Jedro

Ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba jasno dati vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in da ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti. Da je toženka tožnico v zvezi s kreditom v CHF informirala v tem obsegu, toženka, na kateri je trditveno in dokazno breme, da je tožnikoma ustrezno pojasnila tveganja, ki so nastala ob sklenitvi kreditne pogodbe, niti ne zatrjuje. Nasprotno, še v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da niti apreciacije CHF niti finančne krize ni mogla napovedati.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v prvem in tretjem odstavku I. točke izreka spremeni tako, da glasi: »Ugotovi se, da so pogodba o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 001 z dne 31. 8. 2006, pogodba o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 002 z dne 18. 8. 2008 in notarski zapis SV 00/06 z dne 4. 9. 2016, nični.

Ugotovi se, da je vknjižba hipoteke pod ID pravice: ... pri nepremičninah ID znak: parcela 89/3, ID: ..., in ID znak: parcela 89/2 ID ..., ki je bila vknjižena v korist tožene stranke na podlagi notarskega zapisa Pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 001 z dne 4. 9. 2006, SV 00/06 notarja A. A. iz Kranja za zavarovanje denarne terjatve tožene stranke v znesku 157.435,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF na dan črpanja kredita, z obrestno mero, ki je seštevek 12 mesečnega LIBOR-ja in obrestne marže v višini 1,90 % letno, z zapadlostjo glavnice v 180 mesečnih anuitetah, od katerih prva mesečna anuiteta zapade v plačilo dne 30. 11. 2006, zadnja pa 31. 10. 2021, skupaj z zaznambo neposredne izvršljivosti citiranega notarskega zapisa pod ID zaznambe 003 in 004, neveljavna in se izbriše.« - v drugem in četrtem odstavku I. točke izreka ter v II. točki izreka pa se izpodbijana sodba razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo: (1) tožbeni zahtevek tožnikov, da se ugotovi ničnost pogodbe o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo št. 001 z dne 31. 8. 2006, pogodbe o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF št. 002 z dne 18. 8. 2008 in notarskega zapisa SV 00/06 z dne 4. 9. 2016, (2) denarni zahtevek, da je toženka dolžna prvemu tožniku plačati 64.467,23 EUR, (3) zahtevek na ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke (I. točka izreka izpodbijane sodbe) ter odločilo, da sta tožnika dolžna toženki povrniti pravdne stroške, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta tožnika iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov in kršitve ustavnih pravic. Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, toženki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje narekujejo ugoditev tožbenemu zahtevku in spremembo izpodbijane sodbe na pritožbeni stopnji. Pritožba povzema vsebino odločbe Ustavnega sodišča Up 14/21 -30 z dne 13. 1. 2022. V izpodbijani sodbi je sodišče ugotovilo dejstvo, da je bilo tožnikoma predstavljeno, da sta EUR in CHF trdni valuti in da jima je bil kredit predstavljen kot varen, kar je potrdila tudi priča B. B. To dejstvo že samo po sebi pomeni, da se tožnika kot laična potrošnika nista morala in mogla zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute, ampak nasprotno, da sta lahko pričakovala, da do velike depreciacije domače valute ne more priti. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je jasno, da toženka svoje pojasnilne dolžnosti ni izpolnila. Pritožba povzema stališče EU v sodbi C 670/20. Tožnika sta pred sodiščem razvila obsežno argumentacijo glede namena stanovanjskega kredita za zagotovitev osnovne eksistenčne dobrine (doma) za njuno življenje in razvoj njune družine, kot tudi navedbe glede neobičajnega, nepredvidljivega in neomejenega tveganja, ki ga tožnika v nasprotju s toženko nista mogla ovrednotiti in ne obvladati, pa tudi navedbe glede ogroženosti socialnega položaja in navidezne aleatornosti njunega pogodbenega razmerja s toženko, ki je svoja valutna tveganja izravnala in jih zavarovala. Prav tako sta razvila obsežno argumentacijo glede specifičnosti valutnega tveganja na strani tožnikov glede na dolgoročnost kreditnega razmerja, značilnosti valute CHF kot valute varnega zatočišča in glede informacijske asimetrije med strankama. Sodišče ni opravilo presoje nepoštenosti spornega pogodbenega pogoja z vidika določil prve do tretje alineje prvega odstavka 24. člena ZVPot, saj je presojo omejilo na zmožnost napovedovanja toženke glede spremembe valutnih razmerij na dolgi rok, s čimer pa se je izognilo številnim trditvam tožnikov, s katerimi sta zatrjevala nepoštenost pogodbenega pogoja. Noben povprečen potrošnik ni mogel vedeti, da že sorazmerno majhna in počasna oz. dolgotrajna, le nekaj odstotna apreciacija CHF napram evru na letni ravni lahko pripelje do znatnih negativnih učinkov iz naslova valutnega tveganja, ki se odražajo na povečanju celotne kreditne obveznosti, t. j. preostale glavnice, povečane za obresti, in so praviloma bistveno večje od odstotka same višine nihanj tečaja CHF. Spremembe tečaja, do katerih pride v zgodnji fazi izvrševanja pogodbenega razmerja, imajo bistveni vpliv na preostalo glavnico z obrestmi, kar je za kreditojemalca v danem primeru anuitetnega načina odplačevanja povsem netransparentno.

3. Toženka je podala zelo obsežen odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru pritrjuje materialnopravnemu zaključku, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost opravila, pri čemer se sklicuje tudi na Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja ESBR/2011/1 z dne 21. 9. 2021 ter da se je sodišče prve stopnje pri presoji izpolnitve pojasnilne dolžnosti toženke pravilno oprlo na izpovedbi zaposlenih, prič B. B. in C. C., ki sta tožnikoma predstavila možnost sklenitve kreditne pogodbe v EUR in CHF ter bistvene lastnosti za obe možnosti kreditov (višino mesečne anuitete, odplačilo anuitet in obračun obresti) ter anuitetni načrt. Pisno opozorilo in zapis o valutnem tveganju sta bila vključena v kreditni pogodbi, ki sta bili tožnikoma prebrani. Na podlagi informacij, ki so bile tožnikoma prebrane, bi slednja lahko ocenila dejanski pomen tveganja, ki sta ga prevzela nase. Tožnika sta bila na jasen in nazoren način seznanjena z vsemi postavkami kredita v CHF in vsemi prisotnimi tveganji. Stališče pritožbe, da ugotovitev sodišča prve stopnje, da dejstvo, da je bilo tožnikoma predstavljeno, da sta EUR in CHF trdni valuti in da jima je bil kredit predstavljen kot varen, pomeni, da se tožnika nista mogla zavedati dejanskih posledic velike depreciacije domače valute, ampak sta pričakovala, da do nje ne more priti, ne drži. Sodišče je pravilno pojasnilo, da slednje ne pomeni, da je bila pojasnilna dolžnost zanemarjena in da tveganja v zvezi s kreditnimi pogodbami niso bila zadovoljivo predstavljena. Glede presoje nepoštenosti pogodbenega pogoja pa toženka izpostavlja, da je ravnala v dobri veri, pri čemer tudi znatno ravnotežje med obveznostmi strank ni bilo podano. Ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožnikov. Podaja svoje videnje zadeve Up-14/21-30 z dne 13. 1. 2022. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Pravdni stranki, prvi tožnik kot kreditojemalec in druga tožnica kot solidarni porok, sta s toženko 31. 8. 2006 sklenila Pogodbo o dolgoročnem tolarskem kreditu z valutno klavzulo, katere predmet je bil dolgoročni tolarski namenski kredit z valutno klavzulo v višini 157.435,00 CHF v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije za CHF (priloga A4, v nadaljevanju Prva kreditna pogodba). Doba vračanja kredita je bila 180 mesecev, pri čemer je zadnja anuiteta zapadla v plačilo 31. 10. 2021. Za zavarovanje obveznosti iz kreditne pogodbe je bila vknjižena in ustanovljena hipoteka z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na nepremičninah v lasti druge tožnice (A5). Višina tolarske oz. evrske protivrednosti mesečne anuitete je bila odvisna od srednjega tečaja Banke Slovenije. Prvi tožnik kot kreditojemalec in druga tožnica kot solidarna potokinja sta s toženko 18. 8. 2008 sklenila še Pogodbo o dolgoročnem deviznem kreditu v CHF, katere predmet je bil namenski devizni kredit v višini 48.750,00 CHF, pri čemer je zadnja anuiteta zapadla v plačilo 3. 8. 2018. Tožnika sta oba kredita, ki sta bila dana za financiranje izgradnje hiše in izplačilo gotovine, odplačala v celoti. Skupni znesek, ki ga je toženka izplačala tožnikoma, je znašal 129.999,40 EUR, skupni znesek vseh odplačil tožnikov pa je znašal 194.466,63 EUR. Tožnika zahtevata ničnost obeh kreditnih pogodb, vrnitev 64.467,23 EUR in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke v korist toženke na nepremičninah v lasti druge tožnice ter njen izbris.

6. Dogovor v kreditnih pogodbah, da toženka tožnici odobri kredit v valuti CHF in se obroki izračunavajo v CHF, je glavni predmet pogodbe. Direktiva Sveta 93/13/EGS o nepoštenih pogojih v potrošniških pogodbah (Direktiva) v prvem odstavku 3. člena določa, da pogodbeni pogoj, o katerem se stranki nista dogovorili posamično, velja za nedovoljenega, če v nasprotju z zahtevo dobre vere v škodo potrošnika povzroči znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. Po drugem odstavku 4. člena Direktive ocena nedovoljenosti pogojev ne sme biti povezana niti z opredelitvijo glavnega predmeta pogodbe niti z ustreznostjo med ceno in plačilom za izmenjane storitve in blago, če so pogoji v jasnem in razumljivem jeziku. Jasnost in razumljivost v smislu drugega odstavka 4. člena Direktive sta avtonomna pravna pojma pravnega reda EU in je njuna razlaga v izključni pristojnosti SEU. Zato morajo nacionalna sodišča ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo meril sodne prakse SEU.1 V skladu s prakso SEU je za zadostitev zahtevi, da je pogodbeni pogoj sestavljen v jasnem in razumljivem jeziku, treba v pogodbi pregledno pojasniti konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj. Ni dovolj, da je normalno obveščen, razumno pozoren in preudaren povprečni potrošnik seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri je bilo sklenjeno posojilo, pač pa mora biti zmožen oceniti potencialno znane ekonomske posledice takega pogoja na njegove finančne obveznosti. Zato mora biti posojilojemalec jasno obveščen, da s podpisom posojilne pogodbe v tuji valuti prevzema nase tečajno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema prejemke, morda težko nosil. Banka mora pojasniti mogoče spremembe menjalnih tečajev in tveganja s sklenitvijo posojila v tuji valuti.2

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi s presojo oprave pojasnilne dolžnosti toženke ugotovilo: - da je toženka tožnikoma predstavila možnost sklenitve kredita tako v EUR kot v CHF; - za obe možnosti jima je predstavila višino mesečnega obroka, odplačilo anuitet in obračun obresti; - da je bilo tožnikoma predstavljeno, da sta EUR in CHF trdni valuti in da jima je bil kredit predstavljen kot varen, kar je potrdila priča B. B.; - tožnika bi lahko glede na svojo kreditno sposobnost kreditno pogodbo sklenila v katerikoli od obeh valut, odločitev za to, da bosta sklenila kreditno pogodbo v CHF, sta sprejela na podlagi ocene, da je to zanju ugodneje predvsem z vidika ugodnejše obrestne mere; - toženka ni mogla predvideti enostranskih ukrepov švicarske centralne banke, ki so v največji meri vplivali na apreciacijo CHF v razmerju do EUR.

8. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je toženka svojo pojasnilno dolžnost ustrezno opravila, pri čemer je sodišče prve stopnje tožnikoma očitalo, da bi jima kot povprečno skrbnima potrošnikoma lahko bilo znano ali bi jima moglo biti znano, logično in razumljivo, da v primeru, da se zvišajo mesečne anuitete, da se poveča tudi vsota skupne obveznosti kredita ter da je od povprečno obveščenega razumno pozornega in preudarnega potrošnika mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v EUR in CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF, torej razmerje med CHF in EUR lahko spremeni (45. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

9. Izpodbijana sodba je sicer skladna s stališči, ki jih je do njene izdaje izoblikovalo Vrhovno sodišče RS,3 vendar pa je VS RS v času po sprejemu izpodbijane sodbe, ob upoštevanju sodne prakse SEU in Ustavnega sodišča RS v odločbah II Ips 18/2022 z dne 21. 12. 2022 in II Ips 8/2022 z dne 19. 4. 2023 svoja stališča revidiralo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da glede na novejšo sodno prakso povzete ugotovitve sodišča prve stopnje ne omogočajo zaključka o korektno opravljeni pojasnilni dolžnosti toženke in je izpodbijana odločitev materialnopravno zmotna.

10. US RS je na podlagi stališč SEU presodilo, da mora nacionalno sodišče preučiti, ali je bil potrošnik obveščen o vseh elementih, ki bi lahko vplivali na obseg njegove obveznosti in na podlagi katerih lahko presodi predvsem skupne stroške svojega kredita. Kreditojemalcem je treba posredovati takšne informacije, ki zadostujejo za sprejetje poučenih in preudarnih odločitev. Pojasnilo mora vsebovati mogoča nihanja menjalnih tečajev in tveganja, ki so neločljivo povezana sklenitvijo kreditne pogodbe v tuji valuti. Ni dovolj, da se potrošniku omogoči le, da razume, da lahko glede na nihanja menjalnega tečaja gibanje paritete med obračunsko valuto in valuto plačila povzroči neugodne posledice za njegove finančne obveznosti, ampak mu je treba omogočiti tudi, da v okviru sklenitve kredita v tuji valuti razume dejansko tveganje, ki mu je izpostavljen v celotnem pogodbenem obdobju v primeru velikega znižanja vrednosti valute, v kateri prejema dohodke, glede na obračunsko valuto. Zahteve po preglednosti pogodbenega pogoja ni mogoče izpolniti s tem, da se potrošniku posredujejo informacije, pa čeprav obširne, če temeljijo na domnevi, da bo razmerje med obračunsko valuto in valuto plačila ostalo stabilno ves čas trajanja te pogodbe. Ključno je, da ima povprečni potrošnik pred sklenitvijo kreditne pogodbe na voljo takšne informacije, ki mu omogočajo oceno dejanskega tveganja, ki ga sprejema s podpisom kreditne pogodbe. To so v primeru kreditne pogodbe v tuji valuti izraža predvsem v potencialnem povečanju njegovih kreditnih obveznosti zaradi spremembe tečaja. Kreditodajalec mora pojasniti vsaj vpliv zelo velike depreciacije tuje valute in povečanja tujih obrestnih mer na obroke za odplačilo kredita.4

11. Tudi VS RS je v zadnjih odločbah pojasnilo, da ni dovolj, da se potrošnik zaveda, da se valutni tečaj lahko spremeni, pač pa mu je treba jasno dati vedeti, da se tečaj lahko znatno spremeni in da ima zato nezanemarljive negativne ekonomske učinke. Banka mora kreditojemalca opozoriti, da je stopnja valutnega tveganja visoka, ker so nihanja potencialno velika zlasti v dolgoročnem obdobju in imajo lahko znatne negativne posledice na njegove finančne obveznosti.5

12. Da je toženka tožnico v zvezi s kreditom v CHF informirala v obsegu, navedenem v točkah 10 in 11 te sodbe, toženka, na kateri je trditveno in dokazno breme, da je tožnikoma ustrezno pojasnila tveganja, ki so nastala ob sklenitvi kreditne pogodbe, niti ne zatrjuje. Nasprotno, še v odgovoru na pritožbo zatrjuje, da niti apreciacije CHF niti finančne krize ni mogla napovedati.

13. Banka ima profesionalno vedenje in izkušnje, zato bi se morala zavedati nepredvidljivosti gibanja tečaja ter posledične tveganosti ponujenega bančnega produkta. Poznati bi morala lastnosti valute, v kateri je ponujala kredite, in kot finančnemu strokovnjaku bi ji moralo biti znajo dejstvo, da je gospodarska kriza, ki povzroči močnejša nihanja tečajev valut v dolgoročnem obdobju, del običajne dinamike ekonomskega cikla. Zato mora pri dolgoročnih kreditih v tuji valuti kreditojemalce opozoriti, da je bodoče gibanje tečaja popolna neznanka in so možne tudi velike spremembe tečaja, ki jim lahko bistveno otežijo odplačevanje kredita.6 Tožnika tako utemeljeno opozarjata, da bi jo bila toženka dolžna opozoriti tudi na »črni scenarij.« Le tako bi se tožnika lahko informirano odločila glede sklenitve kreditnih pogodb.

14. Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) v prvem odstavku 24. člena določa, da se pogodbeni pogoji štejejo za nepoštene, če: 1. v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ali 2. povzročijo, da je izpolnitev neutemeljeno v škodo potrošnika, ali 3. povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali 4. nasprotujejo načelu vestnosti in poštenja. To določilo predstavlja implementacijo Direktive in ker potrošniku zagotavlja višje varstvo, ga je treba uporabiti pri presoji vprašanja ničnosti v Sloveniji sklenjenih kreditnih pogodb v CHF.7

15. Ker toženka tožnikoma ni dovolj transparentno predstavila posledic kreditnih pogodb, je izpolnjen zakonski pogoj nepoštenosti pogodbenega pogoja najmanj po 3. alineji prvega odstavka 24. člena ZVPot. Pritožbeno sodišče je zato ugodilo pritožbi in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku v prvem in tretjem odstavku I. točke izreka (zahtevek za ničnost obeh kreditnih pogodb in neveljavnost vknjižbe hipoteke v korist toženke ter njen izbris) izpodbijane sodbe ugodilo. Glede na tako odločitev pritožbeno sodišče še na nadaljnje obširne pritožbene navedbe, s katerimi se tožnika zavzemata za ničnost obeh kreditnih pogodb in ugotovitev neveljavnosti vknjižbe hipoteke v korist toženke na nepremičninah v lasti druge tožnice in njen izbris, ni še posebej odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zahtevku za ničnost kreditnih pogodb in zahtevku za neveljavnost vknjižbe ugodilo, je navedena sprememba posledično terjala ugoditev pritožbi glede kondikcijskega denarnega zahtevka za vrnitev 64.467,23 EUR ter glede stroškovne odločitve. V tem delu (drugi in četrti odstavek I. točke in II. točka izreka) je pritožbeno sodišče odločitev razveljavilo in zadevo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP v tem obsegu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem naj sodišče prve stopnje odloči o kondikcijskem zahtevku.

16. Za delno razveljavitev sodbe se je pritožbeno sodišče odločilo zato, ker bi v nasprotnem primeru poseglo v ustavno pravico strank do pritožbe. O kondikcijskem zahtevku se doslej pred sodiščem prve stopnje ni vsebinsko razpravljalo niti izvajalo dokazov, ker je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo že po temelju. Zato bi pritožbeno sodišče, če bi samo odločalo tudi o tem delu zahtevka, na pritožbeni stopnji prvič in edinič ugotavljalo obsežen in pomemben sklop dejstev, s čimer bi stranki prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Poleg tega vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek ne bo povzročila hujše kršitve pravice strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (165. člen ZPP).

1 Odločba US RS Up-1181/20 z dne 3. 5. 2023, točka 13 obrazložitve. 2 Sodbe SEU C-186/16 (45., 50. in 51. točka obrazložitve), C-51/17 (77. in 78. točka) in C-609/19 (50. do 52. in 57. točka obrazložitve). 3 Odločbe VS RS II Ips 201/2017, II Ips 195/2018, II Ips 137/2018, II Ips 197/2018 in II Ips 32/2019. 4 Odločba US RS Up-1181/20, točki 14 in 16, odločba US RS Up-54/19, točki 18 in 19. 5 Sodba VS RS II Ips 8/2022, točki 66 in 67. 6 Glej točke 68 do 72 sodbe VS RS II Ips 8/2022. 7 Točke 22 do 25 sodbe VS RS II Ips 8/2022.