Jedro

Tožena stranka je tožniku utemeljeno zavrnila izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana. Republika Italija, ki mu je izrekla ukrep prepovedi vstopa, je namreč odgovorila, da ne želi, da se mu izda dovoljenje za prebivanje v RS, tožnik pa v postopku ni izkazal utemeljenih razlogov, kot so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti, zaradi katerih bi se mu dovoljenje, kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa, izdalo. Pri odločanju pa je tožena stranka tudi pravilno pretehtala tožnikovo pravico do zasebnega in družinskega življenja (53. člen URS in 8. člen EKČP). Tožnik je sicer poročen s slovensko državljanko, ki pa je ne preživlja. Zakonca nimata skupnih otrok, tožnik pa je ves čas prebivanja v RS, ki je bilo pretežno nezakonito, nezaposlen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Nova Gorica v ponovnem postopku zavrnila izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana tožeči stranki. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je v ponovljenem ugotovitvenem postopku ugotovila, da ima tožeča stranka v Schengenskem informacijskem sistemu razpisan ukrep prepovedi vstopa po 96. členu Schengenske izvedbene konvencije, s strani italijanskih varnostnih organov. Z izmenjavo podatkov je ugotovila, da je ukrep zavrnitve razpisala prefektura Verona od dne 26. 8. 2008 z veljavnostjo 10 let. Iz odgovora razpisnice ukrepa prepovedi vstopa izhaja, da le ta ne želi, da se A.A. izda dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji oziroma, da se ga v kolikor ga že ima, prekliče. V primeru, da bi Republika Slovenija kljub navedenemu ukrepu izdala dovoljenje za prebivanje, bo Italija ukrep iz Schegenskega informacijskega sistema umaknila, vendar bo nacionalni ukrep ostal v veljavi. Zaradi zabeleženega ukrepa zavrnitve vstopa razpisanega s strani italijanske republike na podlagi 96. člen Schengenske izvedbene konvencije obstaja razlog za zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana, saj tožeča stranka v postopku ni izkazala utemeljenih razlogov, kot so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti, zaradi katerih bi se ji dovoljenje za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana kljub zabeleženemu ukrepu zavrnitve vstopa, izdalo. Zaradi navedenega je na podlagi določb prvega odstavka 25. člena Schengenske izvedbene konvencije, po tem, ko je ugotovila, da ne obstajajo v tem členu navedeni utemeljeni razlogi zavrnila.

Ministrstvo za notranje zadeve RS je s svojo odločbo št. 2141-106/2009-14 (1312-05) z dne 29. 11. 2011 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo.

Tožeča stranka izpodbija odločbo upravnega organa prve stopnje iz razloga napačne uporabe materialnega prava, kršitev pravil postopka in nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Z izpodbijano odločbo naj bi bila kršena ustavna pravica tožeče stranke do zasebnega in družinskega življenja. Gre za posebej varovano dobrino, zato bi bilo o tem treba odločiti po skrbni in poglobljeni presoji vseh okoliščin, kar pa v konkretnem primeru ni bilo storjeno. Razlogi izpodbijane odločbe so le pavšalni in ne pojasnjujejo konkretne nevarnosti ogrožanja pravnega reda s strani tožeče stranke, v posledici česar v postopku za izdajo upravnega akta tudi zakon (43. člen ZTuj-1) ni bil pravilno uporabljen. Tožeča stranka si je v Republiki Sloveniji ustvarila družino in računa na nadaljevanje prebivanja v njej, ki pa ji je z izpodbijano odločbo onemogočeno.

V ponovljenem postopku se organ prve stopnje ni v popolnosti prepričal o postopku, ki se vodi pred italijanskimi organi glede prepovedi vstopa. Zadovoljil se je s pojasnili, da je tožeči stranki tak ukrep izrečen. Dejansko postopek v Republiki Italiji še ni dokončan, saj je tožeča stranka po svojem odvetniku dne 3. 8. 2012 podala zahtevo za preklic odločbe o prepovedi vstopa, o kateri pa še ni bilo odločeno. Vprašljivo je tudi trajanje prepovedi vstopa, saj je ukrep prepovedi vstopa razpisan za dobo 5 let, kar je v nasprotju z drugim odstavkom 11. člena Direktive 2008/115/ES z dne 16. 12. 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav. Omenjena določba namreč določa, da tak ukrep ne more veljati več kot 5 let. Ker ta predpis ni bil vključen v pravni red Republike Italije je dobil neposredni učinek v Republiki Italiji 25. 12. 2010, zaradi poteka časa za prilagoditev. Prekrški, ki se tožeči stranki očitajo v Republiki Sloveniji pa so taki, da ne predstavljajo resnično in dovolj hudo grožnjo, ki bi kazala na to, da tožeča stranka predstavlja tako nevarnost za javni red, da obstaja razlog za zavrnitev njene vloge. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo tožene stranke spremeni tako, da se vlogi tožeče stranke za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana slovenskega državljana ugodi. Podrejeno pa, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeva vrne pristojnemu organu v ponovno odločanje ter tožeči stranki povrnejo stroški tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema potek celotnega upravnega postopka, prereka tožbene navedbe tožeče stranke in vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje. Dodatno navaja, da je bila dne 28. 3. 2013 preko registra tujcev opravljena ponovna preverka v SIS, pri čemer je bilo ugotovljeno, da je Republika Italija ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje za tožečo stranko umaknila, kljub temu vztraja pri odločitvi v izpodbijani odločbi, saj je le ta pravilna in zakonita. Nadalje navaja, da je tožeča stranka pri Upravni enoti Nova Gorica že podala novo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji. Sodišču predlaga, da tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi ponavlja tožbene navedbe in dodatno navaja, da ukrep zavrnitve po 96. členu Schengenske izvedbene konvencije skladno s sodbo sodišča Evropske skupnosti lahko predstavlja razlog za zavrnitev le v primeru, da prebivanje družinskega člana pomeni resnično, dejansko in dovolj hudo grožnjo, ki prizadene ključni družbeni interes države. V zvezi s podanostjo humanitarnih razlogov pa dodatno navaja, da je poročena s slovensko državljanko, ki nima virov dohodkov.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v navedenih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločbo upravnega organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: Prvi odstavek 25. člena Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma (v nadaljevanju Konvencija) določa, da se pogodbenica, kadar obravnava izdajo dovoljenja za prebivanje tujcu, za katerega je razpisan ukrep zavrnitve vstopa, najprej posvetuje s pogodbenico, ki je ukrep razpisala in upošteva njene interese. Dovoljenje za prebivanje kljub temu lahko izda samo iz utemeljenih razlogov, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti.

Iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nedvomno izhaja, da je upravni organ prve stopnje po tem, ko je ugotovil, da je zoper tožečo stranko na podlagi 96. člena Konvencije, ki se na podlagi sklepa Sveta z dne 27. 11. 2007 o polni uporabi določb Schengenskega pravnega reda v Češki Republiki, Republiki Estoniji, Republiki Latviji, Republiki Litvi, Republiki Madžarski, Republiki Malti, Republiki Poljski, Republiki Sloveniji in Slovaški Republiki v celoti neposredno uporablja od 21. 12. 2007 dalje ugotovil, da ima tožeča stranka v Schengenskem informacijskem sistemu (v nadaljevanju SIS) razpisan ukrep prepovedi vstopa po 96. členu Konvencije s strani italijanskih varnostnih organov. Zato je na podlagi prvega odstavka 25. člena Konvencije opravil preko Generalne policijske uprave, oddelek Sirene, posvet s pogodbenico, ki je ukrep razpisala. Iz odgovora varnostnih organov italijanske republike je nedvomno razvidno, da je zoper tožečo stranko prefektura Verona dne 26. 8. 2008 razpisala ukrep zavrnitve vstopa v italijansko republiko za obdobje 10 let zaradi kaznivega dejanja tatvin in ugrabitve, kar med tožečo in toženo stranko ni sporno.

Upoštevaje določbo prvega odstavka 25. člena Konvencije je Republika Slovenija, kot država pogodbenica Konvencije dolžna upoštevati interese italijanske republike in mora izdajo dovoljenja za prebivanje zavrniti, kolikor ne obstajajo utemeljeni razlogi, kakor so humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti. Tudi po mnenju sodišča je upravni organ prve stopnje v postopku izdaje izpodbijane odločbe upošteval in pravilno pretehtal pravico tožeče stranke do zasebnega in družinskega življenja v skladu s tretjim odstavkom 53. člena Ustave Republike Slovenije in 8. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah. Pri odločanju o prošnji je tudi po mnenju sodišča tožena stranka pravilno ocenila poleg dolžine prebivanja tožeče stranke v državi tudi njene osebne, družinske, gospodarske, socialne in druge vezi, ki jo vežejo na Republiko Slovenijo ter posledice, ki bi jih za tujca povzročila zavrnitev izdaje dovoljenja za začasno prebivanje in pri tem upoštevala tudi njeno preteklo kaznovanost ter preteklo in sedanje obnašanje. Tožeča stranka je sicer poročena s slovensko državljanko B.B., za katero preživljanje pa v času izdaje izpodbijane odločbe ni skrbela. Zakonca tudi nimata skupnih otrok, poleg tega pa je tožeča stranka ves čas prebivanja v Republiki Sloveniji, ki je bilo pretežno nezakonito, nezaposlena. V zadevi tudi po mnenju sodišča niso podani humanitarni razlogi ali mednarodne obveznosti, ki bi narekovali drugačno odločitev, zato je tožena stranka ravnala pravilno.

Glede na navedeno so ugovori tožeče stranke, ki se nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in nepravilno uporabo materialnega prava neutemeljeni. Ugovor, da je treba pri odločitvi v zadevi upoštevati preklic odločbe o prepovedi vstopa tožeče stranke v Republiko Italijo ni utemeljen. Zoper tožečo stranko je bil v času odločanja upravnega organa prve stopnje in tožene stranke razpisan ukrep prepovedi vstopa v Schengensko območje, zato kasnejši izbris iz ukrepa iz SIS na odločitev v tej zadevi ne more vplivati. Tožeča stranka pa je kakor izhaja iz odgovora na tožbo tožene stranke pri Upravni enoti v Novi Gorici že podala novo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje tujca v Republiki Sloveniji, upravni organ prve stopnje pa bo glede na spremembo dejstev moral ponovno preverjali izpolnjevanje pogojev, glede na sedanje dejansko stanje.

Iz navedenih razlogov je sodišče na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v postopku izdaje izpodbijane odločbe presodilo, da je le ta pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori tožeče stranke pa neutemeljeni, zato je tožbo tožeče stranke na temelju prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.

K točki II. izreka: Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.