. Sodišče presoja le, ali bi bil odgovorni urednik dolžan objaviti popravek ali pa so obstajali razlogi, ki ga takšne zaveze razbremenijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencu kot odgovornemu uredniku P. objavo popravka članka z naslovom: …, z besedilom, kot je razvidno iz I. točke izreka izpodbijane sodbe. Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev 1.620,73 EUR pravdnih stroškov tožeče stranke.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka. Uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišču očita protispisnost v zvezi z ugotovitvijo, da je tožena stranka 10.7.2014 na spletni strani objavila dopis prvo in drugotožeče stranke z 2.7.2014, s katerim sta zahtevali objavo popravka. Tožena stranka je objavila popravek 10.7.2014 in zagotovila enako vrednost popravka kot izvornega članka. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je popravek že objavila. Od tožene stranke se tako zahteva, da dvakrat objavi isti popravek s točno enako vsebino. ZMed prepoveduje neposredno komentiranje popravka, ne prepoveduje pa objave zahteve za objavo popravka. Kar ni prepovedano, je dovoljeno, torej je dovoljeno, da izdajatelj medija skupaj s popravkom objavi tudi zahtevo za objavo popravka. ZMed razlikuje med popravkom in prikazom nasprotnih dejstev. Popravek je prikaz napačno navedenega podatka, če je ta v prispevku sploh napačno naveden. Tožena stranka je izrecno navedla, da je vse, kar je bilo v njenem članku navedeno, resnično ter ni razloga za objavo popravka. Če bi tožeča stranka zahtevala objavo prikaza nasprotnega dejstva, s katerim bi prikazovala drugačno stališče oziroma videnje napisanega, bi bilo to drugo vprašanje. Sodišče je tako trditev tožene stranke spregledalo in ni ugotavljalo ali je zahteva tožeče stranke po objavi popravka utemeljena ali ne. Nihče ne bi smel uspeti z zahtevkom po objavi neresničnega dejstva v obliki popravka. Do trditev tožene stranke ali so objavljeni popravljeni podatki sploh resnični, se naslovno sodišče ni opredelilo. Tožbeni zahtevek bi bilo zato potrebno zavrniti, saj tožeča stranka ni dokazala, da je njen zahtevek po objavi popravka utemeljen, niti ni trdila, da bi bila dejstva iz popravka resnična. Iz odločbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3972/2009 izhaja, da je eden od pogojev za objavo popravka prizadetost pravice ali interesa vlagatelja zahteve z obvestilom. Tožeča stranka ni postavila nobene trditve, da bi bila z objavo članka prizadeta njena interes ali pravica. Tudi če bi bila, pa je bila ta pravica izgubljena s tem, ko je tožena stranka popravek že objavila.

Tožena stranka je izrecno navedla, da je od prvotožeče stranke zahtevala pridobitev podatkov, ki ji jih ta ni dala. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo. To dejstvo pa je ostalo tudi neprerekano, kar pomeni, da je bilo priznano. Tožeča stranka v času priprave članka ni želela sodelovati s tožencem in ni izkoristila pravice, da bi bila slišana.

Tožbeni zahtevek je „milejši“ od zahtevka z dne 2.7.2014, saj sodba ne zahteva objave take oblike črk, kot je bila zahtevana z zahtevkom z 2.7.2014. ZMed določa, da tožena stranka ne sme spreminjati popravka. Sodišče ni vsebinsko ocenilo, ali je objavljeni popravek enakovreden, kot naj bi bil popravek, ki ga s tožbo zahteva tožnik.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo v delu sodbe, s katerim nalaga toženi stranki objavo imena odvetnika. Odvetnik v osnovnem članku ni bil naveden in ne more imeti interesa, da se njegovo ime pojavi pod popravkom. Tako ravnanje je v nasprotju z Zakonom o odvetništvu, saj predstavlja nedovoljeno reklamo.

Tožena stranka ni tiskani medij ampak spletni portal. ZMed v sedmem odstavku 28. člena določa, da kadar je izvirnik objavljen v sliki, mora biti tudi popravek objavljen v sliki. Glede na to, da je tožeča stranka zahtevala objavo teksta v velikosti črk pod fotografijo, je logično, da je zahtevala tudi objavo fotografije. Ker ima vsak članek, ki je objavljen na spletnem portalu X, in ker je nemogoče zagotoviti enakovrednost članka brez fotografije, v kateri je jasno navedeno, da gre za popravek, je tožena stranka povsem sledila določilom zakona in zahtevku tožečih strank.

Tožeča stranka ni aktivno legitimirana saj ZASP v 146. in 147. členu jasno določa dejavnost prvotožeče stranke, ki je kolektivna organizacija in pravna oseba. Z zahtevo popravkov v medijih tožeča stranka ni delovala v smislu citiranih določil. Tožeča stranka mora imeti mandat avtorjev za zahtevo objave popravka, ta popravek pa ni v nobenem interesu avtorjev, ki naj bi jih kolektivna organizacija zastopala, ampak v njenem lastnem interesu.

Sodišče ni upoštevalo trditve, da je X avdiovizualni medij in da print screen obsega le tisti trenutek, ko se članek natisne, ne pa stanja ob objavi članka. Tožeča stranka na te trditve ni odgovorila in se štejejo za neprerekane. Sodišče je v delu sodbe, v katerem je navedlo, da je tožena stranka hkrati s popravkom objavila drug članek, odločilo mimo trditvene podlage pravdnih strank. Trditev tožene stranke pa ni upoštevalo in se do njih ni opredelilo, s čimer je bistveno kršilo določila postopka.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Sodišče prve stopnje je navedlo tudi vse razloge, ki tako odločitev utemeljujejo. Že iz prvostopenjskih razlogov izhaja, da je pravica do popravka podana že na ustavni ravni, in sicer v 40. členu Ustave RS(1), ter je namenjena predvsem izvedbi načela audiatur et altera pars. Citirano določilo pomeni, da je zagotovljena pravica do popravka objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa ter je prav tako zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo. Ustavno zagotovljeno pravico opredeljuje Zakon o medijih(2) v 26. členu in določa njen način izvajanja. Ne gre za popravljanje napačnih dejstev ali napak, ampak za odgovarjanje prizadetega na objavljene trditve.

5. Bistvo pravice do popravka je pravica prizadetega, da se na obvestilo o njem ali v zvezi z njim odzove. Sodišče torej ne presoja, ali je vsebina popravka resnična ali ne, niti ali so bile navedbe v obvestilu resnične, temveč le, ali bi bil odgovorni urednik dolžan objaviti popravek ali pa so obstajali razlogi, na podlagi katerih je odgovorni urednik utemeljeno zavrnil objavo popravka. S tem je tudi odgovorjeno na pritožbene trditve tožene stranke, da sodišče ni ugotavljalo resničnosti dejstev, navedenih v popravku ter da se sodišče ni opredelilo do tega, če so bile navedbe v objavljenem članku resnične. Smisel popravka je v tem, da se prizadeti odzove na navedbe. Iz enakih razlogov so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da se sodišče ni opredelilo do dejstva, da tožeča stranka ni želela sodelovati s tožencem, da je tožena stranka želela pridobiti podatke od tožeče stranke, ki jih ta namenoma ni želela predati.

6. Prizadeti pri svoji zahtevi za objavo popravka ni neomejen, saj se lahko na izraženo mnenje ali stališče odzove le tako, da v popravku navaja dejstva in okoliščine, s katerimi to stališče ali mnenje izpodbija. V obravnavani zadevi je tožeča stranka navedbe v članku izpodbijala z navajanjem dejstev in okoliščin in prikazala nasprotna dejstva in okoliščine. Prvostopenjsko sodišče se pravilno ni spuščalo v vsebinsko prisojo resničnosti prikazanih dejstev in okoliščin, s katerimi se izpodbijajo navedbe v članku.

7. Pogoj za uveljavitev pravice do popravka je, da sta bila z obvestilom prizadeta pravica ali interes tistega, ki zahteva popravek. Pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni postavila nobene trditve, da bi bil z objavo članka prizadet njen interes ali pravica, niso utemeljene. Že prvostopenjsko sodišče je v zadnjem odstavku sodbe na str. 9 in prvem odstavku na str. 10 te trditve tožene stranke argumentirano zavrnilo. Tožeča stranka v tožbi zahteva popravek članka, ki se je nanašalo nanj (na oba tožnika). Sam članek pa je bil objektivno tak, da je posegel v interes tožeče stranke. Tudi iz vsebine popravka je očitno, da gre dejansko za interes tožeče stranke.

8. Neutemeljeni so pritožbeni očitki, da tožeča stranka s tožbo zahteva nekaj, kar je tožena stranka že storila, saj je popravek že objavila ter da je tožbeni zahtevek milejši od zahtevka za popravek z dne 2.7.2014. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da tožena stranka z objavo in načinom objave zahtevka dne 10.7.2014 ni izpolnila tožbenega zahtevka, saj popravek ni bil objavljen na z zakonom predpisan način. Obrazložilo je, da je tožena stranka z objavo popravka na tak način, da je objavila celotno zahtevo tožeče stranke, prekrila bistvo njene zahteve, samo bistvo popravka pa je precej težje razbrati. Popravek ni pregleden, vsebina je navedena šele na koncu besedila, sočasno pa je bila objavljena tudi fotografija drugega tožnika (obdanega z bankovci), ki ima negativen pomen. Glede na pomen, ki ga je fotografiji mogoče pripisati, ta predstavlja določeno obliko komentarja, ki pri objavi popravka ni dopusten. Fotografija zato ne bi smela biti objavljena skupaj s popravkom. Iz zahteve za objavo popravka, ki jo je podala tožeča stranka toženi, tudi ne izhaja, da tožeča stranka sama zahteva objavo fotografije, kar zatrjuje pritožba. Tožeča stranka je zahtevi za popravo dodala spremni dopis, s katerim zahteva popravo članka in označbo delov članka, za katere zahteva popravek. Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na posamezne iztrgane besede, in sicer „pripisa pod fotografijo“ ki jim ni moč pripisati pomena, ki ga tožena stranka zatrjuje v pritožbi, niti, da je tožeča stranka sama zahtevala objavo fotografije.

9. Tožnik s tožbo ne more zahtevati drugačnega popravka od tistega, kot ga je prej zahteval od odgovornega urednika, saj je predhodna zahteva po objavi popravka procesna predpostavka za sodno uveljavljanje (enake) pravice. Odgovorni urednik pa mora v skladu s četrtim in petim odstavkom 27. člena ZMed poskrbeti, da je popravek objavljen v taki obliki in na takem mestu, da ima njegova objava enako vrednost kot članek ali prispevek, na katerega se nanaša. Tožeči stranki tako ni treba pojasnjevati, v kakšni pisavi naj se popravek objavi, če pa je to storila v zahtevi za objavo popravka z 2.7.2014, v tožbi pa nič več, to ne pomeni spremembe popravka, kot to neutemeljeno navaja pritožba. Niti ni bila zahteva po popravi, ki jo je tožeča stranka naslovila na odgovornega urednika, milejša, kot tožbeni zahtevek (primerjaj zahtevo po popravku na B 3 in izrek tožbenega zahtevka).

10. Že prvostopenjsko sodišče je obširno utemeljilo, zakaj je podana aktivna legitimacija prvo in drugotožeče stranke (primerjaj zadnji odstavek na str. 8 in prvi odstavek na str. 9 sodbe). Članek oziroma obvestilo, katerega popravek zahtevata prvo in drugotožeča stranka se nanašata na prvotožečo stranko S. (pravne osebe) in na A. A. kot fizično osebo. Prvotožeča stranka zaradi izvajanja dejavnosti po določilih 146. in 147. člena ZASP, na katere se sklicuje pritožba, nima manj pravic od drugih pravnih oseb zasebnega prava. V obravnavani zadevi ne gre za uveljavljanje pravic avtorjev, ki jih prvotožeča stranka zastopa, niti za izvajanje dejavnosti po določilih 146. in 147. člena ZASP. To niti ni predmet presoje v tem postopku in za odločanje utemeljenosti tožbenega zahtevka ni pomembno.

11. ZMed v 31. členu natančno določa pogoje, na podlagi katerih lahko odgovorni urednik zavrne zahtevo za objavo popravka. Objava imena odvetnika, kot pooblaščenca tožeče stranke, ki zahteva objavo popravka ne spada med razloge, zaradi katerih je mogoče zavrniti objavo popravka. Ali predstavlja navedba odvetniške pisarne in imena odvetnika nedovoljeno reklamo, kot zatrjuje pritožba, ni stvar presoje tega sodišča. 12. Glede pritožbenih navedb, da sodišče ni upoštevalo, da je X avdiovizualni medij in da „print screen“ obsega le tisti trenutek, ko se članek natisne, ne pa stanja ob objavi članka, pritožbeno sodišče dodaja, da je prvostopenjsko sodišče naložilo tako objavo popravka, ki ima enako vrednost kot prispevek, na katerega se nanaša. Pri odločitvi o tem, kako se mora popravek objaviti, je upoštevana tako tudi sorazmernost med obvestilom in popravkom.

13. Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi tisti ne, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbi je bilo zato potrebno zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku(3)).

(1) Ur. l. RS, št. 33/1991

(2) Ur. l. RS, št. 69/2006, ZMed

(3) Ur. l. RS, št. 26/1999 – 45/2008, ZPP