Jedro

Tožnica je vse od odredbe do zaprtja poslovalnice A. delo osebne bančnice opravljala v tej poslovalnici, torej v drugem kraju, kot je naveden v njeni pogodbi o zaposlitvi. Glede na to, da tožnica, v kolikor se ni strinjala s spremembo kraja opravljanja dela, od tožene stranke ni pisno zahtevala, da se navedena kršitev odpravi, je šteti, da se je tožnica s spremembo kraja opravljanja dela strinjala in da sta pravdni stranki z obojestranskim izvrševanjem delovnega razmerja mimo pisnih določil pogodbe o zaposlitvi v resnici sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi v delu, ki se je nanašal na kraj opravljanja dela. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker njeno delo v poslovalnici A. zaradi zaprtja poslovalnice ni bilo več potrebno. Zaprtje poslovalnice tožene stranke oziroma ukinitev organizacijske enote je v prvem odstavku 34. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije naveden kot eden izmed razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker sta pravdni stranki v resnici sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi, ki se nanaša na opravljanje dela v poslovalnici A., tožena stranka pa dela tožnice zaradi zaprtja poslovalnice A. ni več potrebovala, je zaključiti, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožničino delo pod pogoji iz dejansko sprejete nove pogodbe o zaposlitvi (torej v kraju A.) ni bilo več potrebno. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov zakonita. Pritožbeno sodišče je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z reintegracijskim in reparacijskim zahtevkom.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici iz poslovnih razlogov z dne 27. 10. 2014 in da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še vedno traja.

2. Tožena stranka je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, jo prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji obračunati vse zapadle plače v mesečnem bruto znesku 852,38 EUR, z dodatkom za delovno dobo in drugimi z zakonom določeni dodatki, od tega obračunati in za tožnico vplačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto mesečne zneske pa plačati tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, v roku osmih dni pod izvršbo.“, se zavrne.

Tožnica sama krije svoje stroške postopka.“.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke tožnici iz poslovnih razlogov z dne 27. 10. 2014 in ugotovilo, da na njeni podlagi delovno razmerje med strankama ni prenehalo in še vedno traja (1. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožnico v roku osmih dni pozove nazaj na delo, jo prijavi v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ji obračuna vse zapadle plače v mesečnem bruto znesku 852,38 EUR z dodatkom za delovno dobo in drugimi z zakonom določenimi dodatki, od tega obračuna in za tožnico vplača prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto mesečne zneske pa plača tožnici z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 5. dne v mesecu za plačo preteklega meseca (2. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti njene stroške postopka v višini 658,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku osemdnevnega izpolnitvenega roka (3. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je nesporno, da je tožena stranka dne 16. 4. 2012 tožnico s pisno odredbo razporedila na opravljanje dela v poslovalnico v A., pri čemer je opravljala isto delo kot prej v B.. Tožnica se je z razporeditvijo strinjala, saj zoper njo ni nikdar ugovarjala. Navedeno sta potrdili tudi priči C.C. in D.D.. Iz navedenega je mogoče zaključiti, da sta se pogodbeni stranki molče dogovorili za spremembo obstoječe pogodbe o zaposlitvi in to tako, da je tožnica pristala na delo v poslovalnici A.. Ker sta se pravdni stranki s pogodbo o zaposlitvi dogovorili, da lahko tožena stranka pod določenimi pogoji tožnico napoti na delo v drug kraj oziroma v drugo organizacijsko enoto, ti pogoji pa so bili v konkretnem primeru izpolnjeni, je bila tožničina razporeditev na delo v Poslovalnico A. povsem zakonita in vnaprej dogovorjena s pogodbo o zaposlitvi. Določilo petega odstavka 3. člena pogodbe o zaposlitvi ni nično, saj ne nasprotuje prisilnim predpisom niti morali, saj je ustni dogovor o spremembi pogodbe o zaposlitvi glede kraja opravljanja dela v skladu z zakonom. Tožnica je ves čas vedela, da je njena premestitev na delo v A. trajnega značaja. Določba drugega odstavka 22. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije, ki jo citira sodišče prve stopnje, s predmetnim sporom nima nobene zveze, saj se nanaša le na primere, ko se delavcu v okviru vrste del odredi točno določeno delo. Navedena kolektivna pogodba v 25. členu dovoljuje razporejanje delavcev iz kraja v kraj celo brez delavčeve privolitve. Priča C.C. ni nikoli izjavila, da ne bi dovolila zaposlitve za nedoločen čas z E.E., če bi vedela, da se bo Poslovalnica A. zaprla, kot navaja sodišče prve stopnje. Poleg tega je navedeno povsem nepomembno v tej zadevi.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Prerekala je pritožbene navedbe in navedla, da tožena stranka v postopku nikoli ni zatrjevala, da sta se pravdni stranki molče dogovorili za spremembo pogodbe o zaposlitvi, zato gre za novo dejstvo, ki ga ni mogoče upoštevati. Tožena stranka je vseskozi zatrjevala, da je spremembe opravila na podlagi odredbe, torej enostranske odločitve, ne pa na podlagi dogovora med strankama. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

6. Predmet tega individualnega delovnega spora je presoja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, podane tožnici s strani tožene stranke. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 4. 2011, ki je bila sklenjena za opravljanje vrste dela „temeljne storitve občanom“. Tožnici je bilo s pogodbo o zaposlitvi odrejeno opravljanje dela osebne bančnice III v poslovalnici B.. Na podlagi odredbe z dne 11. 4. 2012 je tožnica pričela opravljati isto delo v poslovalnici A.. Delo je opravljala vse do zaprtja navedene poslovalnice dne 31. 10. 2014, kar je bil tudi razlog za izpodbijano odpoved pogodbe o zaposlitvi.

7. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnih razlogov ni zakonita. Presodilo je, da odredba o opravljanju dela v poslovalnici A. ni v ničemer posegla v pravni položaj tožnice v primerjavi z delavci, ki so še naprej opravljali delo v B.. Za tožnico zato ob zaprtju poslovalnice A. ni prenehala potreba po opravljanju njenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, saj je tožnica v pogodbi o zaposlitvi še vedno imela kot kraj opravljanja dela naveden B..

8. Za presojo zakonitosti podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je potrebno v prvi vrsti upoštevati Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1 opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Ker med strankama ni sporno, da je tožnica med delovnim razmerjem pri toženi stranki spremenila kraj opravljanja dela, je za pravilno rešitev tega spora potrebno upoštevati tudi določbe o obveznih sestavinah pogodbe o zaposlitvi in določbe o obveznosti sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi v primeru spremembe nekaterih pogojev. Ker je do spremembe kraja opravljanja dela tožnice prišlo v času veljavnosti Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), je tako potrebno upoštevati določbo prvega odstavka 29. člena ZDR in določbo drugega odstavka 47. člena ZDR.

9. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožnica vse od odredbe z dne 11. 4. 2012 do zaprtja poslovalnice A. dne 31. 10. 2014 delo osebne bančnice III opravljala v A., torej v drugem kraju, kot je naveden v njeni pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 2011. Če se tožnica s spremembo kraja opravljanja dela ni strinjala, je imela možnost skladno z določbo prvega odstavka 204. člena ZDR (oz. po uveljavitvi ZDR-1 dne 12. 4. 2013 v skladu z določbo prvega odstavka 200. člena ZDR-1) pisno zahtevati, da tožena stranka odpravi kršitev in jo razporedi nazaj na delo v poslovalnico B.. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožnica navedenega ni storila, pri čemer morebitna ustna zahteva oziroma ustno nestrinjanje s spremembo opravljanja dela ne zadostuje. Glede na navedeno je šteti, da se je tožnica s spremembo kraja opravljanja dela strinjala in da sta pravdni stranki z obojestranskim izvrševanjem delovnega razmerja mimo pisnih določil pogodbe o zaposlitvi v resnici sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi v delu, ki se je nanašal na kraj opravljanja dela(1). Pri tem pa ni pomembno, ali je šlo v resnici za trajno ali zgolj za začasno spremembo kraja opravljanja dela. ZDR v drugem odstavku 47. člena ZDR sicer predvideva sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, če se spremeni kraj opravljanja dela iz pogodbe o zaposlitvi, vendar obenem v četrtem odstavku 15. člena ZDR določa, da neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma pomanjkanje posameznih obveznih sestavin pisne pogodbe o zaposlitvi iz 29. člena ZDR (med drugim tudi kraja opravljanja dela) ne vpliva na obstoj in veljavnost pogodbe o zaposlitvi. Delavec pa ima ob dejanskem izvrševanju delovnega razmerja mimo oziroma brez izrecnih pogodbenih določil možnost zahtevati izročitev (nove) pisne pogodbe o zaposlitvi v času trajanja delovnega razmerja (tretji odstavek 15. člena ZDR oziroma tretji odstavek 17. člena ZDR-1).

10. Ker sodišče prve stopnje pri odločitvi o utemeljenosti odpovednega razloga zaradi prenehanja potrebe po delu tožnice pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni upoštevalo, da je bila med pravdnima strankama v resnici sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, ki se nanaša na drug kraj opravljanja dela, je zmotno uporabilo materialno pravo. Posledično je sodišče prve stopnje tudi napačno odločilo o tožbenem zahtevku za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi podana, ker njeno delo v poslovalnici A. zaradi zaprtja poslovalnice ni bilo več potrebno. Zaprtje poslovalnice tožene stranke oziroma ukinitev organizacijske enote je v prvem odstavku 34. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Ur. l. RS, št. 5/2011 in nadalj.) naveden kot eden izmed razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Ker sta pravdni stranki v resnici sprejeli novo pogodbo o zaposlitvi, ki se nanaša na opravljanje dela v A., tožena stranka pa dela tožnice zaradi zaprtja poslovalnice A. ni več potrebovala, je zaključiti, da je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj tožničino delo pod pogoji iz dejansko sprejete nove pogodbe o zaposlitvi (torej v kraju A.) ni bilo več potrebno. Ker niso podani niti drugi razlogi za nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (niso bili niti zatrjevani), je tožbeni zahtevek za ugotovitev njene nezakonitosti neutemeljen. Posledično sta neutemeljena tudi uveljavljana reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek.

11. Tožnica v odgovoru na pritožbo neutemeljeno navaja, da tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da sta se pravdni stranki molče dogovorili za spremembo pogodbe o zaposlitvi, zato naj bi šlo za v pritožbi navedeno novo dejstvo, ki ga ni mogoče upoštevati. Ugotovitev sodišča, da je bila med delavcem in delodajalcem v resnici sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, ki se nanaša na drug kraj opravljanja dela, je stvar pravne presoje sodišča. Tožena stranka zato ni bila dolžna v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevati, da je bila med pravdnima strankama dejansko sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, ki se nanaša na opravljanje dela v A.. Sodišče namreč pri odločitvi ni vezano niti na pravno podlago tožbenega zahtevka niti na pravno podlago, s katero tožena stranka utemeljuje nasprotovanje tožbenemu zahtevku. Vezano je le na s strani strank zatrjevana dejstva, tožena stranka pa je že v odgovoru na tožbo (list. št. 10) navajala, da je tožnica delo opravljala najprej v B., nato pa v A., da se je s spremembo kraja opravljanja dela strinjala in da zoper njo ni nikdar ugovarjala. To pa so dejanske okoliščine, ki zadostujejo za pravno presojo, da je bila med strankama sklenjena nova pogodba o zaposlitvi, ki se nanaša na drug kraj opravljanja dela.

12. Pritožbeno sodišče ne odgovarja na preostale pritožbene navedbe, ki niso bistvenega pomena za rešitev v predmetni zadevi (prvi odstavek 360. člena ZPP).

13. Glede na navedeno je potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava spremeniti tako, da se tožbeni zahtevki zavrnejo (5. alineja 358. člena ZPP), kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. Pritožbeno sodišče je moralo ponovno odločiti o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Stroške postopka je priglasila samo tožnica, zato je pritožbeno sodišče odločilo le o njenih stroških (prvi odstavek 163. člena ZPP). Ker tožnica v pravdi ni uspela, krije sama svoje stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je odločilo tudi o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Tožnica prav tako sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj niso bili potrebni glede na to, da odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k rešitvi v obravnavani zadevi (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, saj jih ta ni priglasila (prvi odstavek 163. člena ZPP).

(1) Smiselno enako stališče je Vrhovno sodišče RS že zavzelo glede dejanskega opravljanja drugega dela, kot tistega, ki izhaja iz pisne pogodbe o zaposlitvi - glej na primer sodbo VS RS, opr. št. VIII Ips 224/2012 z dne 18. 12. 2012.