Jedro

Neutemeljene so navedbe revidentke, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo četrti odstavek 15. člena ZDR že s tem, ko je odločilo, da je bila nova pogodba sklenjena ustno. Za presojo nastanka pogodbe o zaposlitvi je pomembno, ali je med strankama doseženo soglasje, ni pa pomembno, kako je to soglasje izraženo – pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji.

Zmotno je stališče, da tožničina opustitev ravnanja po prvem odstavku 204. člena ZDR izraža oziroma „se šteje za strinjanje“ s spremembo kraja opravljanja dela.

Tudi razlaga sodišča druge stopnje, da že nekaj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugi lokaciji (po pisni odredbi delodajalca) predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo, da soglasje dokazuje ter da pomeni spremembo kraja opravljanja dela, ni utemeljena oziroma je najmanj preuranjena.

Izrek

Reviziji se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga z dne 27. 10. 2014, ugotovilo, da delovno razmerje med strankama na podlagi odpovedi ni prenehalo in še traja (I. točka izreka), toženki naložilo, da tožnico pozove nazaj na delo, jo prijavi v evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, obračuna zapadle plače v bruto znesku skupaj z vsemi dodatki, plača prispevke in davke, neto mesečne zneske pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi plača tožnici (II. točka izreka), ter toženki naložilo, da tožnici povrne stroške postopka (III. točka izreka). Ugotovilo je, da je tožnica po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni z dne 13. 4. 2011, opravljala dela osebne bančnice III v poslovalnici K. Toženka ji je z dne 11. 4. 2012 pisno odredila nov kraj opravljanja dela, in sicer v poslovalnici v L. Tu je tožnica delo opravljala vse do zaprtja poslovalnice (31. 10. 2014), kar je bil tudi razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V skladu z drugim odstavkom 47. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR) je pogodbena stranka v primeru spremembe kraja opravljanja dela dolžna s sopogodbenico skleniti novo pogodbo o zaposlitvi. Peti odstavek 3. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi, po katerem se sprememba organizacijske enote, v kateri delavka opravlja delo (poslovalnice), ne šteje za spremembo pogodbe, je zato mogoče razlagati le tako, da se ta ne nanaša na kraj opravljanja dela. Tudi v skladu z drugim odstavkom 22. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti bančništva Slovenije (Uradni list RS, št. 5/11 z dne 24. 1. 2011 in nadalj. – v nadaljevanju kolektivna pogodba) se odredba delodajalca ne more nanašati na spremembo kraja dela. Zato se tožničin pravni položaj z odredbo ni spremenil in je neprimerljiv s položajem tistih delavcev, ki so zaradi spremembe kraja opravljanja dela sklenili nove pogodbe o zaposlitvi. Zanjo so še vedno veljala določila, kot so navedena v pogodbi o zaposlitvi z dne 13. 4. 2011, vključno z določilom, da tožnica delo opravlja v poslovnih prostorih v K. Razlog odpovedi pogodbe o zaposlitvi (zaprtje poslovalnice v L.) je zato neutemeljen, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa nezakonita.

2. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožnici pa naložilo, da krije svoje stroške postopka (I. točka izreka) ter svoje stroške pritožbenega postopka (II. točka izreka). Presodilo je, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Če se tožnica s spremembo kraja opravljanja dela ni strinjala, je imela možnost, da v skladu s prvim odstavkom 204. člena ZDR kadarkoli od tožene stranke pisno zahteva odpravo kršitve (vrnitev na delo v poslovalnico K.). Zgolj morebitno ustno izraženo nestrinjanje s spremembo kraja opravljanja dela ne zadostuje. Šteti je, da se je tožnica s spremembo opravljanja dela strinjala in da sta stranki z obojestranskim izvrševanjem delovnega razmerja mimo pisnih določil pogodbe v resnici sprejeli novo pogodbo, v delu, ki se je nanašal na kraju opravljanja dela, oziroma je bila med strankama „v resnici sklenjena nova pogodba o zaposlitvi.“ Neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi ali pomanjkanje posameznih sestavin pisne pogodbe o zaposlitvi na njen obstoj in veljavnost ne vplivata (četrti odstavek 15. člena ZDR). Delavec ima tudi možnost zahtevati izročitev (nove) pisne pogodbe o zaposlitvi (tretji odstavek 15. člena ZDR). Ker tožničino delo pod pogoji iz nove pogodbe o zaposlitvi z zaprtjem poslovalnice v L. ni bilo več potrebno, je navedeni odpovedni razlog utemeljen, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa zakonita.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo. V njej uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 399. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zmotno uporabo materialnega prava. Odločitev sodišča druge stopnje, da je bila med strankama sklenjena nova, ustna pogodba o zaposlitvi, naj bi bila nepravilna. V konkretnem primeru sprememba oz. sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi v ustni obliki namreč ni bila mogoča, tožnica pa tudi ni podala soglasja k sklenitvi nove pogodbe. Sodišče ni uporabilo določbe 26. člena kolektivne pogodbe, ki urejajo postopek spremembe ali sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi, niti 19. člena tožničine pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da se sprememba oz. nova pogodba o zaposlitvi sklene v pisni obliki. Zato naj bi zmotno uporabilo četrti odstavek 15. člena ZDR. To določilo se lahko uporabi le v primerih, ko stranki sploh ne skleneta pogodbe o zaposlitvi v pisni obliki ali ko v pisni obliki niso izražene vse njene zakonsko predpisane sestavine. Sporna pogodba o zaposlitvi pa je obstajala in je tudi vsebovala vse predpisane sestavine. Pritožbeno sodišče je zmotno uporabilo tudi določbe drugega in tretjega odstavka 47. člena ZDR ter tretjega odstavka 15. člena ZDR. Tožnica namreč nikoli ni podala soglasja k trajni spremembi kraja opravljanja dela. Njeno soglasje je pritožbeno sodišče zgolj domnevalo na podlagi dejstva, da tožnica ni zahtevala sodnega varstva. Vendar je ustno soglašala izključno z začasno napotitvijo na drug kraj opravljanja dela. V zvezi z vprašanjem soglasja je sodišče druge stopnje zagrešilo tudi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 399. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo, da s spremembo opravljanja kraja dela ni soglašala, je bilo na prvi stopnji dokazano z izpovedjo tožnice ter izpovedjo vodje poslovalnice K. Dokazna ocena sodišča druge stopnje je tako nepravilna. Ker je sodišče druge stopnje na podlagi ugotovljenega soglasja strank v celoti spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je očitano kršitev pravdnega postopka storilo tudi s tem, ko svoje odločitve ni zadosti obrazložilo. Odločitve sodišča druge stopnje se v tem delu namreč ne da preizkusiti. Preizkus ni mogoč tudi v zvezi z vprašanjem protipravnosti napotitve tožnice v drug kraj opravljanja dela z odredbo. V svoji obrazložitvi se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pravne narave tega enostranskega pravnega akta, ki mu je zakonodajalec v določbah ZDR namenil začasno naravo.

4. Toženka je vložila odgovor na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Med drugim navaja, da se je tožnica z napotitvijo v drug kraj dela strinjala, napotitvi pisno nikoli ni ugovarjala, dejansko pa je delo v drugem kraju opravljala vse do zaprtja poslovalnice, tj. dve leti in pol. Poleg tega je tožnica vseskozi vedela, da je njena napotitev na drug kraj dela trajne narave. Zato je sodišče druge stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnica soglašala s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi.

5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena ZPP in prvi odstavek 384. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Neutemeljeni so očitki revidentke o kršitvi 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je obrazložilo svoje stališče in ga utemeljilo s tem, da zatrjevano in dokazovano ustno izraženo nestrinjanje tožnice s trajno spremembo kraja opravljanja dela ne predstavlja ustreznega ravnanja tožnice in ne zadošča. Ob dejstvu opravljanja dela v drugi poslovalnici naj bi šlo za dejansko sklenitev pogodbe z drugim krajem dela. Ker ob zavzetem stališču tožnica svojega nestrinjanja ni mogla veljavno izraziti v ustni obliki, tudi dokazovanje in morebitna dokazanost tožničinega ustnega nesoglasja k spremembi kraja dela, ne moreta biti pravno odločilna. Gre za materialno presojo, zato izpovedi prič ne morejo biti odločilne.

8. Bistveno kršitev pravdnega postopka iz 14. točke 339. člena ZPP revidentka uveljavlja tudi v zvezi s tem, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pravne narave odredbe, s katero je toženka dosegla spremembo bistvenega pogoja pogodbe. Tudi v tem delu razlogi izpodbijane sodbe temeljijo na podlagi, ki te opredelitve ne zahteva. Sodišče druge stopnje je veljavnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi ugotovilo na podlagi opravljanja dela na drugem naslovu kot v pogodbi o zaposlitvi in da tožnica ni izrecno pisno ugovarjala, ter presodilo, da to pomeni sklenitev nove pogodbe. Obrazložilo je tudi, da ni pomembno, ali je v resnici šlo za trajno ali začasno opravljanje dela. Razlogi izpodbijane sodbe so jasni in omogočajo ustrezen preizkus. Drugo vprašanje pa je, ali so takšni razlogi materialno pravno pravilni.

9. Po ZDR tudi v primeru spremembe pogodbe o zaposlitvi ali sklenitve nove pogodbe neobstoj pisne pogodbe o zaposlitvi oziroma pomanjkanje njenih posameznih zakonsko določenih sestavin iz 29. člena ZDR ne vpliva na njen obstoj in veljavnost (50. člen ZDR v zvezi s četrtim odstavkom 15. člena ZDR). Zakonodajalec pisnosti pogodbe o zaposlitvi ni določil z učinkom ad valorem; pisni obliki pogodbe o zaposlitvi ni mogoče pripisati konstitutivnega pomena. Namen zahteve po obličnosti je varstvo delavca. Pisna oblika pogodbe o zaposlitvi, ki delavca seznanja z bistvenimi sestavinami sklenjene pogodbe, tj. z bistvenimi okoliščinami njegovega delovnopravnega položaja, odpravlja delavčevo negotovost (1). Izvrševanje delovnega razmerja bi torej morala pokrivati pisna pogodba o zaposlitvi s potrebnimi sestavinami. Kadar temu ni tako, je mogoče dokazovati in dokazati nasprotno. Neutemeljene so navedbe revidentke, da je sodišče druge stopnje zmotno uporabilo četrti odstavek 15. člena ZDR že s tem, ko je odločilo, da je bila nova pogodba sklenjena ustno. Za presojo nastanka pogodbe o zaposlitvi je pomembno, ali je med strankama doseženo soglasje, ni pa pomembno, kako je to soglasje izraženo – pisno, ustno ali s konkludentnimi dejanji.

10. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da je lahko pogodba o zaposlitvi oziroma sprememba pogodbe veljavno sklenjena tudi ustno. Zmotno pa je stališče, da tožničina opustitev ravnanja po prvem odstavku 204. člena ZDR izraža oziroma „se šteje za strinjanje“ s spremembo kraja opravljanja dela. ZDR je v delovna razmerja dosledno vzpostavil pogodbeni odnos. To pomeni, da se spremembe bistvenih okoliščin pogodbenega razmerja med delavcem in delodajalcem uredi s soglasjem volj. Pisna zahteva delavca za odpravo kršitve (pravi odstavek 204. člena) in zahteva za sodno varstvo (drugi odstavek 204. člena) sta izraz pravovarstvenega upravičenja delavca. Osrednja prvina pravice je možnost (ne dolžnost), da pravni subjekt ravna na določen način. Zato opustitev izvrševanja (uveljavljanja) pravice (do pravnega varstva) ni mogoče razlagati v škodo upravičenca v vsebinskem smislu. Posledice opustitve postopanja po prvem in drugem odstavku 204. člena ZDR so vezane na pravovarstveni zahtevek, in ne na vsebino podanih izjav. Le dejstvo, da zaposleni od delodajalca ne zahteva (pisno) odprave kršitve ali da pravice ne uveljavlja pred sodiščem, samo po sebi ne pomeni, da se z izjavo druge (močnejše) pogodbene stranke strinja. V primeru spora imata stranki zato možnost in dolžnost, da obstoj oziroma neobstoj soglasja dokazujeta v postopku. Brez obstoja pisne pogodbe o zaposlitvi je dokazovanje soglasja oteženo. Breme dokazovanja pa je na toženi stranki, ki tožnici ni ponudila nove pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 47. člena ZDR) oz. ji pogodbe o zaposlitvi ni ponudila na način in po postopku, kot ga določa 26. člen kolektivne pogodbe.

11. Tudi razlaga sodišča druge stopnje, da že nekaj časa trajajoče dejansko opravljanje dela na drugi lokaciji (po pisni odredbi delodajalca) predstavlja soglasje volj strank za takšno spremembo, da soglasje dokazuje ter da pomeni spremembo kraja opravljanja dela, ni utemeljena oziroma je najmanj preuranjena. Nesprejemljiv je tudi zaključek, da za presojo takšnega soglasja ni pomembno, ali je šlo za trajno ali začasno spremembo. Tožnica je temu izrecno nasprotovala z navedbo, da se s tem ni strinjala, da ji je bilo pojasnjeno, da gre le za začasno spremembo, da bi morala v takšnem primeru toženka z njo skleniti novo pogodbo, da so takšno novo pogodbo imele ostale delavke v L., sicer pa naj bi (po njeni izpovedi) tudi v tem obdobju en mesec delala v K. 12. Glede na navedeno je presoja sodišča druge stopnje, da že dejstvo, da je tožnica opravljala delo v drugem kraju (po odredbi) in da se je z drugim krajem dela tudi sicer strinjala, ker zoper odreditev ni ugovarjala, napačna oziroma najmanj preuranjena.

13. Ostaja pa nadaljnje vprašanje, ali je bilo glede na vsebino tožničine pogodbe o zaposlitvi to soglasje sploh potrebno. Sodišče prve stopnje je po tolmačenju pogodbe tožnice, ob upoštevanju določb 29. in 47. člena ZDR, presodilo, da je bilo soglasje potrebno in da drugačna razlaga pogodbe o zaposlitvi ne bi bila veljavna, sodišče druge stopnje pa se o tem ni izjasnilo, čeprav gre lahko za odločilno pravno vprašanje. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava torej ni bilo odgovorjeno na ostale pritožbene navedbe toženke, kar je v skladu z drugim odstavkom 380. člena ZPP zahtevalo razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

14. V novem sojenju se bo moralo sodišče druge stopnje opredeliti do pravilnosti stališča sodišča prve stopnje glede razlage določb tožničine pogodbe o zaposlitvi – torej prvenstveno tega, ali je 3. člen pogodbe o zaposlitvi, pri čemer so pomembni predvsem 4., 5. in 6. odstavek, res razlagati tako, da je sprememba kraja opravljanja dela z odreditvijo dela v L. zahtevala novo pogodbo o zaposlitvi oziroma aneks k prvotni pogodbi, ali pa je imela toženka že v pogodbi o zaposlitvi podlago za to, da tožnici le odredi delo v drugem kraju oziroma organizacijski enoti (v istem ali drugem kraju) in da zato (ob dejstvu, da je tožnica takšno pogodbo podpisala) za takšno spremembo tožnici sploh ni bila dolžna ponujati nove pogodbe oziroma jo izrecno spremeniti. V nadaljevanju pa bo (glede na zavzeto stališče) moralo tudi presoditi, kako je to vplivalo na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici iz poslovnega razloga, ki temelji na ukinitvi poslovalnice, v kateri je nazadnje opravljala delo.

15. Posledica navedene odločitve je tudi odločitev, da je odločitev o revizijskih stroških pridržana za končno sodbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj komentar Zakona o delavnih razmerjih, I. Bečan in ostali, GV založba, Ljubljana 2008, str. 89– 90.