Jedro

Kvalifikatorni zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice. Ne zadošča torej oddaljena, hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine.

Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da priznanje krivde učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi. Drugačna razlaga bi izničila namen zakona, saj se obrazložitev sodbe na podlagi priznanja krivde ne bi bistveno razlikovala od obrazložitve sodbe, sprejete po dokaznem postopku, izvedenem na kontradiktorni glavni obravnavi. Zgolj izostanek konkretizacije posameznih dokazov v obrazložitvi izpodbijane sodbe zato ne pomeni, da sodišče priznanja krivde ni preizkusilo in da ni presojalo odločilnih dejstev, ki so podlaga za sprejeto odločitev.

Zahteva za obvestilo o t. i. javni seji mora biti izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino, kar še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je s sodbo I K 79403/2022 z dne 18. 4. 2023 obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena in v zvezi z 20. členom Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je kazen dve leti in pet mesecev zapora, stransko denarno kazen v višini dvesto dnevnih zneskov po 2,00 EUR v skupni višini 400,00 EUR, stransko kazen izgona tujca iz države za čas štirih let ter varnostni ukrep odvzema mobilnega telefona. Višje sodišče v Kopru je s sodbo III Kp 79403/2022 z dne 6. 7. 2023 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili plačila stroškov kazenskega postopka.

2. Obsojenčev zagovornik je zoper izpodbijano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi, kot navaja v uvodu, kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost odločbe, zaradi kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov in zaradi kršitev 2., 12., 14., 21. in 22. člena Ustave RS ter 5., 6., 8., 13. in 14. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojencu zniža kazen na eno leto zapora, 180,00 EUR stranske denarne kazni in eno leto stranske kazni izgona tujca iz države. Predlaga tudi, da Vrhovno sodišče obsojenca oprosti plačila stroškov kazenskega postopka.

3. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je po drugem odstavku 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal njeno zavrnitev.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila seznanjena obsojenec in njegov zagovornik, ki v svoji izjavi vztraja pri navedbah v zahtevi za varstvo zakonitosti.

B-1.

5. Vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da v opisu dejanja ni konkretiziran zakonski znak kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1, ker ni opisana konkretna nevarnost, ki naj bi grozila tujcem. Vložnik svojo trditev opira na pravno stališče, da mora biti nevarnost za življenje in zdravje ljudi konkretna in ne zgolj abstraktna oziroma hipotetična. Takšna nevarnost je po vložnikovo podana tedaj, ko storilec ljudi prevaža v nehumanih in nezdravih okoliščinah. Vložnik meni, da opis dejanja v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe zakonske znake širi na potencialne in negotove dogodke, do katerih bi prišlo v primeru trka ali nenadnega zaviranja, ni pa opisana nobena konkretna nevarnost, ki bi grozila tujcem.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da je zakonodajalec z novelo KZ-1I1 posegel v zakonski opis kaznivega dejanja po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 tako, da je zakonski znak "povzročitve" nevarnosti za življenje ali zdravje tujcev nadomestil z "izpostavitvijo" tujcev takšni nevarnosti. Zakonodajalec je s spremembo očitno želel razširiti domet zakonskega znaka na primere, ko do posledic za življenje ali zdravje ljudi še ni prišlo.2 Vrhovno sodišče je seznanjeno s stališčem dela pravne teorije, na katero se sklicuje tudi vložnik, da takšna razlaga izhaja iz nepravilnega razlikovanja med ogrozitvenimi in poškodbenimi posledicami ter da z vidika stopnje ogrožanja med povzročitvijo nevarnosti in izpostavitvijo nevarnosti ni odločilne razlike.3 Sodna praksa, ki se je razvijala pred uveljavitvijo novele KZ-1I, je zato pomembna tudi za presojo spremenjenega zakonskega opisa.

7. Dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča je mogoče strniti v ugotovitev, da kvalifikatorni zakonski znak nevarnosti za življenje ali zdravje ljudi po šestem odstavku 308. člena KZ-1 pomeni posebno obliko konkretne ogrozitve. Njena posebnost je v oceni, ali je z opisanim ravnanjem izkazano povečano tveganje za nastanek poškodbene posledice.4 Ne zadošča torej oddaljena, hipotetična možnost nastanka poškodbe, pač pa gre za tveganje, da bo že v danih okoliščinah prišlo do poškodbe zavarovane dobrine. Vrhovno sodišče je takšno poudarjeno tveganje v preteklih odločbah prepoznalo v nehumanem in nevarnem načinu prevoza, zaradi katerega so osebe v vsakem trenutku med vožnjo življenjsko ogrožene, še bolj pa bi bile v primeru nenadnih prometnih situacij.5

8. Stopnja ogrozitve je pogojena s celoto dejanskih okoliščin v posamičnem primeru. Zgolj prevoz enega tujca v prtljažnem delu vozila, ki ni ločen od drugih delov vozila, ne dosega opisanega tveganja, če mu niso pridružene še druge okoliščine, kot so pomanjkanje zraka, večje število tujcev ali nevarna vožnja.6 Nasprotno pa v obravnavanem primeru način prevoza, ki je opisan v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe, narekuje ugotovitev, da je šlo za takšno tveganje za zdravje in življenje tujcev, ki bi se lahko v vsakem trenutku prevesilo v poškodbo zavarovane dobrine. Obsojenec je namreč v osebnem vozilu prevažal enajst državljanov Turčije tako, da so v drugi vrsti na dveh sedežih sedele štiri osebe, na zadnji klopi s tremi sedeži pa šest oseb, kar pomeni, da so bili močno nagneteni in niso bili pripeti z varnostnim pasom, pri čemer je pomembno tudi, da obdolženec na pozive policistov z uporabljenimi zvočnimi in svetlobnimi signali ni ustavil, pač pa je z vožnjo nadaljeval, vse dokler ga policisti niso poskušali zaustaviti s t. i. stingerjem. Opisani način prevoza je po presoji Vrhovnega sodišča že sam po sebi izkustveno povezan z visokim tveganjem nastanka telesnih poškodb, ki je še toliko večje v primeru nevarne vožnje ali nenadnih prometnih situacij, kakršna je ravno opisan obsojenčev beg pred policijo.

9. Vložnik pravno opredelitev po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 izpodbija tudi z navedbami, da tujci v vozilu niso bili nagneteni, da so se sami odločili za takšen način prevoza, da je privezovanje z varnostnimi pasovi dolžnost potnikov in ne voznika ter da je obdolženec vozil mirno in s primerno hitrostjo ter skrbel za njihovo varnost. S povzetim vložnik pod videzom zatrjevanja kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP uveljavlja izpodbojni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga Vrhovno sodišče v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ne preizkuša. 10. Enako velja tudi za vložnikovo navedbo, da sodišče tujcev ni zaslišalo na glavni obravnavi, čeprav je obramba to predlagala in bi tujci lahko potrdili, da niso bili nagneteni. Obsojenec je namreč na predobravnavnem naroku 18. 4. 2023 priznal krivdo za očitano kaznivo dejanje, pri čemer je bil predhodno skladno s 5. točko prvega odstavka 285.a člena ZKP ustrezno poučen, da se s priznanjem krivde, ki se ne more preklicati, odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi ter da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek kazenske sankcije, sam pa je tudi izjavil, da je prejeti pravni pouk razumel (red. št. 113).

11. Z nadaljnjimi trditvami o neizpolnjenosti zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 vložnik prihaja sam s seboj v nasprotje, saj po eni strani zatrjuje, da se obsojencu v izreku sodbe ne očita večkratna izvršitev oziroma ukvarjanje s prevozi tujcev,7 po drugi strani pa sam ugotavlja, da inkriminacija v očitani izvršitveni obliki ni kolektivna.8

12. Za izpolnitev zakonskih znakov po tretjem odstavku 308. člena KZ-1 zadostuje že enkraten prevoz tujcev, če ga storilec opravi z namenom pridobitve premoženjske koristi. Namen pridobitve premoženjske koristi je razlikovalni znak, ki to izvršitveno obliko ločuje od oblik "ukvarjanja" z nezakonitimi prevozi. Inkriminacija v tej izvršitveni obliki ni kolektivna, na kar nakazuje že uporaba dovršnega glagolskega vida.9 Opis kaznivega dejanja v obravnavani zadevi vsebuje navedbo, da je obsojenec tujce prevažal z namenom pridobitve premoženjske koristi, saj bi za vsakega prepeljanega tujca za svoj del poti prejel 100,00 EUR, kar v celoti ustreza zasnovi abstraktnega dejanskega stanu po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. 13. Vložnik neutemeljeno zatrjuje, da je izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nerazumljiv, ker ne vsebuje podatkov o sostorilcih in njihovi vlogi. Iz opisa dejanja namreč izhaja, da je obsojenec dejanje storil po predhodnem dogovoru z neugotovljenimi sostorilci, torej kot del širšega načrta nezakonitega prevoza migrantov od njihove matične do ciljne države, pri tem pa je sam neposredno uresničil zakonske znake kaznivega dejanja (drugi odstavek 20. člena KZ-1), kar za opis sostorilstva povsem zadostuje.

14. Vložniku prav tako ni mogoče pritrditi glede očitka, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj mora sodišče vselej preveriti, ali dokazi v spisu podkrepijo priznanje krivde, v spisu pa ni dokazov, da bi bilo ogroženo življenje ali zdravje tujcev. Če obdolženec na predobravnavnem naroku prizna krivdo, se sodbena obrazložitev izreka o krivdi omeji le na ugotovitev, da je obsojenec priznal krivdo pred predsednikom senata, ki je dano priznanje sprejel (šesti odstavek 285.č člena ZKP). Vrhovno sodišče je že večkrat presodilo, da priznanje krivde učinkuje kot delna odpoved pravici do sodnega varstva in predstavlja odstop od dolžnosti sodišča obrazložiti izrek o krivdi. Drugačna razlaga bi izničila namen zakona, saj se obrazložitev sodbe na podlagi priznanja krivde ne bi bistveno razlikovala od obrazložitve sodbe, sprejete po dokaznem postopku, izvedenem na kontradiktorni glavni obravnavi.10 Zgolj izostanek konkretizacije posameznih dokazov v obrazložitvi izpodbijane sodbe zato ne pomeni, da sodišče priznanja krivde ni preizkusilo in da ni presojalo odločilnih dejstev, ki so podlaga za sprejeto odločitev.11 Vložnik s svojimi navedbami tudi v tem delu zahteve za varstvo zakonitosti nasprotuje predvsem pravnomočno ugotovljenemu dejanskemu stanju, s čimer po drugem odstavku 420. člena ZKP ne more uspeti.

B-2.

15. Vložnik sodišču druge stopnje neutemeljeno očita, da ni opravilo javne seje pritožbenega senata, čeprav je zagovornik v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo to izrecno zahteval. 16. Očitek ni utemeljen. Zagovornik je naslovu pritožbe (red. št. 135) dodal podnaslov "Predlog za razpis pritožbene seje", besedilo pritožbe pa sklenil s predlogom za razpis pritožbene seje. Vrhovno sodišče je v enakih primerih že presodilo, da mora biti zahteva za obvestilo o t. i. javni seji izrecna, tako da pritožbeno sodišče iz nje lahko razbere njeno vsebino, kar še toliko bolj velja za zagovornika, ki kot prava vešči udeleženec postopka pozna pravno terminologijo in je odgovoren za pravilno pravno izražanje. Pritožbeno sodišče o pritožbi vedno odloča na pritožbeni seji (prvi in drugi odstavek 379. člena ZKP), stranke pa o njej obvesti le, če katera izmed njih to zahteva ali če predsednik senata ali senat oceni, da je njihova navzočnost na seji koristna za razjasnitev stvari (prvi odstavek 378. člena ZKP). Predlog za razpis pritožbene seje zato ne pomeni zahteve za obvestilo o seji pritožbenega senata, vložnik pa ne more šele v zahtevi za varstvo zakonitosti z naknadno reinterpretacijo svojemu predlogu dati pomena, ki iz njega objektivno ne izhaja.12

17. Vložnik protispisno in dejansko nerazumljivo navaja, da je obsojenec Moldavec in da je sodišče dokumentacijo prevajalo v ruščino, ki je obsojenec ne razume. Iz podatkov spisa namreč jasno izhaja, da je obsojenec iraški državljan kurdske narodnosti z začasnim bivališčem v Italiji, ki je bil ves čas postopka deležen tolmačenja v kurdski jezik, pri čemer se je s pomočjo sodnega tolmača za kurdski jezik z obsojencem v priporu posvetoval tudi zagovornik. Zahteva za varstvo zakonitosti v tem delu nakazuje na tehniko prepisovanja navedb iz drugih podobnih postopkov, zato je Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

18. Preostanek zahteve za varstvo zakonitosti je v pretežni meri namenjen obsežnemu in nestrukturiranemu izpodbijanju odločb o kazni, stranski denarni kazni, stranski kazni izgona tujca iz države in varnostnemu ukrepu odvzema mobilnega telefona. Vložnik bi s svojimi navedbami v tem delu lahko uspel le, če bi izkazal, da je sodišče pri izreku navedenih odločb prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP) ali ravnalo v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave RS) oziroma načelom enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS). Načelo sodne individualizacije sodišču nalaga, da kazensko sankcijo v čim večji možni meri prilagodi vsem pravno relevantnim okoliščinam posameznega primera in pri tem upošteva vse možnosti, ki mu jih daje kazenski zakonik.13 Vložnik bi z zatrjevanjem kršitve načela enakosti zato uspel le, če bi izkazal, da je glede na vse pravno relevantne okoliščine obravnavanega primera sodišče brez stvarno utemeljenega razloga odločilo drugače, kot sodišča redoma odločajo v takšnih primerih.14

19. Vložnik v obravnavani zadevi temu trditvenemu bremenu ni zadostil. Obširno sklicevanje na posamezne sodbe drugih sodišč (konkretno: sodbi Višjega sodišča v Kopru III Kp 49361/2018 - brez navedbe datuma in III K 59478/2021 z dne 14. 7. 2022; sodbe Okrožnega sodišča v Kopru I K 83565/2022 z dne 11. 5. 2023, I K 22055/2022 z dne 3. 6. 2022 in I K 83264/2022 - brez navedbe datuma ter sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I K 55097/2021 z dne 18. 8. 2022) zatrjevane kršitve ne more utemeljiti. Vložnik je navedene sodbe primerjal z izpodbijano sodbo le glede izrečene kazni in števila prepeljanih migrantov, kar z vidika primerljivosti pravnih položajev ni odločilna okoliščina, drugih okoliščin, ki jih sodišče upošteva v okviru individualizacije, pa ni predstavil. Vložnik kršitve načela enakosti prav tako ne more utemeljiti s sklicevanjem na zadevo I Ks 50824/2020 (pravilno: II K 50824/2020), v kateri je šlo za izrek varnostnega ukrepa neprištevni storilki protipravnega dejanja z objektivnimi zakonskimi znaki poskusa uboja in torej za pravno in dejansko povsem neprimerljivo zadevo.

20. Vložnik odločbe o kazenskih sankcijah izpodbija tudi z naštevanjem dejanskih okoliščin, kot so obsojenčevo kesanje in priznanje, predhodna nekaznovanost, zdravstvene težave, slabo premoženjsko stanje, nezaposlenost, skrb za družino, številni dolgovi, nezmožnost plačila denarne kazni, zaradi katere obsojenec ne bo mogel zaprositi za pogojni odpust, ter odsotnost obsojenčeve ponovitvene nevarnosti. Povzete navedbe niso usmerjene v uveljavljanje izpodbojnega razloga kršitve kazenskega zakona (5. točka 372. člena ZKP), temveč v zatrjevanje drugačnega dejanskega stanja, zaradi česar jih Vrhovno sodišče po drugem odstavku 420. člena ZKP ni presojalo. Ob navedenem vložnik v tem delu še povsem protispisno navaja, da je sodišče kot obteževalno okoliščino upoštevalo obsojenčevo temeljito pripravo na izvršitev kaznivega dejanja, saj naj bi predhodno najel dovolj veliko vozilo. Obsojencu se je v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe namreč očitalo ravno nasprotno, v razlogih izpodbijane pravnomočne sodbe pa citirane obteževalne okoliščine ni zaslediti, zato zahteva tudi v tem delu nakazuje na tehniko prepisovanja navedb iz drugih postopkov.

21. Tudi vložnikovi očitki, da niso podani zakonski pogoji za odvzem obsojenčevega mobilnega telefona in da sodišče teh pogojev v izpodbijani pravnomočni sodbi ni ustrezno obrazložilo, niso utemeljeni. Predmeti, ki so bili uporabljeni ali namenjeni za kaznivo dejanje, se smejo vzeti, če so storilčeva last (prvi odstavek 73. člena KZ-1). Namen fakultativnega odvzema predmetov kot stvarnega varnostnega ukrepa je v odstranitvi nevarnosti ponavljanja kaznivih dejanj.15 Sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe razumno obrazložilo, da gre pri obsojenčevem mobilnem telefonu za predmet, ki je bil uporabljen za kaznivo dejanje, saj je obsojenec v svojem zagovoru tudi sam pojasnil, da ga je uporabljal za navigacijo in komunikacijo z naročnikom prevoza. Obrazložilo je nevarnost, ki jo mobilni telefon zaradi svoje nepogrešljivosti pri tovrstni navigaciji in komunikaciji pomeni za nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj.16 Sodišču prve stopnje zato ni mogoče očitati niti prekoračitve pravice, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), niti pomanjkljive obrazložitve (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Vložnikovo nasprotovanje ugotovitvam sodišča o tem, da je bil telefon uporabljen za storitev kaznivega dejanja in da obstaja nevarnost njegovega ponavljanja, pomenijo zgolj uveljavljanje izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

22. Zahteva za varstvo zakonitosti vsebuje tudi obširno zatrjevanje neustavnosti novele KZ-1G, ki naj bi po vložnikovem mnenju narekovala uporabo milejšega zakona, kakršen je veljal pred uveljavitvijo novele. Vložnik se sprašuje o smiselnosti uporabe represije za preprečevanje ilegalnih migracij, primerja kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 s kaznivim dejanjem trgovine z ljudmi po 133. členu (pravilno: 113. členu) KZ-1, graja predpisani kaznovalni okvir, ne pojasni pa, v čem naj bi bil protiustavno prekoračen, zato Vrhovno sodišče na tako posplošeno trditev niti ne more odgovoriti.17 Ob navedenem pa vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti obširno navaja še delno odklonilno ločeno mnenje ustavne sodnice dr. Neže Kogovšek Šalamon v zadevi U-I-475/22-6, Up-1729/22-10 z dne 3. 5. 2023, v kateri pa je Ustavno sodišče pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 308. člena KZ-1 zavrglo, pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 308. člena KZ-1 pa zavrnilo. S takšnimi navedbami zato vložnik ne more uspeti.

23. Sklepno vložnik ob sklicevanju na ustavno sodno presojo Ustavnega sodišča RS in sodno prakso Vrhovnega sodišča RS navaja, da morajo ustavnopravna in konvencijska načela o domnevi nedolžnosti ter pravilo o dokaznem bremenu veljati tudi za izrekanje kazenskih sankcij. Teh posplošenih navedb vložnik v ničemer ni konkretiziral, zato jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti.

C.

24. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da zatrjevane ustavne in konvencijske kršitve ter kršitve zakona niso podane, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP.

25. Vrhovno sodišče je obsojenca glede na njegove premoženjske razmere, ugotovljene v sodbah sodišč prve in druge stopnje, na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.

26. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Zakon o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 186/21) z začetkom veljavnosti 15. 12. 2021. 2 Tako izhaja iz obrazložitve novele KZ-1I: Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika, EVA 2021-2030-0022, str. 31, 43 in 112. 3 M. Ambrož: Uvodna pojasnila k noveli KZ-1I, v: Kazenski zakonik (KZ-1) z uvodnimi pojasnili k noveli KZ-1I, Uradni list RS, Ljubljana 2022, str. 71. 4 Prim. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023 in XI Ips 22351/2021 z dne 10. 6. 2021. 5 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 51288/2018 z dne 1. 10. 2020. 6 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 57562/2020 z dne 8. 9. 2022. 7 Str. 7 zahteve za varstvo zakonitosti. 8 Str. 5 zahteve za varstvo zakonitosti. 9 Enako v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 83565/2022 z dne 21. 12. 2023. Prim. tudi Neža Kogovšek Šalamon; Tatjana Bobnar; Peter Skerbiš: 308. člen, v: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1) - 3. knjiga, Uradni list RS in Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 493. 10 Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 26346/2018 z dne 4. 3. 2021, I Ips 29941/2018 z dne 14. 8. 2019 in I Ips 95443/2010-270 z dne 24. 3. 2017 (točka 10). 11 Prim. zlasti sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 95443/2010-270 z dne 24. 3. 2017 (točka 10). 12 Sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 83565/2022 z dne 21. 12. 2023 in I Ips 51099/2022 z dne 31. 8. 2023 (točka 5). 13 Prim. L. Bavcon; A. Šelih et al.: Kazensko pravo - Splošni del (6. izd.), Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 395. 14 Prim. sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 59244/2020 z dne 26. 11. 2021, I Ips 59885/2010-958 z dne 17. 7. 2014, I Ips 16832/2011-217 z dne 3. 10. 2013 in I Ips 376/2007 z dne 7. 2. 2008. 15 Prim. L. Bavcon; A. Šelih et al.: Kazensko pravo - Splošni del (6. izd.), Uradni list RS, Ljubljana 2013, str. 444. 16 Točka 10 razlogov prvostopenjske sodbe. 17 Prim. tudi sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 39275/2022 z dne 27. 7. 2023.