Jedro

V času veljavnosti ZPPSL je fizična oseba lahko zavarovala svoje, pri opravljanju gospodarske dejavnosti nastale obveznosti (samostojni podjetnik) tako, da se je v osebni sferi zavezala plačati te obveznosti kot porok, kar ima za posledico, da po stečaju samostojnega podjetnika odgovarja za obveznosti iz naslova poroštva oz. zavarovanja, ki ga je dala za svoje poslovne obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. I 04/10743 z dne 1.12.2004, s katerim je tožencu naložena obveznost plačila 22.761,16 € z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.4.2004 dalje in 352,97 € izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.12.2004 dalje. Tožencu je naložilo v plačilo 1.059,47 € pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje toženec. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Vztraja pri v postopku na prvi stopnji podani trditvi, da je samostojni podjetnik, ki poklicno opravlja dejavnost, fizična oseba. Samostojni podjetnik nima lastne pravne subjektivitete, ki bi bila ločena od subjektivitete fizične osebe, zato gre s procesnega vidika za isto stranko. Tudi premoženje je enotno. Samostojni podjetnik za svoje obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem, kar pomeni, da je podana enotnost osebnega in podjetniškega premoženja. Ob stečaju samostojnega podjetnika gre v stečajno maso vse premoženje, ki ga ima dolžnik ob začetku stečajnega postopka. Meni, da so drugačni zaključki prvostopenjskega sodišča privedli do napačne odločitve, kajti porok in dolžnik sta nujno dve ločeni osebi. Poroštvo je jamstvo za tuje obveznosti, obravnavana izjava pa izvira iz sfere istega subjekta. Drugačno stališče sodišča prve stopnje naj bi privedlo do favoriziranja tožnika napram drugim stečajnim upnikom. Poroštvo bi pomenilo, da bi se stečajna masa delila na dva dela - iz enega bi se poplačali stečajni upniki glede na višino terjatve in obseg stečajne mase, upniki iz poroštvene izjave pa v celoti. Vztraja pri trditvi, da je poroštvena izjava z dne 4.4.2003 nična. Opozarja na identičen primer v zadevi II Ips 669/2005 in tam zavzeto stališče Vrhovnega sodišča. Sodišču očita, da se do ničnosti poroštvene izjave ni opredelilo. Tožeča stranka je ob kreditiranju vedela za toženčev slab finančni položaj in je skušala terjatev prekvalificirati iz poslovne v osebno, kar je zaradi izogibanja prisilnim določbam Zakona o prisilni poravnavi in stečaju nedopustno. Kavza sporne poroštvene izjave namreč ni bila v zagotavljanju varnosti upniku, ampak izigravanje stečajnih upnikov. Volja toženca pri podpisu poroštvene izjave je bila izsiljena, ker je tožeča stranka sklenitev kreditne pogodbe pogojevala s podpisom poroštvene izjave. Zaradi izsiljene volje je poroštvena izjava tudi izpodbojna. Graja in kot z dokazi nepodprto označuje ugotovitev, da je toženec pridobljena sredstva uporabil za osebne potrebe. Kot bistveno dejstvo označuje zaključek stečajnega postopka nad M. L. s.p. prenehala. Terjatev tožeče stranke je z zaključkom stečajnega postopka nad glavnim dolžnikom M. L. s.p. Posledično je prenehala obveznost poroka. Opozarja, da je "ratio" ureditve stečajnega postopka samostojnega podjetnika ta, da se fizični osebi omogoči nov začetek. Nasprotuje tudi obrestnemu delu sodbe. Ker se terjatev iztožuje od poroka, le-ta ni mogel biti v zamudi od zapadlosti računov, saj takrat celotne višine terjatve še ni poznal in je v zamudo prišel šele potem, ko je bil k plačilu pozvan.

Pritožba ni utemeljena.

Samostojni podjetnik ni pravna ampak fizična oseba. Pritrditi je pritožbi, da podjetnik posameznik nima lastne pravne subjektivitete, ločene od pravne subjektivitete nosilca opravljanja dejavnosti (1. čl. Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD). Je pa lahko odločilno, v kateri sferi delovanja ustvarja obveznosti in terjatve - pri opravljanju dejavnosti ali v osebni sferi. Pri opravljanju dejavnosti je njegovo delovanje podvrženo podobnim pravilom kot veljajo za druge gospodarske subjekte. Sodišče prve stopnje je kot tak primer že navedlo - davčno področje, poleg tega pa s.p. vežejo tudi določbe ZGD o opravljanje dejavnosti v okviru registriranih dejavnosti, o poslovanju s firmo, o sedežu, poslovni skrivnosti, vpisu v register in druge. Terjatve in obveznosti, nastale v posamezni od sfer delovanja, je samostojni podjetnik dolžan ločevati zaradi kontrole finančnega poslovanja. V času veljavnosti Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL - Ur. list RS 67/93 s spremembami) je bilo to ločevanje potrebno tudi v primeru stečaja samostojnega podjetnika, kajti v stečajnem postopku so prenehale izključno poslovne obveznosti (1). Za ločevanje premoženja, ki je bilo ustvarjeno v posamezni od sfer delovanja, pa tudi takrat ni bilo razlogov, saj je bilo v stečajnem postopku, vodenem na osnovi ZPPSL, zajeto vse premoženje fizične osebe (ne glede na to, na kakšen način oz. v kateri sferi delovanja je bilo ustvarjeno) - 4. odstavek 104. čl. ZPPSL. Tudi ZGD določa, da samostojni podjetnik odgovarja z vsem svojim premoženjem.

Gornje potrjuje, da je fizična oseba lahko subjekt osebnih pravic in obveznosti ter subjekt poslovnih pravic in obveznosti. Obveznosti (tudi poroštvene) torej lahko sprejema v katerikoli od sfer svojega delovanja. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da poroštvene izjave z dne 4.4.2003 (A5) toženec ni podpisal kot gospodarski subjekt, ampak je z njenim podpisom sprejel osebno obveznost - jamčevanje za obveznost, ki izvira iz njegovega opravljanja gospodarske dejavnosti. Tožena stranka temu ne oporeka, oporeka pa pravni veljavnosti te poroštvene izjave, ker meni, da je vsebina poroštva zavarovanje tuje obveznosti in ne lastne. Meni, da bi šlo za dvakratno sprejemanje obveznosti, če poroštveni izjavi priznamo pravno veljavnost. V času podpisa poroštvene izjave (v času veljavnosti ZPPSL) je bila usoda sprejetih obveznosti odvisna od tega, ali jih je fizična oseba sprejela pri izvajanju gospodarske dejavnosti ali v osebni sferi. ZPPSL je predpisoval, da so obveznosti fizične osebe, nastale pri opravljanju gospodarske dejavnosti, v stečajnem postopku lahko delno poplačane ali celo v celoti prenehajo brez poplačila, če je stečajna masa manjša od priglašenih terjatev ali je sploh ni (kot v primeru toženčevega stečajnega postopka St 35/2004), medtem ko se obveznosti, izvirajočih iz osebne sfere, dolžnik takrat s stečajem ni mogel rešiti (2). ZPPSL je torej prenehanje obveznosti oz. terjatev v stečajnem postopku predvidel le za tiste, ki so nastale pri opravljanju gospodarske dejavnosti; ni pa videti razloga, da pogodbeniki svoje razmerje uredijo drugače, kot je predvideno z zakonom - torej, da fizična oseba za poslovne obveznosti dogovori tak način plačila, kot za osebne obveznosti oz. da za svoje poslovne obveznosti ponudi tako zavarovanje, kot bi ga lahko ponudila drugim osebam (poroštvo). Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) namreč uveljavlja prosto urejanje obligacijskih razmerij (3. čl. OZ). Res je vsebina poroštva jamčevanje za tuj dolg, kar pomeni, da sta dolžnik in porok dve različni osebi; obravnavno razmerje je torej zgolj podobno poroštvenemu in ne gre za klasično, z OZ predpisano obliko zavarovanja, kar pravilno opozarja pritožnik.

S pritožbenim stališčem, da se dne 4.4.2003 toženec ni mogel pravno veljavno zavezati, da bo svojo poslovno obveznost poplačal kot svojo osebno obveznost, se zato pritožbeno sodišče ne strinja. Pri podpisu poroštvene izjave z dne 4.4.2003 je šlo za zavarovanje obveznosti, nastale pri opravljanju gospodarske dejavnosti toženca brez omejitve, ki jo je za tovrstne obveznosti za primer stečaja samostojnega podjetnika predpisoval ZPPSL. Kavza podpisa poroštvene izjave je bilo torej ravno zavarovanje za primer, ko poslovne obveznosti ne bi bilo mogoče uveljaviti. Zato je pri odločanju v sporu iz razmerja, ki vsebinsko ustreza poroštvu, treba smiselno uporabiti določilo 2. odstavka 1022. čl. OZ, ki določa, da v primeru dolžnikovega stečaja porok ni prost svoje obveznosti.

Res je bil smisel stečajnega postopka samostojnega podjetnika ta, da se fizični osebi omogoči nov začetek. Ker pa se je toženec s podpisom poroštvene izjave tej boniteti odpovedal, se na ta namen stečajnega postopka ne more sklicevati.

Pritožbeni trditvi, da je pri podpisu poroštvene izjave šlo za izigravanje drugih upnikov, ni mogoče slediti, kajti v času podpisa toženec očitno ni bil neplačevit oz. vsaj tožeča stranka tega ni vedela, saj ga sicer ne bi kreditirala. Stečajni postopek St 35/2004 je bil uveden več kot leto dni po podpisu poroštvene izjave.

Glede na to, da sta pogodbenika svoje razmerje želela oblikovati po pravilih, ki veljajo za poroštvo in da se poroštvena izjava nanaša na celotno obveznost iz kreditne pogodbe, je prvostopenjsko sodišče pravilno odločilo, da obresti tečejo od 15.4.2004 dalje. Iz kreditne pogodbe je razvidno, da je bila vrnitev glavnice dogovorjena do 2.4.2004. Toženec v postopku na prvi stopnji teku zamudnih obresti ni ugovarjal. Toženec ni dokazal trditev, da je bil namen poroštvene izjave izigravanje zakona, prikrajšanje upnikov v stečajnem postopku, da je tožnik izrabil svoj močnejši gospodarski položaj na trgu in toženca prisilil v podpis poroštvene izjave, zaradi česar naj bi bila pogodba nična. S tem, ko je sodišče prve stopnje zanikalo, da bi tožeča stranka s predložitvijo poroštvene izjave v podpis tožencu želela izigrati zakon in s tem, da je poroštveni izjavi z dne 4.4.2003 priznalo pravno veljavnost, se je opredelilo do po toženi stranki zatrjevane ničnosti poroštvene izjave.

Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da se v zadevi II Ips 669/2005 zavzeto stališče Vrhovnega sodišča nanaša na drugačno dejansko stanje (menično obveznost) in ni uporabljivo v tej zadevi.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. list RS, št. 45/08) pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s I. odstavkom 154. čl. ZPP).

Višje sodišče v Ljubljani je pristojno za reševanje te pritožbene zadeve, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009 prenesena iz Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

(1) Pozitivna zakonodaja je drugačna - predvideva osebni stečaj.

(2) Z uvedbo osebnega stečaja v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju ta razlika ne obstaja več.