Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med pravdnima strankama bila dogovorjena pogodba po 93. členu ZASP, saj je šlo za prilogo k sicer periodični publikaciji. Vendar ravnanje tožeče stranke, ko je prilogo oziroma preostale neprodane priloge prodajala posebej, ni imelo podlage v sklenjeni pogodbi oziroma bi morala tožena stranka za takšno prodajo imeti sklenjeno s tožnikom založniško pogodbo po 85. členu ZASP.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba v izpodbijanem delu delno spremeni v tč. I.,3. izreka sodbe tako, da se zavrne tudi zahtevek, ki glasi: „Tožena stranka je dolžna od zneskov pod tč. 1. te sodbe obračunati in odvesti vse potrebne prispevke in dajatve v roku 15 dni od izdaje sodbe, da ne bo izvršbe“.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a ne spremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in pod I.1. naložilo toženi stranki plačilo civilne kazni 2.295,10 EUR s pripadki in višji tožbeni zahtevek iz tega naslova zavrnilo. Od civilne kazni pod tč. 3. izreka naložilo plačilo potrebnih stroškov in dajatev in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo v naslednjem odstavku izreka prepoved sedanjih in bodočih kršitev avtorskih pravic in sicer v zvezi s prilogo S. glede samostojnega trženja, oglaševanja ali drugih priobčenj javnosti avtorskega dela tožnika in višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Pod II. izreka je v celoti zavrnilo zahtevek na bodočo civilno kazen v primeru kršitev, na izročitev vseh izvodov priloge, ki jih tožena stranka še poseduje in objavo sodbe v javnih glasilih in sicer v sobotni izdaji časopisa Delo v velikosti 13 cm x 10 cm. Tožeči stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov toženi stranki.

Proti delu, s katerim ni uspela, se pritožuje tožena stranka in predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti. Med strankama ni bilo izrecnega dogovora, da bi bila sporna brošura sestavni del revija V., julij, avgust 2004. Če bi bilo to res, bi bilo to ceneje. Dejansko sta se dogovorili, da se kuharski recepti izdajo v obliki ločene brošure, kar pomeni, da je le priloga reviji, ne pa sestavni del. Zato ni pravilen sklep sodišča, da brošure ni dopustno tržno ločiti od revije. Zato je sodišče napačno uporabilo 80. člen ZASP. Če pa je res publikacija vezana zgolj na revijo Julij, avgust, potem je publikacija in velja določba 93. člena ZASP, ki določa, da se ne uporabljajo določbe opisnosti založniške pogodbe. Tedaj je to periodični tisk. Če pa ni del revije, je sicer dopustna uporaba 80. člena, vendar pa trženje ločeno od revije ne predstavlja kršitve založniške pogodbe. Gre le za komercialno odločitev tožene stranke, za kar je tožeča prejela honorar. Tožena stranka ima pravico distribuirati v skladu z založniško pogodbo. To ne more biti omejeno zgolj na revijo. Celo v primeru uporabe 80. člena, to ne pomeni, da se lahko razlaga v korist tožbenega zahtevka. V spornem času izda določene domneve v korist avtorja v 73. do 78. členu. Tam ni domneve o omejitvah pravice distribuiranja, kar je dopustno po 24. členu ZASP. Pravica distribuiranja je izključna pravica in se prenese na lastnika z imenom ponuditi javnosti. Tožena stranka je v začetku revijo brezplačno podarila kupcem revije V. julij – avgust 2004, kar ne vpliva na pravico, da nadalje to prodaja. Ugovarja višini prisojene civilne kazni. Od civilne kazni se ne plačujejo davki in prispevki, zato je sodba neizvršljiva in ne določena. Glede na visoki honorar, ki ga je tožeča stranka prejela 550.000,00 SIT, je civilna kazen nesorazmerna z domnevno kršitvijo. Tožena stranka je prodala nekje med 90 in 100 izvodi, to pomeni,da bi bil honorar preračunan na 100 izvodov 5.500,00 SIT, civilna kazen pa je torej lahko največ 200 %, kar je 11.000,00 SIT. Kršitve pa ni storila namenoma, ne iz hude malomarnosti, saj je prodajala remitendo. Pretežni del krivde je na strani tožeče stranke, zato je plačilo civilne kazni nesorazmerno.

Pritožbo vlaga tudi tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožnikova pritožba je na 28 straneh. Zaradi načela ekonomičnosti pritožbeno sodišče povzema le delno pritožbo. Odgovorilo bo na tiste navedbe, ki jih glede na materialnopravno izhodišče, ki bo v obrazložitvi podano, šteje za pravno odločilne. Na ostale navedbe pa pritožbenemu sodišču glede na določbo 1. odstavka 360. člena ZPP ni treba odgovarjati. Pritožbeno sodišče upošteva tudi razloge po uradni dolžnosti.

Pritožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da ni prenesel avtorskih pravic tako, kot meni tožena stranka. Za univerzalno založniško pogodbo je predviden drugačen prenos avtorskih pravic, kot to velja pri periodičnem tisku. Zato ne more priti do realizacije pogodbe glede priloge. Zakon posebej ureja periodični tisk, zato ni zakonite domneve, da se izključuje prenos avtorskih materialnih pravic. Domneva izključenosti prenosa in s tem poglavitna značilnost založniške pogodbe se ne more realizirati ob sočasni uporabi 2. odstavka 88. in 93. člena ZAS. Tožena stranka ne sme prodajati priloge k reviji, ko izide naslednja številka (pravilnik o stopnjah običajnega odpisa primanjkljaja blaga in remitende). To vse je sledilo iz zaslišanja strank. Tožena stranka je ravnala najmanj z veliko malomarnostjo in je kršila 93. člen ZAS in splošne pogoje delovanja slovenskega knjižnega trga. Sodišče zmotno meni, da je s teorijo realizacije prišlo do sklenitve založniške pogodbe po 85. členu ZASP. Sankcije za pogodbo, ki nima potrebne oblike, je po 55. členu OZ ničnost. Sodišče mora po 2. odstavku 80. člena ZAS nejasne in sporne določbe razlagati v korist avtorja. Običajna naklada revije ne more predstavljati običajne naklade nekega samostojnega knjižnega dela, kar je v tem primeru priloga. Dejanska naklada tožeči stranki ni znana in ji ne more biti znana. Direktor tožene stranke glede dogovorjene naklade ni vedel povedati, povedal je le, da je bila naklada v tem obdobju 9.800 izvodov in da naj bi bilo enako za prilogo oziroma nekaj več. To ni garancija, da tožeča stranka ni natisnila več izvodov. Po 87. členu ZASP bi lahko brez privolitve avtorja natisnil le 500 izvodov. Pravilnik o stopnjah običajnega odpisa, primanjkljaja blaga in remitende izdan na podlagi Zakona na dodano vrednost pa predvideva določanje prometnega časa periodičnega tiska in s tem določa časovni okvir prenosa materialnih pravic po 2. odstavku 88. člena in 93. člena ZAS. Po pravilniku se tudi šteje, da promet ni bil opravljen, če kupec v dogovorjenem roku vrne prodajalcu neprodano število tiskanih publikacij ali jih zaradi zastaralnega roka ni mogel prodati. Merilo pa je naslednja številka. Sodišče prve stopnje napačno uporabi materialno pravo, ko odloči o višini civilne kazni. Gre za hudo malomarnost tožene stranke in zato bi šlo tožeči stranki več kot le dogovorjeni honorar. Honorar ni bil dogovorjen, saj je obstajal dogovor kot običajno. Tožnik je zahteval za vsako ponovno objavo plačilo običajnega honorarja povečanega za 200 % civilno kazen. Ob začetku postopka bi morala biti izdana zamudna sodba in sodišče prve stopnje je nepravilno ugodilo predlogu za vzpostavitev v prejšnje stanje in to je šlo v škodo tožeče stranke.

Obe pravdni stranki sta odgovorili na pritožbo in predlagata zavrnitev.

Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Ker obe pritožbi grajata materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, velja odgovor v tem delu obema.

Pritožbeno sodišče za pravno odločilna dejstva v tej zadevi šteje: tožnik je s toženo stranko redno sodeloval od 1999 leta dalje, nekaj časa celo kot pomočnik urednika tožena stranka je tožniku naročila sestavo biltena, kot prilogo k poletni reviji, kar je tožnik izdelal tožnik je izvedel, da se priloga prodaja samostojno, oglašuje, kot avtor pa je bil naveden na pomanjšani naslovnici in ni dal za to soglasja za prilogo k reviji je tožnik prejel honorar 550.000,00 SIT prilogo so prodajali tudi po različnih sejmih in na Hrvaškem revija v poletnih mesecih je bila izdana v nakladi 9.800 izvodov, priloga pa 10.000 izvodov zaradi pokritja morebitnega izmeta pri tisku.

Tožena stranka je v pravdi trdila, da je šlo za pogodbo na podlagi 93. člena ZASP oziroma za periodični tisk, in da je le v soglasju s tožencem prodajala remitendo zaradi pokritja stroškov. Trdila je, da ni posegla v pravice tožeče stranke in ni kršila avtorskih pravic, saj je z izplačilom honorarja dobila pravico distribuiranja brošure. Meni, da po 24. členu ZASP to pomeni tudi prenos v prodajo v druge države, kar je tožnik vedel, saj se revija V. v Republiki Hrvaški. Za ločeno prodajo je tožeča stranka po stališču tožene stranke vedela in na to pristala.

Sodišče prve stopnje je na podlagi teh pravno odločilnih dejstev ugotovilo, da je med pravdnima strankama bila dogovorjena pogodba po 93. členu ZASP, saj je šlo za prilogo k sicer periodični publikaciji. V tem delu res ni treba, da je pogodba pisna in v tem delu je bila tudi pogodba realizirana, saj je tožnik prejel za svoje delo honorar v višini 550.000,00 SIT bruto. Vendar je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ravnanje tožeče stranke, ko je prilogo oziroma preostalih neprodanih prilog prodajala posebej, ni imelo podlage v sklenjeni pogodbi oziroma, da bi morala tožena stranka za takšno prodajo imeti sklenjeno s tožnikom založniško pogodbo po 85. členu ZASP. Svojih trditev tožena stranka ni dokazala oziroma tožnik je dokazal na podlagi dokaznega postopka, s tem se pritožbeno sodišče strinja, da pravdni stranki nista dogovorili posebne prodaje brošure. Po založniški pogodbi ima namreč avtor obligacijsko zavezo, da na založnika prenese dve glavni pravici (reproduciranje, distribuiranje), po posebnem dogovoru pa tudi stranske pravice (posebna izdaja, pravica prevajanja). Zakon o reproduciranju izrecno omejuje na eno obliko eksploatacije, to je v obliki tiskanja, zato se je za vsako drugo obliko treba izrecno dogovoriti (prim. komentar 85. člena Zakona o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, M. Trampuš, GV Ljubljana, 1997, stran 211 in naslednji). To pomeni, da bi tožena stranka morala dokazati, da je izrecno s tožnikom dogovorila, da preostanek neprodanih izvodov brošure lahko prodaja na način, kot je bilo ugotovljeno v tej pravdi. Zato je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je sicer tožeča stranka natisnila določeno število v običajni nakladi, vendar ni imela pravice preostanka prodajati posebej. V trenutku, ko se je odločila tožena stranka brošuro prodati posebej, bi morala glede tega skleniti posebno pogodbo s tožnikom oziroma dobiti njegovo soglasje, če je menila, da je s prvotnim honorarjem pokrila tudi to prodajo. Sodišče prve stopnje sicer zmotno šteje, da je tožena stranka pristala na teritorialno načelo prodaje priloge tudi na Hrvaškem. Če ni bilo soglasja za prodajo nasploh, tedaj ni soglasja za prodajo na Hrvaškem. Vendar to na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivalo. Sodišče prve stopnje pravilno šteje, da je samo tiskanje oziroma reproduciranje bilo dogovorjeno, da pa distribucija v obliki posebne brošure ni bila dogovorjena. Dogovor je bil le v okviru prodaje po 93. členu ZASP, to je skupaj s poletno številko revije. Ker ni bilo sklenjene pisne pogodbe, je dokazno breme tožene stranke, da dokaže svoje trditve o tem, da je bila pogodba vseeno sklenjena tudi za brošuro, vendar teh trditev tožena stranka ni uspela dokazati. Tožeča stranka pa ni uspela dokazati, da bi tožena stranka natisnila več, kot je bilo ugotovljeno (9.800 izvodov revije in 10.000 izvodov brošure). Več izvodov brošure je bilo natisnjenih zaradi možnosti pokritja izmeta. Zmotno meni tožeča stranka, da tožena stranka ne sme prodajati revije in prilog tudi po poletju. Vendar tožena stranka ne bi smela prodajati brošure posebej, ne da bi za to pridobila soglasje avtorja. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, ko je naložilo prepoved samostojnega trženja, oglaševanja ali drugačnega priobčenja javnosti avtorskega dela tožnika, ki je bilo objavljeno v prilogi „S.“. Ker je prodajal delo avtorja brez soglasja avtorja, je ravnal v nasprotju s 85. členom ZASP. Ker je bila s tem kršena materialna avtorska in moralna pravica iz hude malomarnosti, tožnik upravičeno zahteva plačilo dogovorjenega honorarja (168. člen ZASP). Ni mogoče pritrditi tožniku, da je šlo za naklepno kršenje avtorskih pravic. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je šlo za dolgoročno sodelovanje med pravdnima strankama, da je bil tožnik celo nekaj časa zaposlen pri toženi stranki, in tudi, da je bil honorar nekoliko višji, kot je šlo za običaj honorarja med njimi. Zato tožnik nima prav, da bi morala tožena stranka plačati do 200 % povišanje honorarja. Poleg tega je na brošuri ime avtorja, to je bilo tudi vidno in v tem delu tožnik nima prav, da bi bila njegova moralna avtorska pravica kršena. Pri presoji je pomembno tudi ugotovljeno dejstvo, da je šlo za prodajo preostanka naklade oziroma, da tožena stranka ni posebej tiskala in prodajala brošure, do katere je prišla po dogovoru iz 63. člena ZASP. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo tožnika zavrniti.

Pač pa je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo prispevkov in dajatev za civilno kazen (3. točka I. izreka). Zapisalo je, da tožena stranka temu zahtevku ni ugovarjala. Ta zahtevek nima podlage v materialnem pravu, tožena stranka pa je ugovarjala civilni kazni kot delu zahtevka, na katerega je tožeča stranka vezala zahtevek na plačilo prispevkov in dajatev. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ne navede pravne podlage, zakaj je utemeljen zahtevek na plačilo potrebnih prispevkov in dajatev. Gre za nedoločen zahtevek, ki je neizvršljiv in nima podlage v materialnopravnih predpisih. Zato je v tem delu tožba nesklepčna, tožena stranka pa je ugovarjala že predpogoju tega dela zahtevka, to je civilni kazni, zato je bilo treba temu delu pritožbe tožene stranke ugoditi in sodbo spremeniti zaradi zmotne uporabe materialnega prava tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne.

Tožnik pa v pritožbi trdi, da ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje o številu natisnjenih izvodov in meni, da je tožena stranka natisnila in prodajala več izvodov. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je tožena stranka uspela dokazati svoje trditve, da ni natisnila več izvodov, kot je bilo dogovorjeno v zvezi s prodajo revije. Pač pa je preostanek oziroma remitendo neutemeljeno prodajala posebej in v tem delu kršila avtorske pravice tožnika. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da je načeloma prepovedano prodajati preostanek natisnjenih izvodov. Vendar mora biti o tem sklenjen dogovor in zato je tožnik upravičen do tistega dela zahtevka, s katerim je uspel in na prepoved bodočih kršitev oziroma na prepoved kršitev v naprej. Nima pa prav tožnik, ko zahteva vračilo remitende. V tem delu je tožeča stranka imela pravico do neprodanih izvodov, vendar jih ne sme prodajati in oglaševati posebej, brez revije. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov zahtevek na vračilo preostalih izvodov. Tožniku ni uspelo dokazati, da bi tožeča stranka natisnila več izvodov, kot je bilo dogovorjeno za prilogo k reviji. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov zahtevek na plačilo 1.000.000,00 SIT, za vsakokratno kršitev avtorskih pravic v primeru nespoštovanja kršitve prepovednega dela zahtevka. Ugotovilo je, da je 168. člen kot lex specialis odločilen in da ta ne prizna zagrožene civilne kazni v bodoče. S tem materialnopravnim izhodiščem se tudi pritožbeno sodišče strinja.

Tožena stranka še trdi, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev določb postopka, ker je dovolilo postavitev v prejšnje stanje toženi stranki in da pritožbeno sodišče na te navedbe ni odgovorilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zoper ta sklep ni pritožbe. Zato na te pritožbene navedbe ni bilo treba posebej odgovoriti. Sodišče je s sklepom z dne 1.2.2006 dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in svoj sklep razveljavilo, saj je ugotovilo, da je tožena stranka priložila fotokopije listin, ki jih je k tožbi priložila tožeča stranka in da zato poziv na predložitev dvojnika ni bil utemeljen. Zato je razveljavilo sklep o zavrženju odgovora na tožbo.

Pritožba tudi zmotno meni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP, ker je bila glavna obravnava 17.9.2009 opravljena v drugi sestavi. Pritožbeno sodišče je pregledalo spis (list. št. 239) in ugotovilo, da je šlo za isto sodnico, ki je obravnavala zadevo in je nato tudi izdala izpodbijano sodbo. Očitane absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni bilo.

Meni, da je bila napaka v postopku, ker je bila šele na tej obravnavi pooblaščencu tožene stranke vročena vloga tožeče stranke z dne 24.4.2009. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za razveljavitev sodbe z dne 18.11.2008 (list. št. 191) in z novo glavno obravnavo, sodišče pravilno obravnavalo vse dotedanje gradivo v spis. Zato je tudi moralo vročiti še nevročene vloge. Če pa tožnik meni, da bi pripravljalni spis z dne 254.4.2009 (list. št. 220) moralo pritožbeno sodišče upoštevati pri odločanju v odločbi z dne 24.6.2009 (list. št. 232), pa temu ni tako. Pritožbeno sodišče lahko upošteva tisto gradivo v spisu, ki je prispelo do konca glavne obravnave na prvi stopnji (v predhodni zadevi je to bila obravnava 18.11.2008). Če je torej tožnik vložil pripravljalni spis 24.4.2009, ga ni moglo upoštevati ne sodišče prve stopnje ne pritožbeno sodišče. Zato ga je pravilno upoštevalo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje na zadnji glavni obravnavi.

Tožena stranka v pritožbi še graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in pri tem iztrga posamezne navedbe iz izpovedb strank in prič. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja glede presoje zaslišanih strank in prič s sodiščem prve stopnje. Svojo materialnopravno podlago pa je podalo.

Ostane še odgovor na pritožbo glede zavrnitve zahtevka na objavo sodbe v javnih glasilih. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je treba na podlagi 167. člena ZASP, da so izpolnjeni pogoji, ki jih zakon zahteva. Teh pogojev tožnik ni navajal, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo ta zahtevek. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da je tudi zahteva, da se celotna sodba objavi v časniku Delo v velikosti 15 cm x 10 cm neizvršljiva. Sodbe ni mogoče stisniti na tako majhen prostor v časopisu.

Tožena stranka še graja odločitev o stroških. Meni, da je sodišče v celoti priznalo stroške tožene stranke. V resnici spregleda, da jih je priznalo po uspehu, vendar da tožnik svojih stroškov ni priglasil, tožena stranka pa je uspela s 85 %.

Ko je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožene stranke, ni posegalo v odločitev o stroških. Gre za neznatni del zahtevka, s katerim tožeča stranka sedaj ni uspela oziroma s tem delom zahtevka niso nastali posebni pravdni stroški.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožena stranka je uspela z neznatnim delom pritožbe, tožeča stranka pa ni uspela. Za odgovorom na pritožbe pa pravdni stranki nista prispevali k rešitvi te zadeve.