Jedro

Po določbi tretjega odstavka 397. člena ZKP mora sodišče prve stopnje v primeru novega sojenja, potem ko je bila sodba sodišča prve stopnje s sklepom višjega sodišča razveljavljena, opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je ravnalo v nasprotju z navedenim, zlasti pa ne, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Taka kršitev je podana, če sodišče s svojo sodbo ne reši popolnoma predmeta obtožbe.

- Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno navaja, da sme med glavno obravnavo stranka zahtevati izločitev sodnika iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa samo v primeru, če razlog izločitve stranki ni bil znan in tudi ni mogel biti znan. Nič od navedenega iz zahteve za izločitev, ki jo je vložil zagovornik po začetku glavne obravnave, ni bilo izkazano, pa je zato odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zahtevo za izločitev po določbi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo kot prepozno, pravilna.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obdolženega T.B. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati sodno takso v znesku 204,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljutomeru je s sodbo K 11162/2015 z dne 1. 12. 2016 obdolženega T.B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po členih 57. in 58. KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta pod posebnim pogojem, da v smislu tretjega odstavka 57. člena KZ-1 v roku šest mesecev od pravnomočnosti sodbe oškodovani gospodarski družbi plača na račun protipravno pridobljene premoženjske koristi znesek 948,96 EUR. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke ter 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, in sicer pričnino v višini 1,80 EUR, sodno takso po tarif. št. 7111 v zvezi s tarif. št. 7113, ki bo odmerjena s plačilnim nalogom v znesku 136,00 EUR in po tarif. št. 7301 v višini 42,00 EUR ter stroške pooblaščenca oškodovanca v znesku 895,82 EUR. Po drugem odstavku 105. člena ZKP pa je dolžan oškodovanki družbi F. d.o.o. Ljutomer povrniti pridobljeno protipravno premoženjsko korist v znesku 948,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2016 do plačila.

2. Proti tej sodbi so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženega oprosti obtožbe in odloči o stroških postopka. Podrejeno pa predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka s tem, ko pri ponovnem sojenju obdolžencu ni upoštevalo napotil višjega sodišča, ki so zapisana v točki 10 sklepa Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 11162/2015 z dne 4. 5. 2016. Tako je zavrnilo dokazni predlog zagovornika za pritegnitev izvedenca ustrezne stroke, da poda mnenje o tem, kdo je oglaševal odtujene predmete preko internetnega dostopa iz obdolženčevega brezžičnega omrežja, kritično pa tudi ni presodilo pritožbena izvajanja zagovornikov, podanih v okviru razlage pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, za katere je pritožbeno sodišče v citiranem sklepu navedlo, da se z njimi zaradi narave ugotovljenih kršitev, zaradi katerih je razveljavilo sodbo prvostopnega sodišča z dne 19. 3. 2016, izrečeno obdolžencu za isti kaznivi dejanji, ni moglo ukvarjati. Razen navedenega je višje sodišče prvostopnemu sodišču naložilo, da razišče tudi vse ostale okoliščine, ki jih v zvezi z odtujenimi predmeti, njihovo evidenco, varovanjem in tem, ali so bili odtujeni in v kakšni količini, problematizira obtožba. Zaradi navedenega pritožniki navajajo, da obstaja kršitev iz 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

5. Pritožba nima prav. Po določbi tretjega odstavka 397. člena ZKP mora sodišče prve stopnje v primeru novega sojenja, potem ko je bila sodba sodišča prve stopnje s sklepom višjega sodišča razveljavljena, opraviti vsa procesna dejanja in pretresti vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svoji odločbi. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je ravnalo v nasprotju z navedenim, zlasti pa ne, da je bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 7. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Taka kršitev je podana, če sodišče s svojo sodbo ne reši popolnoma predmeta obtožbe. Tega pritožba ne zatrjuje. Višje sodišče v sklepu, na katerega se sklicuje pritožba, ni zapisalo, da mora sodišče prve stopnje za pravilno ugotovitev dejanskega stanja obravnavanega kaznivega dejanja in krivde obdolženca obligatorno pritegniti izvedenca ustrezne stroke, da poda mnenje o tem, kdo je oglaševal odtujene predmete preko internetnega omrežja in ali je v času oglaševanja bil možen dostop do obdolženčevega brezžičnega omrežja s strani nepooblaščene osebe, na kar se je v zagovoru skliceval obdolženi, temveč je prepustilo sodišču prve stopnje, da samo oceni, ali je izvedba takega dokaza potrebna ali ne. Prvostopno sodišče je to storilo in kot nepotreben zavrnilo navedeni dokazni predlog obrambe. Tako svojo odločitev je v napadeni sodbi tehtno obrazložilo (točka 5) in pritožbeno sodišče v celoti soglaša z razlogi prvostopne sodbe ter jih sprejema kot pravilne. Glede na to, da je po pravilni presoji sodišča prve stopnje dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja bilo razjasnjeno na podlagi vseh v dokaznem postopku izvedenih dokazov, pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom prvostopnega sodišča, da izvedba dokaza z izvedencem informacijske tehnologije ne bi z ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja ter bi bila izvedba tega dokaza v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka, ki ga je pri zavrnitvi dokaza upoštevalo sodišče prve stopnje. Ob navedenem ni prezreti, da okoliščina, da se je do oglasa, ki je bil objavljen iz IP naslova 92.37.45.32, ki je bil s strani družbe A. d.o.o. dodeljen obdolžencu, dostopalo tudi iz drugega IP naslova, kjer pa uporabnik ni bil ugotovljen, kar izhaja iz dokumenta družbe S. d.d., nima posebne teže ob upoštevanju razlogov napadene sodbe v točki 11 obrazložitve, kjer sodišče prve stopnje navaja, da obdolženi ni niti trdil, da bi morebiti njegovi sosedje, ki bi lahko dostopali do njegovega WI FI omrežja, bili zaposleni pri oškodovani družbi in imeli dostop do odtujenih stvari. V prvem zagovoru na glavni obravnavi dne 22. 4. 2015 je obdolženi navajal, da bi naročilo, kot je bilo objavljeno na spletnem portalu www.b.com (l. št. 7 do 9), lahko opravil kateri od njegovih prijateljev, ko je bil pri njemu doma na obisku, da bi mu na ta način škodoval, kasneje pa takega zagovora ni potrdil, temveč je zgolj zatrjeval, da sam oglasa, ki ga obremenjuje kot storilca, ni objavil. Navedeno gre v prid razlogom prvostopne sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo izvedbo s strani obrambe predlaganega dokaza.

6. Po stališču pritožbe je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka tudi s tem, ker je na glavni obravnavi dne 1. 12. 2016 na podlagi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo predlog zagovornika obdolženega za izločitev sodnika iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Ustava RS v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, pri čemer je eden od temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Zagovornik obdolženega je na glavni obravnavi predložil dokaze o tem, da je sodnik B. K. deloval kot trener mlajših selekcij v NK V., glavni sponzor tega športnega društva pa je družba F. d.o.o., torej družba, ki je bila oškodovana z obravnavanim kaznivim dejanjem. Pooblaščenec te družbe, ki je družbo zastopal na sodišču, odvetnik J. K., pa je opravljal funkcijo člana Upravnega odbora v ŠD NK V. Dvom v nepristranskost sodnika K. pa je podana tudi zato, ker sodnik na glavni obravnavi dne 19. 5. 2016 ni upošteval opravičenega izostanka obdolženega iz te glavne obravnave, in je glavno obravnavo opravil v nenavzočnosti obdolženca, na kar je obramba opozorila v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, izrečeno na navedeni glavni obravnavi in je Višje sodišče v Mariboru v sklepu IV Kp 11162/2015 z dne 4. 10. 2016 pritrdilo obrambi, da pogoji za izvedbo glavne obravnave v nenavzočnosti obdolženca niso bili podani. Ob navedenem pritožba še opozarja, da je sodnik na glavni obravnavi dne 1. 12. 2016 predlog za izločitev, ki ga je podala obramba, zavrgel po petem odstavku 42. člena ZKP, ne da bi ga pred tem prebral. Na nepravilnost takega postopanja je obramba reagirala z zahtevo, da se to zapiše v zapisnik o glavni obravnavi. Zagovornik je predlog podal takoj na začetku glavne obravnave, ko mu je sodnik zaradi njegovega načina vodenja glavne obravnave sploh to dopustil. Zato je po pritožbi zahteva za izločitev bila pravočasna v smislu drugega odstavka 42. člena ZKP. Z navedenim predlogom ni želel spodkopati avtoritete sodišča, niti zavlačevati postopka, ali biti kakorkoli žaljiv, zato so tovrstne argumentacije sodišča prve stopnje v sodbi neutemeljene.

7. Tudi ta kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je ravnalo zakonito in pravilno, ko je na podlagi določbe petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo predlog obrambe za izločitev sodnika iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in tako svojo odločitev v napadenem sklepu sprejemljivo obrazložilo (točka 7). Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 12. 2016 je razvidno, da je zagovornik obdolženca zahteval izločitev sodnika iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, potem, ko je državni tožilec prebral obtožbo in zatem, ko je obdolženi podal svoj zagovor (l. št. 286 in 287). Da bi bil zagovornik onemogočen pri podaji zahteve za izločitev pred tem, torej pred pričetkom glavne obravnave, oziroma branjem obtožbe, s katero se glavna obravnava prične, iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno. Zato takšnim pritožbenim izvajanjem zagovornika ni mogoče slediti. Da je zagovornik za razloge izločitve, ki jih je navedel v pisni zahtevi za izločitev, ki jo je podal po zagovoru obdolženega na glavni obravnavi, vedel že pred glavno obravnavo, pa izhaja že iz samega dejstva, da je pisno zahtevo sestavil pred glavno obravnavo in k njej predložil tudi dokazila, ki bi jo naj utemeljevala. Sodišče prve stopnje v napadenem sklepu pravilno navaja, da sme med glavno obravnavo stranka zahtevati izločitev sodnika iz razloga 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP samo, če je razlog izločitve nastal po začetku glavne obravnave, če je bil podan že prej, pa samo v primeru, če razlog izločitve stranki ni bil znan in tudi ni mogel biti znan. Nič od navedenega iz zahteve za izločitev, ki jo je vložil zagovornik po začetku glavne obravnave, ni bilo izkazano, pa je zato odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zahtevo za izločitev po določbi petega odstavka 42. člena ZKP zavrglo kot prepozno, pravilna. Okoliščina, da sodnik pred izdajo sklepa o zavrženju zahteve za izločitev, samega pisnega predloga za izločitev ni prebral, na pravilnost sklepa nima nobenega vpliva, saj je bila zahteva zavržena iz procesnega razloga, ker je bila vložena prepozno, in ne iz materialnega razloga, ker vsebinsko ne bi bila utemeljena. Razlogi, ki jih s tem v zvezi sicer ima napadena sodba in katerih pravilnost graja pritožba, so povsem odveč, saj do vsebinske presoje pride samo v primeru, ko je zahteva podana pravočasno. Zato se pritožbeno sodišče s tem delom pritožbe ni posebej ukvarjalo.

8. Po pritožbi je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz določbe 371. člena ZKP s tem, ko je v zapisnik o glavni obravnavi z dne 1. 12. 2016 navedlo, da se zaslišita priči B.K. in M.K., pri tem pa še navedlo, da ti priči izpovedujeta enako kot na l. št. ..., brez pristavka. Pritožba navaja, da se je zagovornik takemu načinu vodenja glavne obravnave protivil, ker se mu ni zdel primeren, saj bi priči morali ponovno izpovedati, ne pa, da si niso prebrale niti njihove prejšnje izjave, sodišče prve stopnje pa zaslišanja obeh navedenih prič ni opravilo niti po opozorilu zagovornika. Svojo odločitev pa je oprlo tudi na izjavi omenjenih dveh prič.

9. Zatrjevane kršitve pritožbeno sodišče ne ugotavlja. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 1. 12. 2016 ni razvidno, da bi ta potekala na način, kot ga v pritožbi zatrjujejo zagovorniki. V zapisniku je zapisano, da je sodišče ugotovilo, da priča B.K. izpoveduje enako kot na l. št. 95 do 97, 122 do 123 in 158 do 159 ter 248, brez pristavka, ODT in pooblaščenec oškodovanke pa vprašanja ne postavljata, prav tako ne zagovornik in tudi ne obdolženi (l. št. 287). Podoben zapis je tudi, kar zadeva zaslišanje priče M.K. Tudi pri tej priči sodišče ugotavlja, da izpoveduje kot na l. št. 97 do 98 in 249, brez pristavka, ter da za pričo ni vprašanj (l. št. 288). V nadaljevanju zapisnika je sicer navedeno, da zagovornik tak način vodenja glavne obravnave graja, ker se mu zdi neprimeren, saj bi priče morale ponovno izpovedati in bi si to moral zapisati, ne pa, da se ne preberejo niti njihove izjave, vendar glede na to, da je glavna obravnava v nadaljevanju potekala na povsem enak način, kot to izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, kot dotlej in zagovornik ni imel pripomb, ne glede poteka zaslišanja prič, kakor tudi ne na vsebino zapisnika o glavni obravnavi, pritožbeno sodišče zaključuje, da so bile priče zaslišane v skladu z določbami ZKP (člen 331 do 343 ZKP), vsled česar ni podana v pritožbi zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka. Ob navedenem ni prezreti, da je taka kršitev podana samo v primeru, ko sodišče med pripravo glavne obravnave ali med glavno obravnavo ali pri izdaji sodbe ne uporabi kakšne določbe ZKP ali jo uporabi nepravilno ali če na glavni obravnavi prekrši pravice obrambe, pa je to vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Slednje, da je v pritožbi zatrjevana kršitev vplivala ali bi mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, pa pritožba ne zatrjuje.

10. Z obširnimi pritožbenimi izvajanji pritožba graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Iz pritožbe je razbrati, da ne soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje ter da podaja svojo oceno, ki je drugačna od na prvi stopnji sprejete ter v posledici tega zatrjuje, da je bilo dejansko stanje obravnavanega kaznivega dejanja nepopolno in zmotno ugotovljeno.

11. Pritožba tako navaja, da ugotovitve inventurne komisije z dne 3. 10. 2014, ko je bil ugotovljen manjko štirih komadov ventilov razvodnih 1-vod, dva komada ventilov razvodni 2-vodni, štirinajst komadov nosilcev zaščitne luči (levi), osemnajst komadov nosilcev zaščitne luči (desni) in devetintrideset komadov zaščite, so po pritožbi neprepričljive, ker so manjki lahko nastali že prej in jih je lahko povzročil kdorkoli. Inventurna komisija je seznam elementov na zalogi pripravila ročno tako, da je prepisovala stanje zalog, obramba pa meni, da manjka sploh ni ugotovila, in da so njene ugotovitve prirejene, ker ni bil priložen in izpisan računalniški seznam dokumentov materiala, s katerim se ne da manipulirati. Upoštevane tudi niso bile zaloge, ki so bile trenutno v proizvodnji. Obramba je zaradi tega predlagala, da se oškodovani družbi naloži, da listinsko izkaže gibanje zalog, ker je prepričana, da bi se tako izkazalo, da v družbi ni bilo ničesar protipravno odtujeno. Enako velja za manjko materiala, ugotovljenega ob inventurah z dne 25. 7. 2014 in 28. 8. 2014, pri čemer je poudariti, da so se manjki pojavljali že prej, že v letih pred obravnavanim dejanjem, kar vnaša dvom v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. Razvodni ventili (1-vodni in 2-vodni) so se nahajali v skladišču na P. ul. v L., v omari „K.“, v katero je bil mogoče vstop le s kodo, ki je obdolženi ni imel, zato tudi ni mogel odtujiti teh ventilov. To mu tudi ni z ničemer dokazano. Obdolženi zanika, da bi se kadarkoli pogovarjal s K. o prodaji predmetov, ki so predmet obravnavanega kaznivega dejanja. Če bi s K. govoril, bi ga takoj prepoznal po glasu, ker ima K. značilen dialekt in se z njim prav gotovo ne bi pogovarjal o prodaji delov, ki bi naj bili odtujeni. Ni logično, da bi se K. predstavil kot T.B., V.v., pri tem pa naj ne bi navedel tudi hišne številke, če mu je že rekel, da je tam mogoče dobiti po spletu ponujene izdelke družbe F. d.o.o.. Nelogično in neživljenjsko je tudi, da se sploh nista pogajala o ceni, z ničemer pa ni dokazano, da je sporni internetni oglas objavil obdolženi. Doma ima „odprt internet“, kar pomeni, da je lahko do njegovega omrežja dostopal kdorkoli, izkazano pa je, da je do oglasa bilo dostopano tako iz IP naslova družbe S., kakor tudi iz IP naslova družbe A. Sicer pa samo oglaševanje predmetov ne dokazuje tatvine teh predmetov, pri čemer ni prezreti, da pri obdolžencu ni bila opravljena hišna preiskava, da mu ni bil zasežen računalnik in da mu tudi ni bil zasežen nobeden od izdelkov družbe F. d.o.o., za katere se mu očita, da jih je protipravno odtujil v tej družbi. Navedeni predmeti so bili v družbi F. popolnoma nezaščiteni. Do njih so lahko dostopali tudi drugi delavci, dejstvo, da bi naj fotografije, objavljene v oglasu, bile posnete v prostorih navedene družbe, pa ne dokazuje, da je te predmete odtujil obdolženi. Ugotovitve sodišča prve stopnje glede tega, kateri predmeti so na fotografijah, objavljenih na spletu in ali gre za predmete, ki so navedeni v tožbi, so protispisne in zmotne, na osnovi njih pa je sodišče prve stopnje napravilo napačne dokazne zaključke. Ni upoštevalo, da sta M.F. in J.M. obdolženemu dala kakšne teden pred oglaševanjem ventil, ki je imel črno kapico, ter da je ta ventil na sliki 7 na oglasu, kar pomeni, da prodajalec ni prodajal ukradene stvari, saj so novi ventili imeli svetle kapice, prezrlo pa je tudi izpovedbo priče Z.T., da gre na fotografiji l. št. 171 za enovodni razvodni ventil stare montaže, kar pomeni, da takšen ventil ni mogel biti ugotovljen kot manko v inventuri. Navedene izpovedbe so bistvene, saj izkazujejo, da se sploh niso prodajali ventili, ki so bili na zalogi, in tako tudi v inventuri ni mogel biti ugotovljen manko.

12. S pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo ugotovilo, da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje. V napadeni sodbi je navedlo obširne, tehtne in povsem sprejemljive razloge, s katerimi je utemeljilo prvostopni krivdni izrek in pritožbena izvajanja zagovornikov, ki ponujajo drugačno dokazno oceno izvedenih dokazov in zagovor obdolženca, od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne morejo omajati pravilnosti prvostopnih dejanskih ugotovitev.

13. Zagovoru obdolženega, v katerem zanika kaznivo dejanje, sodišče utemeljeno ni verjelo, ker je bil izpodbit z izpovedbami prič in tudi z materialnimi dokazi. Dejstvo je, in tega tudi pritožba ne zanika, da je bil v času od 24. 9. 2014 do 3. 10. 2014 na spletnem portalu www. b.com objavljen oglas, s katerim je prodajalec prodajal nove dele za kmetijsko mehanizacijo, ki jih izdeluje podjetje F. d.o.o., v katerem je bil obdolženec zaposlen kot skladiščnik, priča B.K. pa je v postopku pred sodiščem prve stopnje izpovedal, da je ta oglas opazil sodelavec J.Č., ga o njem obvestil, sam pa je zatem M.K. naročil, naj naveže stik s prodajalcem, kar je slednji storil in pri tem ugotovil, da je prodajalec obdolženi. Prodajalec je namreč predstavil kot T.B. iz V. vasi., mu povedal, da lahko blago dvigne v V. vasi, sam pa je prepoznal glas obdolženca, s katerim je pred tem delal že pet mesecev in sta skoraj vsaki drugi dan kontaktirala v živo in po telefonu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se izpovedbi K. in K. v celoti ujemata, ju ocenilo kot logični in prepričljivi ter nanju oprlo krivdorek. Pri tem je ugotovilo, da je izpovedba K. skladna tudi z njegovo zabeležko z dne 26.9. 2014 na l. št. 112. Da gre za predmete, ki so bili odtujeni v družbi F. d.o.o., pa je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi preostalih izvedenih dokazov, pri čemer je priča I.P. pojasnila, da so iz skladiščne omare K. bile večkrat potegnjene police in da so se razvodni ventili nahajali v tej omari, ter da so pri inventuri dne 3. 10. 2014 ugotovili manjkajoči material, ki ustreza številu in vrsti v obtožbi navedenih razvodnih ventilov. Priča M. je na fotografiji objavljeni na spletu (l. št. 7) prepoznala kartonsko škatlo, v katerih od dobavitelja prejemajo nosilce, sami pa potem te škatle v skladišču porabijo za kompletiranje posameznih delov, kar pomeni, da so na posnetku škatle, ki so jih uporabljali v oškodovani družbi. Da je obdolženi imel interes pridobiti razvodne ventile, pa je razvidno iz dejstva, da je ta priča povedala, da jo je tri dni zaporedoma obdolženi, preden je prišlo do razkritja obravnavnega dejanja, prosil za enovodni ventil ter dve tablici izdelka, ki predstavljajo osebno izkaznico z vsemi podatki. Prosil ga je ravno za tak ventil, kot je na l. št. 7 in sam ga je obdolženemu izročil. Ventila, ki je na fotografiji l. št. 178, pa obdolženemu ni dal. Slednje je potrdila tudi priča F., pa zato sodišče prve stopnje ni imelo razloga, da bi podvomilo v verodostojnost njunih izpovedb, zlasti še, ker ni ugotovilo, da bi priči imeli kakršenkoli razlog, da bi izpovedovali v škodo obdolženega. Da so se na spletu prodajali materiali, ki jih uporabljajo v njihovem podjetju, je izpovedala tudi priča J.Č. Ta priča je povedala, da je zaščita luči, ki so jo konstruirali v njihovem podjetju, unikat, ki ga ne dela nihče drug, na l. št. 8 pa je na podlagi začrtanih poti prepoznala podlago tal, kot je v njihovih prostorih. Tudi E.P., ki je sicer sodeloval v inventurni komisiji, je videl oglas na internetu, ter prepoznal njihove elemente, ki jih vgrajujejo v prikolice, prepoznal pa je tudi zaboj, ki ga v podjetju uporabljajo za shranjevanje izdelkov in je bil objavljen na fotografiji na spletu (l. št. 7). Na fotografiji (l. št. 9) pa je prepoznal njihov lastni proizvod zaščite luči. Manjko glede teh predmetov pa so ugotovili na podlagi opravljenih inventur, o katerih so izpovedovale priče M. A., A.H. in Z.O., pri čemer so vsi trije navedeni povedali, da je bil ugotovljen primanjkljaj teh predmetov. Sodišče tako ugotavlja, da je obdolžencu kaznivo dejanje dokazano ne le z izpovedbami prič, temveč tudi s fotografijami, objavljenimi na spletu, kakor tudi z opravljenimi inventurami. Na podlagi podatkov družbe A. pa ugotavlja, da je bil oglas objavljen na spletni strani B. z IP naslova, ki je pripadal obdolžencu. Tako sodišče na osnovi teh posrednih dokazov brez kančka dvoma zaključuje, da je obdolženi storil kaznivo dejanje, saj ti dokazi povezujejo obdolženca z očitanim mu kaznivim dejanjem.

14. Na osnovi obrazloženega, in ker pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje ocenjuje kot pravilno, izvedene dokaze pa kot take, ki dajejo podlago za zaključek, ki ga je sprejelo sodišče prve stopnje, in sicer da je obdolženi storil očitano mu kaznivo dejanje, se pokaže pritožba zagovornikov, vložena zoper prvostopni krivdni izrek kot neutemeljena. Pritožba ne navaja nič takega, kar bi omajalo pravilnost prvostopnih dejanskih ugotovitev in povzročilo dvom v pravilnost pravnih zaključkov prvostopnega sodišča. 15. Odločbe o kazenski sankciji pritožba ne graja, preizkus prvostopne sodbe v tem delu pa je pritožbeno sodišče opravilo v skladu z določbo prvega odstavka 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih tehtnih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije, saj je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo in ocenilo težo storjenega kaznivega dejanja, stopnjo obdolženčeve krivde, okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje strojeno ter vse obteževalne in olajševalne okoliščine, obdolžencu pa izreklo primerno in pravično kazensko sankcijo.

16. Pri uradnem preizkusu napadene sodbe, opravljenem na podlagi prvega odstavka 383. člena ZKP, pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati pri presoji pravilnost in zakonitosti prvostopne sodbe.

17. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz I. točke izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

18. Izrek o plačilu sodne takse je posledica neuspele pritožbe in temelji na prvem odstavku 95. člena in prvem odstavku 98. člena ZKP. Sodna taksa je odmerjena na podlagi Zakona o sodnih taksah in po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7122 Taksne tarife ter z upoštevanjem obdolženčevih premoženjskih razmer.