Jedro

Toženčeva pogodbena zaveza, da jamči kot fizična oseba, je tožniku zagotavljala dodatno jamstvo za izpolnitev terjatve, nastale v zvezi s pogodbo. Takšna pogodbena podlaga tudi ne pomeni oškodovanja upnikov v stečajnem postopku zoper podjetnika.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu I 04/10743 z dne 1. 12. 2004, s katerim je tožencu naložena obveznost plačila 22.761,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 4. 2004 dalje in 352,97 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2004 dalje. Tožencu je tudi naložilo plačilo 1.059,47 EUR pravdnih stroškov.

2. Pritožbeno sodišče je v celoti zavrnilo pritožbo toženca proti prvostopenjski sodbi.

3. Toženec je proti sodbi pritožbenega sodišča vložil revizijo zaradi „bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava na drugi stopnji ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava na prvi stopnji“. Toženec je v pravdi zatrjeval, da je poroštvena izjava fizične osebe z dne 4. 4. 2003, ki je bila podpisana skupaj s kreditno pogodbo za financiranje primanjkljaja gibljivih sredstev, nična, saj nasprotuje prisilnim predpisom in moralnim načelom, poleg tega pa je uveljavljal tudi njeno izpodbojnost. Drugostopenjsko sodišče naj bi napačno zaključilo, da poroštvene izjave toženec ni podpisal kot gospodarski subjekt, ampak je z njenim podpisom sprejel osebno obveznost. To stališče naj bi bilo neobrazloženo in zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Namen tožnice, da se poslovna obveznost prekvalificira v osebno, je nedopusten, ker naj bi bil v nasprotju s predpisanimi posledicami stečajnega postopka. Toženec je sklenil kreditno pogodbo le za potrebe svojega podjema in ne za svoje lastne potrebe. V danem primeru bi tako tožnik z izigranjem določil Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji dosegel, da bi prišel do popolnega plačila na škodo stečajnih upnikov.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Pravnomočna odločitev o ugoditvi tožbenemu zahtevku temelji na naslednjih ugotovitvah: - samostojni podjetnik A. A. je s tožnico 4. 4. 2003 sklenil kreditno pogodbo, ki je bila namenjena „financiranju primanjkljaja gibljivih sredstev“, na podlagi katere je bil kreditojemalcu izplačan kredit v znesku 5,000.000,00 SIT (sedaj 22.761,17 EUR); - toženec je ob podpisu pogodbe tožnici izročil podpisano izjavo, da za izpolnitev obveznosti vračila kredita jamči z vsem svojim sedanjim in bodočim premoženjem; - tožnica je vračilo kredita neuspešno uveljavljala v stečajnem postopku proti samostojnemu podjetniku; - tožnica ni prejela plačila, ki ga je kreditojemalec dolgoval na podlagi pogodbe.

6. Vrhovno sodišče je v bistveno podobnem primeru že odločilo enako kot v tem postopku.(1)

7. Revizijsko stališče, da se toženec ni mogel zavezati kot porok, je sicer pravilno. Poroštvo kot ena od oblik osebnega zavarovanja obveznosti pomeni, da se porok zaveže poravnati veljavno in zapadlo obveznost tožnika, če tega ne bi storil dolžnik(2). Bistvena značilnost poroštva je torej jamstvo za izpolnitev tuje obveznosti. Take dvojnosti subjektov v primeru samostojnega podjetnika ni. Samostojni podjetnik je namreč fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost kot svojo izključno dejavnost(3). Kljub opravljanju dejavnosti gre torej še vedno za en pravni subjekt. 8. Neglede na navedeno pa se postavlja vprašanje, ali je toženčeva pogodbena zaveza, da jamči kot porok za tožničino terjatev, nastalo na podlagi pogodbe, z vsem svojim premoženjem, brez pravnih učinkov. V skladu z načelom pogodbene avtonomije lahko pogodbena stranka – v okviru Ustave Republike Slovenije, prisilnih predpisov in moralnih načel – prosto ureja svoja razmerja(4), pri izvrševanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz teh razmerij pa je dolžna spoštovati načelo vestnosti in poštenja(5). Toženec je očitno vedel, da je bilo jamstvo z vsem njegovim premoženjem pogoj za sklenitev kreditne pogodbe in se je s tako zavezo strinjal. Drugačne revizijske trditve so v nasprotju z določbo tretjega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Zato je pravilno stališče izpodbijane sodbe, da toženčeva zaveza, s katero je za izpolnitev pogodbene obveznosti jamčil s premoženjem, ki ni bilo zajeto v stečajno maso, oziroma, ki je bilo pridobljeno po zaključku stečajnega postopka, ni bila nedopustna.

9. Samostojni podjetnik odgovarja za svoje obveznosti z vsem svojim premoženjem(6), torej s podjetniškim in z osebnim premoženjem. Neglede na to je bilo po prej veljavnih pravilih stečajnega postopka v stečajno maso dolžnika, ki je bil podjetnik posameznik, zajeto le premoženje, ki ga je imel dolžnik ob začetku stečajnega postopka.(7) Upniki, ki svojih terjatev niso pravočasno prijavili v stečajnem postopku, so izgubili pravico do poplačila iz razdelitvene mase in s tem pravico do poplačila sploh.(8) Taka ureditev je bila logična posledica dejstva, da je pravna oseba z zaključkom stečajnega postopka prenehala obstajati.(9) Neglede na to, da samostojni podjetnik kot pravi subjekt (kot fizična oseba) z zaključkom stečajnega postopka ni prenehal obstajati, so po (pretežnem) stališču sodne prakse tudi njegove obveznosti, ki so izvirale iz uprave negospodarske dejavnosti, z zaključkom stečajnega postopka prenehale.(10) Drugače je veljalo za obveznosti, ki niso izvirale iz gospodarske dejavnosti. Te obveznosti so obstajale še naprej, upniki pa so imeli možnost, da se poplačajo iz premoženja, ki ni bilo zajeto v stečajno maso (npr. iz premoženja, ki ga je tožnik dobil po zaključku stečajnega postopka).

10. Toženčeva pogodbena zaveza, da jamči kot fizična oseba, je torej tožniku zagotavljala dodatno jamstvo za izpolnitev terjatve, nastale v zvezi s pogodbo.(11) Takšna pogodbena podlaga tudi ne pomeni oškodovanja upnikov v stečajnem postopku zoper podjetnika. V stečajno maso je bilo zajeto vse toženčevo premoženje, ki ga je imel ob začetku stečajnega postopka, na podlagi sporne jamstvene zaveze pa se je tožnik dogovoril za poplačilo le iz premoženja, ki ni bilo zajeto v stečajno maso. Ob pravilni razlagi sporne toženčeve izjave, ki ne pomeni poroštva v smislu določb OZ, ampak poroštvu podobno jamstvo, do oškodovanja upnikov ne pride. Ker je bilo jamstvo dano za primer, da bo zoper toženca izveden stečajni postopek, v stečajno maso pa je zajeto celotno podjetnikovo premoženje, nista mogla sočasno teči stečajni postopek in pravda za izterjavo obveznosti na podlagi izjave o osebnem jamstvu. Revizijski argument o nedopustni podlagi je torej neutemeljen.

11. V prid stališču, da ne gre za nedopusten dogovor, govori veljavna ureditev stečaja podjetnika po ZFPPIPP, po kateri terjatve podjetnika z izvedbo osebnega stečaja ne prenehajo, ampak podjetnik še kasneje odgovarja z novo nastalim premoženjem. S sporno zavezo si je tožnik kot podjetnikov upnik po zaključku stečajnega postopka zagotovil enak položaj, kot ga imajo podjetnikovi upniki po veljavni ureditvi stečaja podjetnika.

12. Nižji sodišči tudi nista storili procesnih kršitev, ki so zatrjevane v reviziji. Sodbi namreč vsebujeta razloge in ju je tudi mogoče preizkusiti.

13. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena in ne razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti.(12) Toženec v postopku odločanja o reviziji ni uspel in mora zato sam trpeti svoje stroške tega postopka.(13) .

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 130/2009 z dne 17. 11. 2011. Op. št. (2): 1012. člen Obligacijskega zakonika – OZ.

Op. št. (3): Primerjaj sedmi odstavek 1. člena Zakona o gospodarskih družbah – ZGD.

Op. št. (4): 3. člen OZ.

Op. št. (5): 5. člen OZ.

Op. št. (6): Prvi odstavek 5. člena ZGD.

Op. št. (7): Četrti odstavek 104. člena ZPPSL.

Op. št. (8): Primerjaj 137. člen ZPPSL.

Op. št. (9): Drugi odstavek 171. člena ZPPSL.

Op. št. (10): Primerjaj sodbi VS RS II Ips 669/2005 in II Ips 76/2006 z dne 10. 4. 2008. Op. št. (11): Drugačen sklep utemeljuje veljavna ureditev stečaja podjetnika. Po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) veljajo zanj pravila, ki veljajo za stečaj fizične osebe, in ne pravila določena za stečaj pravne osebe. To pomeni tudi, da neprijava terjatev v stečajnem postopku ne povzroči prenehanja terjatve in da upnik tudi po zaključku stečaja obdrži pravico do plačila terjatev v višini, ki ni bila poplačana v stečaju. Tako ima upnik tudi pravico, da se poplača iz premoženja, ki ga je dolžnik pridobil po zaključku stečajnega postopka. Jamčevanje podjetnika kot fizične osebe za poslovno terjatev ne daje torej nobenega dodatnega jamstva za poplačilo terjatve glavnega dolžnika.

Op. št. (12): 378. člen ZPP.

Op. št. (13): Prvi odstavek 154. člena ZPP.