Jedro

V skladu z 2. alineo prvega odstavka 52. člena ZDR podan zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v primeru, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. V skladu s sodno prakso se zahteva, da se v takem primeru opredeli, na delo katerega začasno odsotnega delavca se nanaša pogodba o zaposlitvi za določen čas. Le izjemoma, če zaradi specifičnih pogojev ni mogoče določiti, katerega delavca se nadomešča, je lahko nadomeščanje vezano na delovno mesto in ne samo na posameznega delavca. Pri tem pa je bistveno, da delodajalec dokaže, da gre dejansko za nadomeščanje in da delovno razmerje za določen čas preneha ob vrnitvi delavca, ki je nadomeščen.

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas zgolj iz razloga pokrivanja sorazmerno dolge odsotnosti (šest mesečno obdobje) nedoločenega števila delavcev zaradi letnih dopustov je v nasprotju z namenom instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot izjeme od zaposlovanja za nedoločen čas. Vsakoletni izpad določenega števila delavcev zaradi letnih dopustov mora delodajalec ustrezno urediti z notranjo organizacijo. V konkretnem primeru ne gre za kakšne specifične pogoje, zaradi katerih ne bi bilo možno konkretno določiti, kateri delavci se dejansko nadomeščajo. Zato zakoniti razlogi za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, na katere se sklicuje tožena stranka, to je povečan obseg dela in nadomeščanje odsotnih delavcev, niso bili podani.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se glasi: „Ugotovi se, da so dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenjene pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko, v delu, ki določajo, da se pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje sklene za določen čas, bile sklenjene v nasprotju z zakonom in se zato šteje, da sta tožeča in tožena stranka dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Ugotovi se, da je delovno razmerje tožeče stranke nezakonito prenehalo z dnem 31. 12. 2011, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od 3. 5. 2010, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja od dne 1. 1. 2012, s pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2011. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delovno mesto voznik, jo prijaviti z dnem 1. 1. 2012 v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih tožeča stranka prejemala, če bi delala, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače in prejemkov ter izplačati tožeči stranki neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 1.594,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, vse pod izvršbo.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v znesku 398,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila, vse pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, ki se glasi : „Ugotovi se, da so dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenjen pogodbe o zaposlitvi med tožečo in toženo stranko v delu, ki določajo, da se pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje sklene za določen čas, bile dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenjene v nasprotju z zakonom (nezakonito sklenjena pogodba o zaposlitvi za določen čas) in se zato šteje, da sta tožeča stranka in tožena stranka dne 28. 6. 2011, dne 30. 12. 2010, dne 23. 6. 2010 in dne 30. 4. 2010 sklenili pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. Ugotovi se, da je delovno razmerje tožeče stranke nezakonito prenehalo z dnem 31. 12. 2011, da je tožeča stranka pri toženi stranki v delovnem razmerju za nedoločen čas od ne 3. 5. 2010, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in še vedno traja od dne 1. 1. 2012, s pravicami in obveznostmi kot izhajajo iz pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2011. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko v roku 15 dni pozvati nazaj na delovno mesto voznik, jo prijaviti z dnem 1. 1. 2012 v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, tožeči stranki za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto nadomestilo plače in druge prejemke iz delovnega razmerja, ki bi jih tožeča stranka prejemala, če bi delala, odvesti davke in prispevke, ki se plačujejo od bruto plače in prejemkov ter izplačati tožeči stranki tako dobljene neto zneske, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov od prvega naslednjega dne po zapadlosti v plačilo 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške predpravdnega zahtevka in stroške pravdnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo“ (I. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi v celoti ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožnika v celoti ugodi, podrejeno, da zadevo razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje tako, da v ponovljenem postopku odloča drug sodnik. Tožnik je tožbo utemeljeval z navedbami, da je bil v delovnem razmerju pri toženi stranki od 3. 5. 2010 do 31. 12. 2011 na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev utemeljilo na izpovedbah prič A.A., B.B., razporeda delavcev tožene stranke ter stalnega razporeda dela voznikov za čas od 4. 5. 2010 do 28. 12. 2012. Priči nista potrdili, da naj bi ob sklenitvi posamezne pogodbe o zaposlitvi obstajala potreba po delu tožnika za določen čas ter da naj bi ob sklenitvi pogodbe tožena stranka vedela za trajanje takšnih začasnih potreb. Navedeno pomeni, da so razlogi v sodbi sodišča prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka – 15. točka drugi odstavek 339. člen ZPP. Stranki sta pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 4. 2010, z dne 23. 6. 2010 in z dne 30. 12. 2010 sklenili iz razloga povečanega obsega dela. Priča A.A. je pojasnila, da o povečanem obsegu dela lahko govorimo v mesecu aprilu, maju in juniju ter septembru in oktobru. Priči sta pojasnili, da se je o tem, kakšno delo se bo opravljalo ugotavljalo na mesečni ravni, pogodbe o zaposlitvi pa so se sklepale za čas 6 mesecev. Zakoniti razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas mora obstajati ob njeni sklenitvi, predstavlja pa okoliščino, zaradi katere se pri delodajalcu pokaže začasna potreba po določenem delavcu. Smiselno enako velja za pogodbo o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010 in z dne 28. 6. 2011. Poudarja, da je bila zadnja pogodba o zaposlitvi sklenjena iz razloga nadomeščanja začasno odsotnih delavcev, tožena stranka pa je utemeljevala razloge za sklenitev zadnje pogodbe o zaposlitvi za določen čas povečan obseg dela. Uveljavlja kršitev načela enakosti pred zakonom in načela enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb postopka v smislu 7. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih glede zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka in sodišče morata pojasniti dejstva in predlagati dokaz. Podrejeno tožnik navaja, da je tekom postopka na sodišču prve stopnje podal ugovor bistvene kršitve določb postopka. Tožena stranka je šele po prejemu sklepa višjega sodišča začela pojasnjevati razloge za sklenitev tudi prejšnje pogodbe o zaposlitvi in priložila razporede dela voznikov. Tožnik je ugovarjal prekluzijo, sodišče prve stopnje ugovoru ni sledilo. Pogodba o zaposlitvi za določen čas v smislu druge alineje 52. člena ZDR se lahko sklene za nadomeščanje začasno odsotnega delavca in ne zaradi nadomeščanja več začasno odsotnih delavcev. Tožena stranka bi morala določno pojasniti katerega delavca naj bi tožnik nadomeščal oziroma pojasniti konkretno povečan obseg dela. Sklicuje se na sodbo VDSS opr. št. Pdp 1416/2010 z dne 17. 3. 2011 in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 445/2006 z dne 27. 3. 2007. Tožnik ni nadomeščal posamično določenega delavca, tožena stranka pa tudi ni utemeljila zakaj naj bi bile v danem primeru podane specifične razmere. Tožnik vztraja, da tožena stranka ni dokazala zakonitosti sklenitve pogodbe o zaposlitvi za vse štiri pogodbe o zaposlitvi. Pri tem je bistveno, da je potrebno dokazati, da naj bi tožena stranka vedela oziroma da naj bi obstajal razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas že ob sklenitvi posamezne pogodbe o zaposlitvi in da je tožena stranka takrat vedela za čas trajanja začasnega dela. Odločitev sodišča prve stopnje je zato v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča RS opr. št. 201/2001 z dne 6. 11. 2003, v nasprotju z odločbo Up 147/2009 z dne 23. 9. 2010 in v zadevi Up 2414/2008 z dne 8. 7. 2010. Tožnik je ves čas dela pri toženi stranki opravljal enaka dela – voznik ter od maja 2010 do 19. 12. 2011 vozil na isti progi. Avtobusna linija ni bila ukinjena, na to linijo je bil postavljen drug delavec, ki se je zaposlil pri toženi stranki za določen čas nekaj mesecev preden je tožnik prejel odpoved. Tožena stranka je zlorabila institut pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Tožena stranka je tudi v letu 2012 in 2013 objavila nove razpise za voznike in zaposlila vsaj šest novih voznikov za določen čas iz enakih razlogov kot pri tožniku. Pogodba o zaposlitvi določbe o načinu izrabe letnega dopusta ni vsebovala, kar bi tudi pomenilo, da je bila sklenjena za nedoločen čas (sodba VDSS opr. št. Pdp 957/2010 z dne 2. 12. 2010). Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno ter potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da so o obstoju razlogov za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas verodostojno in prepričljivo izpovedale v dokaznem postopku zaslišane priče. Bistveno je, da je bila potreba po tožnikovem delu iz razloga nadomeščanja začasno odsotnih delavcev vezana na delovno mesto voznika (ne pa na konkretne delavce), začasno povečan obseg dela v času sklepanja pogodb o zaposlitvi tožnika pa je bil večji od običajnega.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je o sporni zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 1040/2012 z dne 30. 11. 2012 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V zvezi s pritožbenim očitkom o bistvenih kršitvah določb postopka iz 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podane.

V tem individualnem delovnem sporu se presoja zakonitost pogodb o zaposlitvi za določen čas, ki jih je tožena stranka sklenila s tožnikom dne 30. 4. 2010, dne 30. 6. 2010, dne 30. 12. 2010 in dne 28. 6. 2011. Sodišče prve stopnje je tudi v ponovljenem postopku tožbeni zahtevek zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je zaključilo, da so bili podani zakoniti pogoji za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas na delovnem mestu voznik, in sicer na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2010 za čas od 3. 5. 2010 do 30. 6. 2010 zaradi začasno povečanega obsega dela na področju prevoza potnikov v času sezone; na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010 za čas od 1. 7. 2010 do 31. 12. 2010 zaradi potrebe po nadomeščanju začasno odsotnih delavcev - voznikov v času koriščenja rednih letnih dopustov ter zaradi začasno povečanega obsega dela v PC Prevoz potnikov v času sezone; na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 12. 2010 za čas od 1. 1. 2011 do 30. 6. 2011 zaradi začasno povečanega obsega dela v PC prevoz potnikov v času sezone in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 6. 2011 za čas od 1. 7. 2011 do 31. 12. 2011 zaradi potrebe po nadomeščanju začasno odsotnih delavcev na delovnem mestu voznik, v času koriščenja rednih letnih dopustov.

Pogodba o zaposlitvi se po določilu prvega odstavka 10. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji) sklepa za nedoločen čas, če ni s tem zakonom drugače določeno. Izjeme od tega pravila, torej primeri, v katerih je dopustna sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, so taksativno našteti v prvem odstavku 52. člena ZDR. Skladno z navedeno določbo se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas tudi, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca (2. alinea) ali v primeru začasno povečanega obsega dela (3. alinea). Po prvem odstavku 53. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v prvem odstavku 52. člena ZDR, opravi. V skladu z določbo 54. člena ZDR se med drugim šteje, da je v primeru, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo, delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Na delodajalcu oziroma toženi stranki je dokazno breme o obstoju zakonitega razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom v smislu citiranih določb 52. člena ZDR, v konkretnem primeru o obstoju zakonitega razloga pri vsaki od sklenjenih pogodb o zaposlitvi za določen čas. Zakonitost posamezne sklenjene pogodbe o zaposlitvi je vezana na zakonitost razloga, navedenega v pogodbi. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da iz izpovedb prič A.A. in B.B. ne izhaja, da naj bi ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi za določen čas vedeli za čas, ki je potreben za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas. V skladu s prvim odstavkom 53. člena ZDR se pogodba o zaposlitvi sklene za omejen čas, ki je potreben, da se delo v primerih, navedenih v prvem odstavku 52. člena ZDR, opravi. Iz izpovedi prič A.A. in B.B., na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo ugotovitev o zakonitosti sklenjenih pogodb, nedvoumno izhaja, da je pri toženi stranki obstajala potreba po delu voznika zaradi večjih naročil v času sezone, ki traja od maja do septembra vsako leto ter odsotnosti voznikov zaradi bolezni in izrabe letnega dopusta. Glede na izpovedi prič o povečanem obsegu dela v času sezone (od maja do septembra) je obstajal razlog za sklenitev pogodb o zaposlitvi zaradi povečanega obsega dela v navedenih mesecih, ne pa tudi za ostale mesece. V zvezi s pogodbami o zaposlitvi z dne 23. 6. 2010 in z dne 28. 6. 2011 in razlogi navedeni v pogodbah, to je potreba po nadomeščanju začasno odsotnih delavcev na delovnem mestu voznik, v času koriščenja letnih dopustov, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v skladu z 2. alineo prvega odstavka 52. člena ZDR podan zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi v primeru, če gre za nadomeščanje začasno odsotnega delavca. Zaradi preprečitve zlorab pri sklepanju pogodb o zaposlitvi za določen čas se v skladu s sodno prakso zahteva, da se v takem primeru opredeli, na delo katerega začasno odsotnega delavca se nanaša pogodba o zaposlitvi za določen čas. Le izjemoma, če zaradi specifičnih pogojev ni mogoče določiti, katerega delavca se nadomešča, je lahko nadomeščanje vezano na delovno mesto in ne samo na posameznega delavca. Pri tem pa je bistveno, da delodajalec dokaže, da gre dejansko za nadomeščanje in da delovno razmerje za določen čas preneha ob vrnitvi delavca, ki je nadomeščen. Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas zgolj iz razloga pokrivanja sorazmerno dolge odsotnosti (šest mesečno obdobje) nedoločenega števila delavcev zaradi letnih dopustov, je v nasprotju z namenom instituta pogodbe o zaposlitvi za določen čas kot izjeme od zaposlovanja za nedoločen čas. Vsakoletni izpad določenega števila delavcev zaradi letnih dopustov mora delodajalec ustrezno urediti z notranjo organizacijo. Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v konkretnem primeru ne gre za kakšne specifične pogoje, zaradi katerih ne bi bilo možno konkretno določiti, kateri delavci se dejansko nadomeščajo.

Glede na navedeno je potrebno ugotoviti, da zakoniti razlogi za sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas, na katere se sklicuje tožena stranka, to je povečan obseg dela in nadomeščanje odsotnih delavcev, niso bili podani.

Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 5. alinee 358. člena ZPP pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo.

Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP odločalo tudi o stroških vsega postopka.

Tožnik je v sporu uspel, zato je upravičen do povrnitve stroškov postopka v skladu z določbo 154. in 155. člena ZPP. V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. list RS, št. 67/2008 in naslednji) je upravičen: do nagrade za postopek po tar. št. 3100 v višini 254,00 EUR, do nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 234,00 EUR, nagrado za pritožbo po tar. št. 3210 v višini 312,00 EUR ter po tar. št. 6002 20,00 EUR za materialne stroške, po vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje je upravičen do nagrade za postopek po tar. št. 3100 v višini 254,00 EUR in nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 234,00 EUR ter 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št.6002, skupaj v višini 1.328,00 EUR, skupaj z 20 % DDV (tar. št. 6007) 1.594,00 EUR.

Tožnik je s pritožbo uspel, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mu je tožena stranka dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 398,00 EUR (165. člen ZPP v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).