Jedro

Iz opisa dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča izhajajo vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, obrazložitev sodbe, ki je bila izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, pa tudi vsebuje vse predpisane elemente. V bistvu pritožba v okviru obeh navedenih pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z utemeljitvijo, da obtoženec med vožnjo ni ogrožal migrantov, vendar te navedbe, glede na to, da je bila sodba, kot rečeno, izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP, niso dovoljene. Kolikor je namreč sodba bila izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, se sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar navedeni pritožbeni očitki niso dovoljeni. Sicer pa pritožba spregleda, da se obtožencu v izpodbijani sodbi očita, da je migrante izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje, ne pa tudi, da jih je že konkretno ogrozil.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prave stopnje.

II. Obtoženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega dela postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo spoznalo uvodoma navedenega obtoženca za krivega storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu na podlagi istega zakonskega določila in omilitvenih določil po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 izreklo kazen dve leti in pet mesecev zapora, v katero mu je vštelo čas prestan v priporu od 6.12.2022 od 19.37 ure dalje. Izreklo mu je tudi stransko denarno kazen v višini 500 dnevnih zneskov po 2,00 EUR, oziroma skupno 400,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev od pravnomočnosti sodbe, če pa se kazni ne bo dalo niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska določil en dan zapora. Po prvem odstavku 48.a člena KZ-1 je obtožencu izreklo kazen izgona tujca iz države za dobo štirih let, pri čeme se trajanje izgona šteje od pravnomočnosti sodbe dalje, čas prebit v zaporu pa se ne všteva v čas trajanja kazni. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP s tem, da nagrada in potrebni izdatki zagovornika, ki je bil obtožencu postavljen po uradni dolžnosti, bremeni proračun. Po prvem odstavku 73. člena KZ-1 je obtožencu odvzelo mobilni telefon znamke I Phone z vstavljeno SIM kartico.

2. Zoper sodbo se pritožuje obtoženčev zagovornik. Uveljavlja pritožbene razloge kršitve kazenskega zakona ter bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 371. členu ZKP, pritožuje pa se tudi zaradi kazenske sankcije in izrečenih varnostnih ukrepov. Uveljavlja tudi kršitve po 2., 14. in 21. členu Ustave Republike Slovenije ter po 5. in 6. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtožencu zniža kazen na dve leti zapora, denarno kazen pa na 200,00 EUR ter da mu izgon tujca odpravi in vrne zaseženi telefon, oprosti pa naj ga tudi stroškov pritožbenega kazenskega postopka. Če temu ne bo sledilo pa predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje. Predlagal je tudi, da sodišče razpiše pritožbeno sejo, vendar ker ob tem ni zahteval, da sodišče njega in zagovornika obvesti o pritožbeni seji, njegov predlog ni bilo mogoče šteti kot predlog v smislu prvega odstavka 378. člena ZKP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Preizkus izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb je pokazal, da je sodišče v obravnavani zadevi pravilno razsodilo, ne da bi pri tem storilo zatrjevane kršitve določb kazenskega postopka oziroma kazenskega zakona. V okviru teh pritožbenih razlogov pritožba sicer izpostavlja, da iz opisa dejanja ne izhajajo zakonski znaki po šestem odstavku 308. člena ZKP oziroma, da je sodba glede tega zakonskega znaka sama s seboj v nasprotju, zaradi česar naj bi bila podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vendar ta očitek ni podan, saj iz opisa dejanja tudi po oceni pritožbenega sodišča izhajajo vsi zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, obrazložitev sodbe, ki je bila izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, pa tudi vsebuje vse predpisane elemente. V bistvu pritožba v okviru obeh navedenih pritožbenih razlogov uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja z utemeljitvijo, da obtoženec med vožnjo ni ogrožal migrantov, vendar te navedbe, glede na to, da je bila sodba, kot rečeno, izdana na podlagi obtoženčevega priznanja krivde, v smislu drugega odstavka 370. člena ZKP, niso dovoljene. Kolikor je namreč sodba bila izdana na podlagi sprejetega priznanja krivde, se sodba ne sme izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar navedeni pritožbeni očitki niso dovoljeni. Sicer pa pritožba spregleda, da se obtožencu v izpodbijani sodbi očita, da je migrante izpostavil nevarnosti za življenje in zdravje, ne pa tudi, da jih je že konkretno ogrozil. 5. Zagovornik v okviru bistvenih kršitev določb kazenskega postopka navaja tudi, da sodišče obtožencu ni omogočilo prevodov vse dokumentacije v kurdski jezik in da ni postavilo ustreznega tolmača že ob uvedbi preiskave, vendar sodišče druge stopnje ugotavlja, da te navedbe niso resnične, saj je imel obtoženec tolmača za kurdski jezik tako ob zaslišanju pred dežurno preiskovalno sodnico, kakor tudi kasneje na predobravnavnem naroku. Glede dokumentacije pa ne navaja, za katero dokumentacijo naj bi šlo, zaradi česar pritožbenih navedb v tej smeri ni mogoče preizkusiti.

6. Zagovornik se v pritožbi posveča tudi obravnavanemu kaznivemu dejanju glede katerega ugotavlja, da bo storjeno, če se storilec ukvarja z obravnavanim početjem in da mora biti izkazan tudi subjektivni element. Vendar resnici na ljubo ni jasno, kaj želi s temi navedbami povedati glede izpodbijane sodbe, tako da tudi teh trditev ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Kar zadeva pritožbeni razlog zaradi odločbe o kazenski sankciji sodišče druge stopnje ugotavlja, da je obtožencu izrečena kazen povsem primerna tako teži kaznivega dejanja kakor okoliščinam, v katerih je bilo dejanje storjeno. V celoti se je zato treba strinjati z obrazložitvijo izpodbijane sodbe v 6. točki, pri čemer je obtožencu kot olajševalno okoliščino upoštevalo, da je kaznivo dejanje priznal že, ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku in je zato bistveno prispeval k hitrejšemu zaključku postopka. Zato pritožbene navedbe, da tega sodišče ni upoštevalo, ne držijo, prav tako pa mu je v prid upoštevalo, da so bili prebežniki le izpostavljeni nevarnosti za zdravje in življenje, ne pa tudi, da so bili že konkretno ogroženi. Kolikor pa pritožnik navaja, da je obtoženec brez zaposlitve in prihodkov oziroma, da ima veliko finančnih dolgov, skrbeti pa mora za celo družino, pa je le pojasniti, da te okoliščine ne morejo biti olajševalne, saj so praviloma prisotne pri vseh storilcih obravnavanih kaznivih dejanj. Čeprav zagovornik v pritožbi navaja številne sodbe v primerljivih zadevah in navaja, da obtožencu izrečena kazen odstopa od drugih kazni, sodišče druge stopnje ugotavlja, da to ne drži. Obravnavano kaznivo dejanje je namreč mogoče storiti na več izvršitvenih načinov oziroma je lahko udeležba storilcev pri dejanju različna, pri obtožencu pa je treba upoštevati tudi, da se na poziv policistov ni hotel ustaviti, tako da so ga bili ti prisiljeni prisilno ustaviti, poleg tega pa je še zbežal iz vozila. Gotovo je ta okoliščina tudi ena od tistih, ki vpliva na težo kaznivega dejanja tako, da sodišče druge stopnje tudi ob primerjavi drugih sodb ne vidi razlogov za predlagano znižanje zaporne kazni.

8. Enaka ugotovitev velja tudi kolikor zagovornik izpodbija obtožencu izrečeno denarno kazen z navedbo, da je obtoženec brez premoženja in zato kazni ne more plačati. Te okoliščine je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo pri izreku denarne kazni in v 8. točki tudi obrazložilo na podlagi katerih ugotovitev je štelo, da znaša višina dnevnega zneska pri obtožencu 2,00 EUR. Teh ugotovitev pa obtoženčev zagovornik razen tega, da je obtoženec upravičen do brezplačne pravne pomoči in da je brez dohodkov, podrobneje ne izpodbija. Sicer pa sodišče druge stopnje ocenjuje, da je izrečena denarna kazen prej mila kot pa stroga sankcija.

9. Sodišče prve stopnje je v sodbi tudi obrazložilo, zakaj se je odločilo za izrek izgona tujca iz države, pritožba pa nasprotno navaja le, da mu je ta ukrep treba odpraviti, saj bo obtoženec tudi v prihodnje potoval čez ozemlje Republike Slovenije. Jasno je, da s tako posplošenimi in tudi sicer neutemeljenimi navedbami pravilnosti izpodbijane odločitve ne more ovreči. 10. Obtoženec je priznal, da je pri storjenem kaznivem dejanju uporabljal zaseženi mobilni telefon, zaradi česar je sodišče povsem pravilno ravnalo, ko mu je mobilni telefon na podlagi prvega odstavka 73. člena KZ-1 odvzelo. Obrazložitev za to je podalo v 10. točki izpodbijane sodbe, katero sodišče druge stopnje v celoti sprejema in zato ne drži, da ni dokazano, da je bil telefon uporabljen pri storitvi kaznivega dejanja, kot to navaja pritožba. Odvzem telefona ima zato vso zakonito podlago v prvem odstavku 73. člena KZ-1, zaradi česar pritožniku tudi v tem delu ni bilo mogoče ugoditi.

11. Pritožba se na koncu ukvarja tudi z neustavnostjo novele KZ-1G z utemeljitvijo, da je zakonodajalec zaporno kazen za obravnavano kaznivo dejanje neupravičeno precej zvišal. Glede teh navedb sodišče ugotavlja, da ustavno sodišče o podanih pobudah za oceno ustavnosti še ni odločilo in zato ni mogoče trditi, da je novela neustavna. Pritožba se sicer v nadaljevanju ukvarja še z obstojem utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja, vendar je očitno, da te navedbe za obravnavani primer niso upoštevne, saj je obtoženec, kot že rečeno, krivdo priznal. 12. Ker glede na vse obrazloženo pritožba ni utemeljena, v postopku pa tudi ni prišlo do nepravilnosti, na katere je bilo treba paziti v smislu prvega odstavka 383. člena ZKP po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Čeprav obtoženec s pritožbo zagovornika ni uspel, pa ga je sodišče druge stopnje oprostilo plačila stroškov pritožbenega dela postopka, in sicer iz istih razlogov, kot je to storilo že sodišče prve stopnje.