Jedro

Dolžnik zastavljene terjatve, ki je bil obveščen o njenem odstopu, lahko svojo obveznost veljavno izpolni samo zastavnemu upniku, obstoj ali prenehanje zavarovane terjatve na to ne vpliva.

Zastavni dolžnik (odstopnik) ni aktivno legitimiran za uveljavljanje zahtevkov proti dolžniku zastavljene terjatve.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne, pritožbi tožene stranke pa se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 774,21 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača odškodnino v višini 704,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1995 dalje do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 8010,58 EUR od 20.9.2005 do 17.11.2005, v roku 15 dni, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožeči stranki je naložilo, da toženi stranki povrne njene stroške pravdnega postopka v znesku 209,85 EUR.

Pritožbo zoper sodbo vlagata obe pravdni stranki.

Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper zavrnilni del izpodbijane odločbe iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ugoditi v celoti. Izpodbija izvedeniško mnenje, saj izvedenec ni odgovoril na vprašanja glede obsega in nastanka poškodb, ampak je v tem delu le prepisal zapisnik o poškodbi vozila, v delu, ki se nanaša na obračun nastale škode, pa je prepisal mnenje izvedenca A.. Poleg tega zaslišan na naroku ni podal odgovorov na vsa zastavljena vprašanja, temveč se je le skliceval na svoje izkušnje, previsoko pa je ocenil tudi vrednost rešenih delov vozila. Sodišče bi zato moralo postaviti še enega izvedenca. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje s stroškovno posledico.

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del izpodbijane sodbe iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da je glede vprašanja obstoja aktivne legitimacije sodišče zmotno uporabilo materialno pravo. Vinkulacija predstavlja odstop terjatve v zavarovanje, dolžnik zastavljene terjatve pa jo lahko veljavno izpolni le zastavnemu upniku. Sodbe glede višine obveznosti ni mogoče preizkusiti, saj ni jasno, kako je sodišče prisojeni znesek izračunalo, sodba pa tudi nima razlogov o vračunanju odbitne franšize. Sodišču druge stopnje predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje s stroškovno posledico.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Med strankama ni sporno, da je tožnik v zavarovanje prejetega posojila družbi P. prenesel (vinkuliral) zavarovalno polico kasko zavarovanja, sklenjeno s toženo stranko. Prav tako ni sporno, da je bila tožena stranka kot dolžnik vinkulirane terjatve o zastavi obveščena. Opisano razmerje materialnopravno predstavlja fiduciarno cesijo (po določbah 207. do 209. člena Stvarnopravnega zakonika, v nadaljevanju: SPZ), kjer imamo opraviti z dvema terjatvama: zavarovano in zastavljeno terjatvijo. Družba P. (fiduciar) je za dano posojilo (zavarovana terjatev) na podlagi vinkulacijskega potrdila pridobila zastavno pravico na bodoči in pogojni denarni terjatvi tožnika (fiduciant) do tožene stranke (zastavljena terjatev). Dolžnik zastavljene terjatve (tožena stranka), ki je bil obveščen o njenem odstopu, lahko svojo obveznost veljavno izpolni samo zastavnemu upniku (družbi P.), obstoj ali prenehanje zavarovane terjatve na to ne vpliva (2. odstavek 207. člena SPZ v zvezi s 419. členom Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ). Drži sicer, da ima tožnik interes nad višino, po kateri se bo zastavljena terjatev izterjala, saj ima pravico do morebitne razlike po poplačilu zavarovane terjatve (208. člen SPZ in 426. člen OZ), vendar pa fiduciant po odstopu terjatve v zavarovanje izgubi razpolagalno sposobnost za to terjatev in tako tudi ni več v obligacijskem razmerju z dolžnikom zastavljene terjatve, posledično pa tudi ne more biti aktivno legitimirana stranka za uveljavljanje zahtevkov neposredno proti njemu in v svojo korist. Po določbi 426. člena OZ mora prevzemnik zastavljene terjatve kot dober gospodarstvenik oziroma dober gospodar skrbeti za izterjavo odstopljene terjatve, zato bi lahko tožnik iz tega naslova uveljavljal morebitne zahtevke le proti zastavnemu upniku, v kolikor bi štel, da ta pri izterjavi zastavljene terjatve ni ravnal z zadostno skrbnostjo.

Ker tožnik ni aktivno legitimiran za postavljen tožbeni zahtevek, je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (5. točka 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP) in se zato ni spuščalo v presojo ostalih pritožbenih navedb pravdnih strank.

Ker tožeča stranka s svojim zahtevkom ni uspela, mora toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka za postopek pred sodiščem prve in druge stopnje (1. odstavek 154. člena v zvezi z 2. odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo sodno takso za odgovor na tožbo v višini 31,71 EUR in 98,52 EUR za sodno takso za pritožbo, 300 točk za prvo pripravljalno vlogo, 300 točk za prvi narok za glavno obravnavo, dvakrat po 150 točk za drugi in tretji narok za glavno obravnavo, 250 točk za sestavo pritožbe, 2% oziroma 23 točk za materialne stroške ter 20% DDV, skupaj tako 774,21 EUR. V primeru zamude je tožnik dolžan toženi stranki tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka 15 dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila (1. odstavek 378. člena OZ).